Zdravstvena reforma

Koalicija se maje v pričakovanju  predloga zdravstvene reforme, ki bi jo naj pripravila ministrica do sredine decembra,  po nekajkratnih podaljških. Ne razumem, od kod pričakovanje , da bodo strokovne analize dale  ustrezne rešitve. Dejansko se delamo »tošote«.

Običajno postopek teče tako, da se koalicijski partnerji dogovorijo za cilje in kako te cilje doseči.

Postavljanje ciljev je domena politike in v primeru zdravstvene reforme so ti:

1. javno ali zasebno zdravstvo in v primeru kombinacije njun odnos.

2. za koristnike brezplačno ali plačljivo zdravstvo in v primeru kombinacije, kaj in koliko je samoplačniškega dela ( kot npr. v zobozdravstvu) oz. participacije, ki smo jo v socializmu že poznali.

3. do katerih zdravstvenih uslug smo upravičeni iz vidika javne blagajne ; pacientu mora biti jasno, da ne izsiljuje posebnega zdravstvenega obravnavanja v tujini. Pojasnilo bi razrešilo zdravnike nenehnih pritiskov pacientov, svojcev in tudi javnih medijev. Za takšne primere so paketi dodatnega zavarovanja pri zavarovalnicah.

4. Ali želimo ohraniti za financiranje javnega zdravstva Zdravstveno blagajno in jo morda okrepiti z prenosom dodatnega zavarovanja. S tem pa ukiniti Vzajemno in odvzeti ta posel komercialnim zavarovalnicam.

Ko se koalicija poenoti v ciljih, je stvar stroke in tehnologije izdelava podrobnosti. Takrat v predlaganem programu ni presenečenj, so le manjše kozmetične napake, ki ne odmikajo dogovorjenih ciljev.

Plačilo tujih strokovnjakov, da so ugotovili, da je naše zdravstvo dobro, sem razumel le kot utišanje tistih, ki trdijo, da je le v zasebnih rokah vse učinkovito in da je država nujno slab gospodar. Včasih je pač potrebno za argumentiranje poklicati stroko, za katero pa že tako vemo, da se prostituira za dober denar. In po možnosti morajo biti zveneča imena.

Je pa v vsakem dogovoru potrebno poštenje in še posebno v politiki, ko gre za interese naroda. Taktiziranje Desusa in SD je nekorektno, še posebno, če so se že poenotili in uskladili pri ciljih in poteh zdravstvene reforme. Takrat je majanje vlade ali odstavitve ministra, ker bo naš človek ostal brez vpliva. položaja ali posla, neprimerno.

Floskule » za pacienta gre« so demagogija v stilu Cankarja » za narodov blagor«.

Korupcija, čakalne vrste, preplačana zdravila pa so pojavi, ki jih sama zdravstvena reforma ne bo rešila. Te pojave bi lahko omilili brez reforme v okviru že veljavnih predpisov. Centralizirana nabava, kontrola primerjalnih cen in direktna povezava z proizvajalci so odvisni od volje lastnika bolnišnic ( države). Seveda bi takšni ukrepi temeljito premešali denarne tokove in prizadeli predvsem dobavitelje , ki so bližje levim strankam. Morda je tudi od tod napajan gnev Židana in Erjavca.

Pa še o čakalnih vrstah.

V začetku te vlade, še posebno pa v času Bratuškove, ko je bila akcija » skrajšamo čakalne vrste« v polnem teku, so zasebne ambulante reševale zagato tako, da so sprejemale le določeno število naročil v stilu: Gospod, trenutno ne sprejemamo naročil. Poskusite ponovno naslednji mesec po 25.

Danes pa so se vrednote spremenile. Dolge čakalne vrste so merilo uspešnosti bolnišnice in zdravnika. Zadnjič se je pohvalila mama zdravnika: Moj sin ima že čakalno dobo 3 mesece. Spoznali so njegove sposobnosti in naval narašča. Veš, njegov sošolec ni tako uspešen. Njegova čakalna doba je samo dva meseca.

  • Share/Bookmark


4 komentarjev ↓

#1   darko dne 4.12.2016 10:28

Strinjam se z napisanim. Že dolgo je poznano, da gre “desni” politični opciji za bolj obsežno privatizacijo “javnega zdravstva” kot je sedaj. Za to se navdušuje tudi veliko zdravnikov, ki računajo, da bi s tem več zaslužili. Politika bi se morala odločati med dvema skrajnima opcijema: popolno privatizacijo javnega zdravstva in popolnim javnim zdravstvom. Jaz se zavzemam za dva ločena sistema, ki naj sobivata, ne smeta pa se dopolnjevati. Ne more biti tako, da lahko privatni zdravnik dela v sistemu javnega zdravstva. Naj bodo tudi privatne oridinacije in privatne bolnišnice. Vendar pa se te storitve ne morejo plačevati iz javne zdravstvene blagajne. Zavarovalnice naj imajo posebna zdravstvena zavarovanja iz katerih se naj plačujejo privatne zdravstvene storitve. Ne sme pa biti to pomešano, kjer bo na ta način odtekal denar iz javnega v privatni sektor, tako kot odteka že sedaj. Tudi zdravniki ne bi smeli delati malo v javnem sektorju malo pa privat. Morali bi imeti konkurenčne klauzule. Obstoječa “javna zdravstvena blagajna” bi morala vsebovati tudi dopolnilno zdravtveno zavarovanje, ki je sedaj potrebno za zagotavljanje javnega zdravja. Takšni čisti računi pa “reformatorjem” ne ustrezajo. Mnoge čisto privatne zdravstvene oridinacije in bolnišnice bi se težko preživljala le s tržno dejavnostjo, brez priliva iz javne zdravstvene blagajne. Zainteresirani so za to, da si odrežejo večji kos pogače iz javne zdravstvebne blagajne. Tudi zavarovalnice želijo sodelovati pri zagotavljanju javnega zdravstva, saj ni veliko bagatih, ki bi si plačevali posebno zavarovanje za privatno zdravljenje. Sedaj, ko je vse pomešano, bogatim in vplivnim ni potrebno dolgo čakati na storitve v javnem zdravstvu. Največkrat vozijo slalom med privatnimi in javnimi zdravstvenimi institucijami. Enako je tudi z mnogimi zdravniki. Socialno varnost si zagotovijo v javnih zdravstvenih institucijah, dodatni zaslužek pa v privatnih zdravstvenih institucijah, ali celo z zasebnim delom v javnih zdravstvenih institucijah. Pa še nekaj o njihovi preobremenjenosti in pomanjkanju. V Sloveniji je približno toliko zdravnikov na na 1000 prebivalcev kot v Veliki Britaniji in Luksemburgu, ki veljata za zelo razviti državi. Nekoliko manj zdravnikov kot v Sloveniji na 1000 prebivalcev je v Polski, ki jo politiko pogosto prikazujejo kot vzgled hitro razvijajoče članice EU. Res pa je, da je Slovenija glede števila zdravnikov na 1000 prebivalcev pri repu EU povprečja. Verjetno smo tudi po številu inženirjev na 1000 prebivalcev nekje pri repu EU, saj mladina študira več družboslovje in naravoslovje kot tehniko. Pa zaradi tega inženirji ne zahtevajo bistveno večjih plač. Povsem jasno je zakaj ni v Sloveniji več zdravnikov na 1000 prebivalcev. Vpis na fakultete se je vas čas omejaval. Omejavalo se je tudi zaposlovanje. Nelogično je, da imamo trenutno brezposelnih več kot 100 zdravniko. Tudi pri prihodu tujcev iz srbohrvaško govorečega področja so velike ovire. Problem je tudi z veljavnostjo diplom in znanjem slovenskega jezika. Ne razumem zakaj bi morala anesteziolog in kirurg dobro obvladati slovenščino. Če peljejo bolnika na operacijo v Nemčijo ali Ameriko, tam ne bo znal nihče od zdravnikov slovenščine. Povsem nelogično je tudi koliko prostega časa imajo tako “preobremenjeni” zdravniki za svoje dodatno izobražavanje. Na raznih svetovnih kongresih je tako število slovenskih zdravnikov, kot da bi imela Slovenija 200 milionov prebivalcev in ne le 2 miliona. Povsem nelogično je razmerje med zdravniki, ki delajo v ambulantah in tistih, ki delajo v bolnišnicah. Teh, ki delajo v ambulantah, je res bistveno premalo. Tistih, ki delajo v bolnišnicah pa je preveč. Vendar so tudi ti ustvarili takšne pogoje, da jih je premalo. Presekati bi morali njihovo delanje na več koncev hkrati. Iz javnega zdravstvenega sistema bi morali izločiti več kot polovico bolnišnic (Topolšica, Trbovlje, Ptuj, Brežice, Postojna, Idrija, Ormož, itd.). Te bi se spremenile v negovalne bolnišnice ali pa sprivatizirale. Okrepiti pa bi morali mrežo ambulant javnega zdravstva. Te bi morali opraviti veliko več tistega dela, ki ga sedaj pošiljajo specialistom v bolnišnice. Vzporedno bi bi lahko potekala še zasebna mreža zdravstvenih institucij. Te pa bi se verjetno morala v veliki meri preživljati na račun tujcev, oziroma zdravstvenega turizma. Marsi kdo od Slovencev bi se morda tudi dodatno “zasebno zdravstveno” zavaroval, če bi računal na to, da bo imel hitrejše in kvalitetnajše zdravstvene stoiritve. Javno zdravstveno zavarovanje bi po mojem predlogu ostalo še naprej obvezno.

#2   Nevenka dne 4.12.2016 16:10

Jaz sem takoj za privatizacijo zdravstva in sicer tako, zdravnik ima samo koncesijo ali pa je samo samoplačniški.
Čim je oboje, nekaj ne štima. Nisem pa za privatizacijo zavarovanja.

#3   stricmarc dne 5.12.2016 19:25

Nevenka, za tvoj predlog ni potrebno zdravstvene reforme. Danes lahko vsak zdravnik odpre zasebno ambulanto, verjetno tudi bolnišnico. Redki so, ki lahko preživijo samo z samoplačniškimi uslugami. Želijo imeti koncesijo, se napajati z javnim denarjem in delati oboje. podobno delajo zobarji.
Še iz samoplačniškega dela prevalijo del stroškov na zdravstveno blagajno. problem pa je v tem, da je zdravstvena blagajna uvedla normative, jih redno kontrolira in davčna uprava kontrolira račune. Sranje. Tudi zobozdravniki živijo vedno slabše.

#4   stricmarc dne 29.12.2016 19:18

Ministrica je končno pokazala svopje osnutke zdravstvene reforme. Na prvi pogled ugotavljam, da je naredila tisto, kar bi morala že v prvih treh mesecih. Pa še to je nedorečeno. Osnovni cilji, poti in etapni cilji so vedno stvar političnega dogovora, najprej v koaliciji. Operacionalizacija pa je stvar tehnologije in stroke. Še tisto, kar je dodelana, pa je nerealno. V poglaju o pacientovih prfavicah piše, da je najdaljša čakalna doba v ambulantah lahko 30 minut. To je nerealno. Zopet delamo napako, da sprejemamo nekaj, kar je neuresničljivo in se potem čudimo in dajemo formalno hrano za šimfanje, nerganje in toženje. Tudi pravico do drugačnega mnenja je potrebno opredeliti. Letanje od zdravnika do zdravnika, podvajanje čakalnih vrst in delanje dodatne gneče v ambulantah naj bo izvzeto iz javnega zdravstva. Pacient ima sicer pravico, vendar je samoplačniška. Navsezadnje imamo po ustavi pravico do vode, pa ta tudi ni zastonj.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !