2.pravljica za otroke: O Andyu


Mali Tejči je bil poseben otrok. Ure in ure se je igral z lego kockami. Sestavljal je gradove, utrjena mesta, ladje, tovornjake, in se ob tem prepuščal svoji domišljiji.

»Družbo potrebuje,« so modrovali starejši: »v vrtec naj gre.«

Pa so ga dali v vrtec. Nestrpno je čakal trenutek, ko so prišli starši. Še zaspati ni maral v času počitka. Tudi igra ga ni privlačila. Nesramni sošolci so mu podirali gradove in kradli kocke.

Doma je imel veliko igrač. Še posebej rad se je igral z rdečim tovornjakom, ki mu je bilo ime Andy. Z njim je razvažal kocke, trobil pred ovinki in prehiteval vsa druga vozila, ki jih je bilo za polno košaro. Med igro se je z Andyem tudi pogovarjal.

Naposled smo dočakali dan, ko je mali Tejči šel v šolo. Med odmorom in na poti domov so mu sošolci nagajali in ga zmerjali z Bajsijem. Tejči je bil zelo žalosten. Nekega dne, ko se je žalost še pomnožila, je v sosednji ulici zagledal velik rdeč tovornjak. Stekel je do njega. »To je pravi Andy,« je pomislil in se skušal vzpeti na stopnico. Stopnica je bila previsoko. Vendar se ni vdal. Oprijel se je višje, da je lahko splezal na prvo. Vrata so se odprla. Stopnice so oživele in že je sedel v kabini velikega vlačilca. Roke so segle po volanu, ki se je zmanjšal in prilagodil Tejčijevim rokam.

»Si Andy?« ga je vprašal.

»Da, Andy sem,« je odgovoril z močnim basom. »Bi se peljala?« se je ponudil tovornjak.

»Ko pa ne znam šofirati,« je zavzdihnil mali voznik.

»Saj znam jaz,« ga je potolažil Andy.

»Odlično!« je zavriskal Tejči.

Ključ se je obrnil kar sam in iz sprednjega dela je zahrumel močan motor.

»Kam greva?«

»Malo po mestu in proti šoli.«

Tovornjak je speljal, pomežiknil s smerokazi in že je bil na cesti. Tejči je vrtel volan, vendar je Andy peljal po svoje. Srečala sta skupino sošolcev. Kamion je pohupal. Sošolci so se obrnili in zagledali Tejčija za volanom. Iz same zlobe in nevoščljivosti so mu pokazali sredinec. Največja baraba je pobrala kamen in ga zalučala.

Tejči je prebledel. Andy je to opazil, zato je poizkusil fanta potolažiti: »Jih malo prestrašiva?«

»Dajva!« je pritrdil Tejči.

Mogočen stroj je zarjovel, da je paralo ušesa in zapeljal proti skupini tako hitro, da se je asfalt smodil.

Fantje so se razbežali po zelenici in mu kazali osle. Andy je zapeljal na zelenico, vijugal med drevesi in lovil najbolj porednega. V paničnem strahu je porednež padel in zajokal v smrtnem strahu pred podivjanim vozilom.

»Opraviči se Tejčiju,« je zagrmel tovornjak in se poigraval s plinom: »Brrr, brrrr!«

»Oprosti,« je končno izustil nepridiprav.

Tovornjak se je obrnil in že sta se odpeljala novim dogodivščinam naproti. Prestrašeni pobalini so pobrskali za mobiteli in poklicali policijo: »Rdeči tovornjak nas je napadel. Pomagajte!«

Policija je obvestila patrulje, da poiščejo napadalca. Ena od njih ga je zagledala. Policista sta stopila na cesto in ga s signalno lučjo ustavljala.

»O madonca!« je zavpil prvi: »saj je tovornjak prazen.«

Drugi je zagledal otrokovo glavo: »Ne, ni prazen. Otrok ga vozi!«

»Ne more ustaviti!« Odskočil je na rob ceste, ko je mimo pridrvel Andy in v pozdrav zatrobil: »Buuuu!«

Policaja sta poklicala okrepitev. Več policijskih vozil je zasledovalo Andya in s prižganimi sirenami motilo popoldanski počitek: »Liiidl, liidl, ui, ui!«

Andya niso ujeli. Tuljenje siren in škripanje gum je na okna privabilo množico zijal, ki so komentirala: »Nesposobni policaji še tovornjaka ne ujamejo!« Vendar niso vedeli, da za volanom sedi Tejči, tisti fant, ki se je ure in ure igral s kockami, in da to ni bil navaden vlačilec. To je bil Andy, živi tovornjak.

Postavili so zasede in z barikado zaprli cesto. Andy se je spretno izognil vsem pastem. Ko že skoraj ni bilo izhoda, je zapeljal s poti in drvel po njivah in travnikih kot kakšen traktor. Policija si je pomagala s terenskimi vozili in s krosovci. Divja vožnja se je nadaljevala.

Tejčija je ves ta direndaj zabaval. Po celem mestu je odmevalo »Liiidl, liiidl, ui, ui« Počasi ga je zaskrbelo. Ob tej uri bi že moral biti doma. »Oči in mami bosta prišla iz službe«. Kar na jok mu je šlo.

»Kaj je fant?« je povprašal Andy. »Greva domov?«

»Ja,« je jokaje odgovoril Tejči.

»No, pa pojdimo,« je veselo pritrdil Andy. Še bolj se je pognal, porušil manjši zid in se zapeljal v rečno strugo. Policaji so obstali na bregu in klicali centralo: »Čolne, čolne potrebujemo!«

Mogočen rdeč vlačilec je prečkal reko in po skritih poteh pripeljal pred Tejčijev blok. Odprl je vrata in vklopil pomične stopnice, da je lahko fant izstopil iz visoke kabine.

»Hvala za vse, Andy,« se mu je zahvalil Tejči.

»Sedaj pa hitro domov in nikomur niti besedice. Če bodo sošolci nesramni, se lahko Andy vrne. To jim povej!«

Tovornjak je odpeljal. Če je kje stal rdeč kamion, je Tejči pomislil: »To je Andy.«

Pa ni bil. Od tedaj ga ni več videl.

Ko mu bo zelo hudo in bo pomislil na Andya, se bo morda pripeljal mimo, potrobil in vprašal: »Fant, se bova malo peljala!«

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   pohajalka dne 28.12.2012 07:25

Temu rdečemu tovornjaku pa le še supermenovo ogrinjalo manjka …
Tudi meni bi včasih prišel prav, oni filmski, ali tale pravljični.

#2   Stric Marč dne 28.12.2012 11:28

Za odraslo žensko je supermen bolj uporaben.

#3   pohajalka dne 31.12.2012 17:36

Za odraslo žensko z vozniškim izpitom je tudi oni drugi uporaben, da prežene tiste, ki parkirajo sredi križišč.
No, vsaj zame.

#4   stricmarc dne 1.01.2013 10:25

Pohajalka, hvala za komentar. Veliko sreče in zdravja ti želim v novem letu in da bi ne bilo suituacij, ko bi rabila Andya.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !