Pasjeljubci v ofenzivi

Ukrepi pasljeljubcev so bistveno spremenili vlogo psa v človekovem življenju. Nekdaj čuvaj, branilec, pastir, lovec je postal le še družinski pes za kratki čas, za druženje, za razstavne piste in seveda za posel. Znani kinologi držijo plemensko psico, da jo posili uvožen plemenjak. Samec, ki ni pripravljen v tem početju sodelovati, je zanič plemenjak. Mladičem prirojene napake odstranjujejo priznani veterinarji, da se ohrani ugled psarne. O tem ne govori nihče.

Policija za službene potrebe vedno težje najde ustrezne pse, saj je selekcija in socializacija pustila sledove na karakterističnih značilnosti posamezne pasme.

Zdaj gremo še korak naprej.

Zakonsko želijo prepovedati pripenjanje psov na verigo. Koliko čuvajev, kmečkih psov, bo odveč.

Meni se dozdeva, da bi kot pes bil raje priklenjen na daljšo verigo na nekem kmečkem dvorišču ( kjer so mačke, kure, živali, ljudje) kot pa ždel v majhnem pesjaku nekje v kotu parcele ali pa ležal v boksu zaprt v stanovanju ( da slučajno zaradi dolgočasja ne načnem usnjeno sedežno)..

Pomembno se mi zdi, da tista zakonska določila, ki že veljajo, dosledno izvajamo. V mislih imam ustrezno verigo, ki omogoča tudi gibanje, dovolj vode, hrane, veterinarsko oskrbo, ustrezno ležišče…

Sem pa odločno proti, da pasjeljubci pobirajo pse po Balkanu in jih vozijo v Slovenijo. Na takšen način bodo zavetišča premajhna .Od občin in države se bo zahtevalo več sredstev. Pa še vprašanje je ali z prisilno civilizacijo in socializacijo res osrečimo prostoživečega pasjega potepuha.

Prišli smo tako daleč, da je lažje najti prostor za zapuščenega psa, kot pa streho za brezdomca ali starca.

V demokraciji lahko peščica zanesenjakov ( npr. ljubitelji živali) doseže veliko, kadar ne naleti na interes močne skupine. Mačke in pse smo skoraj počlovečili, medtem ko se pri reji klavniških živalih ni kaj dosti spremenili.

Ker sem že v letih, si po smrti pasjega prijatelja nisem nabavil novega. Če zbolim ali grem v dom oskrbovancev, psa nihče ne sme uspavati, če ni resno bolan ali prestar. Sam ne privoščim najboljšemu prijatelju življenje v zatočišču in iskanje novih lastnikov. Raje ga pošljem v pasja nebesa.

Vendar po zaslugi pasjeljubcev to ni več mogoče. Lovci tega ne smejo, konjederca ni več, veterinarji niso »morilci«..

Rezultat iskanja slik za pasjeljubci slike

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   Anonimnež dne 28.01.2019 12:40

Strinjam se z napisanim. “Pesjeljubci” navadno niso resnični ljubitelji psov, temveč psihološko motene osebnosti, ki nujno potrebujejo pomoč zase. Pred nekaj meseci me je nadrla lastnica mlade psičke, ker moj pes ni samo povohal njene psičke, ampak se je želel z njo celo igrati. Psička je bila odprta, bili smo na travniku in vsi pogoji so bilo za igro psov. Moj pes v začetku ni bil posebno zainteresiran za igro. Ulegel se je in čakal, da bo prišla psička do njega. Vendar pa, ko je prišla psička do njega, jo ni samo povohal, ampak za njo tudi tekel, ko je bežala. Nekaj časa sta tako lovila. Lastnica psičke me je ozmerjala, da imam nevzgojenega psa, ker ni psičke samo povohal, ampak se z njo igral. V pasjo šolo v katero očitno vodi pas, jih učijo, da se psi med sabo ne smejo igrati. Samo povohajo se. Ko sem jo poskušal prepričati, da je za pse koristno, da se družijo in igrajo, me je ozmerjala, da sem idiot, ki se na pse sploh ne spozna. Če beremo knjige od “Cezarja Milana”, je zasnovana socializacija psov prav v tropu.

#2   stricmarc dne 28.01.2019 20:40

Tako kot v razredu je tudi v pasji šoli, da se naj psi skoncentrirajo le na vodnika. Prostora, kjer bi se psi spoznavali, igrali, se navajali na druge pse braz povodca, praktično ni, razen morda na domačem ograjenem dvorišču. Če pa bi že bil, je vedno nevarnost spopadov dominantnih in borbenih psov.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !