Kmečke slike – malo drugače

Predstave o kmečkem življenju so idealizirane. Ne gre le za to, da je bilo življenje  težko, pač pa tudi za to, da so ga ljudje živeli v sozvočju z naravo. Živali koristimo sebi v prid. Prašiče koljemo, s konji vozimo, krave molzemo ( zato morajo redno teletiti in mi jim pravočasno odstranimo mladiča), mačke lovijo miši ( zato  so v hlevu in jih hranimo le občasno), pes je privezan na verigo,da nam čuva dvorišče. Otroci so del tega življenja in daleč od idealne podobe iz meščanske perspektive. V nadaljevanju bom opisal nekaj primerov kot sem jih sam doživljal.

Koline – domači praznik

Pri nas doma smo imeli  malo zemlje, le toliko, da smo  redili  enega ali dva prašiča. Ko smo jima čistili hlev in kidali gnoj, smo ju spustili na dvorišče. Takrat je bil promet še zelo redek in nas ni bilo strah, ko sta pobegnila na cesto. Bila sta udomačena in sta se odzivala na mlaskanje z jezikom ter na besede: Čun, čun…« Še bolj pa na potresavanje koruznih zrn v pločevinasti posodi.

Otroci smo se bali dneva kolin, dneva, ko bomo res jedli malo boljše, vendar pa bomo zato izgubili dve živali.

Dan pred kolinami je bila mati živčna, saj je pripravljala posode, kuhala riž za krvavice;  od soseda smo si sposodili baranco, trage, verige in kavlje. Malo naprej, kjer smo kupovali mleko, smo si sposodili  masivno mizo za sekanje mesa..

Naslednji dan smo že navsezgodaj kurili v alfo. To nalogo smo imeli otroci. Dovolj vrele vode je poleg dobro stolčene kolofone osnovni pogoj, da je svinja dobro pobarna a in s tem očiščena ščetin.

Ob osmih zjutraj je prišel mesar s torbo nožev in mašino za delanje krvavic. Popil je šilce slivovke za korajžo in za jutranje ogravanje. Ko je zvrnil šilce, si je pomel roke, vzel torbo z noži in rekel: » Gremo ga ubit! Čaka nas še veliko dela.«

Sam sem bil že malo starejši in sem že bil zadolžen, da držim prašiča za zadnjo nogo. Mlajši brat je že bil del ekipe. Rekli so mu, da bo držal prašiča za rep in se tako navadil na delo.  V  resnici  je nosil  prestreženo kri  preliti v večjo posodo. Ker smo bili lačna in številna družina, je bila količina prestrežene krvi pomembna, da smo lahko naredili več krvavic. Višek krvi  je mama spekla v ponvi.

Mama je dala prašiču koruzo, da se je zamotil. Takrat mu je mesar nataknil nogo v zanko . Nekdo od močnejših je prijel za to vrv. Z vrvjo na zadnji taci in za ušesa so ga klavci izvlekli preplašeno žival iz svinjaka.

»Zdaj ga primite!« je zaklical mesar in povlekel vrv  tako, da je prašiča s pomočjo ostalih, ki so ga prijeli za tace, podrl na tla. Pokleknil je poleg glave dovolj daleč tako daleč, da ga žival ni dosegla z rilcem. Spretno mu je zapičil dolgi mesarski nož v vrat. Svinja se je med kričanjem ves čas silovito upirala. Zaman. Ko jo je mesar zabodel, je spremenila cviljenje iz strahu v cviljenje  začudenja. Čez čas se je slišalo le še hropenje in čutilo drgetanje mišic. Ko je mesar prerezal glavno arterijo, je izvlekel nož in s posodo lovil iztekajočo kri. V začetku je lila v curkih. Pozneje le še v malih količinah v sozvočju z utripom srca kot mali presihajoči ponor. Ko je bila posoda polna, je mesar z roko zamašil rano in počakal, da je mlajši brat prinesel nazaj izpraznjeno . Odmaknil je roko in s tem odprl rano nad podstavljeno posodo.

Počasi  je življenje odtekalo. Ko je žival negibno obležala, smo jo potegnili na dvorišče. Oprali z mrzlo vodo, jo naložil na trage in prevrnili v baranco. Posuli smo jo s kalofonijo in jo dobro utrli med ščetine. Posebno problematična je bila glava in seveda parklji.  Tako pripravljenega prašiča smo polivali z vedri vrele vode. Z vlečenjem verige pod ubitim truplom sem in tja, smo mu posnemali ščetine. Ostanke po tacah in glavi smo pobrili z ostrimi noži.

Doživel sem , da je prašič v bazenu  z vrelo vodo oživel. Vendar ne za dolgo. Nazaj je omahnih v svet mrtvih. Takšni dogodki niso bili v čast mesarju in njegovimi klavskimi sposobnostmi.

V tistih časih ( morda je na kmetih še danes) so se morali že otroci vključevati v ta krvavi posel. S tem so se potrjevali in inicirali v svet odraslih. Kdor pa je pred temi opravil bežal, je bil zasmehovan, sebi in staršem v sramoto..

Dober mesar, ki je kaj dal na svojo strokovnost, je običajno dokaj hitro pokončal žival. Poznal pa sem tudi mesarje, ki so trdili, da se mora žival dolgo mučiti, da iztisne iz telesa vso kri. Tako meso se baje boljše drži ( se ne pokvari). Bili so tudi mesarji, ki so pili svežo kri. Baje je bila posebno cenjena telečje. Takrat so verjeli, da morajo vajenci popiti vsaj dva deciliter krvi, če hočejo mojstri.

V spodnjih krajih, kjer so na splošno ljudje veseljaki, so prašiču z kolomazom namazali ušesa in vsaj eno nogo, za katero je prijel nekdo, ki so si ga hoteli privoščiti. Tako je med klanjem dostikrat prašič pobegnil v sramoto tistega, ki se mu je prvi izmuznil iz prijema.

Krvavečo žival so lovili po dvorišču in jo končno pokončali. To je bilo smeha in zafrkavanja na račun nerodneža.

Meni niso bile koline praznik, pač pa dan žalovanja, še posebno, ker sem moral sodelovati pri krvavem obredu. Že takrat se je kazal v meni  odpor do grobosti, nasilja, skratka z drugimi besedami en mali pezde.

Danes, petdeset let pozneje lahko samo prikimam. Res ni bilo v meni ničesar moškega v stilu starogrških junakov jungovskega odraščanja i herojske poti.

  • Share/Bookmark


3 komentarjev ↓

#1   stricmarc dne 17.12.2015 20:14

Dodatna pojasnila:
Aranca ( baranca) je leseno korito, v katerega se položi zaklano svinjo in se jo obliva z vrelo vodo ter z vlečenjem verige posnema ščetine. Nekateri so za to delo uporabljali odslužene kopalne kadi ali pa korita za mešanje malte.
Trage so lesena nosila, s katerimi se prenese svinjo v leseno kolrito in očiščeno do prostora, kjer se jo obesi na kavlje. obešeneo se odpre in pobere drobovino.

#2   darko dne 18.12.2015 07:36

Klanje brez omamljanja živali se dogaja tudi v klavnicah, če je to meso nameneno izvozu v muslimanske države. Pri muslimanih je baje prepovedano žival omamiti pred zakolom.
Na podeželju ni bil nič manj impresiven zakol preutnine. Navadno so kokoši anostavno odsekali glavo. Kokoš brez glave je še včasi nekaj časa skakala po dvorišču. Tudi do mačkov in psov so se pogosto obnašali povsem prvinsko. Če je mačka ali psica povrgla mladiče, ki jih ni nihče maral, so jih pobili z lopato in zakopali, ali pa vrgli še žive v bližnjo reko, da so utonili.

#3   stricmarc dne 18.12.2015 09:10

Darko, kokošim so sekali glave manj spretni, kot sem npr. jaz. Oče pa jih je klal z malim žepim nožekom in sicer za ušesom. Ker je konica noža poškodovala kurje možgane, je bila smrt bolj hitra, kot pri mojem sekanju glav. Prednsot pri sekanju je bila le ta, da nisi držal umirojočo žival v rokah. Držal si jo le toliko, da si odsekal glavo. potem sem jo spustil v drvarnici in od daleč poslušal, če je se je slišal hrup frfotanja.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !