Maščevanje ali odpuščanje?

Zadnjič smo se v krogu znancev pogovarjali in pogovor je nanesel na maščevanje.

Kar zeval sem od začudenja, ko so mi veliki humanisti razlagali, kako je maščevanje sladko in kako se prenaša še na otroke. To dejanje razumejo kot pravičnost, kot svetopisemsko resnico, da se dobro z dobrim plača in hudo z hudim kaznuje. Samo maščevanje nima veze z dobrim in zlom, pač pa le s pravičnostjo, ki je pomembna za kohezivnost družbe in kolektiva. Maščevanje se je svetopisemsko prenašalo tudi na otroke, saj je po Mojzesu bil preklet tudi naslednji rod ( do treh rodov).

Ko sem pobrskal po spominu, sem ugotovil, da pravzaprav v jeseni življenja nimam več sovražnikov, ki bi se jim moral maščevati. Seveda sem bil v mladosti jezen na nekoga, ki mi je izpeljal punco, na nekoga, ki me je »zajebal« pri šefu, na nekoga, ki mi je ukradel idejo, na nekoga, ki mi je zasedel parkirni prostor. Vendar je misel na maščevanje ( da mu dam poper na rep) popolnoma odveč, saj ni več enakih okoliščin, da bi lahko škodoval. Domneval sem, da ljudje niso dobri, niti hudobni, če ne pride do konflikta interesov. Uživanje v delanju zla pa je domena psihopatov.

Družbena praksa žal potrjuje zagovornikom sladkosti maščevanja. Pravzaprav je tisti del kaznovalne politike, ki govori o zadoščenju žrtve, tudi vidik maščevanja. Sam sem to razumel tako, da z zadoščenjem žrtvam in njenim svojcem v plemenskih, rodovnih in klanovskih družbah odvzema naboj za vojno med njimi in iskanjem pravice na osebni ravni. Niccolo Maciavelli je leta 1513 v priročniku Vladar opisal, kako je potrebno nasprotnike in njihove potencialne naslednike iztrebiti, kar so s pridom uporabili boljševiki, ko so odstranili carja Romanova. Podobno so naredili tudi v francoski revoluciji meščani Pariza.

»Gorje premaganim!« je reklo, ki ga poznamo že iz rimskih časov. Tudi po drugi svetovni vojni so ga izvedli osvoboditelji . Še posebno vestno nad tistim delom prebivalstva, ki jim bi lahko bil v napoto pri njihovem pohodu na oblast in pisanju nove zgodovine. Komunizma ni več, spravne maše so opravljene, obeležja tudi, celo odškodnine so bile nakazane, pa sovraštvo in želja po maščevanju še vedno tli. Imam nekaj sorodnikov, kateri starši so bili žrtve medvojnih in povojnih pobojev, ki bi pomiritev našli le v tem, da zgradimo novo Teharje , kjer bi ta rdeči prejeli zasluženo plačilo in njihovi otroci doživljali stigmatizacijo.

Po drugi strani pa se permejdušajo borci : Saj vidiš. Še več bi jih morali pobiti.

Krog maščevanja ni nikoli zaključen. V času razpadanja Jugoslavije sem bral nekega nemškega avtorja, ki je govoril o tem, da morajo preteči vsaj tri generacije, da sovraštvo ugasne. Dokazoval je z ameriško državljansko vojno, z versko vojno v Nemčiji, med rojalisti in republikanci v Angliji in še bi se našlo. Zgodovinske travme med Nemčijo in Francijo in seveda med narodi na Balkanu so po njegovem še vedno žive, le olja je potrebno priliti na žerjavico in malo popihati.

V Jezusovem evangeliju je veliko receptov tudi za današnje dni. Tista o odpuščanju tudi sovražnikom je že ena izmed njih.

  • Share/Bookmark


8 komentarjev ↓

#1   darko dne 18.01.2016 09:01

Odpuščanje je vsekakor prava izbitra, če smo v dilemi med odpuščanjem in maščevanjem. Vendar pa pri tem ne smemo pozabiti na boj za lastno eksistenco, ki ga lahko včasih tolmačimo tudi kot maščevanje. Ta boj za lastno eksistenco je prisoten pri posamzniku, družini, plemenu, narodu, državi, itd. Sestavni del tega so tudi hude kazni za tiste, ki se ne podredijo zmagovalcem. To je prisotno predvsem zaradi strahu, da se podjarmljeni ne bi popolnoma podredili in s tem ogrozili oblast. Po mojem mnenju so po koncu 2. svetovne vojne v Sloveniji pobili tisoče ljudi predvsem iz strahu za oblast in opomin tistim, ki se ne bodo v celoti podredili oblasti. Ubojov iz maščevanja je bilo verjetno bolj malo. Na nivoju družine, podjetja, soseščine, itd. je bistveno več sovraštva in maščevanja. Maščevanje na tej osnovi osnovi bi moralo biti stvar obravnave psihologov in psihiatrov. Sovraštvo in kot posledica tega tudi maščevanje med narodi, rasami in verami pa je stvar politikov in cerkva. Mnogo politikov in verskih voditeljev se ohranja na oblasti, ali želi priti na oblast, predvsem s sejanjem sovraštva do drugih. Lep primer je nacizem s Hitlerjem na čelu. Tudi Iskalmski kalifat se napaja na sovraštvu do drugače mislečih. Poboje, ki jih izvajajo njegovi goreči pripadniki, je težko razumenti kot maščevanje, temveč kot izvajanje določene zločinske politike. Tudi poboj svojih bratov in sester, ki niso dosledno ubogali Mojzesa, ne razumem kot maščevanje, ampak kot del nedopustne politike. Tudi v Sloveniji se nekateri politiki še vedno napajajo iz ideoloških razlik polpretekle zgodovine (partizani – belogardisti, verniki – nevarniki) in umetno ustvarjajo soraštvo med prebivalci.

#2   stricmarc dne 18.01.2016 09:58

Darko, ti razumeš maščevanje bolj na ravni posameznika.

#3   Pohajalka dne 18.01.2016 15:05

Večina ljudi res hlepi po maščevanju, večina ga tudi realizira. Do satisfakcije pa žal pridejo res le psihopati.

V trenutku prve maščevalne misli postaneta subjekta enaka. Tretji ne more uvideti razlike med njima.

Moje mnenje je, da je življenje posameznika čisto prekratko, da bi se ubadali s čustvom maščevanja. Škoda časa in škoda energije za take traparije.

In imaš prav glede tretje generacije, tej je šele dano pozabljenje, v dobrem in slabem.

#4   lordwales dne 19.01.2016 14:42

Odpuščanje kot odpustek. Odpusti svojemu bližnjemu, čaka te svetla prihodnost na sončne celice!

#5   stricmarc dne 19.01.2016 17:58

Amen

#6   lordwales dne 20.01.2016 20:08

in pika

#7   lordwales dne 20.01.2016 20:09

glej Možinove pričevalce.

#8   lordwales dne 20.01.2016 20:09

vse bo jasno

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !