Vnosi v kategoriji 'ekologija' ↓

Nevladne organizacije, civilna družba in iniciative

V državnem zboru se sprejema sprememba zakona o ohranjanju narave. Protestniki nevladnih organizacij kljub prepovedi demonstrirajo pred parlamentom, ker »civilno družbo izključujejo iz gradbenih, sodnih in upravnih postopkov.«

Predlagatelj trdi, da se pri nas vlečejo postopki zaradi parcialnih interesov zelo dolgo in je z zavlačevanjem projektov povzročena tudi gospodarska škoda.

Spomnimo se hidroelektrarn na Muri, Savi, čeprav je splošno znano, da so hidroelektrarne preizkušen vir obnovljive energije. Projekt stoji zaradi sulca in vider. Nujna cesta skozi Barje stoji zaradi redkih metuljev. Avtocestna povezava s Koroško je v fazi sodnih sporov, ker se civilna iniciativa ne strinja s predvideno traso. Gradnja drugega tira kasni tudi zaradi civilne iniciative Vilija Kovačiča.

Zanimivo je dejstvo, da predlagatelj spremembe zakona predlaga za pospešitev gradnje infrastrukturnih objektov sedaj, ko ima sam oblast. Ko pa je bil v opoziciji, je pridno koristil razne iniciative za rušenje projektov , da je prikazal vlado kot opravilno nesposobno.

Zahodna demokracija je favorizirala civilno družbo s poudarkom na človekovih pravicah kot učinkovito orožje hladne vojne. To orožje se še vedno koristi proti avtokratski Kitajski, komunistični Venezueli, terorističnem Iranu…, da se slabi totalitarni režim. Pokazalo pa se je, da ima vsaka palica dva konca. Zato bodo poskusi pod krinko izrednih razmer ta gibanja omejiti kot prispevek k graditvi bolj učinkovite države. In ta boj ne bo tako enostaven.

  • Share/Bookmark

Plastika! Kdo je kriv?

Plastika postaja svetovni ekološki problem. Ne bo več plastičnih vrečk za enkratno uporabo, ne bo plastičnega pribora za piknik, ne bo več plastičnih slamic in nič več biba palčk. Ekološka društva dobivajo vladna sredstva, da nas osveščajo. Komunala nam je nastavila nov rumen zabojnik za odpadno plastiko. Sredstva javnega obveščanja nam nastavljajo ogledalo, da bi v njem prepoznali

okoljskega terorista s »plastični eksplozivom«. Pa je vse to res?

Sem iz časov, ko smo kupovali tekočine ( mleko, kislo vodo, pijače, olje, kis ) v vračljivih steklenicah. Salame je trgovka narezala in jih zavila v povoščen papir. Sadje, zelenjavo in marsikaj drugega so prodajalke zapakirale v papirnate vrečke. Kdo nam je torej vsilil plastiko. Proizvajalci, trgovci in logisti predvsem zaradi sebe ( lažja logistika). Kolikor je še pijač v steklenicah, je izdelek dražji od enakega v plastenki ( mleko, pivo, mineralna voda, sok…). Zmanjšanje plastike je bolj problem proizvajalcev dobrin in trgovcev, kot pa potrošnikov. Z dekretom se lahko ukine uporaba plastenk, plastičnih vrečk, folij. Plastične slamice se lahko čez noč zamenja s pravo slamico ( rženova bi bila kar primerna), plastični krožnik za kartonskega in podobno.

Država je zakonodajalec, ki ima škarje in platno , da z zakoni, odloki, odredbami regulira uporabo plastike. Če je modra, postopno z jasnimi terminskimi roki, da imajo uporabniki dovolj časa za prehod k novimi rešitvami.

Nepremišljeni, pa četudi všečni ukrepi, lahko stanje še poslabšajo. Spomnimo se npr. nagrobnih sveč. Uvrstili smo jih v kategorijo odpadkov, ki se ločeno zbirajo, brez jasne rešitve, kaj z zbranimi. Prej so se lahko odlagale med druge odpadke na deponiji, danes se zbirajo ločeno in ustvarjajo grmade, ki čakajo na sežig na dvoriščih firm, koncesionarjev odpadkov. Kolikor je meni znano, se nagrobne sveče sežigajo v sežigalnicah, ki imajo čistile naprave za klor, saj gre pretežno za PVC, kjer je pri sežigi tvorba polikloriranih bifenilov ( PCB ) mogoča. Ker je cena sežiga odvisna od vsebnosti klora, zbiratelji mešajo odpadke, da znižajo povprečno vsebnost klora in s tem dosežejo boljšo ceno. Prav tako je cena sežiga nižja v zimskih mesecih, ko lahko sežigalnica proda nastalo toploto . Zato se kupov plastike pri zbirateljih ne bo mogoč izogniti.

Za plastična okna smo celo ponujali eko subvencije, da smo lesena okna zamenjali s plastiko, ki je na osnovi PVC in za uničenje problematična. Z denarjem smo vzpodbujali uporabo plastike, čeprav poznamo uveljavljene ekološko manj problematične rešitve že stoletja ( les, kovina)

Avtomobilska industrija se je hvalila, koliko je pri njih vgrajene plastike, ki se lahko ponovno uporabi. Morda se lahko. Pa se res?

Še nedolgo so bili zabojniki le za plastenke, ker se baje plastika PET(polietilentereftalat) ponovno uporabi. Danes se meče v rumen kontejner vse, kar je plastika. Jo kdo sortira? Prebira? Reciklira? Kdo?

Vse skupaj konča stisnjeno v balah, ki gredo na sežig v tujino ali pa zgorijo kar na dvorišču. Ločeno zbiranje plastike se je končalo, ko so zbiratelji odkrili izvoz na Kitajsko. Ko pa se je začelo pisati o ogromnih otokih plastike na oceanih, se je ta izvoz končal. In od takrat se kopiči pri nas.

Sam dvomim, da so te ogromne površine umetnih otokov iz tiste plastike, ki jo kopalci puščajo na plažah ali pa razposajeni turisti mečejo iz jaht. Verjetnost je precejšna, da so ladje, ki so« izvažale« odpadke v Afriko ali na Kitajsko iztovorile blago kar na odprtem oceanu.

Ne zasledim razvojnih nalog države, niti komunalnih podjetji, ki bi vzpodbujale iskanje rešitev za reševanje ekoloških problemov ( predelava, uničenje) , še posebno takrat, ko imamo zastavljen cilj, ki takšne rešitve zahteva. Če imamo jasno opredeljeno zmanjšanje količino odpadkov , ki se odlagajo na deponijah, z ločenim zbiranjem, moramo vzporedno razvijati rešitve za predelavo ali uničenje teh ločeno zbranih frakcij. Če tega ni, smo si z zastavljenim ciljem dali strel v lastno nogo.

Morda je politično in vzgojno dopadljivo nabijati vest malemu človeku , da se zamegli

odgovornost za ekološko katastrofo. Od zakonodajalca, ki kroji predpise, od proizvajalca dobrin in trgovca, ki me posiljujeta s plastiko, se krivda prenaša na potrošnika, ki pač kupuje, kar rabi ali misli, da rabi, pa naj bo v plastični, papirni ali kakršni drugi embalaži.

Rezultat iskanja slik za odpadna plastika slike

  • Share/Bookmark

Eko kriminalci, zločinci in teroristi

V kratkem času smo imeli kar tri večje požare pri zbirateljih odpadkov in sicer :

Kemis v Vrhniki 15. maja 2017

EKO PLAST v Ljutomeru 8. junija 2017

EKO Sistemi v Zalogu pri Novem mestu 20. julija 2017

Zagorelo je tudi v Centru za ravnanje z odpadki v Dobu 9. julija 2017. Vendar so požar hitro pogasili in ni bilo posledic.

Samovžigi odpadkov tudi na deponijah niso tako redki, vendar pa so posledice dosti manjše, saj ne gori zbrana večja količina vnetljivih materialov.

Količina začasno skladiščenega gorljivega materiala se kopiči, saj se z evropsko direktivo drastično zmanjšuje dovoljeno deponiranje odpadkov. Pooblaščeni zbiratelji odpadke zbirajo, sortirajo in jih pripravljajo za transport za uničenje. Odpadki, kjer predelava ni možna ( ali rentabilna) končajo v sežigalnicah ( v tujini) ali pa kot sosežig ( cementarne, termoelektrarne). Zbiratelji in koncesionarji se teh branijo, saj zagotovljena cena ne zagotavlja silnih dobičkov ( npr. PVC, ostanki sveč ) še posebno v poletnih mesecih, ko sežigalnice ne morejo dobro prodati proizvedene toplote. Zato tudi takšne zaloge odpadne plastike. Če pogledamo bilance teh podjetji, ne vidimo silnih dobičkov. Ker gre za množico podjetji, ki so nastala koncem osemdesetih let , ko je nekaj ambicioznih mladih strokovnjakov ( največ kemikov) videlo z spremembo predpisov o ravnanju z odpadki , svojo poslovno priložnost. Začelo se je z destilacijo odpadnih topil kar v prostorih onesnaževalca. Z širitvijo na posredništvo in zbiranjem odpadkov se je pojavila potreba po lastnih prostorih za skladiščenje in pripravo materialov za uničenje. Iskale so se ustrezne lokacije v opuščenih tovarnah, po možnosti izven naselja. Ti novodobni ekološki mafijci niso imeli denarja za resne investicije z vsemi merami požarne varnosti. Kemis je začel z investicijo na Vrhniki, šele ko je privabil avstrijskega partnerja.

Z zaostritvijo pogojev za okoljsko soglasje pa bo področje zbiranja odpadkov postopoma prešlo v roke finančno močnim firmam. Kaj to za stroške ekologije in posredno občana pomeni, se lahko ozremo v sosednje države.

V našem primeru ne gre za ekstremne zaslužke kapitala. Iz računovodskih izkazov podjetja niti po rasti, niti po dobičkih, ne izstopajo. Praviloma direktorji ne vozijo mercedesov, nimajo jaht, niti razkošnih vil. Tudi med gazelami, hitro rastočimi podjetji, jih ne najdemo.

Ti fantje niso videti kot zločinci ali teroristi. Niti ne ustvarjajo odpadkov. Le zbirajo jih in vozijo na uničenje.

In zakaj naenkrat toliko gneva, da se celo bivši sodnik za človekove pravice, doktor iz Harvarda, pravni psihoanalitik in mačist Boštjan M. Zupančič vključuje v ta ekološki vrtiljak z jasnim sporočilom: Državo moramo tožiti za primerno odškodnino!

Poleg upravičenega gneva okoličanov , ki je podkrepljeno z slovensko paradigmo, le na mojem dvorišču ne, se v ta vrtiljak vključuje vse več ljudi, ki so ogorčeni zaradi svojega prepričanja in vidijo v teh tragedijah poslovno priložnost za osebno afirmacijo ali afirmacijo svoje skupine.

Ker pa je država vedno bolj pravna ( prepredena s tisoči predpisi), se jo j… predvsem s pravnim orožjem. Vedno manj se govori o vsebini in vedno več o številkah in o prekoračitvah dovoljenih koncentracij, ki smo jih šele včeraj domislili po stoletni brezskrbni rabi. In ko se v igro vključijo mednarodne ekološke organizacije, ni več problem financiranje dolgotrajnih pravdanj. Tako je lahko skupina kmetov premagala cementarno v Trbovljah.

Koncem osemdesetih let, ko je bilo moderno majati sistem, so pristaši zelene opcije napadali tovarne. Šli so celo tako daleč, da občina ni izdala gradbenega dovoljenja za investiranje v že kupljeno čistilno napravo ali v sodobnejši, ekološko bolj varen obrat ( npr. Friti v EMO, zamenjava dotrajane sulfatne linije za pridobivanje žveplove kisline s sodobnejšo na osnovi elementarnega žvepla v Cinkarni). Kupljena oprema je nekaj let stala na tovarniškem dvorišču, medtem pa se je delalo po starem.

Kdo stoji za današnjo histerijo ? So to finančni mogotci, mafija, ki želi prevzeti posel?

Dobro misleči entuziasti, ki se borijo za bolj zdravo okolje ?

Dobre mednarodne povezave z visoko strokovno in finančno podporo utemeljuje sum, da gre za obliko boja nove levičarske internacionale z mednarodnim kapitalom.

Morda tisti, ki pričakujejo ob neuspešni vladi drugačne volilne rezultate? In zato je ekologija ravno dovolj všečno apolitično in nestrankarsko orodje, da pade 2. tir, da pade Magna in še kdo. Napad na ministrico za okolje in prostor rahlja koalicijo in posredno tudi Cerarja, kot predsednika vlade. Začel se je namreč predvolilni čas.

Kdo bi vedel!

Morda je vsakega nekaj.

  • Share/Bookmark

Kemis – poučna zgodba

V osemdestih letih preteklega stoletja je naraščala ekološka osveščenost, spreminjala se je zakonodaja, največ po nemškem vzgledu. Mladi inženirji so v ekologiji videli poslovno priložnost in kar nekaj kemikov se je usmerilo v to dejavnost. Cvetela je reciklaža topil ( destilacije9 , delali so se resni poskusi za sosežig v obstoječih proizvodnjah ( kisli gudron v CC, odpadne oljne gošče v cementarni Anhovo) imobilizacija ( zapekanje) galvanskih muljev v opekarnah, sosežig kadavrov in kostne moke ( po obdobju norih krav) v Termoelektrarni Šoštanj in še bi se našlo kaj primerov. Z osamosvojitvijo pa so za področje zbiranja in uničevanja ( pa tudi posredništva) podeljevali koncesije. Kemis je bil med podjetnejšimi, saj se spomnimo, da je še v času Juge transportiral kompozicijo vagonov z ostanki barv in lakov v Bosno na sosežig v termoelektrarnah. Na koncu je država dobila vrnjene odpadke in jih je morala izvoziti v tujino na sežig.

V začetni fazi je zbiral in skladiščil odpadke v Heliosu. Z večanjem posla pa je postala nuja izgradnja ustreznega skladišča za nevarne odpadke nekje v osrednji Sloveniji. Lokacijo so našli in dobili v Vrhniki. Izgradili so ustrezna skladišča za nevarne in tudi vnetljive odpadke. Saj v času moje aktivnosti ni bila proizvodnja , pač pa skladišče, kjer so se odpadki ustrezno pakirali, sortirali in mešali, da so dosegali ugodne cene v pretežno tujih sežigalnicah. Primer. Posebno v času zamenjave transformatorskih olj, ki so vsebovali PCB ( poliklorirane bifenile) in je bila cena sežiga odvisna od vsebnosti le tega, so se pošiljke mešale z drugimi odpadki, da se je doseglo optimalno ceno sežiga glede na vsebnost klora, žvepla, težkih kovin. Prej je torej šlo za mešalnico in pakirnico, kot pa za kemijsko industrijo.

Z prihodom avstrijskega partnerja se je dejavnost še povečala. Z prodajo Gorenju še sploh, saj so v tem času propadla manjša podjetja, ki so se s to dejavnostjo tudi ukvarjala. In naenkrat ni bilo v skladiščih več nekaj deset ton odpadkov, pač pa preko tisoč. Vsaj beremo, da je zagorelo v skladišču z 1500 t vnetljivih ( predvsem trdnih) odpadkov. Verjetno zakonodajalec ( ki je izdal uporabno dovoljenje) ni predvidel takšne količine odpadkov, niti ni bilo skladišče projektirano za primer požara, da bi z močnimi vodnimi zadrževalniki preprečili odlivanje vode, ki se je porabila pri gašenju, v bližnji potok.

Splošno znano je, da celo premog ( žagovina) naložen v velik kup, lahko zagori zaradi samovžiga. Kaj šele naoljene odpadne krpe, ki so bile v tem skladišču. Pri odpadkih ne poznamo točne sestave , niti nimamo točnih analiz, da bi lahko postregli gasilcem ali javnosti z povsem točnimi podatki . Naoljene odpadne krpe imajo svojo identifikacijsko šifro, vendar so lahko iz bombažnih sintetičnih in mešanih vlaken , pri čemer vemo, da bombaž odlično gori brez dima, medtem ko se plastika tali, smodi in izdatno dimi. Tudi ostanki na krpah so različnega izvora. Gre za barve, olja, premaze, smole…

Rešitev problema ni v tem, da takšnega Kemisa nihče noče. To je vendar podjetje, ki veliko prispeva k bolj zdravemu okolju, saj zbira in skrbi za strokovno uničenje odpadkov. Je pa res, da se pri izdajanju uporabnih dovoljen premalo misli na primere katastrof ( požari so tu pogosti) in na velikost in dislociranost manjših skladišč, kar poznajo smodnišnice in skladišča eksploziva.

Potencialna nevarnost mora biti pod strokovnim nadzorom, tehnično obvladljiva in predvsem dislocirana v več manjših enotah.

O dislociranju manjših sežigalnic odpadkov sem pisal že pred več kot dvajsetimi leti, ko je Jazbinšek forsiral centralno sežigalnico. Potem so interesni lobiji hoteli projekt v Kidričevem, v Trbovljah. V Celju so zgradili manjšo sežigalnico pri deponiji odpadkov za lastne potrebe za sežig gorljivih odpadkov, ki deluje istočasno tudi kot toplarna. Sežigalnica obratuje brez pretresa in negodovanja občanov, le zadeve okoli lastništva se zapletajo med občino in državo. Ko pa bi to sežigalnico znatno razširili in bi začeli s kamioni dovažati svinjarijo iz vse Slovenije, bi se javno mnenje obrnilo.

Poskus izgradnje centralne sežigalnice nekateri deležniki ponovno oživljajo in mahajo z rentabilnostnimi izračuni in z skrbjo za previsoke stroške na položnicah za odvoz odpadkov.

  • Share/Bookmark