Dan mrtvih – praznik kulture do pokojnih

Dan mrtvih – praznik kulture do pokojnih

Vse kulture častijo pokojne. Bolj ko je ta arhaična, močnejše in strožje je to čaščenje. Cerkev , ki ne priznava mrtvih, saj verjame v posmrtno življenje s vstajenjem, noče slišati o prazniku spomina na mrtve, pač pa govori o prazniku vseh svetnikov. Vendar se v ljudstvu ta inovacija ni prijela, saj se vendar na dan mrtvih ( 1. novembra) spominjam umrlih svojcev, prijateljev , znancev in ne svetega Avguština, svetega Slomška in drugih svetnikov.

Odnos do umrlih je imel v starih kulturah pomemben vpliv na realno življenje; na varnost, blagostanje in srečo skupnosti; pa naj je šlo za pleme ali družino. Odnos do pokojnih se je manifestiral tudi v molitvi, številu svetih maš, urejenosti groba, število sveč in cvetja. Po teh pokazateljih je merila naš odnos do pokojnikov naša okolica. Zato samo misel na pokojnika v skritem kotičku naše duše ni dovolj.

Slovenci cenimo svoje pokojne in to ceno pokažemo tudi navzven, še posebno na 1. november.

Zakaj bi se morali tega sramovati? Zakaj bi postavljali vprašanje smiselnosti dragega cvetja, ki ga bo že drugo jutro uničila slana? Zakaj vprašanje števila sveč?

Mnogo cvetličarjev in svečarjev živi za ta praznik, ki daje kruh tisočim. Cvetje se goji v rastlinjakih in zaradi njega ni nič manj pšenice, krompirja. Morda le nekaj solate.

Problem sveč in odpadne plastike je nastal šele takrat, ko se je država odločila, da je to poseben odpadek, ki se mora ločeno zbirati, za kar je določila nekaj zasebnih koncesionarjev. In ker predelava praktično ni mogoča brez sežiga ( ali kakšnega podobnega procesa), se ta odpadek nabira, ker ni dovolj cekina za sežig v tujini. Vendar smo sveče prižigali že davno pred plastičnim ohišjem, ko je bilo pokopališče ponoči še videti v migetajočih lučkah kot velika novoletna jelka.

Država naj najde cekin ali prepove plastiko v nagrobnih svečah.

Prižiganje sveč pa naj nam pusti, saj sega ta navada daleč v zgodovino in ima simbolni pomen.

Namesto ponosa zaradi našega odnosa do pokojnih, nam oklicane in samooklicane elite nabijajo vest z ekologijo, ekonomiko, gospodarnostjo in nam ponujajo ameriški model pokopališč.

V Svetu 24 sem prebral, da je Slovenija tretja državo na svetu po številu prodanih nagrobnih sveč na prebivalca. Iz konteksta članka nisem razbral sporočila, da smo ponosni na uvrstitev .

Danes sem na pokopališču naletel na prodajalce malih papirnih zastavic, ki bi naj nadomestila svečo. Naj te papirne zastavice zataknem v grob svojih staršem? V marmornato ploščo zastavica ne gre. Ponesrečen projekt!

Število sveč na grobovih je bilo merilo ugleda posameznika in moči še živeče družine s svojci, ki so s prižiganjem sveč manifestirali vitalnost in moč.

Ko greš zvečer po pokopališču in vidiš gomilo v temi ali pa na njej brli ena samcata skromna svečka, ti je jasno, da tu počiva nekdo, ki nima več svojcev ali pa je od njih pozabljen.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   pohajalka dne 2.11.2018 06:45

Slovenci živimo kulturo prižiganja sveč in država bi se res ne smela na tak način vtikati, da fura propagando proti.
Precej psihotično je postaviti kulturo vs onesnaževanju s plastiko. Prav država je tista, ki dovoljuje izdelovanje plastičnih izdelkov, morala bi pomesti pred svojimi upravnimi pragi in potem titrati narodu z ozaveščanjem varovanja okolja.

#2   stricmarc dne 2.11.2018 09:01

Se popolnoma strinjam.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !