Privatizacijske zablode

1. Podjetja v tuji lasti boljše poslujejo od domačih. Govorimo o povprečjih.

Seveda, saj tujci pobirajo le zrele hruške, torej, dobra, ali pa vsaj perspektivna podjetja. Za nedonosno železnico je Pahor ponujal Nemcem še Interevropo in Luko Koper za povrhu.

2. Tujci, za razliko od domačih tajkunov, ne zadolžujejo in izčrpavajo podjetje, saj imajo denar.

Vsak, ki kupi podjetje pričakuje, da bo mu podjetje povrnilo kapital ( odplačalo kredite), pa še za lastnika bo nekaj ostalo. Helios je danes, ko je v lasti Avstrijcev bolj zadolžen, kot je bil v domači lasti.

3. Tujci ne bodo odpuščali in dobo poskrbeli za varnost delavcev.

A res? Pameten kupec zahteva še od stare uprave, da mu počisti podjetje, da odpusti višek , posebno manj produktivne ( stare, bolne. Lene…), da si sam ne maže rok že na začetku. Nekateri kupujejo celo preko posrednikov , skladov, da prehodne uprave opravijo umazano delo in da se ne popacka pravi lastnik ( možen scenarij nemškega Telekoma).

4. Tuji lastnik bo obdržal domače dobavitelje.

Morda, če bodo cenejši. Posebno pri Mercatorju pa gre za to, da hrvaški lastnik forsira hrvaške dobavitelje. Pred leti smo tudi mi, ko smo gradili blagovnice po bivši Jugi, opravičevali bančno pomoč kot povečanje prodaje slovenskega blaga v tujini.

Zato je začudenje ob ugotavljanju, da je na policah vse več hrvaškega blaga, navadno sprenevedanje. Bil je čas, ko bi lahko dobavitelji, kmetje, kmetijske zadruge formirali konzorcij in odkupili po diskontni ceni od bank zasežene delnice Mercatorja.

5.Nerešena ekološka vprašanja odganjajo tujce. Lafarge Cement se je v Trbovljah krepko uštel. Z sosežigom ( kurjenje gorljivih odpadkov) je skušal zagotavljati konkurenčnost cementarne, saj sosežig poznajo tudi drugje ( npr. Anhovo).. Brez tega bo verjetno proizvodnjo opustil.

Civilna iniciativa z Borisom Šušterjem na čelu si bo zaslužila zlati znak Cinkarne. Zaradi potenciranja nerešenih okoljskih problemov so tujci odmaknili roke. Delavci in vodstvo Cinkarne so se krepko oddahnili.

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   darko dne 21.08.2015 08:26

Obstaja še več drugih privatizacijskih zablod. Ena izmed teh je tudi, da gospodarske družbe, ki so v državni, ali družbeni lasti, delajo slabše od privatnih. Frankfurtsko letališče dela uspešno, čeprav je v lasti nemške države. V velikih avtomobilskih korporacijah VW in Renault so pomembni delničarji država in dežela, pa obe korporaciji delata dobro. V Veliki Britaniji so privatizirali javno vodno infrastrukturo (vodovode, kanalizacije, čistilne naprave), v Avstriji in Nemčiji pa so v glavnem v lasti dežel. Po privatizaciji so se v Veliki Britaniji po enem letu cene znatno dvignile (20 – 30%), raven kakovosti pa se je manjšala. V Avstriji in Nemčiji delajo upravljavci javne vodne infrastrukture dobro in cenovno ugodneje kot podobne privatizirane družbe. Privatizacija očitno ni osnovni pogoj za dobro delo gospodarskih družb. Osnovni pogoj za dobro delo gospodarskih družb je njihovo ustrezno vodenje. Po privatizaciji so se v Sloveniji mnoge gospodarske družbe sesule (STC, Istrabenz, Pivovarna Laško, itd.), ker niso dobile pravih lastnikov in managerjev. Lastniki so v navezavi z manegementom družbe le izčrpavali, namesto, da bi poskrbeli za njihov razvoj. V nekaterih primerih pa so postale gospodarske družbe zelo uspešne, ko dobile ustrezne lastnike, ki so skrbi za njihov razvoj (mali gospodainski aparati Nazarje). Za uspešno vodenje gospodarskih družb ni pomembno v čigavi lasti so (družbene, državne, domači lastniki, tuji lastniki), temveč kdo in na kakšen način jih vodi. V času finančnega kapitalizma, ko se pogosto lastniki več ne indentificitrajo s konkretnimi gospodarskimi družbami, temveč jim gre le za dobiček, je situcija še bolj zakomplicirana. Direktorji posameznih gospodarskih družb se pogosto ne smejo preveč zavzemati za družbe, ki jih vodijo (razvoj, delavce, okolje, itd.), temveč morajo zasledovati le ozke interese lastnikov. V velikih primerih se dužbe izčrpava, zapre in preseli na drugo lokacijio, itd. Klasični kapitalist praviloma živi s tovarno in se bori za njen razvoj, “finančni” kapitalist pa se glede konkretne tovarne prav nič ne sekira. Njemu je pomembo le koliko bo zaslužil. Na primer, zapre tovarno, ker bo na tej lokacijo zgradil nekaj drugega. Če je gospodarska družba v javni lasti (državni, lokalni, družbeni, itd.), je interes, da se gospodarska družba razvija, da so zaposleni zadovoljni , da ne prihaja do prekomernega onesnaževanja okolja, itd. Vsaj tako bi moralo biti, če bi imeli državljani ustrezen vpliv. Če pa državljani nimajo nobenega vpliva in so politiki uzorpirali vso oblast (diktatura), pa lahko postavljajo še slabše direktorje kot finačni kapitalisti. Finančni kapitalisti se bodo praviloma zavzemali le za to, da bodo iz podjetij pobrali čim več denarja (včasih tudi na račun uničenja podjetja), politiki v diktaturi pa bodo zasledovali le svoje ozke politične cilje. To so dve skrajnosti v privatizaciji. Nobena od teh ni dobra.
V nekaterih primerih pa mi ni jasno, zakaj so gospodarske tako slabo vodene, čepra imajo strateške tuje lasnike. Lafarge cement ima ves čas problem z onesnaževanjem okolja, se tega problema ne rešuje na ustrezen način. Če bi lastnik postavil za direktorja ustreznega strokovnjaka, bi ta problem učinkovito razrešil (tudi v sodelovanju z lokalno skupnostjo). Cementarna bi lahko normalno obratovala tudi z uporabo odpadkov za gorivo. Stanje tehnike to omogoča. Okoljska sanacija bi bila po moji oceni bistveno cenejša od škode, ki je nastala ob dosedanjem neustrznem vodenju tovarne. Kolikor lahko zasledim preko medijev, lastnik se še vedno ne zaveda kje je glavni problem. Očitno so managerji pri Lafarge cementu ekonomisti ali pravniki in zato ne ugotovijo bistrva problema. To je tipičen primer lastnika, ki ne živi s konkretno tovarno in ne spozna bistva problema.

#2   stricmarc dne 21.08.2015 09:27

Kolikor je meni znano, gre pri Lafarge cementu v Trbovljah za problem, da krajani združeni v civilni inciativi ne dovolijo sosežiga ( sežig odpadkov), saj po njihovi oceni ta sosežig prekomerno obremenjuje okolje v že tako degradirani dolini. Meritve gor ali dol, dejstvo je, da je pri sosežigu prekoračitev emisij bolj verjetna, kot pa pri strogo definiranem gorivu. Tudi pri odpadkih ni mogoče v celoti zagotoviti homogenost in mimogrede se pomeša med oljne gošče takšno transformatorsko s PCB, ali PVC. Meritve monitoringa se naročijo in mi tehnologi znamo proces voditi tako, da bodo rezultati merjenja emisij v času meritev OK. Seveda pa se v času pravne države vse manj pogovarjamo o vsebine, pač pa le o formalizmu in sodnih tožbah.

#3   darko dne 21.08.2015 12:23

Krajani ne želijo sosežiga in tudi ne obstoječega onesnaževanja brez sosežiga. Vodstvo Lafarege cement se do sedaj sploh ni potrudilo, da bi prodobilo zaupanje krajanov, ali pa vsaj strokovne javnosti. Podobno je tudi pri mnogih drugih onesnaževalcih v Sloveniji. Če bi imeli ustrezno tehnologijo, izvedene kontinuirne meritve onesnaževanja in občasno nenapovedano super kontrolo, krajani obratovanju cementarne ne bi nasprotovali. Žal temu ni tako. Večina onesnaževalcev išče rešitve v “goljufanju”, namesto, da bi iskali rešitve v tehologiji. Ker nimamo v Sloveniji niti ustreznih “zelenih” političnih strank, se državljani samoorganizirajo preko civilnih gibanj in iščejo pravico po pravni poti. Končna instanca je lahko tudi EU sodišče.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !