Plastika! Kdo je kriv?

Plastika postaja svetovni ekološki problem. Ne bo več plastičnih vrečk za enkratno uporabo, ne bo plastičnega pribora za piknik, ne bo več plastičnih slamic in nič več biba palčk. Ekološka društva dobivajo vladna sredstva, da nas osveščajo. Komunala nam je nastavila nov rumen zabojnik za odpadno plastiko. Sredstva javnega obveščanja nam nastavljajo ogledalo, da bi v njem prepoznali

okoljskega terorista s »plastični eksplozivom«. Pa je vse to res?

Sem iz časov, ko smo kupovali tekočine ( mleko, kislo vodo, pijače, olje, kis ) v vračljivih steklenicah. Salame je trgovka narezala in jih zavila v povoščen papir. Sadje, zelenjavo in marsikaj drugega so prodajalke zapakirale v papirnate vrečke. Kdo nam je torej vsilil plastiko. Proizvajalci, trgovci in logisti predvsem zaradi sebe ( lažja logistika). Kolikor je še pijač v steklenicah, je izdelek dražji od enakega v plastenki ( mleko, pivo, mineralna voda, sok…). Zmanjšanje plastike je bolj problem proizvajalcev dobrin in trgovcev, kot pa potrošnikov. Z dekretom se lahko ukine uporaba plastenk, plastičnih vrečk, folij. Plastične slamice se lahko čez noč zamenja s pravo slamico ( rženova bi bila kar primerna), plastični krožnik za kartonskega in podobno.

Država je zakonodajalec, ki ima škarje in platno , da z zakoni, odloki, odredbami regulira uporabo plastike. Če je modra, postopno z jasnimi terminskimi roki, da imajo uporabniki dovolj časa za prehod k novimi rešitvami.

Nepremišljeni, pa četudi všečni ukrepi, lahko stanje še poslabšajo. Spomnimo se npr. nagrobnih sveč. Uvrstili smo jih v kategorijo odpadkov, ki se ločeno zbirajo, brez jasne rešitve, kaj z zbranimi. Prej so se lahko odlagale med druge odpadke na deponiji, danes se zbirajo ločeno in ustvarjajo grmade, ki čakajo na sežig na dvoriščih firm, koncesionarjev odpadkov. Kolikor je meni znano, se nagrobne sveče sežigajo v sežigalnicah, ki imajo čistile naprave za klor, saj gre pretežno za PVC, kjer je pri sežigi tvorba polikloriranih bifenilov ( PCB ) mogoča. Ker je cena sežiga odvisna od vsebnosti klora, zbiratelji mešajo odpadke, da znižajo povprečno vsebnost klora in s tem dosežejo boljšo ceno. Prav tako je cena sežiga nižja v zimskih mesecih, ko lahko sežigalnica proda nastalo toploto . Zato se kupov plastike pri zbirateljih ne bo mogoč izogniti.

Za plastična okna smo celo ponujali eko subvencije, da smo lesena okna zamenjali s plastiko, ki je na osnovi PVC in za uničenje problematična. Z denarjem smo vzpodbujali uporabo plastike, čeprav poznamo uveljavljene ekološko manj problematične rešitve že stoletja ( les, kovina)

Avtomobilska industrija se je hvalila, koliko je pri njih vgrajene plastike, ki se lahko ponovno uporabi. Morda se lahko. Pa se res?

Še nedolgo so bili zabojniki le za plastenke, ker se baje plastika PET(polietilentereftalat) ponovno uporabi. Danes se meče v rumen kontejner vse, kar je plastika. Jo kdo sortira? Prebira? Reciklira? Kdo?

Vse skupaj konča stisnjeno v balah, ki gredo na sežig v tujino ali pa zgorijo kar na dvorišču. Ločeno zbiranje plastike se je končalo, ko so zbiratelji odkrili izvoz na Kitajsko. Ko pa se je začelo pisati o ogromnih otokih plastike na oceanih, se je ta izvoz končal. In od takrat se kopiči pri nas.

Sam dvomim, da so te ogromne površine umetnih otokov iz tiste plastike, ki jo kopalci puščajo na plažah ali pa razposajeni turisti mečejo iz jaht. Verjetnost je precejšna, da so ladje, ki so« izvažale« odpadke v Afriko ali na Kitajsko iztovorile blago kar na odprtem oceanu.

Ne zasledim razvojnih nalog države, niti komunalnih podjetji, ki bi vzpodbujale iskanje rešitev za reševanje ekoloških problemov ( predelava, uničenje) , še posebno takrat, ko imamo zastavljen cilj, ki takšne rešitve zahteva. Če imamo jasno opredeljeno zmanjšanje količino odpadkov , ki se odlagajo na deponijah, z ločenim zbiranjem, moramo vzporedno razvijati rešitve za predelavo ali uničenje teh ločeno zbranih frakcij. Če tega ni, smo si z zastavljenim ciljem dali strel v lastno nogo.

Morda je politično in vzgojno dopadljivo nabijati vest malemu človeku , da se zamegli

odgovornost za ekološko katastrofo. Od zakonodajalca, ki kroji predpise, od proizvajalca dobrin in trgovca, ki me posiljujeta s plastiko, se krivda prenaša na potrošnika, ki pač kupuje, kar rabi ali misli, da rabi, pa naj bo v plastični, papirni ali kakršni drugi embalaži.

Rezultat iskanja slik za odpadna plastika slike

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   Marjan dne 26.07.2019 11:58

Včeraj je v oddaji Svet na kanalu A inšpektor brskal po vrečkah smeti in kontroliral pravilnost ločevanja odpadkov. Ugotovil je, da so med biološko razgradljivimi odpatki tudi plastične vrečke ( v njih so bili olupki od krompirja in ostanki solate) in papir ( z zavitimi odpadki hrane). Le kakšne kuverte ni našel, da bi iz nje prebral naslov in tako izvefel, koga oglobiti. To je pikolovska neumnost. V nekaj pa vendar moram dati olupke, da jih odnsem v večjo vrečo ali kanto. Pri nas v kuhinji nimamo zbirališča za odpadke. Po vrhu vsega pa je pozival gledalce, naj slikajo prekrške in ovajajo sostanovalce, čeprav še na deponiji enkrat preberejo vse odpadke.

#2   darko dne 4.08.2019 21:18

“Plastiko” je potrebno obravnavati interdisciplinarno in predvsem strokovno. Žal pa se v razpravi pogosto pokaže, da razpravljavci ne poznajo niti osnovnih pojmov. Izraz “plastika” je pri strokovni razpravi povsem neprimeren. Veliko bolje je, če govorimo o polimernih in kompozitnih materialih. Pri tem je potrebno nadaljevati z razdelitvijo: naravni in umetni materiali, itd. Tudi naravni polimerni in kompozitni materiali so lahko prav tako problematični za okolje (na primer: svila, volja, usnje, itd.). Povsem umetni polimerni material polietilen (PE) iz katerega so navadno izdelane vrečke za hrano, pri sežigu sprošča samo CO2 in H2O, medtem, ko pri “okolju prijaznem gorivu” drvah, nastanejo tudi druge za okolje nevarne snovi.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !