Hrana in pijača starovercev

Hrana in pijača starovercev

Prehranjevanje starovercev je bilo podobno drugim tistega okolja. Sejali so le več ajde kot drugi krajani in imeli so svojo specifično pasmo koz. Zato sem izpostavil le tisto hrano in pijačo, ki je bila značilna in specifična za staroverce in je imela dostikrat tudi versko – obredni pomen. Recepti so pobrani iz knjige v obliki, ki jo je podal avtor preko pripovedovalca,

Ciber

Mlade cerove liste sem že nabral in jih sušim v senci. Držim se namreč

stare navade in zelo pogosto pijem ciber z rdečo voščeno gobo cera , ki jo na drobno narežem in posušim.

Ciberje namreč neke vrste pijača, ki jo pripravimo tako, da damo v vrelo vodo tri suhe cerove liste. Ko malo povre, odstranimo in pokrijemo, ohlajeno pa precedimo. Nato dodamo črno vino sajuc, ki mora biti v razmerju 1:1.

Ciber so pili predvsem možje ob zimskem času. Piti so ga začeli ob

zimskem kresu, končali pa ob pustu. Pili so hladnega in vročega. Pomagal naj bi preprečevati in zdraviti zimske bolezni. Verjeli so namreč, da jim bo cer, ki ohrani suhe liste tudi med zimo, pomagal, da ostanejo zdravi. Ko damo v vrelo vodo liste, dodamo še za želodovo kapo prahu cerove voščene gobe, ki jo zdrobimo v možnarju, ali pa narežemo na tanke delce. Pravo ime cerove voščene gobe je pološčenka, ki raste pa na vseh odmrlih hrastih in štorih. Velja namreč za univerzalno zdravilo, ker lajša bolečine, pomaga proti tumorju in deluje kot antibakterijsko sredstvo, krepi pa tudi spolno moč. Zdravilna je samo enoletna goba, stare pa zavrže,

­

Leskov kruh

Leskov kruh so pekli nekoč samo na dan po pomladanskem kresu. Ime pa je dobil po leskovem lesu, s katerim so kurili krušno peč. Testo so zamesili z ajdovo in koruzno moko v razmerju 5:1 ter vodo, kvasom in soljo. Leskov

kruh je moral imeti okroglo obliko. Preden so ga dali v peč, so na površino testa v krogu (od sredine proti krogu) položili toliko leskovih palčk, kolikor je bilo družinskih članov. Pečen kruh so razrezali tik ob palčki, tako da je dobil vsak član svoj kos kruha in palčko. Kruh so pojedli ob delitvi, palčko pa je posameznik lahko vrgel kamorkoli, in sicer v hlev, vrt, klet, njivo, ognjišče ali kam drugam. Ko sem o leskovem kruhu govoril z dehnarjem,

mi je povedal, da je bil to zelo star običaj, ki ga v sosednji Benečiji niso poznali. Pekli so ga samo staroverci, da bi s kresom dobili vase tudi nekaj tistega kresnega ognja, ki jim bo pomagal čez celo leto, vse

do drugega kresa. Po prvi svetovni vojni pa so žal ajdo tu opustili, bodisi zaradi primanjkovanja semen bodisi zato, ker ni več dobro rodila. Je pa res, da so jo mladi odklanjali. Tako je tudi leskov kruh šel kmalu v pozabo kot tudi mnogo drugih stvar

Spreganca

Ob poletnem kresu so ženske spekle še spreganco, ki je bila kot neke vrste štrudelj, a mnogo boljša.

Testo je bilo enako kot za gobanco, le da so uporabili belo in ajdovo moko. Nadev pa so pripravili iz mletih lešnikov ali orehov, jajc, medu in skute. Ko so testo razvaljali, so nanj nanesli nadev in ga poravnali. Polovico testa so začeli zavijati z ene, drugo polovico pa z druge strani. Na sredini med dvema zavitkoma pa so, tesno drug ob dru

­gem, izmenično vstavljali suhe hruške, jabolčne krhlje in suhe razkoščičene češpe, vmes pa še liste luiže( citronka ali limona).

Naj te še opomnim, da so suho sadje predhodno namočili v sladkem vinu. Preden so jo dali v peč, so jo premazali z rumenjakom.

Spregancoso jedli več dni, ponudili pa so jo tudi sorodnikom, če so prišli takrat na obisk-

Ob poletnem kresu so pripravili znižnoin truščno

Znižno so pripravili zjutraj, in to z vodo, soljo, drožjem

3in belo moko. Vse skupaj so potem zamesili v testo in ga pustili, da je vzhajalo. Čez čas so ga razvaljali v krog, za debelino svinčnika, in iz sredine navzven z nožem vlekli črte, da je nastalo “sonce”. Z ognjišča so odstranili pepel, ga obrisali in nanj položili sonce”. Za tem so ga pokrili s kovinskim kropnikom in zasuli z ogljem. Ko je bila znižna pečena, so jo razlomili po črtah in jo na tešče pojedli. V primeru, da je je kaj ostalo, so jo razdelili med živino.

Truščno

so pripravili pred odhodom h kresu, in sicer tako, da so najprej v kropu skuhali liste lajhne ( laboda )jih nato odcedili in sesekljali. V ponvi so segreli maslo, dodali sesekljan česen in liste lobode ter vse skupaj pražili. Med mešanjem so dodali še sol in poper, čez čas pa še skuto. V drugi posodi so na masti

pražili ajdovo moko. Ko je zadišalo po prežganju, so dolivali vrelo vodo, vendar le toliko, da so nastale grudice. Ko so bili žganci kuhani, so jih dali na sredino sklede, okoli pa že pripravljeno lajhno ( labodo)

Dobnjak

pripravimo tako, da najprej v vodi kuhamo suhe hruške in nekaj cvetov koromača. Omenjene hruške so imele posebno ime, ki pa sem ga žal pozabil. Ko so kuhane, jih vzamemo iz vode in razrežemo na koščke. Narezane hruške nato damo zopet v vodo, ki ji dodamo še žlico medu, jajce, ajdovo in belo moko ter za konec še sol po okusu. Zmes dobro premešamo in odstavimo. Nato v ponvi segrejemo maslo. Ko se maslo dobro segreje, v ponev vlijemo

prej omenjeno zmes, ki jo enakomerno poravnamo in spečemo na obeh straneh. Pečeno jed damo na krožnik in jo razrežemo na tri dele.

Dobnjakov spečemo le toliko, da dobi vsak družinski član enega.

Ob zimskem kresu so staroverske družine pripravile sevko. Zanimivo je, da še danes ne vemo, ali je prevzela jed ime po jabolki sevki ali obratno. Pripravimo jo tako, da najprej v eni posodi pripravimo tekoče testo z mlekom, maslom in belo moko. Jabolka olupimo in jih razrežemo na koščke ter damo v drugo posodo z vodo, ki ji dodamo še med in nekaj listov mete. Posodo nato pokrijemo in kuhamo toliko časa, da nastane kaša. Za tem vanjo počasi ulivamo že prej pripravljeno tekoče testo ter mešamo, dokler jed ni kuhana.

Tri dni po pokopu umrlega pa so pri pokojnikovi hiši spekli kruh, ki so mu rekli

grban

Pripravili so ga iz bele in ajdove moke, v katero so zamesili vodo, mleko, jajce in med ter suhe ali sveže češnje,ki so jih predhodno namočili v medeni vodi in jih razkoščičili. Dobljeno krušno testo so nato pokrili in ga pustili vzhajati na toplem. Kasneje so ga ponovno pregnetli in iz njega naredili toliko kroglic,

kot je bilo družinskih članov oziroma še eno več za pokojnikovega zduhca. Kroglice so nato zložili v okrogel pekač. Ko se je testo ponovno dvignilo, sopovršino premazali z rumenjakom in spekli.

Vsak družinski član je dobil svojo pečeno kroglico, zduhčevo

Obredne pijače

Dehnar je opozarjal, da bo treba z izdelovanjem močeradovca

nekaj postoriti, in sicer glede lovljenja močeradov, saj so namreč ugotovili, da je teh živali vsako leto manj. Zato so se dogovorili za način, ki je bil za mo

čerade prizanesljivejši, in sicer da so jih po “izrabi” zopet vrnili v naravo. Obešanje za rep pa je bilo prepovedano.

93

Oglarc

so pripravili iz 2 delov črnega vina; cenjen je bil merlot; 1 dela lipovega ali kostanjevega medu in 1 dela žganja, v katerem se je nekaj dni močil košček suhe korenike košutnika, ki so ga pred mešanjem odstranili.

Po pripovedovanjih nekaterih naj bi gun izdelovali tako, da so v močeradovc

dodali še rdečo mušnico in pasjo smrt (volčja češnja, lat. Atropa belladonna

). Pri pitju so z njim ravnali bolj previdno. Vse te pijače, in sicer

močeradovc, oglarcin gun, so pripravljali in pili le moški, v zelo redkih primerih pa tudi ženske. Seveda so jih pile tudi nekatere ženske, a le na skrivaj.

Zeleni močeradovec

Priprava močeradovca je bila pravi obred. Pripravljali pa so ga pred prvo vojno nekje na Ostrožniku in v Čančah. V bakreni kotel so dali močerade, tako da iz njega niso mogli, in jih polili z žganjem. Čez dobri dve uri so močerade odstranili, žganje pa prelili v steklenico. V kotel so potem postavili druge močerade in ga na ognjišču nekoliko pogreli. Na močerade so nato posuli že prej pripravljene pelinove liste, ki so jih premešali s kuhalnico. Toplota močeradom ni prijala, zato so se

zvijali in silili navzgor. S kuhalnico pa so jih porivali navzdol in jih mešali med liste. Ko so listi postali temno zeleni, so močerade pobrali iz kotla in jih na žerjavici spekli, da so zogleneli. Pelinovo listje pa so dali v žganje in ga dobro premešali. Čez 33 dni so žganje precedili in močeradovec je bil pripravljen. Možje so ga pili tudi ob zimskem kresu, na katerega so, preden so ga prižgali, vrgli zoglenele močerade. Menda so vplivali na moč sonca in lune ali nekaj podobnega. Pač vraža, kot vse druge.

Čemaž

Dehnar( verski vodja) je zelo pogosto jedel čemaževo frtaljo. Naredil jo je tako, da je liste čemaža sesekljal, dodal jajce, nekaj soli in malo mleka. Vse je nato zmešal in zmes vlil v ponev z vročim maslom. Zmes je še poravnal čez celotno ponev in popekel na obeh straneh.

Čemarževo frtaljoje jedel kot zdravilo za zajtrk ali večerjo. Opoldne pa je pogosto jedel kuhano čemaževo listje, ki ga je sesekljal in zaužil kot solato, zabeljeno s kisom, oljem in soljo. To je jedel od pomladi do jeseni. Vendar le mlade liste. Poleti ga je požel, da so do jeseni pognali mladi listi.

Črni rog pa je bil tudi zdravilo. Pri nas v Čančah se je ohranil star recept za izdelavo zdravila črni rog, ki so ga uživali v zimskem času pri vsaki hiši vRutih, da so ohranjali moč in se tako borili proti zimskim boleznim, ki so vsako leto pobrale največ otrok in starcev. Zdravilo pripravimo tako, da volovske rogove dobro prekuhamo in osušimo. V notranjosti in po zunanjosti jih nato dobro premažemo s sokom bezgovih jagod. Jeseni dozorele in sveže bezgove jagode naberemo in jih dobro premečkamo, da vse počijo, nato pa jim dodamo med v razmerju 1:1. S to snovjo so potem napolnili rogove in jih na vrhu zalili z

voskom. Ko se je vosek strdil, so rogove položili v hladen

prostor. Pozimi so ga jemali dnevno, in sicer odrasli eno

žlico, otroci pa eno žličko.

Lintvernik

so pripravljali zlasti neporočeni možje oziroma strici, ki so ga pili ob njihovih pogostih srečanjih. Kot vem, ga je vsak stric naredil po svojem okusu, le da so bile sestavine pri vseh enake. Naš stric ga je vedno pripravil po istem receptu, ki ga je imel napisanega na kletnih vratih.

Za njegovo pripravo je uporabil liter lintvernih jagod ( lampijonček, lat. Physalis francheti ) , ½ litra medu, 2 veliki žlici sesekljanega grenca (urhovke, vrednik, lat. Teucrium chamaedrys ), ¼ litra svežega grozdnega soka črne katanje (amerikane) in liter žganja.

Lintvernik pripravimo tako, da lintverne jagode zmečkamo, dodamo med, grenc, katanjin sok in žganje. Zmes nato dobro premešamo, posodo pokrijemo in jo damo v klet, in sicer od polne do polne lune. Zmes nato najprej precedimo skozi cedilo, potem pa še skozi tanko laneno krpo. Ko ga damo v steklenice, ga lahko že pijemo. Posebno dober lintvernik

pa je bil tisti, ki je bil star več let.

Brstnik

Testo zanj so naredili enako kot za potico. Ko so ga razvaljali na debelino prsta, so ga razrezali na velikost okroglega pekača ali kozice in ga dali na namaščeno dno. S preostalim testom so naredili 3 cm debelo klobaso , ki so jo speljali po robu pekača in ga nato napolnili z že pripravljenim nadevom. Osnova za nadev je bilo naribano testo, ki so ga skuhali v kropu in precedili. V ohlajenega so dali še sladko skuto, smetano, suhe razkoščičene češnje, ki so jih namočili v žganje z medom, ter stepen beljak dveh jajc, sladkor in

zdrobljene luižine liste. V rumenjake so zamešali še mlete orehe in makova zrnca, zmes pa so nato enakomerno polivali po celotni površini

brstnika Pekli so ga toliko časa kot štrudelj in ga nato rezali

od sredine proti robu v trikotnike. Ko so ga jedli, pa so zraven vedno pili ječ

Žmjk

je v osnovi tenfan ( pražen) krompir. Pripraviti ga je potrebno z veliko količino šalotke, ki jo pražimo na maslu in ji dodamo narezan kuhan krompir. Ko je spražen, mu dodamo veliko skodelico vrhnjega, ki nastane na vrhu

skisanega mleka, preden ga damo v pinjo. Na koncu krompir še dobro premešamo in ga ponudimo.

Jed je zelo dobra.

Žompa

Za pripravo žompe so potrebovali zelo ostro pšenično moko, ki so jo prav za to jed mleli naši mlinarji na Idriji. Bila je bolj groba od današnje, ki jo

imenujemo ostra moka ali zdrob. Poleg tega so potrebovali še ajdovo moko, suhe koromačeve cvetove, maslo, šalotko, sol in vratovino.

Vse skupaj so nato osolili, dali v debelo črevo in posušili.

Postopek kuhanja žompe pa se je odvijal tako, da so najprej v topel bakreni kotel dali domače maslo.

Presajeno pšenično ostro moko (zdrob) in ajdovo se je uporabljalo v

razmerju 1:1. Ko se je maslo stopilo, so v kotel vsuli celotno

količino ostre moke, ki so jo neprekinjeno mešali s polentarjem. Ko je rahlo porumenela, so ji dodali še ajdovo moko in nadaljevali z mešanjem. Konec mešanja je določil kuhar, ko je v kotel dodal še žlico koromačevih cvetov. Pomočnik je nato prinesel slan krop, ki ga je kuhar ob mešanju postopoma ulival v kotel.

Žompaje morala biti bolj gosta, a ne tako kompaktna kot polenta, ampak bolj drobljiva. Ko je kuhar ugotovil, da je kuhana, je kotel snel in ga postavil na rob ognjišča. Pomočnik je narezal vratovino na manjše kose in v veliko ponev dodal maslo, na katerem je najprej spražil sesekljano šalotko in nato

še vratovino. Kuhar je žompo razdelil na lesene krožnike, jo poravnal s polentarjem ter z večjo leseno žlico na debelo in po celotni površini polil pripravljeno cvrtje. Zapriseženi so se posedli okoli mize,

na čelu pa je bil župan. Pomočnik jim je najprej prinesel vrčke grenko­sladke tekočine, s katero so nazdravili.

Regratova pivska frtalja.

Jo zelo rad jem, ker greni. Spomladi je nežna, zato jo bolj

redko pripravljam.

Kako pa jo pripraviš?

Divji regrat nabereš; danes sem ga sicer s težavo dobil; očistiš in opereš. Potem ga je potrebno še na drobno sesekljati in dati v posodo. Vanjo dodamo še eno ali dve jajci, sol in poper ter zamešamo. Narežemo špeh, ki ga spražimo v ponvi. Ko so ocvirki rumeni, dodamo še sesekljan česen, vendar kmalu ulijemo nanj zmes in jo poravnamo. Ko je spodaj pečena, jo obrnemo. Ko je pečena še druga stran, jo zvrnemo na krožnik, razrežemo in že je pripravljena za jed. Seveda se ob njej prileže kakšen kozarec vipavca

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   darko dne 25.10.2016 09:02

Ne moremo hrano in pjačo ter domača zdravila priposati le “starovercem”. Koliklor razumem zgodovinska dejstva, so bili “staroverci” na našem ozemlju tisti, ki niso v celoti sprejeli nove krščanske religije. Mnenja sem, da cerkev takrat ni predpisovala prehrane in načinov zdravljenja. Zato so ljudje lahko upoštevali stara znanja in tradicijo. To svobodo so s pridom uporabljali razni menihi. Cerkev se je začela vpletati v medicino šele v zadnjem obdobju. Šele zadnjih sto let trdi, da je duša že v nerojenem človeku. V zadnjem času mejo prestavlja celo do spočetja. Zato sedaj cerkev preganja splav, kar v srednjem veku ni počenjala. Takrat so bile poznane različne rastline, ki so pomagele splaviti nezaželjene otroke. Če se poglobimo v biblijo (nova in stara zaveza), lahko dobimo vtis, da se vseli duša v telo ob rojstvu in zapusti telo ob smrti. Žive celice so bile že pred spočetjem (semenče, jačece), med nosečnostjo in ostanejo še precej časa po smrti. Mnogi se dločijo, da po smrti darujejo svoje organe in s tem omogočjijo preživetje drugim. S temi organi, ki so še živi, ne gre duša darovalca. Torej ne more držati teorija, da pomeni splav uboj nerojenega človeka, ki je že imel dušo. Pri takšnem zapletanju se postavlja vprašanje obstoja takšne duše, kot je opisanav Svetem pismu. Postavlja se vprašanje kaj kdo razume pod dušo. S cerkveno akcijo borbe proti splavu cerkev ruši tisočletja staro mišljenje, da se duša vseli v človeka, ko se rodi in gre iz človeka, ko umre. S tem si dela veliko škodo.

#2   stricmarc dne 25.10.2016 10:05

Darko, v prvem prispevku sem povedal,da je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja Pavel Medveščak naletel na skrivno vero domačinov v oddaljenih in od civilizacije odrinjenih gorskih obronkov. Iz pričevanja starovercev, ki so se imenovali kačarjij je iz obsežne knjige Iz druge strani neba razvidna hrana, ki so jo jedli ob svojih praznikih in tudi o drugi, ki se je razlikovala od okoliških kristjanov. Seveda pa so nekatere jedi, pijače, zdravila, običajno dokaj univerzalni in segajo daleč preko verskih in kulturnih okvirjev.
tema o splavu in o tem, kdaj pride duša v telo, pa je poglavje za posebno temo. mislim, da RKC postavlja splav v ospredje, saj se želi vrniti v politični prostor, ki ga je izgubila ne le z komunizmom, pač pa že prej- z razsvetljenstvom. Šla je celo tako daleč, da je splah greh tudi v primeru posilstva. Si zamisliš ljubečo mater, ki bo ves čas pestovala otroka posiljevalca, sovražnika. in pri tem doživljala travme in iskala podobnosti s posiljevalcem. Za otroka to ne bo ljubeče vzdušje in bi spalv bil odrešitev. Za otoka gre!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !