Meso slovenskega porekla

Domače je domače.

Med vikendom sem bil na zabavi rojstnega dne. Zapletel sem se v pogovor z dvema mesarjema o kvaliteti domačega in uvoženega mesa. Oba sta prodajalca v večjih blagovnicah, kjer meso tudi pečejo. Skratka človeka z izkušnjami.

Žal nisem človek, ki gre kar na prvo žogo. Domače je bolj kvalitetno, ne kupim, saj poznam rejce, ki imajo intenzivno rejo. Zadnjič je nekomu poginil bikec, ker ga je prekomerno hranil z sečnino ( urea) in ga s tem zastrupil. Poznam rejce, ki kar sami cepijo živali ( dodatek železa pri prašičih) , antibiotiki iz Madžarske in Avstrije, vse z namenom zmanjšanja stroškov. Iz tega naslova je bila tudi afera kloramfenikol v mleku. Tudi v poljedelstvu še le redki okopavajo poljščine, pobirajo koloradskega hrošča in rdeče polže. Po njivah ropotajo le še traktorji z kemijo. Kemija se kupuje na prostem trgu in do pomorov čebel ni več daleč.

Pa sta me vseeno prepričala, da je slovensko meso boljše.

V Avstriji je intenzivna reja, ki lahko zagotavlja ( poleg subvencij) trgu dostopen izdelek. Pazijo le na predpise EU, ki pa jih oblikuje predvsem tako, da so še sprejemljivi za njihove rejce. Zgodba je podobna iz športne scene. Rejci uporabljajo vse mogoče stereoide, antibiotike in aditive, ki so še v mejah dopustnosti ali pa jih še ni spisku prepovedanih. Kakor hitro kemija odkrije nov, enakovreden proizvod, se lista dopolni in se še do včeraj opevan rasni hormon razglasi za strup stoletja in se s tem utre pot novemu komercialnemu izdelku.

Mesarja pravita. Pri prepakiranju je pri avstrijskem mesu izguba teže zaradi izločanja vode več kot 10%. Ko takšno meso spečemo, so izgube občutne.- Iz velikega zrezka je nastal le manjši kos pečenega mesa. Pri slovenskem blagu so te izgube bistveno manjše. Prav tako sta operirala s podatki, da v Avstriji, še posebno pa v Angliji, iste vrste živali dosežejo ustrezno teži kar nekaj mesecev prej, kot pri nas. S tem dokazujeta uporabo streoidov, rasnih hormonov in antibiotikov v reji

Da ne ostanemo samo pri kavarniški debati in Židanovi paroli »Jejte domače« , bi bilo smiselno, če bi se svet potrošnikov tudi eksperimentalno poglobil v to problematiko ( spekel bi nekaj pečenk iz držav različnega porekla, jih stehtal in zaradi mene razdelil brezdomcem). Če je razlika v kvaliteti mesa res evidentna, se preko medijev obvesti potrošnika, če nam je skrb za potrošnika res iskrena.

Seveda pa bi se s takšnimi objavami zamerili tujim rejcem in bi nam nam prijateljska Avstrija najbrž požugala. Če bi ne bili zavezani evropski zakonodaji, bi lahko uvedli lastni predpis o dovoljenem skrčku mesa pri peki pri določenih pogojih kot standard in s tem omejili nekontroliran uvoz. To je bila praks EU pri uvozu tujega blaga, saj so standarde ( norme) stalno prilagajali dosežkom svoje, bolj razvite industrije, ki pa jih nerazviti svet ni mogel dosegati, razen v primeru uvoza tehnologije, iz razvitih držav.

Prav pa bi bilo, da bi slovenski potrošniki izvedeli, ali je res domače bolj kvalitetno in v čem se kaže ta kvaliteta.

  • Share/Bookmark


9 komentarjev ↓

#1   darko dne 11.04.2016 08:48

Parola “jejte hrano domačega porekla porekla” je le politična parola brez resne strokovne podlage. Bistveno bolje bi bilo, če bi jedli tisto za kar vemo kako je bilo pridelano in predelano. V Avstriji ali na Hrvaškem ni predelava hrana nič kaj bistveno drugačna kot v Sloveniji. Tako kot pri nas so tudi v sosednjih državah takšni, ki dajo velik pomen ekološki pridelavi in takšni, ki jim to ni mar. Zato je zelo pomembno, da poznamo pridelovalca in predelovalca hrane. Pri priraji živali je pomembno v kakšnih pogojih živijo živali ter s čim se hranijo. Pomembna je tudi predelava. Krave, ovce, kure, itd., ki se pasejo v naravi, dajo bistveno kvalitetnejše meso. Večina slovenske prireje mesa ne poteka na takšen način. Veliko govedi se hrani s umetno pripravljeno hrano iz silosov. Dodajajo jim tudi umetno gnojilo ureo in razne druge dodatke. Nič bolje ni pri reji svinj in kokoši. Velikokrat imajo vezano rejo svinj in perutnine. Svinje zato dobijo za hrano tudi kurjeke in poginule kokoši. Takšno svinjsko meso se zavoha že pri pečenju. Vsaj jaz ga zavoham. Ima tudi drugačen okus od svinje, ki so jo krmili s krompirjem, peso, lapuhom, jabolkami, itd. Nič boljše ni tudi pri pridelavi poljščin. Uporabljajo se različni strupi in mikrobiološka onesnaževala. Veliko neustrezno obdelane gnojnice se polije nekontrolirano po poljih in travnikih. Tudi gnojnice človeškega porekla. Pri gnojenju je potrebno upoštevati “Kodeks dobre kmetijske prakse”, ki izhaja iz “Nitratne direktive”. Tega se kmetje pogosto ne držijo. Če bi upoštevali ta kodeks, ki lahko gnojili le takrat, če bi analiza zemlje pokazala, da zemlja potrebuje dušik, drugače pa ne. Mnogi kmetje razumenjo polivanje z gnojnico kot odlaganje odpadkov in ne kot gnojenje. Žal pa za tako malomarno kmetijsko prakso dobivajo celo državno subvencijo. Veliko bolje ni niti pri uporabi škropiv. Tudi pri predelavi kmetijskih izdelkov (živali, poljščin) se dela veliko napak (klavnice, mlekarne, oljarne, pekarne, vinske kleti, pivovarne, polnilnice brezalkoholnih pojač, itd.). Proizvodnja bi morala biti skladna s standardom HACCP. To velja za živilsko predelovalno industeijo in obrate javne prehrane. Načelno je to dobro urejeno. Vendar pa lahko naredi v Sloveniji HACCP elaborat vsak, ki misli, da je za to usposobljen. Zato je večima HACCP elaboratov slabih in pogosto ne zagotavljajo varnost hrane. HACCP je angleška kratica Hazard Analysis Critical Control Point, kar pomeni analiza tveganja in ugotavlja kritičnih kontrolnih točk. Lansko leto sem poslušal razpravo o pitni vodi na TV. Direktor ene polnilnice je izjavil, da je njihova voda boljša od vodovodne, ker ni klorirana. Ni pa povedal, da vsebuje konzervans natrijev benzoat, ki je bolj problematičen od klora. Poznam kmeta, ki dodaja v klobase čilski soliter, da so bolj obstojne in imajo lepšo rdečo barvo. Čilski soliter je kancerogena snov. Poznam vinarja, ki uporablja vrsto kemikalij pri pripravi vina (pospeševalci in zavairalci vretja). Včasih so žveplali samo sode, pri pripravi vina pa niso uporabljali ničesar. Že pri pridelavi grozdja je lahko velika razlika. Nekdo uporablja veliko kemikalij, drugi pa ima ekološko pridelavo. Tudi pri izdelavi pekovskih proizvodov se uporablja vrsta kemikalij. Podobno je tudi v oljarnah, proizvodni testrnin, itd. Jaz raje kupujem tisto za kar vem, da vsebuje čim manj problematičnih snovi. Pri tem mi ni važno kje je pridelano in predelano. Pri lastni pridelavi vrtnin in sadja pa ne uporabljam nobenih škropiv. Večina tistik, ki delajo za trg, se tako ne obnašajo.

#2   stricmarc dne 11.04.2016 09:20

Darko, zaradi intenzivne reje na rešetkah, ko praktično ni več gnoja, pač pa le gnojnica, je seveda polivanje gnojnice predvsem odstranjevanje odpadka. Dodajanje dušika je bolj ali manj le posledica polivanja in se dela po planu, ki ga mora imeti vsak živinorejec. Predvsem kdaj se lahko poliva in ne več kot v stari gnili Jugoslaviji, kje se lahko poliva. Včasih se ni smelo v bližini hiš, danes to ni več omejitev. vendar je tu problem bolj o potencialnem onesnaženju talnice in s tem pitne vode, kot pa zdrave predelave hrane. Na benzoat se uporablja v pijačah, še posebno tistih ” brez sladkorja” kot konzervans. Čilski soliter je izgnan, čeprav ga je domača industrija kolin uporabljala stoletja in je preiskušena snov. Pozna se sicer stranske učinke, če pride do tvorbe nitritov, medtem ko se za novoizumljene aditive še ne ve. Kot sam veš, se strupenost spojin določa le v obliki čistih kemikalij in ne upošteva medsebojnih učinkov v zmeseh v konotaciji z drugimi snovmi. drugače se ne bi dogajalo, da znanost danes razglasi čudežno snov za nenevarno ( DDT, kloramfenikol, saharin…), jutri pa je to največji strup. Zato se tudi razni kakovostni protokoli, ki jih prodajajo novi guruji kvalitete, temu ne morejo izogniti. Pa še proizvajalcu zapirajo pot do proste izbire surovin.

#3   Nergač dne 11.04.2016 15:11

In kaj, če bi vsi testi pokazali, da je tuje boljše, kot domače? Morda pa zarati tega ni vseh expertiz??

#4   stricmarc dne 11.04.2016 18:28

Tudi to je mogoče. Le resnico bi rad vedel.

#5   darko dne 12.04.2016 08:12

Domača hrana je samo tista, ki jo pridelaš sam. Vsa ostala hrana je kupljena hrana, za katero ne vaš kakšne nevarne snovi vsebuje. Še za doma pridelano hrano pogosto ne vemo katere zdravju nevarne snovi vsebuje. Rdeča pasa je zelo zdrava, vendar pa le, če raste na zemlji, ki ni onesnažena. Vse gomolnice vežejo iz zemlja razne težke kovine, če so prisotne v zemlji. Na primer rukula je že v osnovi takšna rastlina, da vsebuje zelo veliko nitratov. Zato je bolje, da jo ne jemo preveč. Tudi pri mesu in živalskih maščobah je velika razlika. Svinska mast in goveji loj sta vedno veljala za zdravju škodljiva, ribje olje pa za zdravo. Kontrola kakovosti živil ter snovi, ki pridejo v stik z živili, je v praksi pomanjkljiva, ker je to povezano z velikimi stroški. Zato nas to ne more v celoti obvaraovati pred zdravju škodljivo hrano. Potrošniki se moramo sami odločiti kateremu proizvajalcu hrane zaupamo. Pavšalna ocena, da je slovenska hrana boljša od avstrijske, hrvaške ali madžarske, je le politična parola. Tako v Sloveniji kot v drugih državah so boljši ali slabši proizvodi. V Avstriji lahko opazimo, da se po njihovih pašnikih pase veliko krav in ovac, zato mi ni jasno zakaj bi bilo meso teh krav in ovac slabe kakovosti. Podobno velja tudi za mleko, ki ga dajo te krave. Tudi v Avstriji, Hrvaški in Madžarski morajo upoštevati v živilsko – predelovalni industriji standard HACCP. Še pri ekološko pridelani hrani je potrebno biti pazliv, saj so tudi tu možne določene goljufije. Poleg tega je lahko hrana kakovostna, embalaža pa ne. Tudi iz embalaže se lahko izlužujejo v hrano različne nevarne snovi. Jaz na primer raje kupim kruh, ki ni embaliran v plastični foliji, saj ne vem kakšne kakovosti je ta plastična folija.

#6   Pohajalka dne 13.04.2016 09:31

Slovenci smo najinovativnejši narod na svetu, dokaz je pisana paleta izumov izogibanja davkom in haccp predpisom.

Če lahko kmet kilavega junca proda mesnici za teleta, se lahko vprašamo, kdo je bolj nor. Če lahko dobi žig slovenskega porekla že samo pakiranje, pa še bolj upravičeno.

Ko pa država titra na slovenska čustva s slovenskim karkoli že, se lahko vprašamo še kaj o državi, o poreklu.

Sama geografska opredelitev dobrine še ne uvršča na top izbiro, naj bo glede varnosti ali glede kvalitete. Po zdravi kmečki pameti ne more biti drugače.

lp

#7   Nevenka dne 14.04.2016 12:14

Popolnoma se strinjam s prispevkom, ker jaz bi mirne duše kupila meso iz Madžarske, če bi vedela, da je boljše od našega, pa mi ne manjka narodne zavednosti, saj bi raje kupovala domače, vendar bi rada kupovala tudi dobro.

#8   Darko dne 5.01.2018 20:16

Ovčje in kozje meso je nedvomno najbolj zdravo meso. Ovce in koze se pasejo zunaj na prostem na pašniku in imajo veliko prostega gibanja. Ovčje in kozje meso je zaradi tega tudi dietno meso, saj vsebuje zelo malo holesterola, malo nasičenih maščobnih kislin in manj purinov kot ostale vrste mesa, zato je ta vrsta mesa edina vrsta mesa katero lahko uživajo tisti ki jih muči putika.
Svinjina je nedvomno najbolj nezdravo meso, samo če smo že bili kje na kakšnih kolinah vidimo da svinja ima več špeha kakor pustega rodega mesa, zaradi tega nam svinjina maši žile, poviša nam krvni tlak. Svinjina posebno mastna je poleg piva živilo ki vsebuje največ purinov, zato je najbolj neprimerno živilo za tiste ki imajo putiko, ti ljudje se morajo teh dveh živil najbolj izogibati. Beljakovina svinjskega mesa je zelo podobna človeški beljakovini, zato je človeški organizem ne zazna kot tujek in se nam z lahkoto nalaga v podkožje trebuha, hrbta, nog. V kolikor poleg svinjine uživamo še sladkor, potem je debelost pri človeku še toliko večja. Mali kristalčki sladkorja nam poškodujejo notranjo stran arterij podkožnega tkiva in organizem to poskuša zaceliti s maščobo ki jo zauživamo.
Sicer pa svinje živijo v zelo ozkih prostorih, v hlevih, nič se ne morejo gibati, marsikje stojijo vso svoje življenje na enem in istem mestu. Zaradi tega svinje zelo rastejo na samo maščobo, to kar človek po kolinah zaužije in kar mu povzroči maščobo in debelost v telesu. Je pa svinjina najbolj zakisano živilo, katero nam lahko povzroči tudi raka. Jagnjetina in kozličevina vsebujejo konjugirano lineolsko kislino katera varuje človeški organizem pred nastankom raka.

#9   stricmarc dne 6.01.2018 12:46

Darko, sem izvedel kar nekaj novega. To, o purinih mi je novo. Tudi to, da za bolnike s putiko ni problem uživanja kozjega in ovčjega mesa, da pa je problematično svinsko meso in pivo. Do sedaj sem mislil, da je problem v beljakovinah in njihov produkt sečna kislina. Tudi to, ga je sladkor v krvi v obliki malih kristalčkov, ki lahko poškodujejo stene krvnih žil. Do sedaj sem mislil, da je glukoza raztopljena v krvi. Tudi o podobnosti svinjskih beljakovin s človeškimi mi je novo in da jih človeški organizem ne prepozna kot tujke in se zato nalagajo v tolšči. Prepričan sem bil, da maščobe , beljakovine razgradi prebavni trakt v osnovne gradnike in potem sestavlja človeku lastne celice. S čem dokazuješ, da je svinjina najbolj zakisano živilo? Ali gre dejansko za pH ali pa je govorjenje o zakisanosti bolj simbolno ( nezdrava prehrana) podobno, kot rečemo,nekomu so se možgani skisali, pa v resnici pH možganske tekočine ni spremenjen. Kakšno konjugirano lineolsko kislino imaš v mislih? Raka se vsi bojimo in bi morda še pravočasno začeli s preventivo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !