RKC – za uboge gre !

Cerkev ni samo znanilec evangelija in pot za rešitev naših duš. Njen odnos je tudi aktiven odnos do življenj, kar pomeni tudi , da povzdigne svoj las, ko gre zaščito svojih vernikov in za odmike v družbi od krščanskih norm in tradicije.

Povzdignila je svoj glas za ohranitev še nerojenih otrok. Odločno je proti abortusu, pa tudi kontracepcija ni brez greha.

Sleherniku želi omogočiti odrešenje preko svete cerkve, zato se bori, da se verouk vrne v šole in vsem otrokom ponudi Kristusov evangelij.

Svoje vernike poziva, da se zgledujejo po Jezusu in služijo ubogim in pomoči potrebnim. Pa naj gre za domače reveže ali begunce. Spomni jih na prigodo pravičnega in poštenega moža Lota, ki je edini z družino preživel božji srd nad Sodomo in Gomoro. Zaradi tako pokončne drže jo napada reakcionarna in ksenofobična družbena opcija. RKC je doživela in preživela v svoji dvatisočletni zgodovini še hujše preizkušnje.

Klic dobrote ni le Karitas in dobrodelni koncert. Cerkev je prva, ki podpira dvig minimalnih plač in socialne transferje. Občine in državo opozarja, da je pošteno in pravično, da slehernik pride do ustreznih bivalnih pogojev; tudi z solidarnostnimi stanovanji, pa četudi del zasebne ponudbe zaradi spremenjene stanovanjske ponudbe utrpi izpad dobička.

Odločno podpira takšno šolsko in zdravstveno politiko, da ne bo znanje, izobrazba in zdravje le privilegij bogatih.

Ne gre samo za nerojene otroke, gre za človeka!

Kristusov evangelij daje dovolj zgledov in je odlična strokovna podlaga za delovanje Svete cerkve.

  • Share/Bookmark

Marakeška deklaracija

Podpisati Marakeško deklaracijo, ki je nek načelni dokument o migracijah, je pri nas postala svojevrstna dilema: Zaščititi interese slovenskega naroda ali se prikloniti mednarodni zaroti kapitala in njihovih lož za popolno globalizacijo z zlitjem narodov, kulture, ras. Le jezik naj ostane angleški.

Naj bo kakorkoli. Dejstvo je, da svet potrebuje enotno stališče do tega problema , medsebojno sodelovanje in usklajeno reševanje. Kaj ostane mejnim državam EU. Vojska in minska polja na meje? Že videno v času hladne vojne.

V Nemčiji je živeli 6 milijonov pripadnikov druge vere, ki je imela svoj jezik, svojo kulturo, svoj način oblačenja, svoje verske objekte, ki se ni veliko mešala z domorodci, saj so hoteli ohraniti čisto kri izvoljenega ljudstva. Pa je neki diktator in populist hotel rešiti to vprašanje, ki je že stoletja nažiralo Evropo. Najprej jim je ponudil možnost izgona. Razen vrhunskih strokovnjakov in bogatašev jih nihče ni hotel. Potem se je odločil za genocid.

In ko danes polemiziramo o načinih reševanja begunske problematike, se v marsikomu od nas skriva mali Hitler.

V čem je dodatna nevarnost odstopa od Marakeške deklaracije? Poleg podnebnih sprememb in drugi resolucij in sporazumov je to dodatni dokaz, da so združeni narodi mrtvi, saj ga rušijo predvsem velike sile ( ZDA) , ko jim ta ne ustreza. Svet kmalu ne bo imel več možnosti najti niti najmanjši skupni imenovalec. Glavni argument bo velikost meča in rdečega gumba.

Tako drvi svet po že videni poti. Po 1. svetovni vojni je svet vpil: Nič več vojne in ustanovil Društvo narodov. Ni minilo veliko časa , ko so nekatere vplivne in močne države izstopile iz Društva narodov. Kmalu se je začela 2. svetovna vojna.

Ni toliko problem v tem, da ne moremo sprejeti dogovora, če smo že v nastajanju proti. Problem pa nastane, ko dokument, ki smo ga s težavo ustvarili, celo ustvarjalci popljuvajo.

Svet ničesar več ne drži skupaj. Z ponovnim razvojem atomskega orožja nizke moči

in z razvojem protiraketne obrambe niti strah pred nuklearno vojno ni tako velik.

  • Share/Bookmark

Župan z vizijo

Pri nas imajo vsi kandidati za župana vizijo.

Jaz bom volil nekoga, ki nima vizije, je pa dober organizator , zna mobilizirati ljudi, voditi akcije in najti denar.

Vizijo naše občine naj bi oblikovali občani; nekaj z direktno demokracijo, nekaj preko izvoljenih svetnikov.

Občina ni zasebno podjetje, kjer bi lahko top menežment uveljavljal svoje vizije.

Pokojni predsednik dr. Drnovšek je izjavil, da so ljudje z vizijo v bolnišnici za duševne bolezni. Malo je pretiraval. Po tem kriteriju bi marsikateri svetnik pristal v norišnici.

So pa bili politiki, ki so imeli vizijo. Benito Mussolini , znan kot duce, je želel povečati moč Italije in obnoviti Rimski imperij. Adolf Hitler , znan kot firer, je želel ustanoviti tisočletni Reich, z prevlado germanskega nadčloveka. Vladimir Ilič Lenin je videl v vizijah nov svet brezrazredne družbe, osvobojenega proletarca in permanentno svetovno revolucijo. Ameriški predsednik Donald Trump želi obnoviti moč ZDA kot svetovne sile z sloganom Amerika first. Problem je, da imata tudi Kitajska in Rusija voditelja z vizijo, ki pa je izključujoča z ameriško. Dobra podlaga za vojno.

  • Share/Bookmark

Reveži na oblasti

Nekaj podatkov o premoženju Slovencev:

Slovenska gospodinjstva imajo v bankah 40 milijard evro naložb.

Od tega imajo na 12,1 milijarde na tekočem računu.

1-5 milijard evrov je v nogavicah ( skritih doma).

Podatki o naložbah v zlato, podatki o bančnih oazah niso znani.

Vrednost nepremičnin je pred indeksacijo 122 milijarde evrov. 6,098.698 je vseh nepremičnin, od tega je 1,161.960 stavb in 1,793.956 delov stavb ( stanovanja). Število vseh lastnikov nepremičnin je 1,180.095. Nepremičnine v tujini ( Hrvaška, Avstrija…) niso vključene.

Če se malo poigramo z vrednostmi, ki pridejo na zaposlenega (850.000 zaposlenih), dobimo naslednje podatke:

sredstva na bančnem računu 14.000 evro

premoženje v bankah 47.000 »

vrednost nepremičnin 147.000 »

denar v nogavicah 1000-6000 »

Pa poglejmo naše politične prvake:

Predsednik vlade Marjan Šarec: hiša 90.000 , zemlja 45.000

Miro Cerar. Hiša , 118.000 prihrankov

Bratuškova : pol hiše 100.000 , avto 6000 , prihranki 9000

Tudi drugi so reveži. Vsi imajo stanovanje ali hišo po gursu vredno nekje v povprečju vrednosti nepremičnin. S prihranki pa odstopa le Samo Fakin z 85.000 evri, pa je skoraj pred upokojitvijo z delovno dobo top menežerja.

V sredstvih javnega obveščanja so podatki o premoženju ministrov pomanjkljivi in nedosledni.

Vendar lahko ocenimo takole na palec, da po premoženju ne izstopajo od povprečnega zaposlenega, ne glede na to, da so po izobrazbi, delovnem mestu, plači sigurno nad povprečjem.

Zato se lahko vprašamo:

Kaj so delali z denarjem, da so tako malo ustvarili?

Ali pa drugače; kako so uspeli premoženje skriti pred PKK?

Vprašamo se lahko tudi drugače: Kaj bodo storili za narodov blagor, ko pa niso znali poskrbeti niti za sebe? In ali ne bodo hiteli polniti svojo malho ,ko so pri koritu, da nadoknadijo zamujeno. Službe po poteku mandata tako ne bodo dobili, če si niso uspeli zamrzniti delovnega mesta ali niso naredili kaj dobrega za vplivne lobiste.

V rajnki Avstroogrski so bili vaški župani le bogati kmetje ali gostilničarji. Govorilo se je, da so dovolj premožni, da bodo lahko neodvisni in ne bodo izkoriščali države za svoj žep.

  • Share/Bookmark

Plačilna neenakost – zloraba statistike

Še vedno je plačna neenakost med spoloma. V EU je razlika med boljše plačanimi moškimi in slabše plačanimi ženskami 16 %. V Sloveniji smo bliže skandinavskemu modelu in ta razlika znaša le 6 %. V Avstriji, Nemčiji, Angliji, Češki… predstavlja razlika v plači preko 20 %.

Svinjarija! Mačističen šovinizem! bi na hitro zaključili.

Vendar pa je potrebno pojasniti, da je za enako delo plačilo enako, neodvisno od spola. V nekaterih državah poznajo skrajšani delovni čas, v nekaterih ni otroško varstvo subvencionirano, v nekaterih je tradicionalna vloga ženske kot matere in gospodinje še vedno dominantna. Ženska, ki ji je primarna družina, se ne posveča toliko svoji poklicni karieri in zato ostaja na manj zahtevnih in manj plačanih delih, kar seveda močno vpliva na povprečno plačo žensk in iz tega razvitih političnih zaključkov o neenakosti spolov.

Po enaki logiki lahko zaključimo, da so pri nas kršene ustavne pravice o enakosti, saj je povprečna plača v Prekmurju za 20 % nižja od Ljubljančanov. Tudi javni sektor je plačan boljše od zasebnega

za 26 %. Če bi vodili statistiko plač po narodnosti, bi lahko dokazali, da so Bosanci slabše plačani od Slovenca ( o tem, kakšno delo kdo opravlja, zamolčimo). Zanimiva je plačna neenakost po starosti. Povprečna plača v skupini 15 24 let je 1.110 evrov, v starosti 35 – 44 let 1.712 , v starosti 55- 64 let 1.902 evra. Plačilna diskriminacija mladih je s tem dokazana, če ne bi vedeli, da so mladi šele na začetku poklicne karieri in da pri nas minulo delo predstavlja kar znaten vpliv na osebni dohodek. Najboljše pa so plačani delavci stari nad 65 let. Ti zaslužijo v povprečju 3.460 evro. Seveda  vemo, da pri tej starosti delajo le tisti, ki imajo lepe, dobro plačane službe. Vsi ostali razmišljajo, kako čim prej v pokoj.

Naštel sem nekaj primerov, ki lahko statistiko zlorabimo za politične cilje. Tudi pri plačni neenakosti spolov je podobno.

Rezultat iskanja slik za slike plača

  • Share/Bookmark

Dan mrtvih – praznik kulture do pokojnih

Dan mrtvih – praznik kulture do pokojnih

Vse kulture častijo pokojne. Bolj ko je ta arhaična, močnejše in strožje je to čaščenje. Cerkev , ki ne priznava mrtvih, saj verjame v posmrtno življenje s vstajenjem, noče slišati o prazniku spomina na mrtve, pač pa govori o prazniku vseh svetnikov. Vendar se v ljudstvu ta inovacija ni prijela, saj se vendar na dan mrtvih ( 1. novembra) spominjam umrlih svojcev, prijateljev , znancev in ne svetega Avguština, svetega Slomška in drugih svetnikov.

Odnos do umrlih je imel v starih kulturah pomemben vpliv na realno življenje; na varnost, blagostanje in srečo skupnosti; pa naj je šlo za pleme ali družino. Odnos do pokojnih se je manifestiral tudi v molitvi, številu svetih maš, urejenosti groba, število sveč in cvetja. Po teh pokazateljih je merila naš odnos do pokojnikov naša okolica. Zato samo misel na pokojnika v skritem kotičku naše duše ni dovolj.

Slovenci cenimo svoje pokojne in to ceno pokažemo tudi navzven, še posebno na 1. november.

Zakaj bi se morali tega sramovati? Zakaj bi postavljali vprašanje smiselnosti dragega cvetja, ki ga bo že drugo jutro uničila slana? Zakaj vprašanje števila sveč?

Mnogo cvetličarjev in svečarjev živi za ta praznik, ki daje kruh tisočim. Cvetje se goji v rastlinjakih in zaradi njega ni nič manj pšenice, krompirja. Morda le nekaj solate.

Problem sveč in odpadne plastike je nastal šele takrat, ko se je država odločila, da je to poseben odpadek, ki se mora ločeno zbirati, za kar je določila nekaj zasebnih koncesionarjev. In ker predelava praktično ni mogoča brez sežiga ( ali kakšnega podobnega procesa), se ta odpadek nabira, ker ni dovolj cekina za sežig v tujini. Vendar smo sveče prižigali že davno pred plastičnim ohišjem, ko je bilo pokopališče ponoči še videti v migetajočih lučkah kot velika novoletna jelka.

Država naj najde cekin ali prepove plastiko v nagrobnih svečah.

Prižiganje sveč pa naj nam pusti, saj sega ta navada daleč v zgodovino in ima simbolni pomen.

Namesto ponosa zaradi našega odnosa do pokojnih, nam oklicane in samooklicane elite nabijajo vest z ekologijo, ekonomiko, gospodarnostjo in nam ponujajo ameriški model pokopališč.

V Svetu 24 sem prebral, da je Slovenija tretja državo na svetu po številu prodanih nagrobnih sveč na prebivalca. Iz konteksta članka nisem razbral sporočila, da smo ponosni na uvrstitev .

Danes sem na pokopališču naletel na prodajalce malih papirnih zastavic, ki bi naj nadomestila svečo. Naj te papirne zastavice zataknem v grob svojih staršem? V marmornato ploščo zastavica ne gre. Ponesrečen projekt!

Število sveč na grobovih je bilo merilo ugleda posameznika in moči še živeče družine s svojci, ki so s prižiganjem sveč manifestirali vitalnost in moč.

Ko greš zvečer po pokopališču in vidiš gomilo v temi ali pa na njej brli ena samcata skromna svečka, ti je jasno, da tu počiva nekdo, ki nima več svojcev ali pa je od njih pozabljen.

  • Share/Bookmark

Jamranje Slovencev

Slovenci radi slišimo stereotipe, da smo pridni, pošteni, delavni. Da smo pijanci , razgrajači ( včasih si v kampih Slovenca našel tam, kjer je bil kraval in kaljenje nočnega miru), tudi pretepači še nekako toleriramo. Na tisto navijaško: Kdor ne skače, ni Slovenc! Smo že kar ponosni. Manj radi poslušamo, da smo depresivci, cagavci, foušljivci, nagnjeni k samomorilstvu.

Da nismo samozavestni, podjetni in optimistični, nam očita kapital. Politiki, predvsem osamosvojitelji pogrešajo domoljubje. V javnosti se pojavljajo prizadevanja, da bi iz Slovenca naredila Američana. Zapovedan je optimizem, napihovanje, samozavest, tekmovalnost.

Napaka ! Bodimo to, kar smo. Slovenci, ki so svoje značajske poteze pridobili skozi tisočletje, ko so se borili za svoj obstoj z Germani, Romani in Huni, z narodi, ki so bili nesporno številnejši in vojaško močnejši. Evolucijsko ne bi preživeli z napihovanjem pred močnimi sosedi. Odločili smo se za taktiko breze, ki se spretno upogiba v viharju. Imeli smo se za pacifiste, skrbeli za etično čistost ( imeli smo srečo, da se gospodar ni rad mešal z služinčadjo), bili smo skromni, poudarjali smo svojo pridnost in poštenost ( odlika delavcev in služinčadi), predvsem pa jamrali, da nam gospodar ne bi vzel kaj več. Ne vem, zakaj bi tiste lastnosti, ki nas delajo posebne, morali zasmehovati.

Pri Slovencu jamranje ni izraz obupa. Jamra zato, da mu ne bi naložili več dela, več davka, da bi pridobil iz statusa siromaka kakšen odpustek in da mu sosedi ne bi bili nevoščljivi. Ko sem nekoč povprašal neko sodelavko iz Kozjanskega ( ko je bilo to še nerazvito), zakaj ne jamra, mi je odgovorila: Nismo tako bogati, da bi lahko jamrali in na takšen način prikrivali svoje blagostanje!

Malo je ostalo tudi od katoliške vere, ki je pozivala k skromnosti in ošabnost uvrstila med sedem poglavitnih grehov. To je ljudstvo ponotranjilo z rekom: Lastna hvala, cena mala!

Seveda pa ta jamrajoči Slovenec ni pesimist. Gradi si hišo, pridobiva znanja, varčuje za jutri, uresničuje projekt moji otroci na poti do zvezd. Le o optimizmu ne govori veliko. Ker je tekmovalen ( vendar tega ne kaže), je zavisten , ko ga drugi prehitevajo. Znan kmet trdi, da je foušija gonilo napredka. Ko vidiš, da sosedu bolje rodi, zaradi zavisti opazuješ, kaj nekaj počne in ga skušaš posnemati, da ne bi ostal zadaj. Torej tudi tekmuješ.

Nevoščljivost ni slovenska posebnost. Le zaradi majhnosti prostora tistega, ki izstopa, poznamo in mu zavidamo še posebno, če vemo, da je npr. v osnovni šoli bil bistveno slabši od nas.

Zato je tudi takšen gnev na tranzicijske tajkune.. Skoraj vsi bogataši so do prvih milijonov prišli na sumljive načine. Vendar so dogodki in osebe tako oddaljene, da je duh nevoščljivosti oslabel. Za drugi, tretji rod bodo naši tajkuni enostavno bogata in cenjena elita . Nas pa bodo vnuki spraševali: Dedi, kje si bil, ko se je delilo družbeno premoženje?
Domoljubje je tudi ponos na naše zgodovinsko pridobljene značajske poteze, kamor spadajo tudi skromnost, jamranje in navidezna defenzivnost.

Naši Južni brati, ki so se sami imeli za nekaj več ( bili so jebači, mašinski inženiri, kapetani, heroji, vojniki, napihovalci ( za novac nema problema) in nastopači) so nas kar dobro poznali, saj so naše jamranje razumeli kot sredstvo za prelisičenje nasprotnika.

Biti navidezno majhen in se skriti v množici, je uspešna taktika preživetja za šibke v evolucijskem boju za obstanek.

Rezultat iskanja slik za jamranje slike

  • Share/Bookmark

Vpliv trga na ceno

Dokaz, kako prosti trg zvišuje cene

Država je na pritisk ekonomistov in naftarjev sprostila cene goriv, razen bencin in nafta sta še vedno pod kontrolo. Kurilno olje in nafta sta praktično isto, kar so vozniki starih dizlov pridno koristili.

Dvig cene kurilnega olja v pol leta je 25 % ( se prosto oblikujejo)

Dvig cene nafte je v enakem obdobju 5,4 % ( cene so pod kontrolo države).

Pa naj še kdo reče, da prosta konkurenca na trgu uravnava cene ! Kartelni dogovori jo višajo brez slabe vesti, če je le proizvod ljudstvu potreben in nujen. In kurilno olje je, saj reveži nimajo pasivnih hiš in nimajo znanja in denarja, da bi koristili subvencije eko sklada. Te subvencije so za bogate, ki bi si projekt realizirali tudi brez državne pomoči.

Država je kot Bog. Daje tistemu, ki že ima.

  • Share/Bookmark

Revolucija in kontra revolucija

Slovencem manjka samozavesti . Osamosvojitelji še vedno bolujejo za kompleksom drugega moža, saj se še vedno borijo, da demonizirajo bivšo Jugoslavijo in takratni režim. Bistvo predvidene domovinske vzgoje je v tem, da utrdi pomen osamosvojitve in zagotovi politično rento osamosvojiteljem. Nekaj v duhu »dostignuča i tekovine NOB«.

Zadnjič sem gledal oddajo Pričevanja. Gost dr. Granda je povedal, da so Slovenci vedeli za povojne poboje, kje so morišča in kdo so morilci. Mislim, da je resnica nekje vmes. Mi, ki nismo bili dovolj »zavedni«, smo za poboje vedeli. O tem se je govorilo v zarotniških krogih, pol legalno. Tisti » ta zavedni« pa o tem niso vedeli veliko, niti o tem niso hoteli vedeti, saj je naše pokazalo v slabši luči od pričakovanj. Podoben pojav najdemo tudi v sodobni družbi. Goreči pripadniki politične stranke odklanjajo vse, kar bi vrglo slabo luč na njihove voditelje. Dejstva pripisujejo podtikanju nasprotnikov, oz. v preteklosti ostankom reakcionarjev. Danes so to komunisti pod taktirko velikega mojstra »Palčka iz Murgel«.

Resničnih zgodb v stilu Pričevanja, ki bi segale do srca, bi lahko našli med odpisanimi, med zasvojenci, ki so verjeli v socializem in Jugoslavijo, med opeharjenimi delavci. Žal njihova sporočila ne spadajo v predvideno terapijo zdravljenja kompleksa drugega moža.

V borbi za resnico, drugačno resnico, vedno povemo le tisti del zgodbe, ki gre v prilog avtorjevi tezi.

Slepomišenje okoli narodno osvobodilne vojne , da je šlo zgolj za osvoboditev, je neresno. KPJ, oz. KPS, ki je vodila vstajo, je zasledovala dva cilja: osvoboditev in revolucijo .

Vedela je, da bodo njeni nasprotniki skušali z vsemi sredstvi onemogočiti proletarsko revolucijo ( tudi z oboroženimi vpadi in diverzijami, kar spada danes v sklop terorizma) in da je pametno izkoristiti pravi trenutek za likvidacijo potencialnih in dejanskih nasprotnikov. V tovrstno strategijo lahko danes uvrščamo etično čiščenje Hrvaške v domovinski vojni, mednacionalno vojno v Bosni, naše izbrisane, lustracijo…

Motivi partizanov so bili zelo različni. Del komunistov ( skupaj s španskimi borci) se je zatekel v gozdove in ilegalo pred aretacijami Gestapa, del naprednjakov je šel v boj zaradi patriotizma ( boja proti okupatorju), del kot pobeg pred nemško mobilizacijo za fronto v Rusiji, del je bil v NOV tudi mobiliziran. Cela paleta motivov. Seveda pa so reveži pričakovali, da se po vojni ne bo ponovil znan scenarij, ko v vojni gredo naprej reveži, aristokracija pa ostaja v zaledju ( v štabih, skladiščih, kuhinji…) in v miru pade komanda: Na levo na okrog! Po štirih letih vojskovanja hlapec ni hotel ostati hlapec. Poleg ideološkega naboja ideje komunizma in sistematskega političnega delovanja partije, je v narodu bilo dovolj nakopičenega gneva za razvoj revolucije. Posebno v Italiji, Franciji in Grčiji so morali domači demokrati napeti vse sile, tudi ob pomoči zaveznikov, da so ljudstvo potisnile v ustaljene kolesnice.

Ne vidim pravega razloga, da bi se partizanstvo moralo sramovati in zanikati svoje revolucionarno poslanstvo.

Podobno sprenevedanje je tudi pri kolaborantih. V oborožene enote so se vključevali slovenski fantje iz sovraštva do komunističnega antikrista, zaradi bega pred nemško in pozneje partizansko mobilizacijo, zaradi obrambe domačega ognjišča ( vaške straže) pred partizani, zaradi pritiska klerikalno vaškega okolja, zaradi pomena in zaslužka ( revež je dobil obleko, hrano, puško in plačo).

Idejni vodja oborožene kolaboracije je bil del RKC( Ljubljanska nadškofija), saj je dobro vedel, da bo z zmago partizanov konec stare klerikalne družbe in moči cerkve. Za njo je bila borba proti partizanom predvsem protirevolucija in posredno borba za staro družbo: torej za meščansko demokracijo z vsemi privilegiji. Če bi ne bilo v tej borbi sodelovanja z okupatorjem ( pod njegovim poveljstvom in z njegovo pomočjo) , bi bila teza o državljanski vojni verjetna. Tako pa je šlo za kolaboracijo z okupatorjem, kar vsi narodi v zgodovini uvrščajo med narodno izdajo. In to ne glede na poznejši potek dogodkov. Judež ostaja judež, pa če so njegovi nameni še tako dobri.

Politična sprava bi bila morda lažja, če bi glavna antagonista priznala svojo vlogo v celoti in ne le v delu, ki jima gre v tem trenutku v prid.

Partizanstvo ( idejni vodji) je imelo za dolgoročni cilj spremembo takratne družbe in do tega cilja so šli preko borbe z okupatorjem ( osvoboditev) in domačimi izdajalci . Torej preko narodno osvobodilnega boja v širšem pomenu besede.

Del meščanske elite na čelu z RKC pa je spoznal pogubnost realizacije ciljev partizanstva za njihov položaj in pomen. Zato je skušal oslabiti partizansko gibanje in se ob vkorakanju zaveznikov ( predvsem Angležev) v naše kraje predstaviti osvoboditeljem kot resna vojaška sila, ki bo participirala v novi oblasti. In za ohranitev privilegijev so bili pripravljeni v borbi proti partizanom priseči Hitlerju in mu aktivno služiti ( pa čeprav z figo v žepu). Kakorkoli že iščejo argumente ( borba proti totalitarizmu, borba za demokracijo in človekove pravice) izven konteksta časa, ostaja madež kolaboracije, torej izdaje.

Da pa se preko osvoboditve skušajo doseči tudi politični cilji, ni nič novega.

Tudi v naši osamosvojitvi , o kateri so se odločali državljani Slovenije plebiscitarno, smo v paketu z osamosvojitvijo menjali politični sistem, demonizirali Jugoslavijo in samoupravni socializem, razgrabili družbeno lastnino, izvedli denacionalizacijo, odpisali potencialne nasprotnike iz vrst neslovencev, skratka pravo »kontra revolucijo«. Le da so bili tokrat komunisti bolj pametni. Z aktivno vlogo v procesu osamosvajanja so se izognili lustraciji in si zagotovili mesto in vlogo v novonastalih elitah. Takšne modrosti in premetenosti nadškof Rožman ni premogel.

Večkrat slišano jamranje demobiliziranih borcev ( od partizanov do osamosvojiteljev), da so razočarani in da se niso borili za takšno Slovenijo, je nepomembno. Za vsakim bojem so idejne sile z svojo računico in s svojim poslanstvom. Borec je le izvajalec te politike, za kar se ga motivira z vsemi sredstvi in obljubami. V miru, ko se običajno njegov položaj ne spremeni ( zboljša) , vsaj večini ne, sledi razočaranje.

Rezultat iskanja slik za kolaboracija slike

  • Share/Bookmark

Manjšinska ali večinska vlada?

Večinska vlada je vlada, ki so jo sestavile stranke , ki imajo večino v parlamentu. V primeru, da bi se poslanci odločali po svoji vesti, je dilema večinska – manjšinska brezpredmetna. Poslanci podprejo zakon, če smatrajo da je dober predvsem za narod ( ali večino) in ne prvenstveno za stranko, za njihove lobije ( omrežja) in njih osebno. Če pa so v strankokraciji prvenstveno v ospredju interesi stranke, v opoziciji na primer , da vladi ničesar ne uspe in da bomo na naslednjih volitvah mi postali »kalif namesto kalifa«.Do takrat vlečemo ročno zavoro in vpijemo, da avto nikamor ne gre, ker je voznik zanič. Ko pa pridemo na oblast, so zaželene samo pozitivne informacijske vibracije, ko se iz vsakega malega uspeha naplete veličastna zgodba o uspehu.

V takšni politični kulturi je pomembno, da je vlada večinska in da z partijsko ( strankarsko) disciplino producira predpise in zakone. Pri tem ne razmišlja, kako jih bo implementirala. Najraje jih sprejema po hitrem postopku, da se javnost preko civilnih in interesnih iniciativ ne predrami in uigrano proceduro ne zmoti. V takšni politični kulturi je pomembno, kdo kaj predlaga in ne kaj predlaga.

Manjšinska vlada, ki nima zagotovljenega glasovalnega stroja, pa mora podporo poiskati tudi pri delu opozicije. Ko gre za socialno politiko npr. pri Levici in ko gre za privatizacijo in druge podobne ukrepe neoliberalizma pa pri npr. Novi Sloveniji. Pri SDS so že napovedali padec vlade, kar pomeni, da ne bodo umaknili roko iz ročne zavore. Strankarska disciplina pa je tudi tako močna, da ne bo nihče izskočil pri glasovanju iz trde strankarske usmeritve.

Manjšinska vlado bo lahko učinkovita in stabilna le, če bo Šarec uspel preseči obstoječo politično kulturo strankokracije.

Ima kar nekaj možnosti. Je delaven, vztrajen, dosleden, brez hipoteke preteklosti . Je aktiven vernik, brez sovraštva in maščevalnosti do »boljševikov, titoistov in jugoslovanerjev. Ni družbeno razdiralen. Pri delu zahteva vestnost in natančnost, kar so potrebne lastnosti »prvega uradnika«. Očitno ni spletkar in intrigant. Dogovorov se drži. Tudi tistih,sklenjenih na štiri oči. To daje sodelavcem občutek zaupanja, krepi pripadnost kolektivu in njegovim ciljem. Poklic igralca mu zagotavlja dovolj znanja, da se bo v vlogo predsednika vlade dobro oživel.

Zna biti, da bo Marjan Šarec presenetil in vlogo predsednika tudi odlično uprizoril.

  • Share/Bookmark