Neizkoriščeni tehnični potenciali

Kreativne javne natečaje poznamo danes le še v umetnosti in arhitekturi, ostalo so le iskanje ugodnega ponudnika za izvedbo projekta. Natečaji za delitev finančnih sredstev pa so bolj način financiranja dela družbene dejavnosti, kot pa iskanje konkretnih rešitev. V tehniki se razvoj sofinancira preko programov razvojnih raziskovalnih deležnikov iz nabora razvojnih usmeritev, ki jih oblikujejo najbolj spretni in iznajdljivi raziskovalci po svojem znanju in potrebah.

Ne dregajmo v obstoječe delujoče kroge.

Razmišljajmo, kako izkoristiti strokovni potencial doma in v svetu, neodvisno od tega, kje ta potencial ima domicil in komu služi.

Prvi dokumentiran primer javne objave je bil v Franciji, ko je kraljeva oblast razpisala natečaj za proizvodnjo sode. Na osnovi natečaja je Nicolas Leblanc 1791 ponudil svoj postopek pridobivanja sode. V praksi pa danes opredelijo problem in iščejo rešitve v zaprtih krogih inštitucij, pa naj gre za inštitute, univerze, tovarne , strokovne službe. Še v politiki je skoraj nedopustno sprejemati rešitev, ki niso rojene v vladajočih krogih.

Kdaj uporabiti javni razpis za rešitev tehničnega problema? Vedno, ko nimamo konkretne rešitve.

Na natečaju lahko sodelujejo vsi, ki imajo kaj ponuditi. Izbranemu ponudniku pa poleg nagrade nudimo tudi tehnično podporo z podeljevanjem vaučerjev za konkretne meritve, analize, izdelava prototipa in podobno. Namreč ni pričakovati, da bo imel avtor na razpolago vso potrebno merilno in raziskovano opremo ali pa da mu bo delodajalec pustil delo na črno na svojih napravah.

Nekaj primerov uporabnosti te prakse:

Rešitev odpadnih sveč in drugi ekološki problemi:

Zaradi ekološke osveščenosti smo jih uvrstili med posebne odpadke , ki jih ločeno zbiramo in jih pošiljamo v« predelavo«. Podelili smo tudi koncesije zbirateljem. Zdaj pa vemo, da predelave ni in da smo jih z ostalo plastiko izvažali na Kitajsko(?) ali pa so morda pomagale tvoriti oceanske otoke odpadne plastike. Danes gre vse na sežig in ker je cena sežiga plastike , ki vsebuje vezan klor višja ( nevarnost tvorbe PCB ) , so naši zbiratelji mešali med druge za sežig primerne odpadke samo zato, da znižajo povprečno vsebnost klora in s tem dosežejo boljšo ceno. Iz tega naslova so ti veliki kupi plastike , nekaj pa zaradi sezonskega nihanja cen sežiga.

Ker smo mi veliki porabniki nagrobnih sveč, bi lahko z razpisom iskali rešitev za predelavo in morda ustrezno tudi podprli z denarjem ministrstva za gospodarstvo novo investicijo.

V javnosti je manj vidno reševanje odpadnega mulja iz bioloških čistilnih naprav. Vsaka komunala išče svoje rešitve in vsaka ima iz tega naslova svoje preužitkarje.

Nisem še zasledil, da bi Komunale skupaj ali posamezno iskale rešitev problemov na širšem trgu znanja, pa naj gre za rešitev posameznih odpadkov, smradu, hrupa in podobno. Pa bi ne bilo tako težko, saj gre za javna podjetja , kjer ni konkurenčnega boja na razdeljenih teritorijih.

Neusklajenost programov:

Primer:

Ministrstvo za kmetijstvo ugotovi, da je gojenje industrijske konoplje perspektivno in gojenje podpre s subvencijami. Olje, semena, lističi se prodajajo butično ali industrijsko. O steblih vemo, da so se uporablja za vrvi, platno , danes za izolacijo. Vendar kje? Izvoz je mogoč le takrat, ko nimajo tujci dovolj lastnih surovin. Ob akciji »posadimo konopljo« bi bilo smiselno razpisati natečaj za predelavo rastline. Morda bi bilo celo smotrno ustanoviti neko butično predilnico za eksotične tkanine, kot so danes konoplja in morda kopriva ( v 1. sv. vojni so odkupovali koprive za predelavo v blago).

Tovarniško zaplankanje

Zvedel sem, da so v neki tovarni demontirali linijo, ki je stala 25 mio DEM. Spremenil se je trg, tehnološki razvoj je odpihnil proizvod na smetišče zgodovine. Sam bi objavil razpis, da iščem rešitev za obrat, ki zmore te in te operacije. Na tisoče inženirjev v Sloveniji in širše morda pozna rešitev. Splošno znano nam laikom je, da tovarna težke mehanizacije hitro izdela tank . Poučen primer je tudi Hrvaška. Pred vojno ni imela proizvodnje lahkega orožja in je zaradi razvite strojne industrije in vojnih razmer danes ena od vodilnih svetovnih proizvajalk.

Če bi na razpisu ne prišli do realne rešitve, bi se lažjega srca odločil za demontažo. Do sedaj se spomnim le enega primera, ko je bivša Mehanotehna Izola poslala dopis Društvu inovatorjev za rešitev nove, inovativne igrače.

Pa je tu velik potencial. Z razpisi lahko iz peščice domačih raziskovalcev takoj dosežemo nekaj deset zaintersiranih, visoko usposobljenih kadrov, z interdisciplinarnem znanjem tujega okolja in z svojim omrežjem.

Tako pa se industrija poslužuje širšega strokovnega potenciala le, ko gre za izdelavo blagovne znamke. Na tisoče inženirjev in desetine doktorjev znanosti bi svoje znanje z veseljem ponudili

zaradi svoje strokovne afirmacije ( poleg zaslužka), če bi vedeli komu in kaj. Razpisi oz. Objave problemov to področje rešujejo tistim, ki seveda nimajo spletenih svojih omrežji za »prodajo znanja«.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   Rado dne 3.05.2019 13:41

NI potrebe za iskanjem tehnoloških rešitev, kajti imamo: “Nevidno roko trga”, ki odgovor za vse!

#2   stricmarc dne 3.05.2019 16:48

Tako klasiki ekonomije! Real ekonomija pa je precej drugačna in je veliko nevidnih rok, ki vodijo in usmerjajo. Kot v lutkovnem gledališču. Za gledalce, ki nevidijo v ozadje odra, lutke živijo svoj samostojni svet.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !