Revolucija in kontra revolucija

Slovencem manjka samozavesti . Osamosvojitelji še vedno bolujejo za kompleksom drugega moža, saj se še vedno borijo, da demonizirajo bivšo Jugoslavijo in takratni režim. Bistvo predvidene domovinske vzgoje je v tem, da utrdi pomen osamosvojitve in zagotovi politično rento osamosvojiteljem. Nekaj v duhu »dostignuča i tekovine NOB«.

Zadnjič sem gledal oddajo Pričevanja. Gost dr. Granda je povedal, da so Slovenci vedeli za povojne poboje, kje so morišča in kdo so morilci. Mislim, da je resnica nekje vmes. Mi, ki nismo bili dovolj »zavedni«, smo za poboje vedeli. O tem se je govorilo v zarotniških krogih, pol legalno. Tisti » ta zavedni« pa o tem niso vedeli veliko, niti o tem niso hoteli vedeti, saj je naše pokazalo v slabši luči od pričakovanj. Podoben pojav najdemo tudi v sodobni družbi. Goreči pripadniki politične stranke odklanjajo vse, kar bi vrglo slabo luč na njihove voditelje. Dejstva pripisujejo podtikanju nasprotnikov, oz. v preteklosti ostankom reakcionarjev. Danes so to komunisti pod taktirko velikega mojstra »Palčka iz Murgel«.

Resničnih zgodb v stilu Pričevanja, ki bi segale do srca, bi lahko našli med odpisanimi, med zasvojenci, ki so verjeli v socializem in Jugoslavijo, med opeharjenimi delavci. Žal njihova sporočila ne spadajo v predvideno terapijo zdravljenja kompleksa drugega moža.

V borbi za resnico, drugačno resnico, vedno povemo le tisti del zgodbe, ki gre v prilog avtorjevi tezi.

Slepomišenje okoli narodno osvobodilne vojne , da je šlo zgolj za osvoboditev, je neresno. KPJ, oz. KPS, ki je vodila vstajo, je zasledovala dva cilja: osvoboditev in revolucijo .

Vedela je, da bodo njeni nasprotniki skušali z vsemi sredstvi onemogočiti proletarsko revolucijo ( tudi z oboroženimi vpadi in diverzijami, kar spada danes v sklop terorizma) in da je pametno izkoristiti pravi trenutek za likvidacijo potencialnih in dejanskih nasprotnikov. V tovrstno strategijo lahko danes uvrščamo etično čiščenje Hrvaške v domovinski vojni, mednacionalno vojno v Bosni, naše izbrisane, lustracijo…

Motivi partizanov so bili zelo različni. Del komunistov ( skupaj s španskimi borci) se je zatekel v gozdove in ilegalo pred aretacijami Gestapa, del naprednjakov je šel v boj zaradi patriotizma ( boja proti okupatorju), del kot pobeg pred nemško mobilizacijo za fronto v Rusiji, del je bil v NOV tudi mobiliziran. Cela paleta motivov. Seveda pa so reveži pričakovali, da se po vojni ne bo ponovil znan scenarij, ko v vojni gredo naprej reveži, aristokracija pa ostaja v zaledju ( v štabih, skladiščih, kuhinji…) in v miru pade komanda: Na levo na okrog! Po štirih letih vojskovanja hlapec ni hotel ostati hlapec. Poleg ideološkega naboja ideje komunizma in sistematskega političnega delovanja partije, je v narodu bilo dovolj nakopičenega gneva za razvoj revolucije. Posebno v Italiji, Franciji in Grčiji so morali domači demokrati napeti vse sile, tudi ob pomoči zaveznikov, da so ljudstvo potisnile v ustaljene kolesnice.

Ne vidim pravega razloga, da bi se partizanstvo moralo sramovati in zanikati svoje revolucionarno poslanstvo.

Podobno sprenevedanje je tudi pri kolaborantih. V oborožene enote so se vključevali slovenski fantje iz sovraštva do komunističnega antikrista, zaradi bega pred nemško in pozneje partizansko mobilizacijo, zaradi obrambe domačega ognjišča ( vaške straže) pred partizani, zaradi pritiska klerikalno vaškega okolja, zaradi pomena in zaslužka ( revež je dobil obleko, hrano, puško in plačo).

Idejni vodja oborožene kolaboracije je bil del RKC( Ljubljanska nadškofija), saj je dobro vedel, da bo z zmago partizanov konec stare klerikalne družbe in moči cerkve. Za njo je bila borba proti partizanom predvsem protirevolucija in posredno borba za staro družbo: torej za meščansko demokracijo z vsemi privilegiji. Če bi ne bilo v tej borbi sodelovanja z okupatorjem ( pod njegovim poveljstvom in z njegovo pomočjo) , bi bila teza o državljanski vojni verjetna. Tako pa je šlo za kolaboracijo z okupatorjem, kar vsi narodi v zgodovini uvrščajo med narodno izdajo. In to ne glede na poznejši potek dogodkov. Judež ostaja judež, pa če so njegovi nameni še tako dobri.

Politična sprava bi bila morda lažja, če bi glavna antagonista priznala svojo vlogo v celoti in ne le v delu, ki jima gre v tem trenutku v prid.

Partizanstvo ( idejni vodji) je imelo za dolgoročni cilj spremembo takratne družbe in do tega cilja so šli preko borbe z okupatorjem ( osvoboditev) in domačimi izdajalci . Torej preko narodno osvobodilnega boja v širšem pomenu besede.

Del meščanske elite na čelu z RKC pa je spoznal pogubnost realizacije ciljev partizanstva za njihov položaj in pomen. Zato je skušal oslabiti partizansko gibanje in se ob vkorakanju zaveznikov ( predvsem Angležev) v naše kraje predstaviti osvoboditeljem kot resna vojaška sila, ki bo participirala v novi oblasti. In za ohranitev privilegijev so bili pripravljeni v borbi proti partizanom priseči Hitlerju in mu aktivno služiti ( pa čeprav z figo v žepu). Kakorkoli že iščejo argumente ( borba proti totalitarizmu, borba za demokracijo in človekove pravice) izven konteksta časa, ostaja madež kolaboracije, torej izdaje.

Da pa se preko osvoboditve skušajo doseči tudi politični cilji, ni nič novega.

Tudi v naši osamosvojitvi , o kateri so se odločali državljani Slovenije plebiscitarno, smo v paketu z osamosvojitvijo menjali politični sistem, demonizirali Jugoslavijo in samoupravni socializem, razgrabili družbeno lastnino, izvedli denacionalizacijo, odpisali potencialne nasprotnike iz vrst neslovencev, skratka pravo »kontra revolucijo«. Le da so bili tokrat komunisti bolj pametni. Z aktivno vlogo v procesu osamosvajanja so se izognili lustraciji in si zagotovili mesto in vlogo v novonastalih elitah. Takšne modrosti in premetenosti nadškof Rožman ni premogel.

Večkrat slišano jamranje demobiliziranih borcev ( od partizanov do osamosvojiteljev), da so razočarani in da se niso borili za takšno Slovenijo, je nepomembno. Za vsakim bojem so idejne sile z svojo računico in s svojim poslanstvom. Borec je le izvajalec te politike, za kar se ga motivira z vsemi sredstvi in obljubami. V miru, ko se običajno njegov položaj ne spremeni ( zboljša) , vsaj večini ne, sledi razočaranje.

Rezultat iskanja slik za kolaboracija slike

  • Share/Bookmark


5 komentarjev ↓

#1   pohajalka dne 30.08.2018 11:18

No, kar je bilo, je bilo. Mimo je.
Zmagal je tisti, ki je bil hujši od nasprotnika, vsaka vojna naredi tako.
Načini vplivanja na državne zadeve obstajajo, v civilnih iniciativah, nevladnih organizacijah, je pa veliko dela, ki ga je tako treba opraviti namesto politike ali partizanov ali …
Opredeliti problem, predlagati rešitve in financiranje. Poslati v zakonodajno proceduro, ne pa zbirati podpise.
lp

#2   darko dne 17.09.2018 17:49

Kaj je revolucija in kaj je kontra revolucija, je stvar vsakega posameznika. Kaj je za nekoga napredno in kaj ne, je relo relativno. V sloverju slovenskega jezika je zapiosano, da je revoljucija “radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov, ki jo izvedejo napredne družbene sile”. Ali so družbene sile, ki so zamenjale spocializem s kapitalizmom napredne sile?

#3   stricmarc dne 17.09.2018 19:54

To je kontrarevolucija!

#4   darko dne 18.09.2018 16:35

Še pri “seksualni revoluciji” ni povsem jasno kaj je revolucija in kaj kontrarevolucija. Pri spremembi družbenega in političnega sistema pa je še manj jasno kaj je napredek in kdo so napredne sile. Morda pa je to povsem jasno ustretnim strokovnjakom s področja družboslovja. Prav bi bilo, da bi se kaj oglasil dr. Žižek in povedal, ali je to kar se je zgodilo v Sloveniji revolucija ali kontrarevolucija. V vezi miograntov se je že oglasil duhovni vodja Tibetancev Daj Lama. Rekel je, da je Evropa od Evropejcev. Begunci se naj prilagodijo novemu okolju, ko pa bodo lahko, saj naj vrnejo domov in pomagajo k razvoju svojih domovin. Mogim globalistom takšno stališče ne ustreza, saj je po njihovem mnenju Zemlja od vseh ljuidi. Vsak si jo bo lahko podredil in jo izkorišča toko kot je sposoben. Problem je v tem, da so eni bolj sposobni od drugih. Ni pa jasno definirano katere sposobnosti so dopustne in katere ne. Trenutno so najkoristnejša sposobnost moč (fizična, finančna, itd.) in držnost, podobno kot v tropu volkov. Očitno se človeštvo vrača k svojim koreninam, saj različne relogije in filozofije niso opravile svojega poslanstva.

#5   stricmarc dne 18.09.2018 18:22

V seksualni revoluciji z leti postajamo neutralni. Vsake spremebe na novo so revolucija, če le povzročajo stresne spremembe. Tudi industrijska revolucija je prinesla novosti ( stroje) v produkciji in enostavno srednji sloj ( obrtniki, cehi, manofakture, furmani…) kar odpihnile. Migranti pa so poseben problem in ni ozko vezan na dilemo revolucija- kontrarevolucija. Strpnost, krščanski obraz usmiljenja kaže le še levica, pa še to ne vemo ali zaradi interesov globalistov ali pa zaradi svojih korenin zavezanosti internacionalistov. Morda pa je celo zaželjeno, da se vračamo svojim elementarnim vzorcem, torej v iszhodišče. Bio kibernetika pa bo počasi preuredila človeka po potrebi družbe, kot pri mravljah. Bodo bojevniki, bodo delavci, bo matica s svojim dvorom. Žal pa bodo najbrž še vedno rdeče in črne mravlje vse do sodnega dne, ko bo Satan pahnjen v brezno za vse večne čase.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !