Kraljevski zapiski o Inkih

Založba Sanje je izdala prevod knjige Kraljevski zapiski o Inkih, ki jo je napisal Inka Garcilaso de la Vega. Knjiga je bila izdana leta1603 v Španiji. Ožji sorodnik zadnjega Inke je iz pripovedovanja sorodnikov in iz lastnih izkušenj napisal knjigo o Inkih. Sam je dobil špansko ime in od španskega skrbnika evropsko izobrazbo z znanjem latiščine.  Sama knjiga se lahko bere in me po stilu in načinu pisanja spominja na Valvasorja. Glede na rastočo zanimanje za kulturo Inko,  je branje zelo poučno in seveda verodostojno,  saj je praktično iz prve roke.

Peru so odkrili leta 1515 Španci.  Ob spoznanju,  da je v inkovskem cesarstvu ogromno zlata,  so kmalu organizirali odpravo,  ki je uničila to cesarstvo.  Beseda Peru je izum Špancev,  saj so Inki imenovali svoje kraljestvo Tahuantinsuju, kar pomeni štiri strani sveta.  Glavno mesto je bilo Cuzco,  po inkovsko Popek sveta.

Propad in usoda zadnjega kralja Zapa (vladar) Inke Atanualla,  ki je bil po mnenjeu avtorja tiran,  sta več ali manj poznana.

V krogih kraljeve družine je bila znana prerokba 8. kralja Huiracocha, ki je preko sanj in drugih znamenj napovedal le dvanajst kraljev, prihod bradatih mož z oblekami do tal in dokončen zaton imperija.  Zato so Inki dokaj apatično in vdano v usodo pričakali prihod Špancev.

Nekateri kratki povzetki o vsebini zapiskov.

Poreklo in začetek Inkov.

Ob jezeru Titicaca sta se pojavila moški in ženska, brat in sestra, ki sta trdila, da ju je poslal prosvetljevat neuko ljudstvo oče Sonce. Zaradi drugačne obleke, izrazito nategnjenih preluknjanih ušesnih mešičkov in znanja,  sta kmalu pridobila prve simpatizerje. Moški po imenu Manco Capac je učil moške kmetovanja,  gradnje hiš,  delave orodja in orožja,  namakalnih sistemov,  njegova sestra Paja Ocelo Huaco pa ženske gospodinjskih opravil, predenja, tkanja. Na mestu, kjer se je zlata palica z enim pritiskom zabila v tla do kraja, je prvi Inka postavil mesto Cuzco. Vsi dedni knezi ( prestolonasledniki) so se poročili s svojimi sestrami in če teh ni bilo, s svojimi sestričnami. Ni bilo zaželjeno mešanja krvi in pravi Inki so bili le potomci čiste kraljeve krvi. To je bila pravzaprav aristokracija,  čeprav so bili z rastjo imperija tudi mogočniki drugih plemen ali pa otroci ink iz mešanih odnosov.

Inkovski imperij je trajal po oceni različnih avtorjev od 400 do 600 let in je imel dvanajst kraljev.

Vsi kralji so osvajali sosednja plemena in jih priključili imperiju. Čeprav je bilo vojskovanje častno in za utrditev slave Inke pomebno dejanje,  so osvajali le zaradi zaščite in varnosti lastnega ozemlja ali pa zaradi usmiljenja Inke do sosednjih ljudstev,  ki so bila prikrajšana za blagre takratne civilizacije ( kako aktualno). Čeprav so zbrali za vojne pohode tudi po 60.000 vojakov,  so nasprotniku ponujali mir, njihove materialne in civilizacijske dosežke in šele na koncu je pelo orožje.

Seveda pa avtor rad poudari divjaštvo indijanskih barbarov pred prihodom Inke,  saj v opisu šeg in običajev poudarja kanibalizem nekaterih plemen z načrtno rejo otrok (z ujetnicami ) do 13. leta za zakol in predelavo v klobase. Pouči nas tudi,  kdaj so ljudji spekli in kdaj skuhali.

Verovanje

Pri Indijancih ni bilo transcedentnih božanstev, pač pa le konkretna, kot so kače, jaguarji, krokodili, mogočne gore, nevarne reke.  Z verovanjem v Boga Sonce avtor vidi pričetek enoboštva in pripravo neukega ljudstva za krščanstvo. Sonce je bilo deloma počlovečeno božanstvo, podobno Zeusu Njegova žena je bila Mesec. Služabnik enovita trojica Blisk, Strela, Grom. Nekateri so v tem trojstvu videli začetek Sv. Trojice, vendar avtor poudarja, da gre le za enega pomočnika, ki se lahko manifestira v treh odlikah.  Blisk je takrat, ko se zabliska.  Grom je takrat,  ko zagrmi in strela takrat,  ko kam udari.

Bogu očetu Sonce so postavljali razkošne templje,  okrašene z zlatom,  srebrom in dragini kamni. V vseh templjih so bili tudi vrtovi izdelani iz zlata, ki so do potankosti posnemali podobo narave.  Bile so zlate trave,  zlati metulji,  zlate rože,  zlate živali,  vse v naravni velikosti izdelane do podtankosti tako, da so na zlati koruzi bili vidni tudi zlati koruzni laski.

Bog stvarnik Vesolja Pachacamac po imenu se je spoštoval le notranje,  brez kakršnikoli manifestacij,  templjev in daritev.  Za njega  so rekli, da ne rabi ničesar,  saj je vse sam ustvaril.  Celo imenovati ga ni bilo dostojno.

Gradili so sončeve in mesecove templje.  Praznovali so praznik Sonca.  V tem času so bogu žrtvovali drobnico. Prvo jalovo ovco ali jagnje črne barve so žrtvovali obredno tako,  da so mi odprli prsi koš in še živemu iztgali drobovino. Na osnovi drobovine so preokovali bodočnost za prihodnje leto.

Posmrtno življenje

Smatrali so,  da je telo iz prsti in da je duša nesmrtna.  Dušo imajo tudi živali,  le da je ta le vegetativna in semzitivna,  brez racionalne komponente,  ki jo ima le človek.  Vesolje je iz treh delov:  Zgornji svet je nebo  kamor gredo po smrti dobri ljudje.  V doljnem svetu živimo.  Še nižje pa je svet pekla,  kamor pridejo grešniki. Inki so ga imenovali „nižji svet tam doli“.  Posmrtno življenje so dojemali podobno zemeljskemu,  le da je bilo brezmesno ( v smislu spolnosti).

Organizacija Imperija

Imperij je bil razdeljen na štri enote,  glede na lego glavnega mesta.  Vsak odrastel moški je dobil zemljo za obdelavo in hišo ter delovne obveze do kralja in boga. Deset družin je tvorilo dekurion,  ki je imela svojega upravnika.  Naslednja organizacijska enota je štela 50 ljudi, potem 100,  500 in 1000.  Upravnik petstotih je bil stotnik in tisočih general.  Upravnik je bil zadolžen za upravljanje ( skrb za polja, namakanje,  delovne obveznosti,  preskrba družin z pridelki iz drugih krajev, preskrba z volno in bombažem, gradnja namakalnega sistema in podobno) in za sojenje ter nadzor. V vlogi sodnika ni razsojal,  pač pa uveljavljal od Inke postavljene zakone.  Vsak je poročal nadrejenemu. Nadrejenemu pa je moral biti omogočen vpogled v staneje uprane enote podrejenega.  Zato so bile hiše tudi vedno odprte, saj je lahko nadzornik vstopil v njo kadarkoli, da je ocenil marljivost in red ter kaznoval malomarnost,  lenost in nečistočo.  V primeru, da je višji nadzornik opazil nedoslednost ( ali korupcijo) pri podrejenemu  nadzorniku,  ga je moral kaznovato strožje kot bi kršitelja,  saj se je od postavljenih pričakovalo več kot od slehernika.

Gospodarstvo

Prva tretjina se je odmerila za prebivalstvo, druga tretjina skupnosti in tretjina za boga.  Pridelki prve tretjine so bili za prebivalstvo, druge za uradništvo, dvor,  blagovne rezerve in za pomoč krajem,  kjer je primanjkovalo hrane.  Pridelki božje tretine so bili za preživljanje kralja in svetišč ter za blagovne rezerve.  Črede drobnic so bile v lasti Inke.  Volno,  bombaž in druge potrebščine so se zagotavljale prebivalstvu preko mreže skladišč.  Zanimivo je bilo shranjevanje živeža v posebnih kaščah.  Poznali so sušenje mesa na snegu tako, da je ostalo uporabno tudi leto dni v relativno vlažnih in toplih področjih.  Prebivalci so imeli delovno obvezo obdelovanja kraljevega in božjega zemljišča, pa tudi za ostala dela,  kot so gradnje,  namakanje,  izdelava predmetov.  Tkati,  sešiti obleko in izdelati obutev je znal vsak. Imperij je bil povezan s cestami in visečimi mostovi.  Ob poteh so bila skladišče hrane,  prenočišča in poštne postojanke, kjer so si tekači ustno izmenjavali informacije in jo prenašali naprej.

Znanost

Inki niso poznali pisave in so informacije prenašali le ustno.  Za številke so razvili sistem vozlov na različno obarvanih vrvicah. Vozel na določenem mestu je predstavljal enico,  desetico, s totico,  tisočico.  Večjih števil od 100.000 ni bilo.  V tem primeru bi vzeli novo vrvico. Po barvah vrvice in njenih barvnih kombinacijah so ločevali pomen številk. Rumena je bila namenjena za količino zlata,  rdeča za vojsko.  Kombinacije z rdečo so pomenile število vojakov,  število kosov orožja in podobno. V  računanju z vozli so bili baje zelo spretni in natančni.  Seveda je bilo to področje domena posebnih uradnikov.

V astrologiji so proučevali sonce,  mesec in planet Venero.  Poznali so solsticij,  ekvinocij,  proučevali so mrke.  Čas so napovedovali po sencah, ki so jih delali iz posebni stolpi.

Od kovin so poznali zlato, srebro, baker.  Železa niso poznali.  Orodja so izdelovali iz lesa,  kremena in bakra. Niso poznali žage, dleta, svedra, škarje, žeblje.

Pri zidavi s kamna so zlagali izklesane kamne,  jih polagali drug na drugega,  špranje pa zalili z zlatom ( pri sončevem templju). Ostrešje je bilo iz lesa zvezano z vrvmi. Od zunaj so stavbo ometali z rdečim blatom, saj malte niso poznali.

V zdravilstvu so pogosto uporabljali puščanje krvi tako, da so s kremenom odprli rano nad obrvmi.  Uporabljali so zdravilna zelišča, vendar ne v kombinacijah, pač pa le posamezne.  Avtro opisuje svoje izkušnje z zdravljenje težav z nekim čudežnim korenom,  vendar ni razjasnil,  za katero rastlino gre.  Zanimivo je njegovo izkustvo zdravljenja oči s prežvečenim natreskom. To moram sprobati.

Žrtvenih daritev v primeru bolezni Inke ni bilo, saj so smatrali, da oče Sonce preko bolezni sporoča svojemu sinu Inki, da je čas za vrnitev v njegovo naročje.

Žalovanje za umrlim kraljem

Ob smrti so kralja balzamirali.  Iz telesa so pobrali drob in telo zalili s prosojno smolo.  Še po desetletjih,  stoletjih je ostalo telo nespremenjeno.  Na dotik pa je bilo zaradi smole trdo. Inko so zazidali v njegove sobane . V prostovoljno smrt so se odločile njemu najljubše žene, ljubice in sužabniki.  Avtor govori, da je šlo za samomor iz ljubezni in ne za prisilo.  Dvor ( bratje in sorodniki Inke) so morali celo zagroziti preživelim, da niso storili množičnih samomorov. Tako zelo so ljubili svojega vladarja!  Samo žalovanje je z žalnimi prireditvami trajalo leto dni.

Kultura

V imperiju je bil uradni jezik jezik Inkov.  Razvita je bila glasba in ples.  Petje ni bilo priljubljeno,  saj so bili slabi pevci.  Razvito je bilo pripovedništvo in poezija. Pesmi so bile epske,  ki so poveličevale zasluge Ink in lirične,  pogosto ljubezenske.  Dobri pripovedovalci so bili zaželjeni gosti pri mogočnikih.  Moda je bila omejena z dekretom kralja,  ki je predpisal frizure,  nakit in nošo za posamezna plemena, da so se ločila že na pogled med sabo.  Na splošno sta bila dnevno le dva obroka hrane. Glavni obrok je bil dopoldan med 8 in 9. uro. Zvečer je bila le lahka večerja. Vsaj enkrat na mesec so bile skupne pojedine, kjer se je gospoda zbližala s svojimi podložniki.

To so nekateri kratki povzetki vsebine knjige, ki je na našem trgu ostala žal neopažena. Ne samo ljubitelji Indijancev, tudi drugi lahko najdejo marsikaj zanimivega.

Za kritike kapitalizma, potrošništva in kapitala je nazorno opisana netržna in nedenarna ekonomija.

Kritiki korupcije najdejo dodelan sistem nadzora, ki korupcijo že v mislih zatre.

Pravniki in zakonoljubi najdejo izdelan in učinkovit sistem javne uprave, družbenega nadzorstva in uveljavljanje zakonov.

Za politologe je pravi eldorado vodenja učinkovite države prosvetljenega absolutista, očeta naroda in njegove skrbi za blagor ljudstva v stilu srečnih ovac na sočnem travniku.

  • Share/Bookmark


6 komentarjev ↓

#1   Nekdo dne 9.12.2013 20:20

Kaj priporoča avtor? Kdaj peči in kdaj kuhati?

#2   stricmarc dne 9.12.2013 21:09

Odvisno od starosti in debelosti.

#3   pohajalka dne 16.12.2013 19:47

Menda niso že Indijanci ločevali med prebivalstvom in javnim sektorjem, hehe?

Tam pri gospodarstvu – tretjine – mi ni čisto jasno, kdo je delal in za koga.

#4   stricmarc dne 17.12.2013 09:09

Prebivalstvo je podobno kot tlaka v srednjem veku bilo dolžno obdelovati tudi kraljeve in božje njive. Delovna obveza je bila definirana po hišah in če so družinski člani pomagali gospodarju, je pač svojo obvezo hitreje opravil. Pridelki iz kraljevih in božjih polj so se uporabljali za preživetje aristokracije in teokracije. Ena tretjina pridelkov iz teh dveh sektorjev pa se je morala odvajati za blagovne rezerve, ki so bile porazdeljene po celi deželi v posebna skladišča. Te blagovne rezerve so se uporabljale v primeru pomanjkanja in za dokompletiranja potreb v tistih krajih, kjer pač ni bilo določenega pridelka.

#5   Pohajalka dne 17.12.2013 15:50

Aha, torej je uradništvo šteto k aristokraciji, verjetno?

Zanimiva so takšna berila, prav dobro je, da deliš na blogu!

#6   stricmarc dne 17.12.2013 19:26

Pohajalka, kratke izvlečke iz teh avtentičnih zapiskov sem dal na blog v pomoč tistim, ki sanjajo o netrženem in nedenarnem gospodarstvu in tistim, ki bi si želeli pravno državo brez korupcije. Tu je opisana inkovska praksa praktično iz prve roke.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !