Jamranje Slovencev

Slovenci radi slišimo stereotipe, da smo pridni, pošteni, delavni. Da smo pijanci , razgrajači ( včasih si v kampih Slovenca našel tam, kjer je bil kraval in kaljenje nočnega miru), tudi pretepači še nekako toleriramo. Na tisto navijaško: Kdor ne skače, ni Slovenc! Smo že kar ponosni. Manj radi poslušamo, da smo depresivci, cagavci, foušljivci, nagnjeni k samomorilstvu.

Da nismo samozavestni, podjetni in optimistični, nam očita kapital. Politiki, predvsem osamosvojitelji pogrešajo domoljubje. V javnosti se pojavljajo prizadevanja, da bi iz Slovenca naredila Američana. Zapovedan je optimizem, napihovanje, samozavest, tekmovalnost.

Napaka ! Bodimo to, kar smo. Slovenci, ki so svoje značajske poteze pridobili skozi tisočletje, ko so se borili za svoj obstoj z Germani, Romani in Huni, z narodi, ki so bili nesporno številnejši in vojaško močnejši. Evolucijsko ne bi preživeli z napihovanjem pred močnimi sosedi. Odločili smo se za taktiko breze, ki se spretno upogiba v viharju. Imeli smo se za pacifiste, skrbeli za etično čistost ( imeli smo srečo, da se gospodar ni rad mešal z služinčadjo), bili smo skromni, poudarjali smo svojo pridnost in poštenost ( odlika delavcev in služinčadi), predvsem pa jamrali, da nam gospodar ne bi vzel kaj več. Ne vem, zakaj bi tiste lastnosti, ki nas delajo posebne, morali zasmehovati.

Pri Slovencu jamranje ni izraz obupa. Jamra zato, da mu ne bi naložili več dela, več davka, da bi pridobil iz statusa siromaka kakšen odpustek in da mu sosedi ne bi bili nevoščljivi. Ko sem nekoč povprašal neko sodelavko iz Kozjanskega ( ko je bilo to še nerazvito), zakaj ne jamra, mi je odgovorila: Nismo tako bogati, da bi lahko jamrali in na takšen način prikrivali svoje blagostanje!

Malo je ostalo tudi od katoliške vere, ki je pozivala k skromnosti in ošabnost uvrstila med sedem poglavitnih grehov. To je ljudstvo ponotranjilo z rekom: Lastna hvala, cena mala!

Seveda pa ta jamrajoči Slovenec ni pesimist. Gradi si hišo, pridobiva znanja, varčuje za jutri, uresničuje projekt moji otroci na poti do zvezd. Le o optimizmu ne govori veliko. Ker je tekmovalen ( vendar tega ne kaže), je zavisten , ko ga drugi prehitevajo. Znan kmet trdi, da je foušija gonilo napredka. Ko vidiš, da sosedu bolje rodi, zaradi zavisti opazuješ, kaj nekaj počne in ga skušaš posnemati, da ne bi ostal zadaj. Torej tudi tekmuješ.

Nevoščljivost ni slovenska posebnost. Le zaradi majhnosti prostora tistega, ki izstopa, poznamo in mu zavidamo še posebno, če vemo, da je npr. v osnovni šoli bil bistveno slabši od nas.

Zato je tudi takšen gnev na tranzicijske tajkune.. Skoraj vsi bogataši so do prvih milijonov prišli na sumljive načine. Vendar so dogodki in osebe tako oddaljene, da je duh nevoščljivosti oslabel. Za drugi, tretji rod bodo naši tajkuni enostavno bogata in cenjena elita . Nas pa bodo vnuki spraševali: Dedi, kje si bil, ko se je delilo družbeno premoženje?
Domoljubje je tudi ponos na naše zgodovinsko pridobljene značajske poteze, kamor spadajo tudi skromnost, jamranje in navidezna defenzivnost.

Naši Južni brati, ki so se sami imeli za nekaj več ( bili so jebači, mašinski inženiri, kapetani, heroji, vojniki, napihovalci ( za novac nema problema) in nastopači) so nas kar dobro poznali, saj so naše jamranje razumeli kot sredstvo za prelisičenje nasprotnika.

Biti navidezno majhen in se skriti v množici, je uspešna taktika preživetja za šibke v evolucijskem boju za obstanek.

Rezultat iskanja slik za jamranje slike

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !