Staroverci – uporaba kamnov

Žar kamen

Žar kamen je bil zagotovo najskrivnostnejši kamen, ki ga je moral v davni preteklosti vsak graditelj na skrivaj vzidati v hišo. To je lahko storil le v najdaljši noči ob zimskem kresu, ki je tudi rojstvo novega sonca, saj je ob zimskem kresu sonce najnižje na nebu in je zato dan najkrajši, potem pa se začne dan daljšati in sonce sveti močnejše. Zato se ponovno rodi in raste Žar kamen je moral biti del ognjišča prednikov, graditelj pa ga je še zaznamoval z namenom, da bi bil prepoznaven. Ko je bil kamen vgrajen v steno ali tlak, je za njegovo mesto vedel le graditelj, ki je bil prvi gospodar hiše, zato je to z njegovo smrtjo postala neizsledljiva skrivnost vsake hiše.

Žar kamen je v novo nastali dom prenašal moč nevidnih sil prednikov, ki bo skupaj z njim zagotavljala srečo in blaginjo tistim, ki bodo v njem živeli. Zaradi slednjega hiša z vzidanim žar kamnom ni nikoli propadla, razen morda v vojnem času. Tista, ki pa se je porušila, zagotovo žar kamna ni imela, bodisi zato, ker ga niso vgradili, bodisi zato, ker ga je graditelj iz maščevalnosti ali kakšnih drugih nagibov iz hiše odstranil.

V novo hišo so se vedno vselili le takrat, ko je bil žar kamen že vgrajen. Gospodar ga je namreč vzidal, ko je bila hiša še v fazi gradnje ali pa že dograjena. Zgodilo se je tudi, da nekateri potomci tega izročila niso spoštovali; to se je pripetilo tudi pri bližnji domačiji. Vnuk je od nonota, ki je ležal na smrtni postelji, izsilil, da mu je ob križu in sveči izdal hišno skrivnost, torej mesto, kamor ga je vzidal. Ker je bil žar kamen po njegovem mnenju del starega verovanja, ga je po njegovi smrti iz zidu odstranil in na njegovo mesto postavil kamen iz nekega znamenja. Kmalu za tem so hišo prizadele nesreče in smrt. Hiša je imela že pred prvo svetovno vojno udrto streho.

Ognjeni kamni

Takrat, ko so pripravljali apnenico, so vanjo nekateri zdravilci dali tudi take kamne, ki potem v vodi niso razpadli v apno kot drugi. Ti ognjeni kamni naj bi imeli v sebi veliko ognjene moči. Pri zdravljenju so vedno uporabljali le tri kamne. Pred uporabo so jih dali v kotel in jih na ognjišču greli. Ko so postali topli, jih je zdravilka posipala z voščeno “moko”. Preden jih je položila na obolela mesta, je toploto preizkusila z jezikom. Moč teh kamnov je občasno obnavljala tako, da jih je dala v krušno peč skupaj s kruhom.

Doblarski in volarski kamen

Iz nahrbtnika je vzel še dva črna kamna z risom, ki naj bi imela po njegovem mnenju veliko belo in črno moč, ki deluje takoj. Manjšega, s katerim je zdravil notranje organe, je imenoval doblarski.Počasi ga je polagal na kožo, začenši na prsih, ter ga pomikal navzdol in obenem še v levo in desno, vse do mednožja. Ko je bolnik vstal, mu je dal še drugo zdravilo, ki ga je moral spiti “na eks”. Ker naj bi to povzročilo takojšnje potenje, ga je pokril z odejo. Čez čas ga je odkril in mu obrisal potno glavo. V roke je nato vzel večji črni kamen z belim risom, ki ga je imenoval volarski, ker je bil najden ob Soči pod Volarjem. Bolniku ga je položil na glavo oziroma lasišče, potem pa še na čelo, nos, usta in ušesa. Ko je zaključil s tovrstnim polaganjem prodnika, je z njim bolniku začel drgniti še podplate in dlani.

Cinč

Cinč je bil majhen najmanj dvobarven in komaj 10 mm velik prodnik, ki je služil kot varovalo pred hudim duhom in urokom. Moja mrzla teta po mamini strani je živela sama v Kozijski grapi in je vseskozi vedeževala, a le ženskam. Odkar je pomnila, je nosila v obleki všit cinč ki so ga nosile vse ženske po materini strani, kdo ve, koliko rodov. Všit je bil v obleko pod levo pazduho. Ko je staro obleko zavrgla in dobila novo, je vanjo všila isti cinč

Že kot mladenka sem teto večkrat obiskala, ker je bila mila in radodarna ženska. Umrla je okoli leta 1930. Ker sem bila v njeni hiši, ko smo jo pripravljali za pokop in tudi po pogrebu, ko sem pomagala spravljati njene stvari, sem se spomnila na cinč Pogledala sem oblačila, ki jih je imela na sebi takrat, ko je umrla, in ga z lahkoto našla. Tiste obleke pa so sosedje izločili, ker niso bile več uporabne. Njen cinč sem hranila v nočni omarici celih štirideset let. Ker vem, da ga nekoč, ko me ne bo več, ne bodo niti opazili, ga raje podarim Vam, ker vem, da cenite stare stvari in običaje. Teta pa mi je povedala, da je imel ta cinč še posebno moč, saj je bil najden v nekem staroverskem svetišču v Trebuši.

Kamne žilnike, ki so jim rekli veziči , so uporabljali oziroma to navado gojili le do začetka prve vojne, ko so bili stiki med staroverci pogostejši, saj so se večkrat obiskovali, še posebno, ko na kmetiji ni bilo večjih del. Že takrat je bilo v obtoku veliko več vezičev, kot je bilo staroverskega prebivalstva, ki so si jih izmenjevali med seboj.

Ko si takrat šel na obisk ali pa po opravkih, si doma vzel vezič, ki je bil velik kot večji kovanec, pa tudi večji. Ob vstopu v hišo si najprej vse prisotne pozdravil, ne da bi kaj rekel, pa si potem vezič postavil na polico notranjega okna. Včasih jih je bilo tam že nekaj, večkrat pa nobenega, saj je bilo to odvisno od števila obiskov, ki jih je imela hiša v zadnjem času. Po dehnarjevem prepričanju naj bi bila to “materialna” potrditev povezanosti enako mislečih družin ali posameznikov na nekem območju. Obenem pa neke vrste pozdrav, ki naj bi pričal o trdnosti ter številu vezi med nami.

Krint

Krint je ploščat prodnik, ki so ga staroverski otroci nosili s seboj v šolo, da je odbijal, kar so jim vsiljevali. Kot na vse tisto, kar smo zaradi večinske vere morali delati in poslušati. Toda večina naših otrok je bila na te razmere predčasno poučena in zato pripravljena. Dehnar nas je pogosto opozarjal z besedami: Misli tako, kot čutiš in verjameš, ne pa, kar ti ne naši pridigajo”. Seveda pa je vsak staroverski otrok pri sebi imel vedno ploščati prodnik krint, ki je ploskev kamenčka vsaj na eni strani razdelil na štiri dele, oziroma na štiri tročane, ki so imeli sredinsko točko skupno. Krint je seval veliko moč in tako odbijal, kar so ti vsiljevali. Iz istih razlogov so ga fantje vzeli, ko so šli k vojakom. Dekleta pa, ko so šla na tuje. Uporaben pa je bil tudi proti vsakemu vsiljevanju, tudi proti fantom, ki so bili nasilni do deklet.


  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !