Čudni Slovenci ?

Čudni Slovenci ?

Ko govorimo z zgražanjem, posmehom ali občudovanjem o značilnosti Slovencev, se zelo hitro ujamemo o stereotipe, ki jih mantramo do onemoglosti, brez upoštevanja zgodovinskih danosti in majhnosti naroda, ki je oblikoval svojo lastno strategijo preživetja.

Pridnost in poštenost sta tipični vrlini služabnika. In to so Slovenci v zgodovini ves čas bili. Za gospodarja sta pomembni pridnost in poštenost in morda za gospodinjo še snažnost ter pedantnost.

Te vrline so bile pomembne na takratnem trgu dela ( kot se temu danes reče) in imperativ za preživetje.

Zvitost in znajdenost sta lastnosti iz senčne plati, ko je služabnik ob poveličevanju svoje pridnosti in poštenosti neopazno sabotiral gospodarja in ga tudi po malem kradel. To je tipična lastnost naše uradniške kaste, ki vpije o pregorelosti z delom, o mizernih plačah in o poštenju ( ter kaže na tajkune) ter parazitsko izkorišča gostitelja, to je državo. Vendar po malem in po pameti, da ta ne pogine. To lastnost je ubranila slovenske kmeta pred prevelikimi obremenitvami ( delo in davki), saj je že preventivno kričal o groznih bremenih. To lastnost najdemo tudi pri delodajalcih v odnosu do države in delavcev.

Kult dobre matere in pravičnega, a strogega očeta je bil za rurarno družbo temeljni gradnik, ki se je zgledoval ( ali morda obratno ) po krščanski veri. Oče Bog, ki strogo kaznuje in dobro plačuje ter božja mati Marija, ki nudi vsakemu otroku neizmerno ljubezen, varnost, dobroto in vse, kar simbolizira topel dom. Slabo govoriti o svojih starših, pa čeprav je bil oče sadistični pijanec in mati zafrustrirana teroristka, je nedostojno in čudaško. V pismih bralcev ali iz pripovedi Svetlane Makarovič izvemo, da se pod masko starševske dobrote skriva veliko zlaganosti in gorja.

Znana zavist Slovencev je tudi ena izmed napihnjenih dogem. Nevoščljivost ( ne želi svojega bližnjega blaga) je vključena v deset božjih zapovedi iz Mojzesovega časa. Tudi med sedem poglavitnih grehov je uvrščena. Torej očitno ni le slovenska značilnost. Ker smo zaprta, mala družba, kjer se vsi poznamo, je ta družbeni nadzor močnejši in bolj konkreten. Dokler se bomo poznali med seboj v stilu Prešernove Glose :

Lani je slepar starino

še prodajal, nosil škatle,

meril platno, trak na vatle

letos kupi si graščino…

bo konkretna nevoščljivost prisotna, ki pa bo z odtujenosti in oblikovanju elit vse manjša.

Znanec je rad poudari, da je foušija gibalo napredka.

Morda Slovenci o nevoščljivosti govorimo na glas, medtem ko drugi podobno mislijo, a o tem molčijo.

Ena od napačno razumljenih zablod je tudi dogma o jamrajočih Slovencih in o optimističnih Američanih.

Jamranje je sestavni del obrambne strategije Slovenca, s ciljem, da se mu ne naloži dodatnega dela in ne bremena s strani gospodarja ( država, delodajalec, staršev, šole… ). Tudi poveličevanje tegob je ena izmed magičnih metod zaklinjanja pri odpravljanju težav ali urokov in je morda slovanska značilnost. Američan, ki je zbolel za rakom, bo mantral : Uničil te bom. Premagal te bom!

Medtem bo slovanska duša molila in prosila, da rak obmiruje in da ga naj pusti še nekaj časa živeti ( da otroci končajo šolo, da se otrok oženi, da dobimo vnuke itd). Oba bosta hodila na kemoterapijo, obsevanje, alternativcem in morda celo ozdravela. Američan bo zaključi: Vau! Premagal sem ga! Slovan pa bo le zadovoljno povedal, da ga je zazdravil in da je trenutno vse v najlepšem redu. In pesimistično pristavil: Do nadalnega!

Ta primer kaže na dva predstavnika , ki se odzoveta na iste tegobe na različne načine. Oba sta optimista, saj bolezen zdravita, le da eden ta optimizem kaže in se šopiri, ker je takšen način v tekmovalni družbi zmagovalcev tudi zapovedan.

Povzdigovanje optimizma Američanov je ena od metod izvoza ameriškega načina življenja. Če sončiš zobe ( se smeješ), govoriš z vsakim v stilu ( kako si, fajn) par puhlic, se napihuješ od uspehov in živlenskega optimizma, pri tem pa hodiš psihoterapevtu, jemlješ antidepresive, iščeš srečo v new agi gibanjih , nisi najbolj prepričljiv. Optimizem je v notranjosti človeka ( je ali pa ga ni) in ne v zunanjih manifestacijah, ki so narejene zaradi družbenih norm obnašanja.

Zadnjič sem bral intervju z Američanom, ki je oženjen s Slovenko. O razliki med Američani in Slovenci je povedal naslednjo anekdoto.

Če vprašaš Američana, koliko ima prijateljev, ti do odgovoril : Sto!

Medtem bo Slovenec na isto vprašanje odgovoril, Tri in sedemindevetdeset znancev.

  • Share/Bookmark


5 komentarjev ↓

#1   darko dne 11.10.2016 08:10

Žal se v zadnjem času okolje tako hitro spreminja, da se bodo kmalu izgubile slovenske značilnosti. Če bo šlo tako napraj čez sto let slovenskega naroda sploh ne bo. Sedaj se ne vrši pritisk po asimilaciji le od zunaj, temveč tudi od znotraj. To je bolj nevarno. Pri tem narodovi obrambni mehanizmi ne delujejo tako dobro kot so delovali nekoč.

#2   stricmarc dne 11.10.2016 15:29

Žal je tako!

#3   Nevenka dne 4.11.2016 16:03

Ko sem bila študentka, sem na Kodeljevem večkrat igrala tenis, pred resno igro pa smo se ponavadi ogrevali “na steni”. Tam sem nekoč naletela na dva mlada Američana, ki sta ravno tako metala žogice v zid, s to razliko, da so letele tudi malo čez in naokoli. Na moji desni je bil grm in očitno sta vanj zabila nekaj žogic, ker je tudi meni ena ušla v to smer, sem šla v grm in ju vprašala: What’s the clour? mislila sem na žogico, ki so bile bele in rumene, pa nisem vedela katere so njune, ker jih je bilo v grmu kar nekaj – tudi od drugih, ki jih niso iskali. Ona dva pa v en glas: American!!!!… ok…..sem si mislila. Potem pa pokazala v roki eno belo in eno rumeno.
Na evo – nekaj o identiteti! Žogice so pač ameriške barve, he, he….no, sta skontala, da je barva rumena. Je pa malo trajalo. Pri njih je ameriško čez vse, potem pa razmišljajo o vprašanju….

#4   Nevenka dne 4.11.2016 16:09

Osebno pogrešam tisto, čemur smo nekoč rekli slovenstvo. Odkar so nekateri ustanovili spravo, smo pa sprt narod brez slovenstva in takorekoč brez identitete, ker ob vsem tem ni več jasno kaj je narodov ponos. Potem mi je pa že čisto vseeno, če vsak dan jamram, če sem pesimistična, in če se komu zdi, da sem mu česa fouš…Naveličana sem in če me kdo vpraša, sem najraje kje v naravi na samem in premagujem sebe.

#5   stricmarc dne 4.11.2016 17:08

Nevenka, pesimističen ni, kdor jamra in za optimizem tudi ni dovolj samohvalisanje in postavljanje. To je način obnašanja, stvar kulture in navade, pa še značaj je vmes. Nekateri pač zmoremo pokukati v sebe brez medikamentov, psihoterapevtov in duhovnih gurujev. Tudi naravo še znamo odkrivati in v njej uživati brez turističnih agencij in njihovih vodičev.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !