Književnost in politika

Vik in krik, ki so ga zagnali Južni Slovani ( z Slovenci vred) ob podelitvi Nobelove nagrade za književnost ( ne za mir) avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju, dokazujeta, da se umetnost še vedno uporablja za konkretno politiko. Pri športu je to bolj razumljivo, saj gre za vpletanje strasti najširših množic. Kolumna Vojnoviča ( pisatelja, režiserja , kolumnista itd) je polna zgražanja nad podelitvijo prestižne nagrade za književnost pisatelju, ki je simpatiziral z Miloševićem. V kolumni pove, da ima odpor do branja Hendkejevih literarnih del. Prigoda me spominja na politično »nastavo« v JLA, ko smo na orožnih vajah obravnavali » gnusno« pisanje 57. številke Nove revije. Ko sem povprašal političnega predavatelja, če jo je vsaj prebral, mi je vehementno zagotovil: Gabi se mi jo že prijeti v roke, kaj šele brati.

Že samo literaturo ne moremo meriti samo z dnevno političnimi vatli, saj bi bila Lolita Vladimirja Nabokova hvalnica pedofiliji, Gorski Vjenac Petra Petrovića Njegoša poveličevanje genocida ( poboj poturica), Cankarjev Hlapec Jernej pa rušenje ustavnega sistema in na lastništvu definiranega kapitalističnega sveta.

  • Share/Bookmark


5 komentarjev ↓

#1   Nergač dne 21.10.2019 18:19

Mene pa že dalj časa bega primerjava Nobelovih nagrad. Gre za nagrado svetovnega slovesa za največkrat življenske uspehe posameznika ali posameznikov. Za pomembne izume, odkritja, znanstvene raziskave ali v literaturi za življeske opuse. Nagrada je pospremljena tudi z denarjem v višini 10.000.000 švedskih kron, kar je približno 1,000.000 Evrov. Ali je higienično to vzporejati z odpravnino direktorja zafurane banke, s prihodki evroposlanca v enem mandatu ali s kopico slovenskih nepremičnin v lasti slovenskih fizičnih oseb, ki so na prodaj za 2 ali 3 kratnik nobelove nagrade.
Razumi, kdor lahko. Jaz ne morem.

#2   stricmarc dne 22.10.2019 16:35

Nergač. Oćitno pot do bogastva preko umetnosti in znanosti ni prava. Celo tisti profesorji, ki so se znali tržiti v raznih projektih, so se znašli na prangerju slovenske javnosti.

#3   Darko dne 24.10.2019 13:51

Književnost je bila vedno bolj ali maj povezana s politiko. To je logično, saj je vedno izdana v enem izmed nacionalnih jezikov. Nacionalni jeziki so vedno povezani z narodi, ki jim je last ta ali oni jezik. Povezani so s kulturo teh narodov in pogosto tudi z religijo. Na primer, prvi izvod svetega pisma v slovanskem jeziku, ki sta ga napisala Ciril in Metod, so zažgali, ker ni bil napisan v ustreznem jeziku (latinščini ali vsaj nemščini). Takrat je bil “politični problem”, ker sveto pismo ni bilo napisano v pravem jeziku. Pol tisočletje za tem je imel isti problem Primož Trubar. Še bolj pa je problematično, če je vsebina “politično neustrezna”. To velja tudi danes, le merila o tem, kaj je ustrezno, ali neustrezno so drugačna. Prav je, da v književnosti omejuje tisto, kar ni za današnjo družbo sprejemljivo (rasizem, nacionalizem, pedofilijo, narkomanijo, itd.). Vendar pa to ne bi smelo izolirati posamezne književnike. Tudi rasist je lahko izdela veliko umetnino. Ocenjevati je potrebno umetnino in ne avtorja. Če ocenjujemo umetnino glede na to kdo je avtor, postanemo tudi sami neka vrste rasisti. Še večji problem je pri narkomanih in alkoholikih, ki so delali v omami.

#4 Rado  Rado dne 25.10.2019 09:59

Po analogiji nekaterih, bi torej bila razstava Hitlerjevih slikarskih del, kulturni dogodek v svoji najčistejši različici.

#5   Darko dne 26.10.2019 10:22

Ne vem, če je bil Hitlet dober slikar. Če pa je bil, si njegova dela zaslužijo enako obravnavo kot dela drugih slikarjev, ki niso bili zločinci. V primeru, da bi njegove “umetnine” zavračali, ker je bil zločinec, bi tudi sami postali rasisti. Zaradi političnih razlogov pa je bolje, da se morebitna umetniška dela zločincev iz sedanjosti in bližnje preteklosti za določeno obdobje umaknejo iz tržišča. Njihovo razstavljanje, objavljanje ali predvajanje, bi lahko pomenilo enako kot dajanje soli na svežo rano. Ko se rana zaceli, pa ne bi smelo biti težav. V današnjem času nismo obremenjeni z ranimi zločinci iz srednjega in starega veka. Ne sprašujemo, se ali so s temi umetniškimi deli povezana kakšna, za današnji čas, nesprejemljiva dejanja. Žal pa tudi vse sveže umetnine (književnost, glasba, slikarstvo, itd.) ne obravnavamo po enakem etičnem kodeksu. Nisem še slišal nikogar, ki bi zavračal umetnine, ki so bile izdelana pod vplivom mamil (alkohol, hašiš, kokain, itd.). Če želimo biti moralni, bi morali ravnati tako kot v športu. V športu se ne priznajo rezultati, ki so doseženi pod dopingom.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !