Nevladne organizacije, civilna družba in iniciative

V državnem zboru se sprejema sprememba zakona o ohranjanju narave. Protestniki nevladnih organizacij kljub prepovedi demonstrirajo pred parlamentom, ker »civilno družbo izključujejo iz gradbenih, sodnih in upravnih postopkov.«

Predlagatelj trdi, da se pri nas vlečejo postopki zaradi parcialnih interesov zelo dolgo in je z zavlačevanjem projektov povzročena tudi gospodarska škoda.

Spomnimo se hidroelektrarn na Muri, Savi, čeprav je splošno znano, da so hidroelektrarne preizkušen vir obnovljive energije. Projekt stoji zaradi sulca in vider. Nujna cesta skozi Barje stoji zaradi redkih metuljev. Avtocestna povezava s Koroško je v fazi sodnih sporov, ker se civilna iniciativa ne strinja s predvideno traso. Gradnja drugega tira kasni tudi zaradi civilne iniciative Vilija Kovačiča.

Zanimivo je dejstvo, da predlagatelj spremembe zakona predlaga za pospešitev gradnje infrastrukturnih objektov sedaj, ko ima sam oblast. Ko pa je bil v opoziciji, je pridno koristil razne iniciative za rušenje projektov , da je prikazal vlado kot opravilno nesposobno.

Zahodna demokracija je favorizirala civilno družbo s poudarkom na človekovih pravicah kot učinkovito orožje hladne vojne. To orožje se še vedno koristi proti avtokratski Kitajski, komunistični Venezueli, terorističnem Iranu…, da se slabi totalitarni režim. Pokazalo pa se je, da ima vsaka palica dva konca. Zato bodo poskusi pod krinko izrednih razmer ta gibanja omejiti kot prispevek k graditvi bolj učinkovite države. In ta boj ne bo tako enostaven.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev ↓

#1   Darko dne 12.05.2020 18:51

Nevladne organizacije, civilna družba in iniciative so sestavni del obstoječega več strankarskega političnega sistema. To je predvsem zaradi tega, ker politične stranke delujejo v bistvu tako kot je delovala nekdaj komunistična partija. Vrh stranke se odloči kako se naj kakšna stvar izvede, članstvo pa je zadolženo za realizacijo nalog, brez možnosti vpliva na odločitve. Razlike od prejšnjega enopartijskega sistema je le v tem, da je sedaj več partij. Ker so se partije dvignile nad probleme ljudi, ljudi pogosto nihče več ne zastopa. Na primer, v parlamentu ni nobene stranke, ki bi se zavzemala za varovanje okolja. Zato se ob konkretnih okoljevarstvenih problemih na terenu ljudje organizirajo sami v civilne iniciative, ali okoljevarstvena združenja. Če omejimo ta del demokracije, izgubimo velik del demokracije. Potem prebivalstvo nima več nobene možnosti vplivati na procese v družbi. Od demokracije mu ostane samo to, da lahko gre vsake štiri leta na volitve. Pa še takrat nima prav velike možnosti izbire med različnimi kandidati. Če se bo na silo krotilo nevladne organizacije, civilno družbi in iniciative, se bodo nasprotja med stranko-kracijo in demokracijo tako zaostrila, da lahko pride do revolucionarnih vrenj. Druga rešitev pa je, da se stranke približajo interesom državljanov. To pa je bolj malo verjetno.

#2   stricmarc dne 13.05.2020 18:42

Darko, sam menim, da so demokratične volitve s starankarsko demokracijo prvenstveno namenjene kanaliziranju mirni predaje oblasti med elitami in ne vladavini ljudstva. Včasih so imeli volilno prvico le pripadniki elit ; v stari Grčiji le svododnjaki, v Rimu patricije, pozneje le plemstvo, z ekonomsko močjo tudi meščanstvo. Pozneje samo bogati, nato le moški in šele zadnjih sto let vsi . Z obvladovanjem medijev je verjetnost, da se naplavi neka nepredvidljiva elita majhna. Je pa ljudstvo zelo nedefiniran konglomerat interesov, ki razen jeze , revolta nima skupnega imenovalca. Največkrat je žrtev, ki jo je zlorabila neka elita. V fracoski revoluciji je ljudstvo z dopadljivimi parolami zlorabilo meščanstvo v boju z fevdalno aristokracijo, delavstvo v proletarski revoluciji del intelektualne elite ( kaviar marksistov po JJ), osamosvojitelji za spremembo političnega sistema in kontrarevolucijo in podobno.Tudi zakoni od Hamurabijevega zakonika v Babilonu do Magne karte v Angliji so le zapis pravic elite, da bi jo zaščitili pred samovoljo vladarja. Danes pa ne vidim zgodbe, ki bi ljudstvo mobilizirala v revolucijo, pač pa le začetek nekih turbolentnih časov, ko bodo ljudje pričakovali odrešenika s trdo roko. Morda je ta tretja pot svilnata cesta kitajske aristokracije in njenega .
nebeškega cesarstva.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !