Čigavi hlapci so mediji?

Na splošno je v medijih vse manj zunanje politike, pa še ti prispevki so trobilo zavezniške propagande. Prispevkov v stilu pokojnega Gustinčiča ni več. Zunanjo politične novice so naravnane glede na stališče in vlogo ZDA, O ofenzivi na Alep, o bombardiranju ruskega letalstva bolnišnic, šol, nedolžnih žrtev, herojskega trpljenja obkoljenih prebivalcev mesta, ki bi po oceni analitikov že moralo zdavnaj pasti, ne piše niti Boštjan Videnšek. O Mosulu, ki bi ga lahko kurdske in iraške sile zavzele v dveh dneh ( tako so poročali) so le še redke novice. Bojišče postaja stacionarno in o velikem preobratu bitke še ni duha ne sluha. Pravzaprav boj za osvoboditev sunitskega dela mesta se še ni niti začel.

Zakaj takšen molk, ko pa je še pred mesecem Delo zalagal bralce z najnovejšimi dnevnimi vrednostnimi poročili?

Očitno vsi čakajo na Trumpa, da se izreče o sirskem konfliktu. Politični agitatorji še nimajo jasnega namiga!

Celo o Ukrajini se vedno manj poroča, čeprav sankcije za Rusijo še veljajo in tudi Putin še ne kaže volje, da bi Krim vrnil sosedom. Razumljivo je, da prave resnice o sestrelitvi malezijskega letala ne bomo izvedeli, če le ima ukrajinski režim vsaj malo prste vmes. Tudi iluzorno je misliti, da bomo izvedeli, kdo je streljal na protestnike na Majdanu. Tudi ne bomo izvedeli, na kaj zavezuje Ukrajino sporazum v Minsku. Izvedeli bomo le to, da Rusija pomaga ruski manjšini v Ukrajini in da ne vrne polotoka Krim, pa čeprav je bil do leta 1955 stoletja v ruski lasti in je za Rusijo dejansko strateškega pomena. Kadar je Izrael zasedel del ozemlja sosedov, da je zavaroval strateške interese, to ni bila agresija, pač pa zakonita obramba.

Razcepljena Evropa pričakuje namige iz ZDA. Francija in Nemčija bi z Rusijo trgovale, Poljska in baltske države se bojijo samozavestne Rusije zaradi nerešenega statusa ruskih manjšin v svojih državah. Ukrajina se boji, da bo ostala v čakalnici Evrope, s skaljenimi odnosi z vzhodno sosedo, z izgubljenim Krimom, z vsiljeno decentralizacijo in predvsem z razočaranci nad oranžno revolucijo.

Ves svet čaka na Ameriko in na njene jasne namige.

Celo toliko opevani svobodni mediji, ki jim je baje primarno poslanstvo objektivno poročanje, so umolknili.

Resnica le ni tako enostavna. Ni črno bela, ni dobrih in slabih fantov. Vse je odvisno od kota vpadne svetlobe » svetovnih svetilnikov«.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   darko dne 28.11.2016 08:31

Tudi o problemih v Sloveniji poročajo mediji po naročilu vplivnih iz “ozadja”. Pri tem ni bistvenih razlik med javnimi in privatnimi mediji. Nekatere dogodke potencirajo celo do neokusnosti, druge, bistveno bolj pomembne, pa spregledajo. Enako velja tudi za osebe o katerih pišejo. Tudi pri izbiri oseb tedna, meseca in leta, je pogosto tako. Ko se obravnava določena problematika na TV, radiu ali v časopisih, bi bilo prav, da bi povabili k sodelovanju ustrezne stokovnjake, da se lahko problematika obravnava na ustreznem strokovnem nivolju, pa tega pogosto ne storijo. Spomnim se lanskoletne razprave na TV o pitni vodi. Na razpravi so sodelovali: direktor komunalnega podjetja, direktor polnilnice vode in brezalkoholnih pijač, ter dva “priznana ekologa” družboslovne usmeritve. Razpravljali so tudi o tem, da je embalirana voda boljša od vodovodne, ker ni klorirana. Izpadlo je celo tako, da je embaloirana voda od konkretne polnilnice “mineralna voda” in ker ni klorirana bistveno boljša od vode iz javnega vodovoda. Resnica pa je bistveno drugačna. Večina embalirane vode v Sloveniji ni minaralna voda (Zala, Oda, Dana, Kostela, itd.). “Minaralne vode” se polnijo v Radencih in Rogaški Slatini. Kaj je “mineralna voda” je namreč definirano v predpisu. Večina embaliranih vod z okusom res ni kloriranih, vsebujejo pa konzervans. Največkrat je to natrijev benzoat. Natrijev benzot je bistveno bolj problematičen za zdravje ljudi kot pa klor. Gledalci so bili pri tem zavadeni, saj jim niso podali resnice. Ta primer nazorno pokaže na to, kako se lahko potvori resica v tematiki povezani z zdravstveno ustreznostjo živil. Ko pa gre za politične in svetovno nazorske teme, je manipuliranje z resnico še veliko bolj aktualno. Mnenja sem, da mediji manipulirajo z resnico večinoma zaradi naročil iz “ozadja”. Neodvisni, pošten in razgledan novinar, ki obravnava določeno problematiko, bi se najprej o tej problematiki dobro podučil. Povprašal bi tudi za mnenje različne strokovnjake, po možnosti različnih strok, če gre za interdisciplinarno problematiko. Sedaj pa je verjetno tako, da že ve kaj mora napisati. Išče pa samo tiste argumente, ki jih potrebuje za to, da bo njegov prispevek izpadel čim bolj verodostojen.

#2   stricmarc dne 28.11.2016 12:24

Darko, dobro povedano. Žal je res tako. Vendar v notranjih temah je vsaj nekaj kritičnosti, ker so interesi dispergirani, moč lobijev pa omejena z močjo drugega lobija. V zunanji politiki pa ni tako. imamo le enega velikega gospodarja. Kolikor beremo, je že malo bolj spravljiv ton z Rusijo bilo dovolj, da se prisluhi o arbitražnem sporazumu pojavili v hrvaških rokah, da se disciplinira Erjavca. Sam mislim celo, da se je primer Sanader pojavil tudi zato, ker Hrvati niso pristali na arbitražo, katero so kreirali in ji botrovali ameriški inštruktorji.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !