Potolčeni Kramoh v Desklah

Zgodba o pretepenem Bosančku na OŠ Deskle je preplavila slovenski mediski prostor. Pisalo se je o dogodku, pisalo se je o ravnatelju, modrovalo se je o nasilju, vabilo ugledne strokovnjake na omizja. Ravnatelja se je okaralo: »Ti, ti, ti!«, Bosanček pa se bo prepisal na drugo šolo. Pravzaprav je otrok imel smolo, da je bila mati samohranilka brez zdivjanega in agresivnega moža, ki bi nadrl učitelje in oklofutal najbolj predrzne. Takrat se zgodba ne bi zgodila.

Nasilje na šolah je stalnica in je prikriti problem, ki ga učitelji, še posebno ravnatelji pometajo pod preprogo. O problemu so pripravljeni govoriti le na splošno, kot da so to problemi, vendar ne na njihovih šolah. Ali nasilje narašča, je težko oceniti, saj so posamezni ekscesi le vrh ledene gore.

Spomnimo se črtice Prežihovega Voranca Potolčeni Kramoh iz zbirke Solzice. Pobrskajmo malo po naši mladosti. Spomnimo se svojih otrok. Nasilje je vedno bilo, le da v moji mladosti učitelji niso zatiskali oči. Brez pedagogov in psihologov so probleme sami reševali z razgovorom, s kaznijo »zaprt po pouku« in v skrajnem primeru tudi s kakšno klofuto. Moj ravnatelje je kaznoval z lasanjem za »ta sladke« . Ko pa so bili poklicani starši v šolo, je ponavadi fakinu napela svoje mati in še oče je dal kakšno »čez rit«. Koliko je takšna politika kaznovanja zalegla, težko sodim. Sporočilo pa je bilo jasno: Fizično ustrahovanje in nasilje niso dovoljeni. Kazen sledi!«

Skoraj praviloma najdejo otroci ( pa tudi odrasli) v skupini šibek člen, na katerem se izživljajo vsi, celo najšibkejši, ki upajo, da se bodo z maltretiranjem žrtve sami izognili pritiskom sredine. Učitelji takšna maltretiranja spregledajo, bežijo pred njimi in zamahnejo z roko češ, se bodo že otroci sami zmenili! Otrok se boji šole, boji se ustrahovanja na poti domov. In ker je šibkejši, morda pride že jutri v šolo z nožem.

Večina staršev celo vzpodbuja nasilje, ko jokajočega otroka vzpodbuja: »Udari nazaj! Kaj se bojiš! Vrni mu!« Tako ser lahko plen spremeni v lovca, žrtev v nasilneža.

Če starši opozorijo učitelja na nasilje, se ti sprenevedajo. Prošnja staršem , da umirijo svojega agresivneža, ponavadi sprožijo odklonilno reakcijo v lastnega otroka zaljubljenih. Taka opozorila povzročijo napete odnose med družinami žrtve in nasilneža.

Razvpit primer malega Bosančka ne vodi v smer evidentiranja in reševanje podobnih problemov, pač pa le utišanju le tega, posameznega, ki kvari idilično vzdušje v naši lepi deželici na sončni strani Alp.

  • Share/Bookmark


8 komentarjev ↓

#1   Eraserhead dne 14.01.2015 16:46

1. Kje piše da je samohranilka?

2. “Nasilje na šolah je stalnica in je prikriti problem, ki ga učitelji, še posebno ravnatelji pometajo pod preprogo.
Učitelji takšna maltretiranja spregledajo, bežijo pred njimi in zamahnejo z roko češ, se bodo že otroci sami zmenili!
Če starši opozorijo učitelja na nasilje, se ti sprenevedajo. Prošnja staršem , da umirijo svojega agresivneža, ponavadi sprožijo odklonilno reakcijo v lastnega otroka zaljubljenih. Taka opozorila povzročijo napete odnose med družinami žrtve in nasilneža.”

Iz kje si te zaključke povlekel? Iz petstavčnega članka na rtveju?

3. Sankcij, ki jih je učitelj nekoč lahko uporabil ni več. Če danes učitelj naredi katero izmed teh sankcij še posebno udari učenca bo hitro pristal v medijih in bo najverjetneje ob službo.
Problem je na drugi strani. Ko jih učitelji opozorijo glede problematičnega vedenja si starši zatiskajo oči z izgovorom: ” Moj Janezek pa že ni takšen!”

4. Ne verjeti vsega, kar prebereš v medijih. Medije ne zanima resnica. Oni želijo zanimivo novico. Ali drugače ŠOKANTNA NOVICA: vstavi poljuben tekst. Tako velikokrat spremenijo zgodbo tako, da je bolj zanimiva, a zato neresnična.

#2   stricmarc dne 14.01.2015 17:07

Eraserhead. Da mati živi sama z otrokom in da je hodila med odmori v šolo, da bi ščitila svojega otroka, sem prebral v tisku. Ali ji oče plačuje za otroka ali ne, ne vem. Danes vsako žensko, ki ne živi s možem, razglašajo za samohranilko, pa čeprav dobiva preževnino. In to sem naredil tudi sam.
Od kod mi informacije o nasilju. Iz svojih izkušenj kot otrok in kot starš. Moj sin je bil v otroštvu med najmanjšimi v razredu, bil je miren in introvertiran. Odličen za žrtev. Vzpodbujanje kar daj ga , udari nazaj, sem jim jih napela, bomo jim že pšokazali učiteljem… so besede, ki sem jih poslušal od sosedov, prijateljev, znancev. To je bilo pred dvajsetimi leti in mislim, da danes ni nič drugače.
Članek je bolj pisan na osnovi lastnih izkušenj, kot pa osnovi medijev. Dogodek v Desklah me je samo vzpodbudil.

#3   pohajalka dne 15.01.2015 07:26

Žalostno je res, da je dostikrat treba vpiti in groziti, da se stvari uredijo tako, kot bi že itak moralo biti.

Tudi učitelje je potrebno sem ter tja prizemljiti. Verjetno tudi danes. In navsezadnje je tudi prav tako, da se prizadeti osebno angažira. Na vseh področjih družbenega sobivanja je tako, ne gre le za šole.

#4   stricmarc dne 15.01.2015 09:37

Pohajalka, v svojih prispevkih skušam osvetliti problem na posameznem primeru, da grem iz posebnega na splošno. vendar družba tega ne želi. Če bo potrebno, bodo v Desklah zamenjali ravnatelja, samo da se problem nasilja skrije pod preprogo. Tudi v primeru plagiatorstva sem se zgražal, ker se splošno znan problem ne rešuje, pač pa se ga potencira le za konkreten političen obračun. Takrat se sploh ni razpravljalo o mentorjih,o komisijah, ki bi morale biti prvi branik pred poneredki in prepisovalci. Pa nič. Za posamezni primer, ki izbruhne zaradi posebnih okoliščin ( v našem primeru prijava pediatra), pa dvignemo svetohlinsko svoj glas, najdemo krivca in ga linčamo. S tem ustvarjamo pogoje, da se problem nasilja še bolj vneto pometa pod preprogo.

#5   Anonimnež dne 17.01.2015 13:36

STRIC MARC !
Otroka vzgajati v pohlevnega cucka , je največja napaka ! V življenju sem bil večkrat napaden ! Tudi z nabito vojaško avtomatsko puško , z nožem skakavcem , z kovinsko palico itd!
Veš kaj me je REŠILO ? Samozavest in sposobnost samoobrambe , predvsem pa hitra ocenitev situacije in temu ustrezno reagiranje ! Tega pa sem se naučil že v osnovni šoli . BRANIL sem se sam , brez javkanja pri učiteljih in starših ! Pa nisem nikoli bil nek trust , prej bi rekel nasprotno !

#6   stricmarc dne 17.01.2015 15:52

Tudi to je ena izmed poti. Vendar je velika nevarnost, da se žrtev spremeni v plenilca.

#7   Yann dne 21.01.2015 15:12

Pozdravljeni. S stricem Marcem bi se kar strinjala. Dodala bi še:
Mislim, da se šolniki preveč izgovarjajo na to, da nimajo s čim ukrepati. Seveda učitelj ne sme nasilneža udariti, tudi ni potrebno za vsak prekršek razmišljati o opominu, ukoru, prešolanju…vendar pa učitelji premalo ali sploh ne reagirajo na nasilje. Večinoma bi bilo dovolj, da nasilneža opozorijo, naderejo, morda dodatno zaposlijo, včasih zadostuje že to, da ga čisto razumevajoče pred vsemi povprašajo, kaj ga teži in ali ima probleme. Otroci morajo videti, da nasilje ne mine brez posledic, da družba (učitelji, sošolci) nanj reagira. Najslabše je se narediti slepe, saj bo nasilnež tako opogumljen in bo še stopnjeval svoja dejanja.
Tudi moj sin je dal skozi maltretiranje, a je po mojem obvestilu šoli na srečo posredoval eden od pedagoških delavcev. Pa ne z nekimi posebnimi ukrepi, ampak s pogovorom z nasilneži (lahko le ugibam, koliko oster je bil).

#8   Marjan dne 22.01.2015 19:12

Danes sem slišal na TV, da bodo v Desklah zamenjali ravnatelja. S tem dejanjem bodo žrtvovali človeka, da bi dokazali, da gre le za osamljen primer, ki ga šola ni uspela uspešno rešiti. V resnici gre za žrtveno jagnje , da se izognemo neljubi problematiki in potolažimo krvoločno javnost.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !