Po sadovih jih bomo cenili…

Ker ni registra zmot in se njeni nosilci še vedno oglašajo s »pametnimi » predlogi, je prav, da občasno osvežimo znanje in vedenje o idejnih očetih in izvajalcih spodletelih akcij.

Izbrisani iz registra stalnih prebivalcev.

26.junija 1992 so iz registra stalnih prebivalcev izbrisali vse, ki si niso uredili statusa. V poosamosvojitveni evforiji po slovenstvu in izničenju jugoslovanskih naplavin smo se v duhu dr. Pučnika lotili »etičnega čiščenja« diletantsko. Za Baltske države je značilno, da Rusom odrekajo nekatere osnovne pravice, vendar ne tako, da bi bile zadeve zrele za sodišče za človekove pravice. Po hudih mukah smo šele na osnovi razsodbe Sodišča za človekove pravice v Strassburu , 26.junija 2012 bili prisiljeni priznati zmoto in krivice tudi odpraviti. V tistem času (26.2.1992) je bil predsednik vlade Lojze Peterle, notranji minister Igor Bavčar in sekretar Slavko Debelak.

Problem varčevalcev Ljubljanske Banke

Za osvežitev. Ljubljanska banka je imela po vseh bivših republikah svoje podružnice. Ker je šlo za ugledno slovensko banko, so ji varčevalci radi zaupali devizne vloge. Ob razpadu Jugoslavije je prevladovalo mnenje, da bodo te vloge tudi predmet delitvene bilance nasledstva Jugoslavije. Varčevalci so imeli drugačno mnenje. Svoj denar so pričakovali od Ljubljanske banke. Da smo se izognili tožbam , smo 27.7.1994 ustanovili Novo Ljubljansko banko in na njo prenesli aktivo in razglasili, da nova NLB ni naslednica LB. Tako smo bili prepričani, da smo se izognili s spretnim manevrom tožbam razjarjenih varčevalcev. Takrat je bila predsednik vlade Drnovšek, finančni minister Gaspari. Idejni vodja projekta NLB pa je bil France Arhar.

Ko je nekoč Kučan namignil, da bi bilo za prodor našega bančništva na Balkan smotrno sanirati obveznosti do tujih varčevalcev, ga je predvsem desnica napadla kot novega izdajalca slovenskih interesov. Evropsko sodišče za človekove pravice je 16.julija 2014 razsodilo, da nismo imeli prav.

Tovarna sladkorja Ormož

Leta 1997 smo slavili veliko zmago privatizacije, saj smo prodali nizozemski firmi Cosun, ki je v lasti nizozemskih kmetov, Tovarno sladkorja Ormož. V tej prodaji se je zlasti angažirala borzno posredniška hiša Publikum ( Zvone Taljat) in se hvalila, da je dosežen veliki transfer znanja in kapitala v Slovenijo. Leta 2004 novi lastnik tovarno zapre, saj je prejel od EU 27,4 mio evrov odškodnine. Tako smo izgubili 400 delovnih mest ( toliko je bilo zaposlenih pred prodajo) in dobili nekaj milijonov za prestrukturiranje kmetijske proizvodnje pri kmetih, ki so do sedaj sadili sladkorno repo. Ker so cene sladkorja v EU narasle, ker smo izgubili 400 delovnih mest, ker se je 3000 kmetov moralo preusmeriti in ker je odškodnino za zaprtje tovarne pokasiral tujec, je bila odločitev o prodaji slaba. Še posebno danes, ko ista stroka piše nove elaborate o gradnji tovarne za proizvodnjo sladkorja.

Botri takratne privatizacije bi morali vsaj umolknit in se skriti v anonimnost.

TEŠ 6

Če se bo pokazalo, da Dravske elektrarne ne morejo servisirati dragih kreditov za TEŠ 6, ker je prodajna cena elektrike prenizka, bo morala priskočiti na pomoč država. V Nemčiji je zaradi razvoja obnovljivih virov energije in zaprtja nukleark električna energija ena dražjih v EU, pa še tekočo izgubo ustvarja nemški elektro sistem. Tudi podkupnine, ki so podražile gradnjo TEŠ 6, niso nič posebnega. Na velikih poslih se pač pase veliko ljudi. Tu naj svoje delo opravi policija in v epilogu sodišče.

Škandalozno pa bo, če se pokaže, da domačega premoga ni dovolj in da je investicija namenjena predvsem zaslužkom dobaviteljev uvoženega premoga.

Samo v spomin. V Pahorjevi vladi je najbolj gobezdal Golubič in njegova ministrica Radičeva., ki sta se borila za čisto sliko projekta TEŠ 6. Morda je tudi to vtikanje pospešilo padec Golubiča, saj se je na njega vsul koordiniran plaz medijskega linča, ker je javnosti zamolčal lastništvo delnic v podjetju Ultra ( ne pa KPK). Mimogrede. Kot minister za šolstvo je pripravljal zakon o visokem šolstvu, ki pa je bil dober in je preprečeval nastajanja afere »visoki honorarji«.

Dr. Lahovnik se je kot minister za gospodarstvo v Pahorjevi vladi bolj ukvarjal s tajkuni, kot pa s TEŠ 6, čeprav je izhajal iz Saleške regije. O TEŠ 6 je le molčal. O politiki zakona o prepovedi financiranja kreditov za lastninjenje ( tudi reprogramiranje in obnavljanje), katere avtor je ravno Lahovnik, bo stroka najbrž še kakšno rekla, saj se je kriza še poglobila in uničila nekatera velika podjetja ( Pivovarna. Istrabenz, STC, Primorje, Sava, Viator, ACH, Adria….) in posledično tudi banke, saj so z propadom firm in njenih delnic bili krediti praktično nezavarovani in kontaminirani. Posledično je to pripeljalo do tako velike potrebe po dokapitalizaciji bank. Za uničenje nekaj tajkunov je takšna politika žrtvovala podjetja.

Tudi pri prodaji Telekoma je prav, da se napiše, kdo so nadzorniki Slovenskega državnega holdinga, ki je sprejel sklep o prodaji . Predsednik vlade se izmotava in poriva vroč kostanj v roke nadzornikov, Ti imajo enkratno priložnost, da pokažejo svojo pokončnost. Če se ne strinjajo s prodajo, naj to povedo na glas. V času civilizacije, prava in demokracije je najhujše, da jih odstavijo. . Če pa se s predlogom strinjajo, naj to povedo na glas in posamezniku dovolijo, da poda ločeno mnenje v stilu ustavnih sodnikov.

Ne bo minilo veliko časa, ko bo jasno, katera odločitev je pravilna.

In pošteno je, da javnost ve za imena nosilcev akcij, ki so spodletele ali pa rodile obilo sadov. Po sadovih bomo cenili, kdo je pravi in kdo lažni prerok!

  • Share/Bookmark


5 komentarjev ↓

#1 Rado  Rado dne 12.06.2015 12:03

Dober povzetek!
A žal smo redki z zgodovinskim spominom.

#2   stricmarc dne 12.06.2015 21:37

Rado, zato pa je potrebno kdaj tudi spomin osvežiti.

#3   haapy yack dne 13.06.2015 10:46

hojla
No vidite, da gre. Kaj bo ostalo večini? Slumi.
hoj

#4   lordwales dne 14.06.2015 12:28

Še pomiti, bivši tovariši, danes gospodje, kako mineštro ste zakuhali, pa za to nič plačali?

#5   darko dne 18.06.2015 14:00

Slovenija od osamosvojitve pa do danes ni imela izdelane kakšne resne strategija razvoja. V času pred razpadom Jugoslavije je bil povsem jasen strateški cilj osamosvojitev Slovenije. V tem so si bili bolj ali manj enotni beli, rdeči, črni, zeleni, itd. Kako se naj usmeri samostojna Slovenija, pa ni bilo povsem jasno. Večina se je zavzemala to, da bi obdržali to kar je bilo dobrega iz prejšnjega samoupravnega socializma in to nadgradili s kapitalizmom in več strankarskim političnim sistemom. Pri vsaki spremembi političnega in gospodarskega sistema se eni močno okoristijo, drugi pa izgubijo. Če bi imeli na oblasti politike, ki bi se borili za napredek države in imeli ustrezna strokovna znaja, bi imeli jasno začrtano strategijo razvoja. Takrat bi vedeli kaj ja za državo dobro in bi to podporali, kar pa ni dobro, pa bi zavirali. V resnici pa so politiki in drugi vplivneži zasledovali le lastne parcialne cilje, oziroma cilje vplivnih skupin, ki so jih porinili na površje. Problem izbrisanih je po mojem mnenju nastal kot maščevanje “južnjakom”, ker so nas poskusili podrediti. Demokratična Slovenija ne mi smela naraditi takšne napake. Če bi imela Slovenija izdelano ustrezno strategijo gospodarskega razvoja, bi verjetno ugotovila, da v tej regiji ne bo mogla igrati bankiraja in konkurirati Švici in Nemčiji. Banke bi prepustiola tržnim zakonitostim, kar pomeni, da bi jih privatizirala že pred 20. leti. Obdržala pa bi verjetno pri življenju: Iskro, Litostroj, Metalno, EMO, Konus, Glin, Kolinsko, Drogo, SCT, Ingrad, itd. Ker ni bilo jasne strategije, so posamezni lobiji iskali lastne koristi. Lažje se okoristiš, če je firma v razsulu. Vse kar se je dogajalo s slovenskimi bankami je bilo v veliki meri iskanje koristi vplivih skupin. Če bi bile banke privatne, ne bi mogli dobiti vplivni posamezniki posojil za svoje privatizacijske projekte. Najbolj enoten v spojih prizadevanjih pa je bil velenjski lobij. Enotnost velenskega lobija ima že dolgo zgodovino. Spomnimo se EKK Velenje in milijarde vredne tehnološke opreme, ki je več kot deset let rjevala na dvorišču (1965 – 1975). Spomnimo se Gorenja, ki je z napačnimi poslovnimi potezami podjetje skoraj potopil. Več let smo vsi zaposleni v Sloveniji delali po nekaj prostih sobot za sanacijo Gorenja. Bojim se, da pomeni tudi TEŠ 6 podobno polomijo, ki jo bo morala reševati cela Slovenija. Žal je velenjski lobij kljub takšnim polomijam še vedno zelo močan. Tudi na potek trase avtoceste, ki bi naj skrenila iz normalne linije Dravograd – Velenje – Celje – Novo mesto, zaradi česar bo bistveno dražja in po nepotrebnem povzročala dodatno obremenitev na obstoječi atocesti na relaciji Ljubljana – Celje, ima največji vpliv velenjski lobij. Že sedaj je avtocesta čez Savinjsko dolino zelo obremenjena, ko se ji bo od Šemtruprta do Celja priključila še ena avtocesta, ki bo potekala v smeri Dravograd – Novo mesto, bo še večji prometni zamašek. Vendar pa velenjski lobij zahteva traso mimo Gorenja in očitno mu bo uspelo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !