Sirija, repriza Iraka?

Vedno več je kompetentnih pametnih glav ( tudi predstavniki etablirane  politike varnostno- vojaškega in političnega lobija), ki ocenjujejo, da je bil napad na Irak napaka. Rušenje diktatorja Huseina so opravičevali s podporo demokratičnim silam ( nekateri dezidenti so tudi s pomočjo laži skušali privabiti intervencijo ZDA), z nevarnostjo orožja za množično uničevanje ( ki ga v resnici ni bilo),s kaznovanjem teroristov po napadu 11 .septembra 2001, pa čeprav Irak ni imel veze z islamskim ekstremizmom ( ravno nasprotno, bil je sekularna država).

In vse to se ponavlja na primeru Sirije. Diktator Bašiar AL Asad ( v Angliji izšolan zdravnik) izhaja iz frakcije šeitov, ki pa v Siriji niso večina.. Oblast je sekularna ( v veselje kristjanov in drugih manjšin ) in ne temelji na šeriatskemu pravu. Pri koncesijah zahodnim firmam se upira in v prvi vrsti zasleduje interese države, dokaj podobno Gadafiju v Libiji. Splošni standard je bil visok. Prepovedane so burke. Veliko je šolanih ljudi, tudi žensk.. Zahodnim silam ( ZDA, Francija, Anglija) je šel na živce predvsem zaradi svoje gospodarske politike in naslanjanja na Rusijo. Po drugi strani je preko Sirije delovala logistika med Iranom in Hezbolahom v Libanonu, kar nikakor ni odgovarjalo Izraelu. Močna in vplivna Sirija je bila tudi potencialna grožnja širjenju judovske države. Saudska Arabija ( še posebno v času vladavine novega kralja) je postajala vse bolj izvažala svojo skrajno inačico konservativnega sunitsko vahabitskega islama. Asad je bil tem načrtom zelo napoti in zato  so bili uporniki deležni izdatne pomoči v orožju in kadrih.

Vojne v Siriji se lahko končana v nekaj mesecih, če Zahod podpre Kurde, Rusija Asada  in se formira skupno zavezništvo vseh, ki jim je cilj uničiti islamski kalifat v duhu zavezništev protihitlerjeve koalicije. Ureditev Sirije prepustimo svobodnim volitvam po končani vojni, z možnostjo tudi ponovne izvolitve Asada. Del odporniških gibanj bi se ob amnestiji ponovno vrnil v okrilje Asada.  Tako bi morda končali vojno in uredili razmere do te meje, da bi se lahko begunci vračali domov. Vendar pa bi bila cena visoka. Rusi bi si utrdili pozicije na bližnjem vzhodu. Kurdi bi dobili vsaj avtonomijo, ki pa bi bi bila lahko na grozo Turčije morda nov motor za gibanje Združeni Kurdi. Hezbolah bi v Libanonu pridobil na moči in ugledu, kar je groza za naše izraelske prijatelje. Saudska Arabija bi za svojo ekspanzijo mračnjaškega islama dobila klofuto. Prozahodni demokrati ( tudi plačanci) bi se lahko vsaj začasno poslovili od oblasti, saj bi na demokratičnih volitvah merile svoje moči predvsem versko in nacionalno obarvane stranke ( podobno kot v BIH in v Libanonu). Vse  tiste za lase privlečene trditve , da Asad uporablja sarin, da bi izvali intervencijo zahodnih sil, bi bile zastonj.

Naštel sem vsaj nekaj podobnosti z Irakom kot so: sekularna država, razvoj šolstva, zdravstva, enakost spolov, samostojna gospodarska politika, diktatura, človekove pravice, »orožje za množično uničevanje«….negotova prihodnost regije z razpadom države…. Poznane so posledice napak v Iraku, pa vendarle drvi svet po isti poti.

Očitno nam ni pomoči. Osel gre dvakrat na led, mi neštetokrat.

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   darko dne 7.12.2015 09:20

Sirija ne more biti več repriza Iraka, ker se je spremenila celotna politična in gospodarska situacija v širši regiji. Ko je bil “osvobojen” Irak od diktatorskega režima, je bila širša regija relativno stabilna. Bile so nastabilne razmera v nekaterih državah (Avganistan, Somalija, Eritreja, itd.) kot posledica predhodne rušitve socialističnih režimov. Za rušitev socialističnih režimov so rušitelji podpirali islamiste. Takrat še niso vedeli, da je lahko islamizem večja grožnja “demokratičnemu kapitaloizmu” kot pa socializem. Pri zadnjem rušenju sekularnih diktatorjev (Libija, Egipt, Sirija) so se zanašali na seklularno demokratično opizicijo. Pokazalo se je , da te družbe še niso zrela za demokracijo zahodnega tipa. V Egipštu kot najpomembnejši državi v regiji so pomagali zrušiti demokratičnio izvoljeno islamistični oblast in ponovno ustoličiti vojaško diktaturo. S tem je postal Egipt ponovno stabilen. Samo v Tunisu so uspeli vzpostaviti dovolj stabilno demokratično izvoljeno oblast. Po mojem mnenju v Siriji ni možno še dolgo časa vzpostaviti dovolj stabilno demokratično oblast. Potrebna je vojaška diktatura. Takšno diktaturo je imela Sirija do sedaj. Morda bi lahko Asad takšno doktaturo ponovno vzpostavil, če bi se s tem strinjali Američani in Rusi. Vendar pa takšnega konsenza ne bo. Bilo je preveč mrtvih in izseljenih. Kdo pa bi lahko bil alternativa? To se verjetno sprašujejo tako Američani kot Rusi. Zaradi nastanka povsem novih razmer, bi bila smislena mednarodna konferenca o novih mejah in novih državqah. Končno bi lahko nastal samostojem Kurdistan. Temu bi verjetno ne mogla prav veliko nasprotovati Sirija in Irak, ki sta v razsulu. Takšni rešitvi bi pa asprotovala Turčija in verjetno tudi Iran. Tudi na ostalih kriznih območjih (Libija, Jemen, Palastina, itd.), ki so povezana na na to širšo regijo, so potrebne korenite spremembe, ki lahko pomenijo tudi spremembo meja in nastanek novih držav). Mnenja sem, da je sedaj pravi čas, da se začnejo korenite spremembe. Glede na število držav, ki imajo vojno ali revolucijo, gtre v bistvu za 3. svetovno vojno. Po vsaki svetovni vojni je bila mirovna konferenca in delitev državnih meja. Morda je smiselna ideja od konfederaciji arabskih držav, ki so je nekdaj podpirali Naser, Ben Bela, itd. Morda je bolje rqazmišljati od dveh konfederacijah, eni s suniti, drugi s šiti. Takšni delitvi je baje bila pred leti naklonjena celo Amerika.

#2   stricmarc dne 7.12.2015 13:16

Darko, v Tuniziji je bila arabska pomlad dokaj spontana in ni imela inštruktorjev od zunaj. Zato je njihova elita bila tudi sposobna najti kompromis za ohranitev države, ki pravzaprav nobenemu od aktivnih akterjev ni bila napoti.
ZDA je računala, da bo aradska pomlad odnesla Asada in prepihala iransko teokracijo. ko so v enem od šejkatov ( nislim da Katar ) z grobo vojaško silo zatrli pomladnike, je svet molčal. Šele pri Siriji je zahodna propagandna mašinerija zagnala krval, saj je bil Asad napoti tako Saudski Arabiji kot koaliciji voljnih (ZDA, Francija ; GB). Konfederaciji na bazi sunitov in šeitov pa ni mogoče oblikovati, saj gre za zelo razširjena, medsebojna odaljene terena ( od Maroka, do Indonezije ; Pakistana, Filipinov), ki imajo svojo kulturo in svoj jezik. Iranci, Afganistanci, Pakistanci…. niso Arabci. Formiranje Kurdistana bi bil logičem zaključek, vendar pa tvorbi v Iraku in Siriji ( ki sta razpadle države) ne bi ploskal niti Iran ( ki ima svoje Kurde), še manj pa Turčija, ki je za ZDA in južno krilo NATA pomembna država. Od kriznih žarišč , ki si jih naštel, je Libija Izjema, saj v njej ni osnovnega konflikta suniti-šeiti, pač pa verska ali laična država ter borba raznih interesnih frakcij za prevlado. Zato v teh konfliktih tudi ni toliko fanatizma, pač pa bolj pragmatični ton.

#3   darko dne 9.12.2015 08:10

Mislil sem na šiitsko in sunitsko konfederacijo arabskih držav. Iranci in Arabci vsekakor ne bi mogli živeti v isti konfederaciji, saj gre za prevelike razlike in stara sovraštva. Podobno velje tudi za sovraštva med drugimi muslimanskimi narodi. V teh kriznih razmerah bi lahko odigrala Turčija zelo pozitivno vlogo,če bi imela drugačno oblast. Obsoječa oblast v Turčiji gleda samo svoje parcialne interese, ki so v veliki meri v nasprotju z interesi EU, NATO in Rusijo. V tem konfliktnem obdobju sta zato EU in NATO talca Turčije. Povsem drugeče bi bilo, če bi bil v Turčiji na oblasti predsednik podoben Gorbačovu. Podpiral bi demokratizacijo in zavrl islamizacijo. Drugim narodom bi dal avtonomijo (Kurdi, Armenci, itd.), podpiral bi sekularizacijo, itd. Pri takšni politiki ne bi bili izpolnjeni pogoji za nastanek Islamskega kalifata. S takšnim pristopom ne nasprotoval nastanku Kurdistana. Novo nastali Kurdistan bi se lahko celo povezal s Turčijo v konfederacijo, s čemer bi se Turčija celo povečala, uspešeno pa bi bil rešen tudi problem njihovih Kurdov. Nekdaj je poskušal Naser povezati Arabce v konfederacijo, pa mu je zahod nasprotoval, ker je to počel izven njihovega vpliva.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !