Kemis – poučna zgodba

V osemdestih letih preteklega stoletja je naraščala ekološka osveščenost, spreminjala se je zakonodaja, največ po nemškem vzgledu. Mladi inženirji so v ekologiji videli poslovno priložnost in kar nekaj kemikov se je usmerilo v to dejavnost. Cvetela je reciklaža topil ( destilacije9 , delali so se resni poskusi za sosežig v obstoječih proizvodnjah ( kisli gudron v CC, odpadne oljne gošče v cementarni Anhovo) imobilizacija ( zapekanje) galvanskih muljev v opekarnah, sosežig kadavrov in kostne moke ( po obdobju norih krav) v Termoelektrarni Šoštanj in še bi se našlo kaj primerov. Z osamosvojitvijo pa so za področje zbiranja in uničevanja ( pa tudi posredništva) podeljevali koncesije. Kemis je bil med podjetnejšimi, saj se spomnimo, da je še v času Juge transportiral kompozicijo vagonov z ostanki barv in lakov v Bosno na sosežig v termoelektrarnah. Na koncu je država dobila vrnjene odpadke in jih je morala izvoziti v tujino na sežig.

V začetni fazi je zbiral in skladiščil odpadke v Heliosu. Z večanjem posla pa je postala nuja izgradnja ustreznega skladišča za nevarne odpadke nekje v osrednji Sloveniji. Lokacijo so našli in dobili v Vrhniki. Izgradili so ustrezna skladišča za nevarne in tudi vnetljive odpadke. Saj v času moje aktivnosti ni bila proizvodnja , pač pa skladišče, kjer so se odpadki ustrezno pakirali, sortirali in mešali, da so dosegali ugodne cene v pretežno tujih sežigalnicah. Primer. Posebno v času zamenjave transformatorskih olj, ki so vsebovali PCB ( poliklorirane bifenile) in je bila cena sežiga odvisna od vsebnosti le tega, so se pošiljke mešale z drugimi odpadki, da se je doseglo optimalno ceno sežiga glede na vsebnost klora, žvepla, težkih kovin. Prej je torej šlo za mešalnico in pakirnico, kot pa za kemijsko industrijo.

Z prihodom avstrijskega partnerja se je dejavnost še povečala. Z prodajo Gorenju še sploh, saj so v tem času propadla manjša podjetja, ki so se s to dejavnostjo tudi ukvarjala. In naenkrat ni bilo v skladiščih več nekaj deset ton odpadkov, pač pa preko tisoč. Vsaj beremo, da je zagorelo v skladišču z 1500 t vnetljivih ( predvsem trdnih) odpadkov. Verjetno zakonodajalec ( ki je izdal uporabno dovoljenje) ni predvidel takšne količine odpadkov, niti ni bilo skladišče projektirano za primer požara, da bi z močnimi vodnimi zadrževalniki preprečili odlivanje vode, ki se je porabila pri gašenju, v bližnji potok.

Splošno znano je, da celo premog ( žagovina) naložen v velik kup, lahko zagori zaradi samovžiga. Kaj šele naoljene odpadne krpe, ki so bile v tem skladišču. Pri odpadkih ne poznamo točne sestave , niti nimamo točnih analiz, da bi lahko postregli gasilcem ali javnosti z povsem točnimi podatki . Naoljene odpadne krpe imajo svojo identifikacijsko šifro, vendar so lahko iz bombažnih sintetičnih in mešanih vlaken , pri čemer vemo, da bombaž odlično gori brez dima, medtem ko se plastika tali, smodi in izdatno dimi. Tudi ostanki na krpah so različnega izvora. Gre za barve, olja, premaze, smole…

Rešitev problema ni v tem, da takšnega Kemisa nihče noče. To je vendar podjetje, ki veliko prispeva k bolj zdravemu okolju, saj zbira in skrbi za strokovno uničenje odpadkov. Je pa res, da se pri izdajanju uporabnih dovoljen premalo misli na primere katastrof ( požari so tu pogosti) in na velikost in dislociranost manjših skladišč, kar poznajo smodnišnice in skladišča eksploziva.

Potencialna nevarnost mora biti pod strokovnim nadzorom, tehnično obvladljiva in predvsem dislocirana v več manjših enotah.

O dislociranju manjših sežigalnic odpadkov sem pisal že pred več kot dvajsetimi leti, ko je Jazbinšek forsiral centralno sežigalnico. Potem so interesni lobiji hoteli projekt v Kidričevem, v Trbovljah. V Celju so zgradili manjšo sežigalnico pri deponiji odpadkov za lastne potrebe za sežig gorljivih odpadkov, ki deluje istočasno tudi kot toplarna. Sežigalnica obratuje brez pretresa in negodovanja občanov, le zadeve okoli lastništva se zapletajo med občino in državo. Ko pa bi to sežigalnico znatno razširili in bi začeli s kamioni dovažati svinjarijo iz vse Slovenije, bi se javno mnenje obrnilo.

Poskus izgradnje centralne sežigalnice nekateri deležniki ponovno oživljajo in mahajo z rentabilnostnimi izračuni in z skrbjo za previsoke stroške na položnicah za odvoz odpadkov.

  • Share/Bookmark


13 komentarjev ↓

#1   darko dne 22.05.2017 12:08

Strinjam se s tem kar si napisal in bi pri tem še nekej dodal. Mneja sem, da Slovenija nima ustrezno urejeno področje ravnanja z odpadki. Mislim na usklajenost z EU direktivami (Direktiva 98/98/EU o ravnanju z odpadki, Direktiva 2010/75/EU o celoviotem preprečevanju in nadzoru onesnaževanja, itd.). in na ekonomskem področju (predrago). Vsega skupaj nas je toliko za Dunaja z okolico, pa imamo skoraj 10 regijskih centrov za ravnanje z odpadki. Ekonomija obsega se nam že maščuje z visokimi stroški. V Sloveniji nimamo nobenega ustreznega obrata za toplotno izrabo odpadkov. Ustrezno obdelane komunalne odpadke in ustrezno obdelano blato iz KČN bi na primer lahko toplotno izrabila TEŠ 6 ali Toplarna Ljubljana. Sedaj odvažejo tovrstne odpadke na toplotno izrabo za velik denar v tujino. Po drugi strani pa politiko skrbi, kar je velenjski premog predrag in ga baje ni dovolj. Posušeno blato iz CČN Ljubljana ima na primer takšno kurilno vrednost kot vrelenjski lignit. V Toplarni Celje pa ne gre za toplotno izrabo odpadnega blata iz čistilne naprave, temveč za sežig. Blato iz CČN Celje ima namreč približno 70% vode, zato se skoraj vsa energija porabi za njeno izparevanje. Takšno ravnanje ni skaldno z določili Direktive 2008/98/EU o odpadkih. Odstranjevanje odpadkov (tudi s sežigom) je na dnu hierarhične lestvice ravnanja z odpadki. Bolj kot neusklajenost pri ravnanju z odpadki z določili Direktive 2008/98/ES me skrbi neustrezno izvajanje Direktive 2010/75/ES, oziroma njene predhodnice (IPPC direktiva). Če bi upoštevali določila te direktive, Kemis tu ne bi mogel postaviti takšnega skaldišča. Okoljevarstveno dovoljenje se dobi, če je izbrana najboljša razpoložljiva tehnologija. Tu pa po mojem mnenju ni bila izbrana najboljša razpoložljiva tehnoogija. Kolikor mi je poznano ni bila narajena niti revizija tehnološkega načrta niti študije požarne varnosti. Takšno skladišče nevarnih odpadkov na sodi v urbano okolje. Poleg tega lahko onesnaženje ogrozi kakovost ljubljanske podtalnice.

#2   stricmarc dne 22.05.2017 15:45

Darko, naštel si nekaj primerov, ki so bolj ali manj birokratski larpurlatizem. Zakaj menim tako? V Celju mokre odpadke iz čistilne naprave ( gre za biološki mulj z relativno visoko vsebnostjo strupenih snovi in zato ni primeren kar za gnojenje njiv) sežigajo, kar je po direktivi zastarelo. Moderno pa je po tvojem in po direktivi dvofazen postopek. Prvo mulj pusušimo in nato skurimo, s tem da damo mulju novo krstno ime: Wirtschafsgut, torej kurivo ( dobrina),ki ne podleže več zakonodaji o nevarnih odpadkih. Zato se zavzema tudi del ekologov z Lipičem na čelu, kjer bi tako prekrščene odpadke kurili ( ne sežigali) kar v Toplarni Ljubljana. Najboljša razpoložljiva tehnologija je zopet nek konstrukt, kjer se lahko projekti minirajo. Takšen primer je 2. tir, saj dr. Duhovnik ponuja inovativno rešitev. Da bi prelisičili birokrate iz Bruslja in njihove direktive se izumlja nove besedne inovativne rešitve, samo da niso sežigalnica odpadkov. Jazbinšek je operiral z pirolitičnim inceratorjem ( ali nekaj podobnega) , potem je šlo za pirolizo, termično obdelavo, samo da ni sežigalnica.

#3   darko dne 23.05.2017 08:38

Najboljše razpoložljive tehnologije BAT (BREF) so “priloge” IPPC direktive (Direktiva 2010/75/EU), ki obsegajo skupaj približno 18.000 strani. Za sežig odpadkov je na primer BAT (BREF) smernica:
“Integrated Pollution Prevention and Control
Reference Document on the Best Available
Techniques for Waste Incineration, August 2006″, ki vsebuje 638 strani. Te smernice imajo večinoma za osnova nemške ATV smernice. Ko se izda okoljevarstveno soglasje in nato okoljevarstveno dovoljenje se mora primerjati tehnologija iz projektne dokumentacije (PGD, PZI, PID) in to kar je napisano v BAT (BREF) smernicah. To zahteva IPPC direktiva. Pri nas pa na upravnih enatah in ARSO večinoma tega ne počnajo, saj niso za to usposobljeni. Ukvarjajo se s formo. Glede okoljevarstvenih tveganj pa se zadovlijo z ocenami in presojami vplivov na okolje, ki jih izdelujejo večinoma biologi. Pri nas zato obstaja velika inženirska praznina, ki omogoča razlčična manituliranja.

#4   stricmarc dne 23.05.2017 09:08

Darko, če imamo več pravnikov, še ne pomeni , da smo bolj zakonita država, sploh pa ne pravična. Vsakdo si pač išče svoje mesto pod soncem. Biologi in še neštetim drugih poklicev se išče v ekologiji. Posel je siguren, ko se uspeš prisesati na para državne jasli, pa četudi pišeš le ocene vplivov na okolje. Sam sem v prispevku želel poudariti dejstva, da se po pridobitvi uporabnega dovoljenja začne odstopati od predvidenih kapacitet. Za časa Lipovška, ko si je kot lastnik Kemisa prizadeval pridobitve lokacijskega dovoljenja ( v Heliosu so ga metali ven), je bil obseg posla bistveno manjši. Seveda pa je v zgodbi veliko malomarnosti s strani upravljalcev in morda celo inšpektorjev, ko beremo, da so bili skoraj mesečno manjši požari. Gospodarjenje z odpadki je še posebno občutljiva tema pri vključevanju v okolje in prostor in določena toleranca krajanov obstoja, dokler investicija rešuje predvsem lokalne ekološke probleme. Dokler je bila sežigalnica Pinus v sestavi tovarne, ki je dajala kruh toliko in toliko občanom, je še šlo, ker je delala za domačo tovarno in seveda tudi za zunanje ( vendar se to ni obešalo na veliki zvon). Danes pa je v zasebnih rokah in v Račah je vedno večji odpor do sežigalnice. Tudi Lek je razmišljal, da bi sežigalnico v Lendavi odprodali. Pa jo k sreči niso in še naprej služi pretežno sežigu odpadkov pri proizvodnji njihovih zdravil. In tudi v medijih se ne pojavila. Zgledi iz tujine pa niso najbolj primerljivi, že zaradi lastniške strukture nepremičnin. Če sem lastnik in mi zraven postavijo nek objekt ( še posebno ekološko sporen) , mi cena nepremičnine takoj pade. V primeru najema pa se odselim ali pa zahtevam nižjo najemnino. Vrtičkarstvo z samooskrbo je tudi bolj razvito kot v industrijskih deželah, in nam ni vseeno ( še posebno v času ekološke osveščenosti in kulta razstrupljevanja), kaj jemo, kaj dihamo in kje posedamo. Zato razmišljanje, saj ima vendar Dunaj, Trst, Munchen…. z veliko več prebivalci tudi eno samo veliko sežigalnico, za Slovenijo ni produktivno.

#5   darko dne 25.05.2017 07:57

V primeru te ekološke nesreče očitno država ne ve prav dobro kakšne naloge in odgovornosti imajo posamezna ministrstva. Žal se o tem niso poučili niti mediji. Očitno tudi predsednik Vlade RS ne ve dobro kakšne so pristojnosti in odgovornosti na tem področju na posameznih ministrstvih. Po mojem mnenju bi morali zaradi tega odstopiti ministrica za obrambo in ministrica za okolje in prostor.

#6   stricmarc dne 25.05.2017 08:11

Zakaj obrambna?

#7   Nevenka dne 27.05.2017 21:59

Vseeno se mi zdi, da so te odpadke zelo počasi uničevali, če so jih imeli na zalogi 1500ton? Izgleda, da zmogljivosti uničevanja niso bile več ustrezne, ali pa razmišljam iz napačnega konca – stvar je vendarle očitno na tem, da so gasilci nalili preveč vode in ta zadeva tega ni vzdržala.
Mene pa vseeno zanima, ali se kemijske požare gasi samo z vodo? Kaj ni niče predvidel, da utegnejo kemikalije poplaviti? Drugo je, da bi nekdo moral bolj skrbeti za požarno varnost, potem pa predvideti tudi najbolj črn scenarij ob požaru. To bi seveda moral predvideti že projektant objekta- a kaj ko je očitno posel prerasel kapacitete? Ljudje na splošno sedaj besnijo čez vse in vsakogar – še najbolj čez državo in njene predpise in ustrezne inšpekcijske službe in na koncu je tudi ta nesreča postala predmet političnih obračunavanj. Res bi se dvakrat vprašala, če so Slovenci sploh še Slovenci, če se to ne bi zgodilo. Enkrat koroški dečki, drugič ekološka nesreča itd…
Upam samo, da bo onesnaženje na nek način izzvenelo, čeprav se mi včasih zdi, da se je lažje znebiti radiacije.
Drugo upanje pa je, da bo nesreča imela vendarle vpliv in na zakonodajo in na izvajanje nadziranja ekološko problematičnih podjetij. Da pa ljudi tako pozno obvestijo o resnosti onesnaženosti, je pa še ena ekološka žalost.
Takoj bi jim morali dati preventivna navodila, dokler ni rezultatov analiz.

#8   stricmarc dne 28.05.2017 09:09

Nevenka, tudi kemikalije se gasijo s peno, s ogljikovim dioksidom. Vendar je pri večjih obsegih voda najcenejši vir. pa tudi negorečo vsebino ohlaja pod točko vnetišča. Npr. les se vžge šele pri T 300 st.C. Ker pa za zgorele odpadke nihče ne more dati točne analize, saj se vodijo pod kataloško šifro odpadkov npr. naoljene odpadne krpe. Pri tem ne vemo, kakšna so olja, kakšne sestave so ostanki barv in lakov, kakšna sestava je osnovna krpa ( bombaž gori brez saj, medtem ko se plastična vlakna smodijo in talijo). Ker klorirane spojine pri izgorevanju tvorijo tudi dioksine, je seveda logično, da jih bodo našli v zemlji v okolici požara. Pravo stanje škode lahko ocenimo šele na osnovi anliz in je zato kar tako po dolgem in počez obsosjnje vlade nekorektno. Seveda pa zaradi panike in zaradi grup, ki vsak podatek pograbijo z obema rokama, komuniciranje z javnostjo zelo zahtevno.

#9   darko dne 31.05.2017 09:43

Za ustrezno okrepanje v slučaju ekoloških nesreč je prvo pristojno Ministrstvo za obrambo (MO). MO bi moralo ustrezno koordinirati vse aktivnosti. Gasilske enote spadajo pod pristojnost MO. Tudi mobilna enota RBKO CZ za izvidništvo, ki je sodelovala v tej ekološki nesreči, spada pod CZ, ozioroma MO. Fizično je ta mobilna enota v okviru Inštituta Jožef Štefan. Vendar pa njeno delovanje plačuje MO. Podobno enoto imajo tudi n Mariboru v okviru ZZV Maribor (po novem NLZHO). Imamo pa še eno stalno mobilno enoto CZ v okviru NE Krško, ki pa je specializirana le za merjenje radioaktivnosti. Vodja enote RBKO za izvidništvo bi moral ustrezno ukrepati, pa očitno ni imel ustreznih znanj. Tudi na metorološke vidike se ne sme pozabiti (kam piha veter in nosi onesnažen dim). Tisti, ki imajo ustrezna znanja RBKO, to dobro vedo. Kolikor mi je poznano, bi moral ta mobilni laboratorij izmeriti večino problematičnih parametrov takoj. Verjetno ima plinsko kromatofrafijo s katero lahko ugotovil strupene pline (dioksime, itd.). Vsaj včasih jo je imel. Ima indikatorske cevčice s katerimi lahko ugotovi skoraj vse problematične sestavine zraka. Verjetno ima tudi takšno cevčico na katerei se adsorbirajo različne problematične substance, ki jih nato kemijsko analizirajo v laboratoriju. Kolikor mi je poznano imajo v Inštututu Jožef Štefan ustrezne analitske metode s katerimi lahko analizirajo zrak, vodo in zemljo. Če nimajo vsega, pa imajo to na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Tudi NLZHO bi lahko izvedel ustrezne kemijke preiskave zraka, vode in zemlje. Rezultati takšnih preiskav se lahko dobijo v nakaj urah. Pod pristojnost MO je v okviru SV tudi batalion ABKO. Ta ima ustrezno enoto za izvidništvo in za dekontaminacijo. Tudi njih bi lahko angažirali, da se vsaj en krat preskusijo v praksi. V času poplav in žleda se je vključila tudi SV. Zakaj se bi bo tokrat, saj je vrhovni povelnik (Borut Bahor) dal SV slabo oceno. To bi morda lahko bil njihov popravni izpit.

#10   stricmarc dne 31.05.2017 18:10

Darko, hvala za izčrpen odgovor.

#11   Nevenka dne 31.05.2017 18:19

Ali so že ugotovili do kod seže onesnaženje – torej v kakšnem radiju je kvaliteta življenja ogoržena?
Kaj je možno, da vlada ponudi ljudem za lajšanje okoliščin? Ali je kdo ponudil najbolj ogroženim, da se vsaj začasno preselijo? Zdi se mi, da če ne umreš takoj, teh nevarnosti nihče dovolj resno ne jemlje. Tu pa se mi zdi odnos do te nesreče preveč indiferenten.

#12   darko dne 1.06.2017 10:34

Gospa Nevanka, to ekološko nesrečo so mediji nekoliko preveč napihnili. Za zdravje nevarnih snovi je v okolju tudi drugje veliko. Kolikor sem zasledil preko medijev, so pri onesnaževanju glavni problem halogenirane organske spojine. Kadar se ugotavljajo v vodah, se navadno kemijsko določajo kot AOX spojine (adsorbljivi organski halogeni). Kadar pa jih določujejo v zraku, ali hrani, jih navadno označijo kot dioksimi. Kadar se merijo v bazenskih kopalnih vodah, se navadno merijo le trihalometani (THM). Tudi večina pesticidov spada v skupino halogeniranih organskih snovi. Tudi atrazin, ki so ga izmerili, spada v to skupino, saj je kemijsko: 1-kloro-3-etilamino-5-izopropiamino-2,4,6-triazin. Če so pri jemanju vzorcev ugotovili kaj mikroplastike na osnovi PVC, se je lahko to prav tako odrazilo na povečani vsebnosti AOX, čeprav PVC ni strupen. Za halogenirane organske snovi je dokazano, da so skoraj vse zdravju škodljive. Ene so malo bolj škodljive, druge pa malo manj, odvisno od kemijske sestave. Če so po ekološki nesreči ugotovili nekoliko povečane vsebnosti teh spojin v vodi, ali zemlji, to še ne pomeni kakšne večje katastrofe. Vedeti morate, da tudi v bazenskih kopalnih vodah pogosto izmerijo prekoračene vsebnosti THM glede na predpisane kriterije, pa zaradi tega niso zaprli še nobenega kopališča. Na širši okolici Vrhnike so še razni drugi viri onesnaževanja, ki so morda še bolj problematični kot onesnaževaje zaradi te ekološke nesreče. Ne smemo pozabiti, da je bila na tem območju usnjarske proizvodnja (obrat v Vrhniki in obrat v Šmartnem pri Litiji). Tudi na območju Borovnice so bile in so še nevarne kemikalije (proizvdona fenol-formaldehidnih smol, skladišče odpadnih barv na območju nekdanje tovarne pohištva, itd.). Eden izmed najpomembnejših postopkov strojenja usnja je uporaba kromovih spojin. Kromove spojine so zelo nevarne za zdravje ljudi. Verjetno ne veste, da je v Šmartnem pri Litiji zaprta deponija usnjarskih odpadkov, iz katere izrekajo s okolje s kromov onesnažene izcecne vode, pa se o tem nič ne piše. To ekološko nesrečo je potrebno realno oceniti in iz tega ne delati prave drame. Ko je bil pred dvema letoma požar Mercatorjevega skladišča (hladilnice) pri Ljubljani, bi lahko nastala še večja katastrofa kot v Kemisu. Tam so uporabljali za hlajenje amonijak. Tega je bilo vsaj 100 kg, če ne več. Če bi prišlo do ekspozije rezervarjev z amoniakom, bi nastal v okolici oblak strupenega dima, ki bi lahko pomoril na stotine ljudi. Smrta doza LD50 =0,015 ml/kg. Z amonjakom še vedno hladijo drsališče v Tivoliju, večino hladilnic, itd. V vseh kopališčih še vedno uporabljajo klor. Zato so tem jeklenke s klorom. Če bi prišlo tam do nesreče in eksplozije jeklenk, bi nastal oblak stupenega dima, ki bi pomoril na stotine ljudi. Smrtna doza pri vdihavju kontaminiranega zraka je 7,5 g Cl2/m3 min. Vsaka bencinska črpalka je “tempirana bomba”, pa jih gradimo v naseljih. Tudi plinska napeljava, ali jeklenka s plinom, ki jo imamo v stanovanju, je “tempirana” bomba, pa se zaradi tega plinu le redko kdo odpove. Nevarnosti za zdravje ljudi in okolje moramo realno oceniti in se temu ustrezno obnašati. To velja od posameznega državljana, gospodarskih družb, držav in mednarodne skupnosti. To je približno tako kot pri kajenju. Kadilce preganjajo iz gostinskih lokalov, da ne bi ogrožali zdravja ljudi. Morda pa nam lahko bolj kot cigaretni dim ogroža zdravje neustrezna kakovost sveče, ki nam gori na mizi, ali pa hlapi zažganega olja iz kuhinje.

#13   haapy yack dne 3.06.2017 18:56

hoj
Predlagam da si daste narediti analizo iz las. Potem se bo videlo kaj vse nosimo v sebi.
Kje pa opravljajo tako analizo? Nakaj nazaj se je kontrola D vitamina opravljala v Nemčiji. Stalo je 30 evrov.
Vzorec krvi so ti vzeli v lobaratorijo in ga poslali v Nemčijo.
boditevcvetju

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !