prebliski

Še ni bilo dolgo, ko sem pokritiziral Janeza Janšo kot predsednika stranke zaradi nedostojnega obnašanja do predsednika države. Zaradi odlikovanja Ertla mu je Janša vrnil udarec z afero Velikovec ( kot da ne bi vedel, da so malo prej po Južni Tirolski pokale bombe z blagoslovom Avstrije) in je povabila na sestanke pri predsedniku zato kar ignoriral. To je bilo za moja merila nevzgojeno.
Danes si kritiko zasluži predsednik države. Ni mogel skriti svojega navdušenja nad volilno zmago Jankoviča, čeprav bi se moral  vsaj delati nevtralnega kot predsednik vseh državljanov Slovenije.
Pravilno se je odločil, da je ponudil mandat relativnemu zmagovalcu. Bolj zviti predsednik bi po prvem preizkusu, ko je uvidel, da nima  zagotovljenih 46 glasov , z obema rokama pograbil možnost, ki jo je ponujala ZDA in politični trojček. S tem bi postavil Janšo v zelo neroden položaj in če bi  z dokaj nevtralnim kandidatom pridobil še SD, bi  ga pravzaprav  izrinil na politično obrobje.
Ponujati tretjega kandidata, pa še to prvovrstnega iz prvega reda kadrovske politike Jugoslavije , ko je potencialni kader pošiljala na usposabljanje v tujino, je bilo prepozno.( V tem rangu je bil tudi Janez Drnovšek).

Morda bi bilo bolj zvito ,če bi ponudil mandat naslednjemu in preko svojih omrežji skušal posebno v vrstah Desusa pridobiti glasove proti  vse do seje DZ. Šele v primeru, ko bi tudi drugi kandidat padel, bi bilo umestno ponujati  tretjo rešitev. Vendar ne kadrov iz najožjega kroga „stričevih prijateljev“.
Tako bi predsednik vsaj pri nas naivnih ustvaril vtis, da zastopa interese vseh državljanov
Namigovanje, da gre v resnici za interese stricev v ozadju, dobiva realističen prizvok. Navsezadnje, kaj pa lahko Janša naredi? Lahko je zamerljiv, lahko je avtokrat , lahko je diktator in despot, vendar živimo v demokraciji, kjer je samovolja zelo omejena. Smo tudi članica evropske skupnosti, ki jo zavezuje evropska zakonodaja in standardi. Strah pred demonizacijo Janše je za večino popolnoma odveč.
In ravno zato se sprašujem, zakaj le toliko napora, da se Janšo ustavi?

Naslednji dan je prišel na obisk Arčijev prijatelj, pritlikavi pinč Rambo. Prišel je čez vrt, se vzpel na teraso in skozi steklena vrata gledal v dnevno sobo. Ker ni nikjer videl Arčija, je preiskal okolico hiše. Spet se je vrnil na teraso in poizkusil priti v hišo. Odprli smo mu vrata. Počasi in nezaupljivo je stopil v dnevno sobo. Temeljito jo je preiskal in prevohal mesto, kjer je Arči počival. Ker ga ni našel, je silil po stopnicah v klet. Odprli smo mu vrata in ga pustili, da je preiskal še te prostore. Ovohaval je ležišče, potem povodec in končno še Arčijeve igrače. Ker ga ni našel, je končno zapustil hišo. Kljub temu je celo noč presedel pred vrati na pragu. Po tistem nas nikdar več ni obiskal.

Naslednji dan se je po cesti sprehajala Regica. Morda je bila tam slučajno, morda pa je pogrešala Arčija, ki ga že tri dni ni bilo na sprehodu.

Ker ni več Arčija, ki bi ga moral zjutraj peljati na sprehod, lahko v miru poležavam. Ko je slabo vreme in se mi ne da ven, me nihče ne preganja. Dostikrat si mislimo, da se lahko sprehajamo tudi brez psa. Vendar pa za tiste, ki nismo ljubitelji športa, ni čisto tako. Na lastno pest se ne sprehajamo pogosto, pes, če ga imamo, pa predstavlja nujo, ki nas sili, da se vsaj nekoliko gibamo.
Ponoči pogosto sanjam o Arčiju. Iztegnem roko, toda na mestu, kjer je včasih spal kosmati prijatelj, je zdaj le še praznina.
Znanci me sprašujejo kdaj bomo kupili novega psa. Odgovarjam jim, da naj se najprej Arčijeve kosti ohladijo, zraven pa razmišljam koliko smo sploh pripravljeni žrtvovati za novega psa. Morda je najboljša odločitev takojšnji nakup mladiča. Tisto praznino, ki ostane po smrti starega psa, mlad kuža hitro zapolni in družino s svojo aktivnostjo povleče iz malodušnega mrtvila. Je pa res, da pes živi več kot deset let in da le aktivno ukvarjanje s psom lahko vzpostavi vzoren odnos med človekom in psom. Dobro vzgojen in šolan pes je gospodarju v veselje, saj ga lahko spremlja skoraj povsod.

Seveda pa pri psu odpadejo razne toplice, silvestrovanja in izleti, razen če nekdo drug tačas poskrbi za njegovo varstvo. Tudi pri dopustih je izbira manjša. Marsikateri hotel namreč ne omogoča obisk s psmi.

Končno pa se tudi mi staramo. Prihaja čas tegob, bolezni, nekoč bolnišnice in končno tudi smrti. In v takšnih primerih ostane pes revež, siromak, ki čaka v pasjem zavetišču na svoj konec.

Čas, ko se začne daljšati dan, ko svetloba premaguje temo, so častila vsa plemena, še posebno tista, ki jim je bilo poljedelstvo glavni vir hrane. Nekoč sem prebral, da je vrač nekega indijanskega plemena vsako jutro pred sončnim zahodom prosil božanstvo za nov dan. Etnolog ga je povprašal, čemu to počenja, saj dan pride, ne glede na njegovo molitev. Pa je odgovoril vrač: „Prevelika je odgovornost do mojega naroda in do vsega živega na zemlji, da bi opustil s tradicijo predpisan ritual!“

No, in takšen ritual je postal Božič. Zemljepisnemu pojmu letnih časov se je dala nova dimenzija: Upanje, nov začetek, rojstvo odrešenika…

Vendar je naša civilizacija obdržala tudi novo leto in Silvestrovo, združila božično- novoletni čas v cel teden in predpisala kup aktivnosti, poleg nakupovanja, ki imajo znaten ekonomski učinek.

Čeprav je Velika noč, ko je Kristus premagal smrt in dal ljudem večno življenje, vsaj enakovreden verski praznik, ne dosega dimenzije Božiča.

Govorimo o prazniku domačnosti, ko se domači snidejo in zberejo pri božičnem drevescu. Takšno srečanje je lahko katerikoli dan. Srbi se srečujejo in veselijo predvsem na god družinskega patrona. Temu rečejo slava.

Pravzaprav sem se Božiča veselil le kot otrok. Takrat smo krasili božično drevesce, prižgali sveče ( smrekica nam je dvakrat zagorela) , jedli potico in malo večji šli celo k polnočnicam. Takrat je obdaroval samo Miklavž in pri komunistih Dedek Mraz.

V študentskih časih in še malo pozneje smo šli k Frančiškanom k polnočnicam zato, da smo videli , kakšne punce pridejo. V fabrikah so bile novoletne zabave. Veliko se je pilo, jedlo in plesalo. Malo zavrti fantje smo od teh zabav pričakovali kakšno dekle. Pa so nam stari izkušeni plenilci odpeljali izpred nosu vse, kar je bilo kolikor toliko uporabno. In smo prišli iz zabave še bolj zamorjeni in še bolj zakompleksani.

Čas veseljačenja je čas družabnih, ekstrovertiranih ljudi.

Vase zaprti, zakompleksani, če hočete, introvertirani se v teh časih bakanalij čutijo še bolj stigmatizirane, odrinjene in neuspešne. Vendar je igra zapovedana. Kazati se moraš prešernega, dobrega, velikodušnega. Celo revežu lahko nakloniš nasmešek in mu stisneš kakšen evro v dlan. Da tudi on spozna razliko med nami in njim.

V anketi na siolu o tem, kaj nam pomeni ta čas, je bil najpogostejši odgovor: Nič, kot vsak drug dan. Ker je bila anketa anonimna, so anketiranci odgovarjali tudi proti zapovedani veseljaški paradigmi.

Bučno proslavljanje dela žalostnega še bolj žalostnega. Zato ni slučajno v tem času tudi samomorilnost večja. Več je tudi klicev v centre za pomoč ljudem v stiski.

Domače živali in bolj zadržani ljudje ( tudi čudaki, če nam je to bolj domače) komaj čakamo, da ta čas mine.

Ni še dolgo, ko je minister Zalar potarnal, da so izginili dokumenti, ki so bremenili slikarja Cekuto iz spisa v zadevi Patria . Razen kratke novičke ni bilo nobenega odziva, ker ni šlo tokrat za človeka, na katerih plečih bi lahko politično trgovali. Sam sem bil ogorčen, da lahko na sodišču nekdo založi ali namerno izgubi ( tudi ukrade) dokazno gradivo. Sramota. Kot bi policaju ali vojaku ukradel orožje. Takšen pojav bi po mojem zahteval temeljito notranjo kontrolo in nam ne bi smelo biti žal truda, da se takšnim pojavom naredi konec.

Pa še kakšen predsednik sodišča bi moral odstopiti zaradi objektivne odgovornosti in higiene.

Tudi v aferi uhajanje tajnih dokumentov , to je zaprtih sej vlade, na spletnih straneh, je zame škandal brez primere. Ne gre za tajne seje, pač pa za dejstvo, da se je nekdo priključil na snemalno kamero in snemal mimo pooblaščenih oseb. Na kamerah so našli dodatne priključke. Nikjer ni informacije, kdo sploh skrbi za protiobveščevalno dejavnost državnih organov, predvsem vlade in ministrstev? Kdo nadzira izvajalce? Kdo skrbi za ustrezno hrambo dokumentov in varnostno preverjanje kadrov, ki s temi dokumenti ravnajo? Če je to Sova, je to dovolj velik razlog za odstop direktorja obveščevalne službe. Vlada se je pohvalila, da je dosegla umik posnetkov iz spleta. Še vedno pa nam ni znano, če so sploh ugotavljali, s katerega računalnika so bili posnetki lansirani.

Nisem zasledil povratne informacije, kakšna je usoda prijave informacijske pooblaščenke na osnovi trditev Kunstlja, da so Janševi prisluškovali predsedniku države Drnovšku in predsedniku NS dr. Bajuku. Po moji oceni je prisluškovanje drugim strankam in organom oblasti malo večji problem, kot pa neki trenirkarji izpod peresa Matjaža Majerja. Volilna analiza je povzročila burni odziv v slovenski javnosti, na TV, v medijih in v oblastnih funkcijah. Afera prisluškovanje je bila zaključena, ker so potekli zastaralni roki. Vendar v tem primeru ne gre le za kaznivo dejanje, pač pa za politično nespodobnost. Ta nima zastaralnega roka. Prisluškovalna afera Wattergate je npr. odnesla ameriškega predsednika Nixona.

Za tovrstna dejanja je smotrno najeti tudi tuje strokovnjake, če sami ne znamo. Potem moramo odkrito povedati ljudstvu : Ti in ti so počeli to in to. Kaznovati jih ne moremo zaradi zastaranja, jih pa obsojamo zaradi falotarije te in te. Ali pa: Na osnovi prijave smo preverili dejstva in nismo našli dokazov, da so navedbe iz prijave resnične.

Pričakoval sem, da bodo antijanšisti prisluškovalne afere zgrabili z obema rokama, saj bi dokaz, da za temi aferami stoji podaljšana roka Janeza Janše, resno omajala njegov ugled tudi na svetovni politični sceni. Pa se ne zgodi nič..

Po medlem ravnanju politike človek nehote podvomi v poštenje in objektivnost

političnih subjektov. Morda oficielni izvajalci protivohunske dejavnosti naredijo še kakšno uslugo za omrežja ali pa dopuščajo, da si omrežja sama priskrbijo informacije. Očitno vohunjenje in prisluškovanje nikogar ne moti, razen mene.

Kako naj država, ki ne zna poskrbeti za odtekanje in zlorabo svojih informacij, poskrbi za zaščito podatkov o meni. Pa naj Musarjeva daje intervjuje, sodeluje na okroglih mizah in popularizira svoje delo, je ob neučinkoviti državi vse zaman.

Prišel je september in s tem tudi konec lepih dni. Vreme se je skazilo. Vrhovi gora so se pobelili s snegom. Bilo je hladno za ta čas.

Tisto dopoldne je deževalo. Pes ni hotel na sprehod. To takrat ni bilo nič nenavadnega. Po dežju se tako ali tako ni rad sprehajal. Vsaj ne dokler ni bil moker, potem mu je bilo vseeno.

Prejšnji večer ni mogel kakati. Napenjal se je in napenjal, vendar iz sebe ni spravil niti lorbeka.
Popoldne je zmogel dovolj dovolj volje, da sva odšla na dolg sprehod. Med potjo je skušal opraviti veliko potrebo. Napenjal se je, vendar ni šlo. Potem naju je zajela ploha. Pošteno sva bila premočena. Doma sem ga obrisal s suho krpo. Odklonil je hrano in se s težavo pobral v spalnico. Očitno ga je motil hrup televizije v dnevni sobi.

Ponoči je drgetal. Najbrž je imel vročino. Šele proti jutru se je umiril. Ko sem vstal iz postelje, je le malo dvignil glavo in pomahal z repom. Ponavadi je odšel za menoj po stopnicah, tokrat pa je le ležal.
Žena mi je povedala, da ga je zvabila iz spalnice. Odšel je na vrt in se na vse pretege napenjal. Tudi tokrat brez uspeha. Zato mu je odprla vrata vrtne ograje, tako da se je lahko spustil dol proti bregu reke. Vendar pa nazaj ni več mogel. Na najhujši strmini mu je morala pomagati žena.

Arči se je zavlekel na svoje ležišče in ni več vstal. Ponoči ga je napadel kašelj. Dihal se sunkovito in plitko, podobno kakor bolnik pri pljučnici v zadnjem stadiju. Ponoči, ko sem prišel dol v dnevno sobo, je pes vstal in silil ven na teraso. Spustil sem ga.

S težavo se je privlekel na teraso, tam nepremično stal in še zadnjič pogledal vrt, okolico, rečni breg, drevesa in noč.

Ponudil sem mu svežo vodo. Nič. Niti povohal je ni. Po dobrih petih minutah se je zavlekel nazaj na svoje ležišče iz katerega ni nikdar več vstal.

Zjutraj sem ga potipal, da bi ugotovil, če je še živ. Niti glave ni dvignil. Ležal je na boku. Samo malo je pomigal z repom in tako povedal, da me je prepoznal. Počasi se je pogrezal v nezavest.

Poklicali smo starega prijatelja veterinarja. Ob enajsti uri 7. septembra 2007 je prišel in z injekcijo končal Arčijevo življenje. Maček se je takrat naježil. Morda ga je motila prisotnost tujca, morda je slutil smrt. Kdo ve. Ko pa je bil Arči mrtev, ga maček ni niti povohal, niti pogledal. Mimo njega je šel tako kakor da ga sploh ni.

Izguba prijatelja je vedno boleča. V družini smo se sicer delali močne in drug pred drugim prikrivali bolečino, zraven pa smo se tolažili, da smo psa odrešili trpljenja. Toda še danes ostaja praznina, ki nam jo je Arči nekoč zapolnjeval. Ostajajo pa tudi lepi spomini.

Prepričan sem, da uveljavljena teorija o nagionih, ki vodijo živali, ne vzdrži resne presoje. Takšne teorije so izumili strokovnjaki, ki najbrž sami nikdar niso imeli psa.

Pes ima namreč svoje čustveno in družabno življenje. Tudi v odnosu s človekom ne gre zgolj za podrejenost vodji tropa, kar tako radi poudarjajo kinologiji. Pes z drugimi psmi, živami in ljudmi stke družbene, tudi prijateljske, odnose. Poznam človeka, ki je svoj odnos s psom utemeljil na strahu. Palica in brca sta bili njegovi najpogostejši vzgojni metodi. Pes se je gospodarja bal, vendar le do točke, ko je ocenil, da je gospodar močnejši. Tak odnos je bil podoben odnosu med krotilcem zveri in levom. Možakar je bil dovolj razume, da lastnemu psu ni obrnil hrbta. Če bi se to zgodilo, bi ga pes najbrž napadel.

Znane so zgodbe pisatelja Jacka Londona, ki je v prigodah iz Aljaske opisoval človeka in njegove vlečne pse. Grobo ravnanje in ustrahovanje se je končalo tragično v trenutku, ko je gospodar padel na tla ali si zlomil nogo. Ko je bil nemočen, so njegovi psi, ki jih je prej držal v strahu, planili po njem in ga raztrgali.

So pa tudi druge zgodbe, takšne, ki pripovedujejo o ljubečem odnosu, ko je pes žaloval za gospodarjem še dolga leta, vse dokler ni tudi sam poginil. Nekateri psi se odločijo celo za samomor s stradanjem.

Moj kinološki znanec iz kluba je imel dva škotska ovčarja, psa in psico. Ko je psa na sprehodu do smrti povozil avto, in to pred očmi psice, se je ta odločila za samomor. Ni hotela več jesti. Veterinarji so ji sicer dajali infuzijo. Po tednu dni ni več pila niti vodo. Počasi je ugašala in po mescu dni tudi poginila.

Da pri pseh ne gre le za nagone, pove tudi dejstvo, da goneča psica včasih odkloni ponujenega samca. Torej pri psici ne gre zgolj za spolni nagon, pač pa je zraven potrebna še simpatija. O tem kinologi ne govorijo. Zanje je vzreja psa ekonomika. Če psica ne pristane na paritev, se jo zveže, pes pa jo posili. In če je pes ni pripravljen posliti, kar se včasih tudi zgodi, velja za slabega plemenjaka.

Če duša omogoča čustveno življenje, potem pes vsekakor ima dušo. Sem pa prepričan, da ne razmišlja abstraktno in se ne ukvarja s transcedentnimi vprašanji kot so: Ali Bog obstaja? Kaj se zgodi po smrti? Čemu sploh živimo? Kakšno je naše poslanstvo? Ali na drugih osončjih tudi živijo psi?

Pes bi najbrž rad bil človek. Rad ga posnema. Želi sedeti na kavču, spati v postelji, sedeti na sprednjem sedežu v avtu, jesti skupaj z ljudmi, pri obiskih ležati pod mizo in prisluškovati – morda pa se le pretvarja, da ga pogovori zanimajo.

Ko je bil Arči še mlajši, sem se neke noči nenadoma prebudil. Videl sem kako me nepremično opazuje. Imel sem občutek, da bi se pes rad vselil v moje telo. Potem, ko sem ga pobožal, je položil glavo med šape in zaspal. Tudi mene je kmalu premagal spanec.

Morda pa me je pes zaskrbljeno opazoval, ker sem med spanjem smrčal, kašljal ali škripal z zobmi? Ne vem.

Ko se je Arči postaral, me sredi noči ni več opazova. Morda se je navadil na moje smrčanje ali pa se je sprijaznil, da je njegova duša ujeta v pasje telo.

Nekoč sem sanjal, da sem pes. Spoznanje, da nimam rok, ampak štiri noge, je bilo osupljivo. Ničesar nisem mogel prijeti. Sem pa z lahkoto tekel in to bistveno hitreje. Tudi razlika v razmišljanju je bila velika. Brez težav sem dojemal pojme in stvari iz neposrednega odnosa. Na primer, tam je miza, tam je človek, grem do mize.

Bolj zapletene miselne preslikave pa so bile zelo meglene. Celo predstave iz bližnje preteklosti so bile nejasne. Sklepanje in povezovanje dejstev je bilo skoraj nemogoče. Izgledalo je nekako tako kot da bi zelo pijan človek reševal teste inteligence. Vprašanje najprej prebere, skuša poiskati rešitev, med tem pa že pozabi na vsebino vprašanja in na kombinacije mogočih rešitev. Kakor računalnik z zelo omejenim in okvarjenim operativnim spominom. Če je bilo v teh sanjah vsaj nekaj resnice, potem zelo bistrega uma pri pseh ni.

V komentarju na izid volitev leta 2008 sem zapisal, da je škodovalo Janši predvsem lomastenje po Sovi. Ugotovil je, da ima obveščevalna služba slamnato podjetje ( katera ga nima?), da so zapravili 2000 evro za zdravilca, ki je obiskal na smrt bolnega Drnovška in da so prisluškovali banskim dvorom. Nič posebnega za obveščevalno službo. Mi, ki smo brali Alan Forda, že vemo, kako to gre.

Brezplačniki z izrazito hujskaško in primitivno ( strokovno nedodelano) vsebino, mu tudi niso koristili.

Na volitvah 2004 pa se je Janša izogibal temam, ki bi Slovence razdvajale in se je predstavljal kot lik odgovornega in zmernega državnika. Volivci so ga nagradili.

Na teh volitvah nastopa podobno. Na soočenjih je dovolj zmeren, morda le Pahorja preveč zasmehuje . Tudi ne odpira ideološko zgodovinskih tem, kot je npr. NOB. Zanimivo je, da niti levica tokrat ne sili v ospredje s to temo. Če gre za to, kdo je za partizane in kdo za „ ta bele“, imajo ta rdeči dobljene volitve. Očitno so časi težki in resni, zato nihče ne pogreva zgodovine.

Do sedaj se Janša dobro drži. Mu pa pretirano poudarjanje pomladnega bloka in apriori izključitev ostalih iz koalicije ( prosto po Šturmu) oži maneverski prostor . Sedaj naj pazi na to, da ne bo z nestrpnimi in izključevalnimi manevri odvrnil tiste, ki sicer niso janševiki, ocenjujejo pa, da bi bil za Slovenijo Janša optimalna izbira.

Nadaljuje naj preudarno in predvsem brzda tiste sodelavce, ki bi radi v svoji gorečnosti še kaj prispevali k volilni zmagi.

Na zadnjih občinskih volitvah je kazalo, da bo SDS premagala vse tekmece. V podeželski občini je tradicionalno zmagovala SLS, ki pa tokrat ni imela pravega kandidata za župana. Predlog SDS je bil odličen. Aktivnosti so bile vodene korektno. Lobisti so njihovega kandidata že obletavali. Le dan pred volilnim molkom smo dobili v nabiralnike letak stranke, ki je iz znanega hujskaškega arzenala privlekel vsa orožja. In za župana smo dobili tretjega človeka, ki mu napovedi niso bile naklonjene in to iz stranke, ki ni v tem okolju tradicionalno močna.

Kar nekaj ukrepov vlade je posledica popuščanjem histeričnim skupinam, ki naredijo več škode, kot koristi in so nekoeksistenčni s politično usmeritvijo Slovenije kot članice EU.

1.Povečanje plačilne discipline
Vlada je z zakonom sprejela obvezni pobot. Zaradi sankcioniranja  neprijave v pobot so kupci izsilili podaljšanje plačilnih rokov iz 30-60 dni na 120 dni. Likvidnost se je dobaviteljem, ki nimajo monopola, poslabšala.

2.Preprečevanje korupcije in monopolov z javnimi razpisi
Danes  že mora vsaka  Osnovna šola ali dom upokojencev razpisati dobavo hrane  z javnim razpisom. Ker gre za komplet dobave in naš kmet ne predeluje banan ter nima javnih referenc ter bančne garancije, šolarji jedo uvoženo hrano, ki jo dobavlja trgovec in ne kmet. V razpisih je izvirni greh, da ugotavljamo zakaj kmet ne more prodati svojega krompirja sosednji osnovni šoli.

3.Zelena naročila. Prednost na razpisih bodo imeli tisti, ki bodo imeli rešen problem ekologije.
Razpisi so pisani na kožo podjetjem iz razvitih držav, ki imajo ekologijo tudi najbolj celovito rešeno. Naša podjetja bodo v podrejenem položaju.

4.Ukinimo plastične vrečke
Vrečka iz PE ali PP je za okolje bolj estetski problem kot ekološki. Danes si na oddelku sadje zelenjava naberem vrečke, ker jih pri blagajni ne smem dobiti ( razen za izdelke, kjer teče in curlja). Akcijo so histeriki privlekli iz Italije in jo plasirali pri nas v splošnem pomanjkanju boljših idej.

5. Novela zakona o gospodarskih družbah, kjer lastniki , direktorji in nadzorniki ne bodo mogli deset let ustanoviti novo podjetje ali dobiti ustrezne službe.
Zopet ena od všečnih pogruntavščin. V Ameriki je veljalo, da si desetkrat propadel in enajstič uspel. Pri nas bo start za novi začetek šele po desetih letih.
Propad in stečaj  podjetja je sestavni del v poslovnem svetu  kapitalizma in ne kriminalno dejanje. Pomembno je, da je ta pravočasen in da se lahko upniki v večjem delu poplačajo iz stečajne mase. Če je stečajna masa bistveno premajhna, gre za poslovno  sleparstvo, ki se preganja po zakonu. In to ne pade zakonodajalcu na pamet, pač pa raje izmišlja inštrumente, kako bi zavaroval plenjenje podjetja pred stečajem.

6. Neracionalnost subvencij v kmetijstvu.
Kmet pusti krompir na njivi, ker se ga ne splača pobrati in za sajenje krompirja pokasira subvencijo. Hribovske kmetije, ki so jih pokupili vikendaši, kosijo in spravljajo travo na kup ali pa jo kar pustijo  propasti, le da poberejo subvencijo za  obdelavo , za košnjo in ohranjanje krajine. Če travnik ne služi ničemur, razen videzu krajine, je bolje, da ga preraste gozd. Se več toplogrednih plinov preko fotosinteze veže v lesno maso.

7. Nacionalni interes po potrebi
Zagovorniki nacionalnega interesa imajo morda tudi svoj prav, ko se borijo, da NLB ostane v slovenski lasti. Če gre za nacionalni interes, mora ostati v državni lasti in ne v lasti nekega  našega Slovenca, ki bo jutri prodal vse skupaj najboljšemu ponudniku.  Danes pa se govori o Mercatorju, o Heliosu, o Cinkarni.
Seveda upravam ne odgovarja točno definiran lastnik in jim je najbolj  všečen  nekakšen kapitalski sklad, ki nima pojma o poslovanju in pusti vse pri miru, če mu le lastništvo nekaj prinaša. Ljudstvu je potrebno povedati, da nismo več v socializmu in da lahko lastniki ( tokrat banke) svoje deleže prodajo najboljšemu ponudniku. In uprave niso tiste, ki si bodo izbirale lastnika. Kot bi hlapec zapovedoval gospodarju, komu lahko proda kravo ali njivo.  Če so delavci in dobavitelji tako zainteresirani, naj oblikujejo konzorcij, najdejo denar in odkupijo deleže. Takemu kupcu bi  na tiho dal prednost. Minister in vlada lahko imajo osebna mnenja, vendar jih naj zadržijo za sebe. Z EU smo sprejeli zaščito lastnine, prosto razpolaganje z njo, prost pretok kapitala, blaga , storitev in delovne sile.

Ko smo dobili mladega psa v hišo, je imel kar naprej vnete oči. Veterinar nas je potolažil, da je to pri Airdalskemu terierju pogosta težava, saj ima globoko vsajene oči. To je lahko tudi prednost, močna arkada ga namreč ščiti pred kremplji drugih živali. Airdalski terier je bil namreč prvotno lovski pes, specializiran za lov na vidre.

Zaradi vnetih očmi smo pogosto sesali stanovanje, še posebej njegovo ležišče, odejo na kateri je spal, pa smo pogosto oprali. Težave so bile še posebej opazne, ko je na sprehodih skakljal prek visoke trave, ki mu je, ker je bil takrat pač še majhen, pogosto segala prek glave. Na očeh se mu je nabralo precej cvetnega prahu in drugih tujkov, zato smo mu vsako jutro čistili zagnojene oči.

Ko je bil star pol leta in dovolj velik, da mu je glava molela iz visoke trave, so se začele težave z očmi postopno blažiti. So se pa zato pojavile nove tegobe in sicer bolečine v levi sprednji nogi. Občasno je šepal. Veterinar je menil, da gre najverjetneje za odkrušek kosti, ki je motil gibljivost sklepa. V primeru, da do izboljšanja ne bi prišlo, nam je svetoval operacijo. Pa je bolečina popustila, in ko smo mislili, da bo vse v redu, se je spet pojavila. Morda bi moral vztrajati pri operaciji, saj so občasne bolečine oteževale šolanje in tekmovanja, še posebej v disciplinah, ki so bile povezane s preskakovanjem ovir.

Drugih zdravstvenih težav na srečo ni bilo. Razen angine. Do tega je prišlo zato, ker je bil Arči velik ljubitelj sladkarij, še posebej sladoleda. Nekoč je bilo vroče poletje. Po končanem sprehodu smo z družino odšli Šiptarju na sladoled. Arčije je proseče gledal v naše kornete. Usmilili smo se ga in mu kupili kornet s čokoladno kepico. Z veseljem ga je na hitro pohrustal.

Naslednji dan je samo poležaval. Nič ni jedel, še vodo je težko pil. In smo spet obiskali veterinarja. Ta je ugotovil, da ima pes hudo angino. Dal mu je injekcijo antibiotika in tablete za domov. Že po nekaj urah je oteklina v grlu uplahnila. Tablete smo mu zavijali v tanke kolobarčke salame in mu jih na silo potisnili v gobec. Sledil je košček čokolade, ki je prekril okus zdravi. Če mu čokolade nismo dali, je tableto izpljunil.

Od takrat smo mu dajali sladoled le še s plastično žličko. Pozneje se je naučil sladoled lizati.

Ko je bil star šest let, se mu je med blazinicami na sprednji šapi pojavila rana. Nekaj časa smo jo zdravili, vendar brez uspeha. Vedno bolj se je zdela podobna divjemu mesu. Razen tega je bila vedno večja. Arčija je motila pri gibanju.

Zato nam ni ostalo drugega kakor da spet obiščemo veterinarja. Tokrat je bila potrebna operacija, analiza je namreč potrdila, da gre za rak. Živinozdravnik je dobro opravil svojo nalogo, raka ni bilo več, rana na nogi pa se je hitro zacelila. Pri živalih se rane na blazinicah in šapah celijo še posebej hitro, saj vplivajo na gibljivost, ta pa je pogosto osnova preživetja.

Arči je torej ozdravil, zato sva kmalu nadaljevala s treningi in s tekmovanji. Vendar pa je dvom ostal. Spraševal sem se ali se bo rak ponovil.

Ko smo se preselili na deželo, se je za psa marsikaj spremenilo. Spoznal je novo okolje in nove prijatelje. Srečeval je tudi kmečke pse, ki so bili pogosto zanemarjeni in polni bolh. Na sprehodih je videval tudi divjad, pa ježe, ki jih je rad lovil. Tam od maja naprej si je pridno nabiral klope in tu pa tam tudi bolhe. Razni praški niso kaj dosti pomagali. Ker smo imeli še mačka, so se zajedalci selili iz psa na mačka in obratno. Pomagale so kvečjemu posebne kapljice, vendar še te le dober mesec.

Veterinarji so zagotavljali, da uporaba teh kapljic za zatiranje bolh nima stranskih učinkov. Strup za bolhe je skozi kožo počasi pronical v kri psa ali mačke, bolhe, ki so pile kri, pa so se zastrupile in pomrle. Vendar pa o neškodljivosti takšnega sredstva vseeno dvomim, saj se na ljudeh za zatiranje bolh ne uporablja.

Kakorkoli že, dosti izbire nisem imel. Pes je bil na ugrize bolh skoraj alergičen. Tam, kjer ga je bolha ugriznila, se je neprestano grizel. Imel je vneto kožo, odpadla mu je dlaka. Z leti, ko je začel odpovedovati imunski sistem, je vse skupaj postajalo le še slabše. Čez jesen in zimo se je izpadla dlaka ponovno obnovila, zato je pomlad pričakal z lepim in dobro poraščenim kožuhom. Poleti pa so ga bolhe spet obdelale in zgodba se je ponovila.

Ko je bil star osem let, se je bolečina v sprednji levi nogi spet pojavila. Zaradi nje je vstajal počasi, podobno kot starček, ki ima otrdele ude. Ko pa se je razmigal, je bilo boljše. Na treninge in tekmovanja nisva več hodila. Skakalnice se je naravnost izogibal. Le še plezala je nekako premagoval.

Živela sva kakor živijo upokojenci. Sprehodi, poležavanja, kakšna krajša igra. Arči se je razveselil, ko sva na travniku tu in tam ponovila šolske vaje. Ni jih pozabil, le izvajal ji je bolj počasi in malomarno.

Zadnje leto njegovega življenja sva ponavljala vaje iz sledenja. Takšne vaje niso fizično naporne, saj mora pes slediti zbrano, preudarno, zato pa tudi počasneje. Tudi nos ni s starostjo nič manj občutljiv. Ko je našel skrite predmete, sem ga nagradil in pohvalil. Takšna pohvala ta je razveselila kakor upokojenca honorarno plačilo.

Na telesu so se mu pojavili nekakšni izrastki, ki so bili podobni bradavicam. Seveda smo takoj pomislili na raka. Ko je ležal, je v spanju včasih rahlo zacvilil. Spraševal sem se ali ga boli, ali hoče ven, ali pa samo izsiljuje.

Če je cvilil sem vstal in ga spustil na vrt. Dal sem mu svežo vodo in četrtinko tablete aspirina. Kmalu se je vrnil nazaj, se ulegel in tiho počival do jutra.

Takrat si je Arči že prisvojil polovico zakonske postelje. Žena se je namreč odselila v drugo sobo, ker sem baje smrčal kot konj. Zato pa je izpraznjeno mesto takoj izkoristil pes.

Seveda to napredovanje ni bilo pogodu mačku. Tudi on je hotel spati zraven mene. Skušal je odgnati psa. Če je Arči ležal na kavču, je maček prišel do njega, se ulegel in ga opazoval z nepremičnim pogledom. Če niti to ni zaleglo si je začel na preprogi poleg kavča brusiti kremplje. Arčiju je šlo tu na živce. Ker pa ni bil napadalen pes, je raje vstal in naredil prostor mačku Tinteku.

Maček je z enakimi metodami poskušal odgnati psa tudi iz postelje. Vendar pa je bila tukaj meja. Arči se ni pustil odgnati, zato mačku ni ostalo drugega kakor da se je zleknil nekje ob robu. Včasih se je centimeter za centimetrom previdno plazil proti vzglavju. Takrat je Arči šavsnil proti mački, da je zobovje kar zašklepetalo. Maček je končno spoznal, da se pes iz postelje ne bo pustil odgnati.

Neke noči sem se prebudil. Pes je sedel na postelji in nepremično gledal v steno. Tudi na moj glas se ni odzval. Pobožal sem ga. Na ledvenem delu je boleče trznil. Zjutraj ni bilo dosti bolje. Z največjo težavo je vstal in se vlekel po stopnicah. Na sprehodu se je komaj premikal. Nekaj sto metrov hoje je bilo tisti dan več kot dovolj. Vstal je, počival, čakal, da mine napad bolečine. Po nekaj minutah je bilo malo bolje, tako da sva nadaljevala sprehod.

Pomislil sem, da ga je usekalo v križu. Tako kot človeka. Tolažil sem se, da bo minilo. Doma sem mu dal tableto aspirina in res je bilo kmalu bolje. Toda na sprehodih se je še vedno tu in tam ustavljal kakor da bi kaj premišljeval. In tudi pri opravljanju velike potrebe se je vse bolj napenjal.

Sklepal sem, da ima oteženo prebavo zaradi kosti, ki smo mu jih dajali za jest. Zato smo mu kosti omejili. Le tu in tam je dobil kakšno veliko govejo kost za glodanje. Toda težave s kakanjem niso minile. Iztrebki so bili vedno tanjši in pretrgani.

Nekega dne, bil je star dobrih enajst let, ni več odšel na sprehod. Obležal je v kleti na svojem drugem ležišču. Niti po stopnicah ni več zmogel.

Bil sem prepričan, da ima raka. Metastaze so se razširile, prišlo je do črevesne zapore. Psa sem peljal veterinarju. Še toliko moči ni imel več, da bi sam skočil v avto. Nekako sem ga le uspel spraviti v kabino.

Ob dvanajstih opoldan sva prispela na veterinarsko postajo. Bilo je zaklenjeno. Pozvonil sem. Oglasila se je sestra, ki je povedala, da imajo od dvanajste do druge ure operacije, zato naj se oglasiva kasneje.

Imela sva torej dve uri časa. Pod drevesi v parku sva posedala. Arči je polulal velik javor in vdano čakal. Tokrat ga niti narava in razne vonjave niso več zanimale.

Z družino smo sklenili, da ga, če ima raka, damo uspavati. Z operacijami in vrečkami za stomo nismo želeli mučiti niti sebe niti psa.

Končno sva dočakala sprejem v ordinaciji. Veterinarka mu je izmerila temperaturo. Ugotovila je, da ima vročino. Normalna temperatura pri psu je okoli 38 stopinj, Arči pa jih je imel več kot 40. Vzela mu je kri. Analizator je pokazal, da je kri slaba.

„Kaj je nazadnje jedel?“ je vprašala. „Ste mu dali kosti?“

„Ja, predvčerajšnjim je pojedel eno kost od kareja.“

„To je dovolj! Pri starem psu prebavni trakt zelo oslabi. Ne dajajte mu več kosti.“

Dobil je klistir. V blatu je bilo res nekaj drobcev kosti. Toda premalo, da bi povzročile zaprtje. Dobil je injekcijo antibiotikov in tablete.

Naslednji dan je bil malo boljši. Vstal je in pil vodo. Toda na kratkem sprehodu sem opazil, da je bila v urinu kri. Tudi doma je le poležaval in stokal.

Sklenili smo, da še malo počakamo. Arči je pil vodo vse pogosteje, tudi urin je bil manj krvav. Poizkusil je kakati. Napenjal se je in napenjal, toda nič se ni zgodilo. Niti malega kakca ni bilo.

Zato smo mu hrano pripravili po navodilih stroke. Pusto piščančje meso in kuhan riž. Vse brez maščob. Pes se hrane ni niti dotaknil. Precej je shujšal, in šele po tednu popolnega posta si je privoščil nekaj koščkov piščančjega mesa.

Postopoma je šlo na bolje. Zdelo se nam je kakor da je vstal od mrtvih. Tudi apetit se mu je počasi vračal. Na sprehodih je tekal lahkotno kot v kasu, saj je izgubil vsaj desetino teže. Toda s kakanjem so bile še vedno težave. Napenjal se je in napenjal. Ko mu je končno uspelo nakakati nekaj majhnih pretrganih koščkov, je bilo to za nas pravo olajšanje.

Domišljal sem si že, da je pomagala moja alternativna metoda zdravljenja. Včasih se mu namreč polagal roke na trup in pri tem vizualiziral, da se bije boj med sovražnimi celicami in belimi krvnimi telesci tako, da postopoma zmagujejo levkociti. Ta metoda je bila popularna v Ameriki pred dvajsetimi ali tridesetimi leti. Celo znan filmski igralec Rock Huston se je na ta način skušal iztrgati iz objema smrti. Žal neuspešno.

Našel sem tudi šampon za občutljivo kožo. Kupil sem brikete za stare pse, vitaminske tablete za pospešeno rast dlake, in čakal na čudež.

Arči je sicer postal živahen, toda težave s kakanjem so ostale. Tudi meso okoli penisa je imel zatečeno, zato se je tam pogosto lizal. Star rejec psov je modroval, da ga morda peče med uriniranjem, zato mi je priporočil antibiotik v razpršilu.

Fizična kondicija se je izboljšala. Pes je zdaj želel na dolge sprehode. Spet mi je diktiral smeri in trase, ki sva jih potem ubirala. Hotel je obiskati vsa mesta, ki sva jih kadarkoli obhodila. Prav tako je hotel obiskati vse pasje prijatelje, ki sva jih skozi leta srečevala na najinih sprehodih.

Hotel je čez brv mimo jablan, kjer sva jedla jabolka. Ko sva jo primahala mimo klopce, kjer sem včasih posedel, da bi pokadil cigareto ali dve, je obstal. Tudi zdaj je želel, da sedem na klop. Ko sem to naredil, je sedel zraven mene in nepremično zrl čez polja. Le tu in tam je, če ga je zmotil kakšen zvok, obrnil glavo ali zastrigel z ušesi.

Ko sva nadaljevala pot, je srečal križanca med nemškim in škotskim ovčarjem, ki mu je bilo ime Nik. Povohala sta se, pomahala z repom in nadaljevala vsak svojo pot.

Pogosto sva srečevala mladi sterilizirani psički. Ena je bila labradorka Pika, druga terierka Daša. Mladi psički sta se hoteli igrati, toda Arči je bil za igro prestar. Samo pomahal je z repom v slovo. Kako drugače bi bilo pred petimi leti.

Pri sprehodu skozi vas ga je prestregla lisasta psička Regica, ki je bila nekoč njegova ljubica. Oba sta se razveselila snidenja. Včasih ga je celo spremljala na poti.

To so bili sprehodi. Dvakrat na dan, vsakič po pet kilometrov. Zjutraj in zvečer. Dostikrat sem vzel kolo, da sem si olajšal delo.

Vendar pa se je zaradi starosti in bolezni umiril. Ni več oprezal za divjadjo. Če sva srečala srno ali zajca, je le dvignil glavo in ju opazoval. Ubogal je na besedo. Samo ob nedeljah, ko so se na polju sprehajali naključni sprehajalci, sem ga pri srečevanjih pripel na povodec. Nekateri ljudje so se pač bali psov. So pa zato domačini vedeli, da je Arči miroljuben.

Takrat sem še uporabljal besede kot so: stoj, počakaj, nazaj, levo, desno, naprej. Z njimi sem ga, če je bilo potrebno, usmerjal. Povelja so bila sproščena in ne brezpogojna kot na tekmovanjih in na treningih.

Nekega sitnega možakarja je zelo motila, da sva hodila skozi vas mimo njegovega imperija.

„Saj imata dovolj njiv,“ je godrnjal: „zakaj ravno tu?“

Razložil sem mu, da je pes bolan in da ne bo več dolgo živel. To pot, ki mu je šla tako na živce, si je pes izbral sam, ker jo je želel pred smrtjo še enkrat prehoditi. Menda je argumente razumel, saj naju ni več gnjavil.

Tako sva uživala v poslednjih poletnih dnevih, ki so bili hkrati zadnji dnevi Arčijevega enajstletnega življenja. Oba sva čutila, da je konec blizu.

Politični sistem

1. Vpeljati sistem 1 volivec trije glasovi.
2. Prag za vstop v parlament je 10 % glasov. S prvo točko dosežemo večjo možnost izbire in ne le binarno (za rdeče ali črne). S tem se zmanjša volilna abstinenca in da možnost tudi manjšim strankam. Seveda pa se zato lahko poveča prag vstopa v parlament.
3. Referendumsko izbiro lahko predlaga vlada  in ne politične stranke. Predlagajo ga lahko tudi drugi državljani, če izberejo 40.000 podpisov. Referendum je veljaven, če se ga udeleži več kot 40 % volilnih upravičencev. S tem se skuša odvzeti poslancem in strankam moč grožnje referenduma. Ostane pa vladi preverjanje stališč, ko gre za temeljne dileme družbe in države, kot so članstvo v EU , članstvo v NATO, vojna-mir, denacionalizacija, vračanje premoženja tujcem, cerkvi, verouk v šole in podobno.
4. Versko vprašanje. Država je laična in je cerkev ločena od države. Veroizpoved je prosta izbira posameznika. Ker pa naša kultura temelji  na katoliški verski tradiciji, imata katoliška cerkev in protestantska  na področjih Prekmurja poseben status,ki se ga opredeli med državo in verskima skupnostma.
5. Slovenija pozna vse vrste lastnine. V gospodarstvu daje prednost lastništvu in solastništvu zaposlenih ter soupravljanju.

Konsolidacija proračuna

1. Proračun mora biti uravnotežen in je možnost zadolževanja izključno zaradi investicij ( energetika, tretji tir, ceste, podpora razvojnim projektom države).
2. Stroške je potrebno zmanjšati:
   - z racionalizacijo javne uprave
   - strog nadzor nad stroški vseh koristnikov proračuna ( tudi kultura in civilna družba)
   - pri širjenju dejavnosti imeti v mislih povečevanje stroškov ( širi se protikorupcijska komisija, razni pooblaščenci, kot so informacijski, za varstvo otrok, za človekove pravice, za  bolnike, za starostnike, za potrošnike…)
   - postaviti človeka z velikimi pooblastili za nadzor stroškov v smislu preprečevanja stare manire: Kaj bi še kupili do konca leta, da zapravimo odobreno vsoto. Indeksiranje vedno teče na visoko preteklo obdobje.
3. Povečanje prihodkov za 1-2 milijarde evro:
   - Povečanje DDV za 1 % , razen za tiste proizvode, ki imajo  nižji DDV ( hrana, kultura, gradbeništvo…)
   - Podjetnike in obrtnike do letnega prihodka 50.000 evro obdavčiti pavšalno in jim dovoliti enostavno knjigovodstvo, zaradi zmanjšanja računovodskih stroškov.
   - Za davčne utaje dati amnestijo za tiste, ki plačajo nek pavšal , ki ga oblikuje DURS. Za male podjetnike bi naj znašal od 500 do 1000 evro.
   - Omogočiti legalizacijo črnih gradenj ( če ni v nasprotju z javnim interesom) za ustrezno odplačilo.
4. Kot začasni ukrep se določi zamrznitev plač javnim uslužbencem, pokojnin in socialnih transferjev za dobo enega leta.

Gospodarstvo

1. Zagotoviti avtonomnost gospodarstva z gospodarstvu prijaznem okolju brez vmešavanja in  neposredne pomoči gospodarskim subjektom.
   - Odprava administrativnih ovir, tudi pri investiranju
   - Brezplačna strokovna in svetovalna pomoč posebno pri trženju, iskanju     finančnih virov, tehnična podpora, prenos znanja. Obstoječe institucije     ( agencije, tehnološki parki, inkubatorji,razvojne agencije) usposobiti za     to delo ali ukiniti.
2. Zagotoviti finančno disciplino
   - Z obnavljanjem kreditov za tekoče potrebe
   - Ukiniti nesmiselne obvezne pobote
   - Ustaviti nesmiselno životarjenje bolnih subjektov s stečaji, prisilnimi poravnavami in spremembo zakona o gospodarskih družbah.
3. Podjetje, ki je zabredlo v izgubo mora pravočasno razglasiti stečaj, dokler se upniki lahko pokrijejo z vsaj 50 % glavnico iz stečajne mase. Drugače se šteje za poslovno goljufijo in so vodilni ter lastniki kazensko in materialno odgovorni. Takrat odpade preigravanje, kako preprečiti izčrpavanje podjetja pred stečajem.
   Prisilna poravnava je obvezujoča le za tiste, ki so podpisali ustrezen akt. V nasprotnem primeru je gospodarski subjekt dolžan poravnati glavnico v roku treh let.
4. Država se umika iz gospodarstva in odproda premoženje najboljšemu ponudniku, vendar ne ceneje kot je 50 % knjigovodske vrednosti podjetja.
5. Podjetja, ki so v nacionalnem interesu po opredelitvi vlade in potrditvi parlamenta ostanejo v državni lasti 100 %.
   Španovija javno in zasebno je le vir bogatenja posameznikov na račun države.
   V 100 % lasti bi obdržal le eno banko in to verjetno NKBM za financiranje nekaterih državnih projektov. Praksa 25 % in 1 delnica ni potrdila učinkovitega nadzora države. Vse ali nič.
6. Ovirati odlivanje sredstev v tujino , predvsem v bančne oaze.
   - Ker zaradi evropske zakonodaje preprečiti odlivanje denarnih sredstev v tuje  davčne oaze ni mogoče, je naloga DURS , da podjetja, ki poslujejo s povezanimi podjetji ali odlivajo denar v bančne oaze, poostreno kontrolira v smislu davčnih bilanc in napovedi za odmero davka.
   - Zjavnim obveščanjem (kar je predlog SLS) poudarjati neprimernost iz vidika državnosti takšnih dejanj. Če bi vsi varčevalci prenesli hranilne vloge v tujino, naš bančni sistem takoj pade.

Šolstvo

1. Vsak ima pravico, da se šola brezplačno do najvišjega akademskega naslova.
   - Brezplačno se lahko ponavlja le en letnik na srednji šoli in na fakulteti.
   - Brezplačen prepis je možen samo enkrat.
2. Država opredeli  v programu število vpisnih mest za posamezne     fakultete in šole , glede na ocenjene potrebe po določenih vrstah kadrov.     Omejitev se postavi glede na število točk ali pa s sprejemnim izpitom, ki ga predpiše fakulteta. S tem omogočimo ustrezen študij talentiranim, ki niso zbrali zaradi piflersko naravnanega točkovanja v srednjih šolah dovolj točk.
3. Privatne šole in tudi druge strogo kontrolirati glede na zahtevnost programov in dosežene strokovnosti ter jim tudi odvzeti status. Znano je, da se v nekaterih zasebnih šolah študira na lahko, s prepisovanjem, s sistemom skupinskega dela . Tako se ob inflaciji visokih šol razvrednoti znanje.
4. Zakon o visokem šolstvu ( Golobičev zakon) ni slab in ga je morda potrebno le kje dopolniti.

Razvoj in inovacije

1. Strategija Slovenije do leta 2020  pod imenom Drzna Slovenija ni slaba, le manjših dopolnitev je potrebna:
   - z skrbno izbranimi razvojnimi projekti, ki niso le napisani na kožo razvojno raziskovalnih lobijev, bi te lobije razbil, ki v praksi sami sebi dajejo programe in med prijatelji delijo razpoložljive ure.
   - dal bi prednost aplikativnim dosežkom, ki štejejo, ko so aplicirani v praksi. S tem bi prisilil raziskovalno sfero iskanje partnerstva v gospodarstvu.
   - V gospodarstvu bi ponovno pospeševal ustanavljanje RR dejavnost tudi kot povezovalec z inštituti in fakultetami, kar je že bilo leta 1989
2. V borbi za dosežene točke dajem prednost aplikacijam, da se ne bi akademska sfera borila le za objave v revijah.
3. Pospešil bi prodor inventivne dejavnosti z nekaterimi ukrepi ( glej poglavje  Predrzna Slovenija na blogu)

Zdravstvo in skrb za ostarele

1. Opredeljujem se za brezplačno osnovno zdravstvo za vse državljane na nivoju, ki ga prenese zdravstvena blagajna.
2. Bolnišnice so javne v državni lasti. Ambulante so lahko tudi koncesionarske, če je to v javnem interesu. O tem odloča ministrstvo.
3. Privatne bolnišnice in privatne ambulante  živijo kot gospodarski subjekt od trga , so  samoplačniške in le v izjemnih primerih lahko delajo tudi za zdravstveno blagajno.
4. V domu za ostarele  mora biti dovolj prostora za vse interesente. Domovi naj bodo javna ustanova. Zagotovljena mora biti  ustrezna nega in bivanje po ceni, ki je dostopna upokojencem, brez obremenitve svojcev. Po potrebi razliko primakne država. Ostaja pa privatna iniciativa za bogatejše, ki pa so v celoti samoplačniki.

Pokojninska reforma.

1. Podpiram predlog pokojninske reforme  Pahorjeve vlade.
2. Pokojnine je potrebno redno usklajevati, da omogočijo upokojencem preživetje.
3. Prvi pokojninski steber mora zadoščati in ostaja na skrbi države in proračuna, če blagajna ni dovolj.
4. Ostali pokojninski stebri so stvar izbire posameznika in so namenjeni za povečanje standarda upokojencem. Z njimi naj  upravljajo privatni skladi.
5. Z zakonom omogočiti upokojencem do dodatnega zaslužka ( npr. malo delo).

Zaposlovanje in sociala

1. Sloveniji lahko vsak dobi delo in je cilj polna zaposlenost.
2. Za dosego tega cilja širiti javna dela in ukrepe iz prispevka  na blogu strica Marča Polna zaposlenost.
3. Kdor odkloni ponujeno delo ,ni upravičen do socialne pomoči, pač pa le do enega obroka v javni kuhinji dnevno ter prenočišče za brezdomce.
4. Za upravičenost do socialnega transferja ( štipendije, brezplačni vrtec, socialna pomoč) se pridobi mnenje lokalne skupnosti. Gre za navidezne matere samohranilke, navidezne siromake, ki imajo podjetja, posle, o katerih nima evidence DURS, krajani pa dobro poznajo razmere prosilca pomoči.
5. Zavzemam se v okviru EU za 35 urni delovni teden zaradi sprostitve zaposlitvenih potencialov in za druge možnosti skrajšanega delovnega časa.