Ali res živijo otroci slabše od svojih strašev?

Strokovni avtorji etablirane družbe se vse bolj pogosto oglašajo s trditvami, da današnja mlada generacija živi slabše, kot so njeni starši. V potrditev svojih tez navajajo podatke o dejstvih, da je nekoč že samo zaposlen moški preživel družino, medtem ko sta danes zaposlena oba zakonca. Potem navajajo delež plač ( stroške dela) v bilanci stroškov v gospodarstvu danes in nekoč, pri tem pa enostavno spregledajo, da je narasla produktivnost in da delovno manj intenzivne panoge izumirajo ( se avtomatizirajo ali selijo v nerazviti svet) in s tem spreminjajo strukturo stroškov v gospodarstvu. Teza , da se premoženje koncentrira vse bolj v peščici posameznikov, dokazuje le to, da si profit prisvaja peščica in ne to, da je večina vse bolj revna v absolutnem smislu.

Vsaj pri nas v Sloveniji in morda tudi v ostalem svetu, razen najbolj razvitih držav Zahodne Evrope, naši otroci živijo bolje, kot smo mi v njihovi starosti.

V mojih časih ni bilo štipendij, razen kadrovskih. Službe so si lahko izbirali posamezniki. Jugoslavija je reševala svojo nezaposlenost z izvozom delovne sile v Nemčijo, saj je bilo v začetku 70 let skoraj 1 milijon zdomcev – gastarbajterjev. Do stanovanja je lahko prišel zaposlen, vendar so bile čakalne vrste in sistem točkovanja. Samski delavec ni imel možnosti, razen pozneje, ko se je razširila kategorija kadrovskih stanovanj in se je ta prosilec lahko izognil sindikalnem točkovanju stanovanjske komisije. Tudi možnosti najema stanovanja na prostem trgu je bila zelo skromna.

Plače so pri nas zelo zaostajale za Zahodno Evropo. Kdor je delal v Avstriji, je bil gospod. Danes so tam le za kakšnih 30 % višje plače. Avstrijci in Italijani so hodili delati za boljši zaslužek v Nemčijo. Nemci v Švico.

Seveda ne bomo primerjali način življenja obeh generacij. Avto, telefon, televizija , potovanje v tujino so bile redke dobrine. Pot v London ali v Ameriko je stala celo premoženje. V moji mladosti voda v hiši, kopalnica, WC, centralno gretje niso bile samoposebi umevne dobrine. Pametnih telefonov, digitalizacije in interneta še ni bilo.

Kakorkoli obračam, v materialnem smislu je v povprečju življenje boljše, kot je bilo kdajkoli. Še revežu se godi bolje. Na Karitasu sem doživel, da so si brezdomci zbirali blagovne znamke oblačil. Prag revščine je postavljen tako visoko, da bi v moji generaciji bilo vsaj 50 % siromakov. Pa nismo imeli občutka, da smo reveži. Bilo je bistvo več druženja. Ob sobotah in nedeljah se je peklo na žaru, po službi smo še skočili na pivo. Ta pridni in ta znajdeni so si postavili bajte: malo s krediti, malo s pridnostjo in odrekanjem, malo z znajdenostjo. Tujci se niso načudili, kako uspemo ob slabih plačah tako dobro živeti. Podobno se dogaja danes nam. Gremo v Srbijo; plače mizerne, kafane polne, na korzu armada urejenih devojaka, kod kuče rakija, meso, sir.

Mislim, da so se relativne plače zaposlenih zmanjšale glede na preteklo generacijo le v najbolj razvitih državah, kot so Nemčija, Belgija, Francija…zato, ker lahko kapital ponovno opravlja svoje poslanstvo brez večjih omejitev; to je ustvarjanje profita na račun nižanja stroškov ( tudi dela), saj nima več prave konkurence v komunizmu. Obraz zahodne demokracije je bil socialen in človeški do delavstva predvsem zaradi strahu pred socializmom, ki se je kazal tudi v sloganu:” Duh komunizma se plazi po Evropi.”

Mislim, da je največjo ceno plačal delavec Zahodne Nemčije. Takrat je bila njegova plača blizu švicarski. Danes je razlika ogromna.

Se pa strokovna javnost zaveda nevzdržnosti koncentracije kapitala v rokah peščice, ki bo skušala z vplivanjem na medije in politiko oblikovati plutokracijo. Velike razlike in brezupen položaj večine lahko sproži novo arabsko pomlad. Ali še kaj hujšega. Morda novo oktobrsko revolucijo. In pametne glave se tega zavedajo. Ko podivja množica, ne pomagajo carski gardisti, niti najemniki Blackwater.

Etablirana intelegenca to ve, zato bo vse več člankov o nevzdržnih razlikah v družbi in vse več glorificiranja osemdesetih let prejšnjega stoletja, da se ustvari klima za ustrezne ukrepe. Nacionalizem in protekcionizem lastnega gospodarstva so že sopotniki tega trenda. Če naše gospodarstvo izkorišča tuje in država poskrbi, da nekaj drobtinic ostane tudi za delavca, ki živi zato v primerjavi z izkoriščanim bolje, je nevarnost revolucije manjša.

V Angliji, z razvito tekstilno industrijo, z svetovnim monopolom na tekstilu in ob poceni bombažom iz kolonij, so delavske revolucije kar preskočili.

Nacionalizem pa je protistrup komunističnem internacionalizmom, ki se je manifestiral v sloganu ( paroli): Proletarci vseh dežel združite se!

Nejevoljna množica, ki jih niti kupljeni mediji več ne usmerjajo zaradi razvitega družbenega omrežja ( digitalna različica glasu ljudstva, čajank, od ust do ust…) postaja nepredvidljiva in spretno koristi pridobitve civilne družbe, ki smo jih izumili predvsem zato, da bi rušili nam neprijazne politične sisteme ( komunizem, Gadafi, Asad, Putin, Severna Koreja, Iran…) se lahko odloča na volitvah izven okvirjev predvidenega znanstvenega pristopa. V tako materialno neenaki demokraciji je mogoče vse. Izvoljen je lahko Hitler ali Lenin. V ZDA so dali prednost protekcionistu in populistu Donaldu Trumpu pred socialistom Sandersom.

Kako svet uravnavati, kako preprečevati gospodarske in politične krize, kako se izogniti revolucijam in resnim nemirom, ki čez noč odpihnejo varnost, stabilnost, zakonitost, pa četudi bi bogataši razdelili kos pogače, se bodo spraševali razumniki. Tudi verski fanatizem, podkrepljen s terorizmom, je ena izmed možnih poti.

  • Share/Bookmark


6 komentarjev ↓

#1   Nergač dne 18.01.2017 17:09

“Tršica” bi v šoli na koncu dopisala: Nisi ravno zadel naslovne teme “spisa” :) , razen morda v tem, da smo mladi vedeli za Tita, Lenina in neuvrščene, danes pa smo od vseh strani šopani s Tra(m)pi, Putini, Asadi, IS in še čem, o osebkih, ki se prerivajo pri domačem koritu pa ne vemo skoraj nič, ker jih pogosto drugi odrinejo v preteklost ali v Evropo.
Vsekakor bi se pa strinjal, da je bila mladost v revščini lepša, kakor je pa današnje blagostanje.

#2   stricmarc dne 18.01.2017 18:26

Nergač, namen pisanja je bil, da zavržem tezo, da današnja generacija živi slabše od svojih staršev, ki se kar pogosto pojavlja v medijih. Ko pa sem hotel mojo domeno argumentirati, me je res malo zaneslo na področje, ki je s temo povezano le posredno ali pa še to ne. Moja krivda, moja velika krivda!

#3   Nergač dne 19.01.2017 14:25

Ne, ne! Nikakor ni tvoja krivda, da današnje blagostanje ni primerljivo z revščino v mladosti :) :) :) :)

#4   stricmarc dne 19.01.2017 16:42

Si me narobe razumel ali pa se zajebavaš? Pokesal sem se le za to, ker vsebina na prvi pogled odstopa od naslovne temen ne pa za današnje blagostanje in revščino v moji mladosti.

#5   Anonimnež dne 20.01.2017 15:57

Mnenja sem, da današnje generacije po celem svetu živijo v glavnem bolje. Svetovna revščina se po statističnih podatkih zmanjšuje. Tudi človekovih pravic, oziroma svobode državljanov je vedno več. Pred štiridesetimi leti so mnogi Kitajci stradali. Danes je teh zelo malo. Danes še v Indiji večina ljudi več ne strada.

#6   Nergač dne 20.01.2017 16:01

Hec, hec – ti si pa preveč resnoben.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !