Greznično blato

Okoljska katastrofa! Neznanci odložili na obronku Pohorja okoli 200 m3 komunalnega blata iz čistilnih naprav.

O tem se je veliko pisalo, pa še sedaj ne vem ali gre za blato komunalne čistilne naprave (ki se je do včeraj izvažalo na Madžarsko) ali pa gre za blato, ki nastaja pri praznjenju greznic. Blato iz bioloških čistilnih naprav ne smrdi, je predelano in če ne bi bilo patogenih bakterij ali težkih kovin, bi se lahko mirno odlagalo na kmetijskih površinah kot gnojilo. Oficialna stroka vidi rešitev v sežigu ( ne sme se govoriti o sežigu, pač pa o termični ali pirolitski obdelavi). Za sežig mora biti blato vsaj deloma posušeno, da gori in da ima vsaj minimalno kalorično vrednost. Blato greznic pa smrdi in se lahko uporablja za gnojenje le pod določenimi pogoji. Greznice živinskih farm pa lahko kmetje polivajo kar po obdelovalnih površinah kot vidik gnojenja, vendar v skladu z načrtom praznjenja greznice. Še nedolgo nazaj so na podeželju kmeti sovaščanom letno praznili greznice in gnojnico polivali po svojih površinah njiv in travnikov. V mestih je komunala praznila greznice ob naraslih vodotokih in vsebino spuščala v bližnje reke. Ko pa so zaživele biološke čistilne naprave, so greznične odplake vozili tja.

Danes imamo evropske standarde, stroge predpise in sankcije ( joj, kako smo zeleni!), predelava ostankov pa ostaja odprta. Greznične odpadke in odpadke iz čistilnih naprav še vedno odlagamo ( na deponije, v naravo…) izvažamo na Madžarsko ali pa po sušenju termično obdelamo v eni od sosednjih sežigalnic. Ker so nekatere čistilne naprave zasebne, zbiratelji, odstranjevalci in posredniki pri odpadkih pa prepuščeni podjetniški zasebni iniciativi zaslužiti denar, je razumljivo, da se iščejo najcenejše rešitve, še posebno takrat, ko se obstoječe poti prekinejo. Koncesionar pokasira denar in nekam odloži odpadke. Podjetje gre v stečaj ( praviloma so to mikro podjetja), odpadek pa ostane na plečih države.

Kaj nam pove ta zgodba?

Komunala in pitne vode bi morali biti izključno javna podjetja, kjer ni dobiček primarnega pomena.

Z razvojem nove dejavnosti bi se morala paralelno razvijati tehnologija in kapacitete za varno uničenje stranskih produktov. Gradimo že desetletja čistilne naprave , pa imamo še vedno v praksi nerešen problem biološkega blata. Obstojajo študije in modrovanja ekspertiz o aerobnem in anaerobnem zorenju blata , o pomenu bio plinarn, o kompostiranju, o termičnih obdelavah , o izpiranju težkih kovin z kompleksonom in še in še. Resnih kapacitet pa še vedno ni na vidiku.

Zakonodajalec , ki predpisuje načine ravnanja z odpadki , mora vsaj v prehodnih določbah poskrbeti za dejansko rešitev problema. Vedno bi moral gledati na problem kompleksno. Kaj predpisuje, kako bo kontroliral izvajanje in kakšne posledice bodo iz takšne doslednosti?

Zasebna iniciativa pri ravnanju z odpadki je v oceanih ustvarila plastične otoke , ko so zbiratelji odvrgli odpadke kar v morje, ko so Kitajci ustavili prevzem odpadne plastike.

Z razvojem nekega izdelka , neke tehnologije, ki ima lahko znaten vpliv na okolje, bi moral zakonodajalec poskrbeti, da se vzporedno razvijajo in gradijo tudi kapacitete za predelavo novo nastalih odpadkov. Krožno in zeleno gospodarstvo še nista avtomatsko rešila problem blata čistilnih naprav in greznic. Ob subvencijah za nakup električnih avtomobilov in znatnih sredstev, ki se vlagajo v razvoj litijevih baterij, razen splošnih ugotovitev, kako si ga prizadevamo za bolj čisto okolje in kako so litijeve baterije okoljski problem, čeprav zdržijo vsaj toliko kot sam avto, še nisem prebral, da bi kje gradili kapacitete za razgradnjo teh akumulatorjev.

Očitno se bomo čez deset let ponovno spraševali, kam z odsluženimi baterijami.

  • Share/Bookmark


0 komentarjev ↓

Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !