Bog in nebesa. Nebesa bodo prazna.

Kako se bomo imeli v nebesih? Nebesa bodo prazna.

Živel sem na podeželju, kjer je bil obisk verouka in udeležba na nedeljskih mašah samoumevna: Samo otroci direktorjev, odbornikov in drugih „antikristov“ so bili oproščeni te obveze. V tistem času nisem dvomil v boga, v angele, v nebesa, v pekel… o smrti nisem razmišljal. Bal sem se le, da ne umre kdo od domačih. Zato sem molil vsak večer in ob nevihtah prosil Boga, da ne udari s strelo v našo hišo. Boga sem si predstavljal antropološko. Odrasli so včasih modrovali o trojstvu Boga in dvomili, kako so lahko tri božje osebe in en sam Bog. Meni to ni bilo nelogično. Tudi sam sem bil učenec, sin staršev, brat, prijatelj prijateljev in mali Marči; več oseb v enem osebku. Grozljiva pa mi je bila pripoved iz Stare zaveze, ko je Bog Abrahama skušal tako, da mu je ukazal žrtveno daritev svojega edinega sina Izaka. Pri verouku je bila slika na kateri je starec dvignil nož, da zakolje svojega otroka. Zadnji hip je angel zaustavil krvno daritev.  Jaz ne bi ubogal Boga, tako je bila šibka moja vera. O obračunavanju starih ljudstev, ko so tudi z božjo pomočjo pobili v eni bitki po 30.000 ljudi (staro in mlado) nisem imel posebnega mnenja. To sem dojemal površno kot takratne vesterne, ko je konjenica postrelila na stotine Indijancev kar mimogrede ob zvokih trobente. In ob tem prizoru smo otroci v kinu celo ploskali.

V študentskih letih je Živorad Mihajlović Slavinski preplavil trg z ezoterično literaturo.

Preštudiral sem vse takratne njegove knjige in njegovih pomočnikov. Tudi praktikum. Navdušenje nad astralno projekcijo je kmalu minilo, ko sem z eksperimenti ugotovil, da gre le za sprehajanje po lastnem mikrokozmosu in da stvari ne zaznavam objektivno take kot so, pač pa takšne, kot so nekje v mojem nezavednem. Talismanska in vudu magija nista dala pričakovanih rezultatov. Vsaj po dobrih dvajsetih, tridesetih letih ne. Morda je zanimiva kabala, vendar bolj iz vidika somodiscipliniranja, samozavesti, premagovanja strahov, samoobvladovanja, kot npr. joga. Le da ima joga še element razgibavanja in telesne vadbe.

Pot duhovnega iskanja se je nadaljevala. Ponovno sem prebral staro in novo zavezo. Prebral sem Koran. Takrat je bil dosegljiv v srbohrvaščini. Ni me prevzel. Gre za kup navodil in pripovedi, ki jih je nadangel pripovedoval Mohamedu. Ni sistematike, ni geneze  kronologije dogodkov kot pri svetem pismu. Ima pa islam veliko skupnega z judovstvom iz stare zaveze in je pravzaprav bratranec krščanske vere.

Nekoč sem naletel na Jehovce. Sami pravijo, da so Jehovove priče. Kar celi dve leti so hodile delegacije k meni (delajo v parih) in me prepričevale o pravilnosti njihovega nauka. Zanimivo je, da se sklicujejo na Biblijo, berejo citate in s tem argumentirajo svoj nauk. Bistvo je, da bo kmalu konec sveta. Takrat bo sodni dan in ljudje bodo vstali od mrtvih. Dobri bodo živeli v Novem Jeruzalemu na Zemlji, večno, brez tegob, bolezni in v sreči. Hudobni bodo pogubljeni. Ko umremo, ne gremo v nebesa, pač pa se spremenimo v prah in pepel ter spimo vse do vstajenja. V nebesih živijo angeli, ki pa niso iz zemlje, tako kot človek.

Večno življenje v telesni obliki me ni pritegnilo. Prepričan sem , da se s telesom, ki zahteva hranjenje, ki ima spolni nagon, začenja zgodovina na novo, z vsemi tegobami, ki jih telo prinese. V takih razmerah neskončnost življenja ni nagrada. Na pripombo, da otroci in starke ne bodo zadovoljni s svojo večno podobo, so me potolažili, da bomo vsi v svojih najboljših letih. Torej moj sin, moji starši, moji stari starši, vsi bomo v najboljših letih enako stari. Ko pa smo v dialogu pismoukov uporabljali različne citate, sem predlagal, da najprej poenotimo vire. Dialog se je končal in delegacije ni bilo več na obisk. Očitno bom ob vstajenju odbran med kozle.

Kmalu po osamosvojitvi Slovenije sem srečal mormone. Urejeni mladi fantje s slabo slovenščino so v parih lovili nove ovčice. Po nekajkratnem srečanju in nabavi Mormonovih knjig se je srečanje končalo. Morda so fantje obupali ali pa jim je obvezna misijonarska praksa potekla. Me pa videnje Smitha in njegov razgovor s sinom preroka Mormona ter zlate plošče na hribu Cumora niso prepričale. Še posebno, ker jih razen avtorja in njegovih prijateljev ni nihče videl.

Obe veri, jehovove priče (Charles Taze Russel 1852-1916) in mormoni(Joseph Smith 1805-1844) so varianta krščanske vere, dveh podjetnih avtorjev iz 19. stoletja.

Pa so prišli novi. V halje oblečeni obritoglavci in ponujali knjige Hari Krišne. Kupil sem nekaj knjig in jih počasi predeloval. Seveda prisegajo na Vede, na izvorne knjige. Vendar pa so te knjige opremljene z sodobnimi komentarji in za sodobnega človeka še kar užitne. Največkrat gre za komuniciranje učenca z avtoriteto, ki ji učenec postavlja prava vprašanja, da lahko zasije v polni luči.

Za modernega človeka so odgovori dokaj prepričljivi. Za nesrečo je kriva naša slaba karma preteklih življenj. Če se bomo trudili pri naši duhovni rasti, se nam bo to poznalo pri ponovnem rojstvu. Preko več življenj lahko napredujemo vse tja do nirvane, ki je neka orientalska inačica nebes. Vendar se vede izognejo vprašanju telesnega življenja po smrti, saj gre za več vzporednih svetov, za več vibracij in drugih izrazov iz moderne fizike. Seveda pa daje vera zadovoljiv odgovor na krivičnost sveta in blaži revolucionarno ost ponižanih množic, saj jim s ponovnim rojevanjem ponuja perspektivo v bodočnosti. Za stabilnost kastne ureditve je bila takšna filozofija pomembna. V razpravi, ko zmanjka argumentov, se zatečejo k Vedam, češ tako je zapisano. Očitno pa ta vera ponuja sodobnemu človeku precej odgovorov, saj se budistične in hindujske različice širijo po Evropi med mladimi in tudi razne duhovne ločine njihovo filozofijo vsaj deloma prevzemajo (New Age, scintologi, razni ezoteriki, gnostiki, privrženci duhovne rasti, mavričnih in indigo otrok, vesoljski skrbniki…). Tudi v sodobni družbi, ki drvi s turbulenco v novo fevdalizacijo, bo ta vera dajala odrinjenim množicam „ luzerjev“ upanje in jih odvračala od nasilnega spreminjanja sveta. In zato so elite do poplave teh gibanj izredno tolerantne.

Predelal sem kar nekaj knjig . Razsvetljenstva pa ni in ni. Čakal sem na učitelja, da pride, ko bo pravi čas. Življenje se počasi preveša v jesen. Učitelja pa od nikoder.

Ali je Bog ali ga ni, nisem nikoli resno razmišljal . Vzgajan sem bil, da je in pri tem je tudi ostalo. Razumevanje Boga se je z leti spreminjalo. Sedaj ni več le antropološki starec z belo brado. Vse bolj je podoben Heglovem dojemanju. Blizu mi je tudi Pascalovo razmišljanje. Če je ali pa ga ni, je človeku lažje, da si ga domišlja. Judi so si naredili celo zlato tele kot nadomestek božjega. Človek ima neko oporo, neko stalnico, nek temelj, neko sidrišče, pa četudi je z relativizmom to sidrišče gibljivo. Še vedno pa je opora, ki ni več absolutno statična. Ali mora kdo poganjati vesolje po nekem božjem načrtu, mi ni relevantno. Fizikalni zakoni mi ne dokazujejo niti zanikajo božje počelo, saj so produkt človekovega opazovanja narave. So pripomoček za lažje razumevanje. In ti zakoni veljajo, dokler se ujemajo z opazovanim. Ko pride do razlike,  se postavijo novi ali se stari korigirajo s konstantami.

Vedno me je zanimalo, kako religije razlagajo posmrtno življenje. Koran je tu dokaj konkreten. Raj je povezan z uživanjem. Tam je udobje, dobra hrana in izbrane device. V Alamutu je Vladimir Bartol prikazal zemeljsko različico paradiža. Kako bo v raju za ženske, nisem zasledil nazorne razlage.

Krščanstvo okleva med staro zavezo, kjer je po smrti vsega konec vse do sodnega dne. Takrat bo vstajenje mrtvih in končna sodba. Za dobre in bogaboječe je večno življenje predvideno v Novem Jeruzalemu, brez tegob in bolečin. Jehovci so to konkretizirali na telesne oblike.

V Novi zavezi pa na provokacije farizejev Jezus potrdi vstajenje in sodni dan. Na križu je obljubil skesanemu razbojniku nebesa z besedami: “Resnično, povem ti, še danes boš z menoj v raju!” V priliki o ubogem Lazarju je povedal, da je prepad med peklom in nebesi nepremostljiv in da je v peklu večni ogenj, jok in stok in škripanje z zobmi. Ko pa so ga povprašali o pokojni vdovi, ki je bila zakonito trikrat poročena in imela tri može, s katerim bo ob vstajenju mrtvih živela, je govoril o posvečenem telesu, ki se ne bo hranilo in možilo. V tem citatu Kristus bistveno odstopa od predstav stare zaveze in nekaterih sekt, kot so npr. Jehovove priče. Po Kristusu obstojata pekel in nebesa (iz prilike o revnem in bogatem Lazarju, nebesa po smrti (nagovor razbojnika na križu), vstajenje in druga smrt .

Pogrešam literaturo, ki bi nekatere dogme, spoznanja in nauke dodatno pojasnjevala. Prepričan sem, da so ta vprašanja dogmatiki in mistiki obdelovali tudi strokovno in da je v dveh tisočletjih verjetno veliko akumuliranih znanj. Pa nisem prišel nikamor. Duhovniki se teh razprav izogibajo. Na duhovnih vajah množic takšna vprašanja niso primerna, saj se lahko razumejo kot provokacijo. Družina se s temi vprašanji ne ukvarja. Namenjena je povprečnim vernim družinam in ne pismoukom in nejevernim Tomažom.

Morda so na spletu forumi, kjer se lahko postavlja vprašanja iz mistike in se dobi npr. naslove ustrezne literature ali spletnih strani.

Poprosil sem nadškofijo za ustrezno literaturo in napotke. Odgovora nisem dobil.

Mislim, da RKC nima prav, da se izogiba razprave ali dialoga o dogmah ali če hočete o skrivnostih vere. Sodobni človek je bližje nejevernemu apostolu Tomažu, ki je Kristusove rane po vstajenju od mrtvih hotel potipati. Dopustil je možnost, da je od mrtvih vstali Jezus lahko tudi utvara, privid.

Nove vere, ki dopuščajo dvom, dialog, skepso, razpravo o onostranstvu, o smislu življenja in podobno, so v ekspanziji kljub sekularnosti družbe. Prepričan sem, da RKC ne bi škodilo, če bi npr. Teološka fakulteta odprla forum, kjer bi lahko ljudje spraševali in pojasnjevali svoja stališča do posameznih diskurzov. Niti ni potrebno pojasnjevati vseh vprašanj iz stališča cerkve, pač pa je dovolj, da posamezni strokovnjaki povedo svoje mnenje ali pa dajo napotke za dodatno poglabljanje.

Če dobro premislimo gospodovo molitev Oče naš “…in odpusti nam naše dolge , kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom…“ bodo nebesa prazna. Nas očitno ne bo. Potem je pa tako vseeno, kako je v nebesih.

  • Share/Bookmark


7 komentarjev ↓

#1   Darko dne 12.11.2010 08:51

Obstajata dva skrajna pristopa pri obravnavanju boga in nebes. Prvi pristop ne omogoča lastnega razmišljanja, temveč je potrebno slepo verjeti duhovnikom, da je obstaja bog in so nebesa. Konkretne variante so odvisne od vrste duhovnikov, ki so posredniki med bogom in ljudmi. Drugi skrajni pristop, ki pravi, da ni boga in nebes, prav tako ne omogoča lastnega mišljenja. Naslanja se na “materialna znanstvena spoznanja”, ki za enkrat v nobeni formuli nimajo konstante za boga in nebesa. Vsi, ki smo vsaj malo bolj izobraženi, vemo, da tudi znanstvena spoznanja niso povsem točna. Še Einstein je zapisal: “Vse je relativno”. S tem je mislil tudi na znanstvene “dogme”. Popolnoma na sredini med tema skrajnostnima se pojavi teorija, da obstajajo višje razvita bitja, ki so bila v bistvu za človeka bogovi. Če poskušamo narediti primerjavo med “vsemogočnim bogom” in “višje razvitimi bitji” lahko dobimo veliko skupnega. Iz svetih knjig je razvidno, da poleg “vsemogočnega” boga obstajajo še druge nadnaravne sile, ki niso bogu po volji. Če je “vsemogočen”, bi jih lahko uničil. Če izhajamo iz zapisanega v svetih knjigah, ima tudi bog določene omejitve, ki jih mora upoštevati. Še celo svojega sina je poslal po poti trpljenja za to, da je rešil duše ljudi. Če se v to nekoliko bolj poglobimo, se lahko kmalu približamo teorijam Ericha von Dänikena. Takšne in podobne teorije niso všeč ne duhovščini ne “materialističnim” znanstvenikom. Takšne teorije omogočajo tudi več bogov, saj lahko obstaja več višje razvitih bitij. Za povprečnega človeka je najbolje, da veruje v boga in nebesa po svoje in ne zaupa preveč pismoukom in tudi ne “ortodoksnim znanstvenikom”. Še Jezus je imel veliko pripomb na takratne pismouke, zato ne vidim razloga, da bi novim pismoukov ali znanstvenikom vse verjeli. Vsak si naj oblikuje svoje mišljenje nekje med obema, ali celo tremi skrajnostmi. Zaradi obstoja človeštva in naukov katere koli večje religije (krščanske, muslimanske, buditične, itd.) je prav, če je človek “dober”. Takšen bo “všeč” bogu in bo tudi prišel v nebesa. Če pa ni boga in nebes, ga bodo imeli radi soljudje in bo prispeval k nebesom na zemlji.

#2   stricmarc dne 21.11.2010 15:21

Malo je ljudi,ki se nimajo za dobre. Celo podjetnik ali krizni mnežer ,ko za njim ostane armada ponižanih delavcev brez vsega , se ima za zdravnika. Za rešitev podjetja , premoženja ,družbe je izrezal rakovo tkivo. Morda je zarezal preveč v zdravo tkivo. ampak tako pač je tudi v medicini. V uspešni karieri velikega moža je ostalo nebroj premaganih , ponižanih , opeharjenih . S sposobnostjo in prežvečeno iluzijo o enakih možnostih za vse si kleni mož lajša vest in zavrtiti trikrat telefon v oddaji Pri nas doma , da s tem pomaga revežu. Primer dobrega človeka je bil Kristus , pa še tega je Pilat dal križati na zahtevo ljudstva. Ali pa je potrebno dobroto ponovno opredeliti.
Se pa vidi iz komentarja, da si vsak človek išče svojega boga . V prispevku sem hotel prišepniti RKC , da bi pomagala iskati sleherniku induvidualno podobo Boga in da ne bi odklanja razgovora o temi , ki odstopa od potrjene dogme . Na takšen način je sodoben človek prepuščen samemu sebi in novodobnim lovcem na duše (in denarjem). Rimokatoliška cerkec (RKC) pa ugotavlja upad vernikov.

#3   Darko dne 23.11.2010 08:01

Skoraj vse cerkve delujejo po princu demokratičnega centralizma. Zato je malo verjetno, da se bo RKC spustila v razpravo o temah za katere morda nima ustreznih odgovorov. Lahko pa se bo kakšen teolog opogumil in spustil v diskusijo.Čeprav ga bodo kritizirali nadrejeni, se bo lahko zagovarjal, da je upošteval evangelij in šel iskat tiste ovčice, ki so se preveč oddaljile iz črede. Mislim, da je že skrajni čas, da se RKC veliko bolj posveti svojim ovčicam, saj jih je veliko postalo plen različnih plenilcev. Še več pa je takšnih, ki same iščejo nove zelene pašnike, ker so obstoječi že precej izrabljeni. Mnenja sem, da je osnovna naloga pastirja, da poišče svojim ovčicam najboljše pašnike in jih varuje pred plenilci. Sedaj pa imam občutek, da se pastirčki veliko bolj ukvarjajo z izdelavo piščalk in glasbo kot z ovčicami. Prepričan sem, da za gospodarja ni pomembno kakšno piščalko ima pastir, ter kako zna na njo igrati, temveč koliko ovčic pripelje domov ter v kakšnem stanju.

#4   stricmarc dne 26.01.2011 20:30

Stric Marč, premalo je vere v tvojem srcu. Malo daljši post, obisk kakšnega romanja, sveti zakramenti in vsak večer razmišljanje v molitvi , pa ti bo marsikaj bolj jasno. Pot v nebesa ne vodi preko razuma, pač pa preko srca.

#5   J dne 13.08.2013 15:53

“Raj je povezan z uživanjem. Tam je udobje, dobra hrana in izbrane device.”

Vrednost nekega božanstva se da zelo dobro ugotoviti na podlagi najboljše stvari, ki jo to božanstvo lahko ponudi. Iz zgornjega citata se da enostavno sklepati o dveh stvareh:

2. Islamsko božanstvo ne more biti kaj dosti vredno, ko pa lahko večji užitek kot pa odnos z njim nudijo druge stvari, kot so npr. dobra hrana in seks.

1. Takšnega božanstva v bistvu sploh ne potrebujemo, ne na zemlji ne v nebesih, saj smisla naše eksistence ne opredeljuje užitek medsebojnega odnosa pač pa užitek drugih stvari.

Bog, kot ga poznamo v krščanstvu, je bistveno drugačen. Na Kalvariji nam ponuja svojega edinorojenega Sina, katerega vrednost Očetovih očeh je neskončna. V bistvu gre za obrnjeno zgodbo Abrahama in Izaka, s to razliko, da se roka z nožem tokrat ni ustavila.

»Pogrešam literaturo, ki bi nekatere dogme, spoznanja in nauke dodatno pojasnjevala.«

Predlagam dela sledečih znanih avtorjev, ki izhajajo iz reformirane vere: C. H. Spurgeon (znan kot »princ pridigarjev«), Jonathan Edwards, George Muller, Martyn Lloyd-Jones, Leonard Ravenhill, itd…

Za začetek bi ti predlagal pridigo g. Washerja (ki se zgleduje po prej omenjenih gospodih) o pomenu križa. V pdf formatu zapisano pridigo lahko brezplačno snameš s spodnjega naslova.
http://www.heartcrymissionary.com/resources/ebooks/78-the-meaning-of-the-cross

»Predelal sem kar nekaj knjig . Razsvetljenstva pa ni in ni. Čakal sem na učitelja, da pride, ko bo pravi čas. Življenje se počasi preveša v jesen. Učitelja pa od nikoder.«

Ne obupat. Tudi g. Vinko Ošlak je potreboval dolgo časa, da je naposled našel resnico (v svojem iskanju je dal skozi najrazličnejše svetovne nazore).

“Če me boste iskali, me boste našli. Da, iščite me z vsem svojim srcem” Jer 29, 13

#6   stricmarc dne 14.08.2013 10:09

Hvala za izčrpen komentar in nekatere linke.Dve osrednji monoteistični religiji ponujata v posmrtenm življenju zadovoljstva fizičnega sveta, kar pa mene ne privlači. Z vstajenjem mrtvih in novega Jeruzalema v fizični obliki ( bomo jedli, se ljubili tudi fizično, le tegob ne bo) me ne prepričajo niti Jehovove priče, saj se bo z mesom zgodba človeštva ponovila.
O razsvetlitvi pa tudi dvomim, saj je učiteljeva razvetlitev največkrat ta, da naj svoja spoznanja prodaja. Pa naj gre za Smitha ( mormone), naj gre za scentiologe ali pa kakšne druge guruje sodobnega časa. Bom pa prebral svetovano mi literaturo.

#7   J dne 11.09.2013 16:22

Stric Marč,

ti je uspelo iz predlagane literature izvleči kaj koristnega?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !