Vnosi v kategoriji 'gospodarstvo' ↓

Ekonomizmi

Da je kapitalizma konec, ker neskončna rast produkcij ni mogoča zaradi omejite realnih resursov na Zemlji. To drži le za energijo, surovine, vodo, obdelovalne površine. Sekundarni in kvarterni sektor pa nimata omejitev. Navsezadnje lahko prodajamo parcele na Luni, sivo materijo vesolja ali pa kar človekovo neumnost. Nekateri viri so praktično neizčrpni.

Denarja je preveč (sam sem izjema). Države se zadolžujejo, državne banke tiskajo denar, obresti praktično ni, prebivalstvo bogati. Zakaj ni inflacije?

Zaradi globalizacije. Nihče ne upa dvigniti cene, da ga ne bi poševnooki izrinili iz trga. Ko pa se bo kitajski uvoz omejil, ko se bo zaščitila domača industrija, bo inflacijska spirala podivjala.

Titova Jugoslavija je živela na up. Ko je razpadla, je imela 20 milijonov prebivalcev in 22 milijard dolarjev posojil.

Slovenija ima trideset let pozneje ob 2 milijonih prebivalcev skoraj 40 milijard dolarje kredita. Nikar ne zaključite, da pridni in varčni Slovenci živimo na up.

Radi se pohvalimo, da kredite servisiramo brez težav, ker je naše gospodarstvo …. Kadar pa bodo obrestne mera takšne, kot so bile pred dobrimi tridesetimi leti, bodo zopet vrste za kavo in bencin tudi v demokratični samostojni Sloveniji.

  • Share/Bookmark

Nevladne organizacije, civilna družba in iniciative

V državnem zboru se sprejema sprememba zakona o ohranjanju narave. Protestniki nevladnih organizacij kljub prepovedi demonstrirajo pred parlamentom, ker »civilno družbo izključujejo iz gradbenih, sodnih in upravnih postopkov.«

Predlagatelj trdi, da se pri nas vlečejo postopki zaradi parcialnih interesov zelo dolgo in je z zavlačevanjem projektov povzročena tudi gospodarska škoda.

Spomnimo se hidroelektrarn na Muri, Savi, čeprav je splošno znano, da so hidroelektrarne preizkušen vir obnovljive energije. Projekt stoji zaradi sulca in vider. Nujna cesta skozi Barje stoji zaradi redkih metuljev. Avtocestna povezava s Koroško je v fazi sodnih sporov, ker se civilna iniciativa ne strinja s predvideno traso. Gradnja drugega tira kasni tudi zaradi civilne iniciative Vilija Kovačiča.

Zanimivo je dejstvo, da predlagatelj spremembe zakona predlaga za pospešitev gradnje infrastrukturnih objektov sedaj, ko ima sam oblast. Ko pa je bil v opoziciji, je pridno koristil razne iniciative za rušenje projektov , da je prikazal vlado kot opravilno nesposobno.

Zahodna demokracija je favorizirala civilno družbo s poudarkom na človekovih pravicah kot učinkovito orožje hladne vojne. To orožje se še vedno koristi proti avtokratski Kitajski, komunistični Venezueli, terorističnem Iranu…, da se slabi totalitarni režim. Pokazalo pa se je, da ima vsaka palica dva konca. Zato bodo poskusi pod krinko izrednih razmer ta gibanja omejiti kot prispevek k graditvi bolj učinkovite države. In ta boj ne bo tako enostaven.

  • Share/Bookmark

Sežig in sosežig odpadkov

Ob kopičenju odpadne plastike, samovžigov skladišč zbirateljev odpadkov in prepoved izvoza mulja bioloških čistilnih naprav v Madžarsko ponovno odpira nikoli dorečene dileme: Kam z odpadki?

Sosežig je bila neka hitra rešitev, ko je industrija ( predvsem cementarne) sežigala kalorične odpadke, ki niso vsebovale žvepla in halogenih spojin. Cementarna je nekaj zaslužila na odpadkih in nekaj privarčevala pri gorivu. Predpisane meje za izpuste dimnih plinov so bistveno višje kot pri sežigalnici. Tako rešitev tolerira okolje le tako dolgo, dokler ima občutek, da ljudje živijo od tovarne. Ko pa tovarno prevzamejo tujci in skušajo rentabilnost proizvodnje reševati z sosežigom povečanih količin odpadkov, pripeljanih tudi iz tujine, se idila konča. To je primer Cementarne Trbovlje ( francoski lastniki), Cementarne Anhovo ( italijansko avstrijski lastniki) in se bi še našlo. Sežigalnica Rače, ki je bila zgrajena predvsem za potrebe tovarne Pinos Rače, je s spremembo lastniške strukture postala moteč dejavnik kraja. Tudi v Leku so bile pred leti težnje, da se njihova sežigalnica v Lendavi proda. Zdi se, da je Novartis to idejo opustil.

Krajani še nekako tolerirajo sežig odpadkov, če rešujejo s tem predvsem svoje ekološke probleme. Celjska sežigalnica se je v relativno preobremenjenem in ozaveščenem okolju dobro vključila v prostor, dokler rešuje predvsem odpadke njihovega zbirnega centra in je vključena v sistem toplotne oskrbe Celja.

Sanje o neki veliki centralni sežigalnice pa nočejo in nočejo ugasniti. Poskušali so v Kidričevem, Zasavju, Jesenicah. Menjali so izrazoslovje od ekscelatorja, do termične razgradnje in pirolize.

Vendar pa je dejstvo, da ne glede na male predpisane emisije onesnažuje okolje večja sežigalnica bistveno bolj, saj je emisija dimnih plinov količinsko večja.

Sam menim, da je sosežig in manjše sežigalnice pri zbirnih centrih še sprejemljiva rešitev . Tudi za TEŠ je sosežig primeren, saj za nekatere vrste odpadkov, kot so npr. posušeni mulji bioloških čistilnih naprav, ker so kalorično podobni lignitu. Da pa se TEŠ 6 spremeni v sežigalnico odpadkov, krajani ne bodo pristali. Tudi stroka bo našla tisoč razlogov, zakaj to ni mogoče.

Reševanje odpadkov zahteva tenkočutnost, zmernost in postopnost z upoštevanjem principa, da se ekološko breme enakomerno porazdeli in da rešujemo predvsem svojo svinjarijo. Ideja o gospodarstvu brez odpadkov bo vsaj še vsaj nekaj let le trend, usmeritev. Do takrat pa je potrebno ekološke probleme reševati in ne čakati na neke subjekte ekološkega biznisa, ki bodo probleme reševali (zbiratelji, posredniki…)

Biološke čistilne naprave že imamo vsaj trideset let. In koliko razvojnih projektov z rešitvami so komunale sofinancirale, da bi problem nastalega blata zadovoljivo rešile?

PS.: Čudim se lastnikom Cementarne Anhovo, da zahtevajo povečanje odpadkov za sosežig. Jaz bi se na njihovem mestu veselil že pridobljenih dovoljenj in se prilizoval okolju , da še tega ne izgubim.

  • Share/Bookmark

Elektronika in varnost

Berem: Evropski center za varnost v prometu (ETSC) je zopet inovativen. Čez tri leta bo obvezen nov kup elektronske opreme za povečanje varnosti vozil. Vse lepo in prav. Opozarjam pa zagrete digitaliste, da naj bo ohranjena vsaj pri nekaterih rešitvah možnost izklopa elektronike v interesu večje varnosti v izjemnih primerih.

ESP ( sistem proti zdrsu koles) deluje tako, da pri teku kolesa v prazno zmanjša moč na to kolo. Pri vožnji v klanec jo lahko pozimi toliko zmanjša, da ni dovolj moči za vožnjo navkreber. V praksi se je potrdilo, da so vozila brez elektronike zmogla zasnežene klance z razliko od elektronsko bolje opremljenih dražjih vozil. Danes se ta sistem po potrebi še lahko ročno izklaplja.

Prav tako bi morala obstajati možnost izključitve sistema zaviranja v sili (AEB) in sistema za preprečevanja trka. Zamislite si namreč, da se nepridiprav postavi pred vaš avto in avto avtomatsko poslušno ustavi pred njim. Morda EU le ne bo čez tri leta tako varna, da bi takšen scenarij ne bil mogoč.

Pred časom sem imel kombi, ki so se mu luči avtomatsko prižgale ( Renault za slovenski trg). Ko sem na mejnih prehodih stal v koloni na carini v mrazu s prižganim motorjem, so samo meni svetile luči. Šele na servisu so mi pokazali, da se lahko tudi ročno izklopijo ( nekje spodaj pod volanom).

  • Share/Bookmark

Prometne konice

Razbremenitev cest v prometnih konicah

Na siolu sem zasledil članek Gregorja Pavšiča o prometnih zastojih.https://siol.net/avtomoto/novice/ti-podatki-pojasnjujejo-zastoje-in-razkrivajo-potencial-novih-avtov-514707 Sam bolj govori o električnih avtomobilih in zmanjšanje toplogrednih plinih, vendar navaja veliko podatkov o dnevnih migracijah na delo. Samo v Ljubljansko regijo pride dnevno 90.800 aktivnih oseb (podatek za leto 2018): iz Prekmurja 3.117, iz Podravske regije 9.900 , iz Savinjske 11.330, iz Koroške 1.702 in tako naprej.

Glede na to, da iz Celja peljeta le dva avtobusa in en poslovni vlak v času, da prispeš v Ljubljano v službo do devetih ( od postaje moraš računati še na lokalni prevoz) očitno množica prihaja v Ljubljano z osebnimi avtomobili. Dizel, bencin ali elektrika ne vplivajo na zastoje, pač pa morda le na izpuste toplogrednih plinov.

Prava rešitev ni gradnja dodatnih prometnih pasov, pač pa bistven premik delovne migracije na javni prevoz; to je na železnico in avtobuse, kjer je to mogoče. Danes se ob redkih in polpraznih povezavah javnega prevoza dušimo v prometnih konicah, istočasno pa država ( da ne bom mantral »mi davkoplačevalci«) subvencionira SŽ- potniški promet in medkrajevne avtobusne povezave. Tega denarja ni tako malo, da ne bi pokril izgube polpraznih prevoznikov. Če zraven peljejo brezplačno še upokojence, se ne bo poznalo na ekonomiki (bonbonček Alenke Bratušek).

Povrnitev stroškov prevoza na delo zagotavlja Zakon o delovnih razmerjih ( 130 čl.) in kolektivne pogodbe tako, da ideja o ukinitvi prevoza na delo ne pride v obzir. Ker pa gre za neobdavčen prihodek, s tem dodatkom delodajalci vsaj malo blažijo socialno stisko ( nizka plača, maksimalni stroški za prevoz in nadomestilo za malico).

Predlagam:

1. Sprememba politike plačila prevoznih stroškov

Plačuje se naj samo javna prevozna sredstva, kjer je to le mogoče in sicer mesečna ali letna vozovnica pri javnemu podjetju. Drugače bo koristnik pobral denar in sedel v svoj ali kolegov avto. Z vidika prometnih konic nismo s tem naredili nič. Morda se lahko pavšal prizna in izplača za prevoz do najbližjega postajališča.

2. Fleksibilen delovni čas in delo od doma (kjer in kadar je to mogoče)

3. Urediti javni prevoz in prilagoditi vozne rede.

morajo vpeljati več vlakov ( hitrih, poslovnih). Iz Maribora je le eno poslovni vlak in še za tega je potrebna rezervacija. Ko je poln, je poln in se ne priklapljajo dodatni vagoni. Ostaja pa vlak, ki je bistveno počasnejši in pri vračanju iz Ljubljane morajo potniki zaradi okvare tira v Zidanem mostu prestopati na avtobus, ki jih pripelje do Laškega in nato z drugim vlakom naprej.

Avtobusni prevozniki naj zagotovijo dovolj avtobusov ( iz Celja v Ljubljano sta le dva, ki te pripeljeta v Ljubljano do pol devetih). Koncesionarji morajo na svojih postajah vzdrževati ažurni vozni red vseh povezav, tudi konkurenčne. Na spletu pogrešam enotni vozni red z vsemi progami vseh prevoznikov.

Za razbremenitev prometnih konic ni potrebno osveščanje voznikov, niti reklamnih spotov, pač pa le nekaj ukrepov in sprememb pri delovnem času in načinu povrnitve stroškov prevoza. Vzporedno s temi ukrepi pa se morata oba prevoznika pravočasno prilagoditi spremenjenem režimu prihoda na delo. Vlada jih lahko tem prilagoditvam prisili z levo roko, saj se oba dodatno hranita na državnih jaslih. Neka mala in učinkovita delovna komisija vlade ali ministrstva opravi to nalogo takoj. Res bo malo nejevolje pri tistih, ki služijo s prevoznimi stroški ( štirje se peljejo z enim avtom) in pri tistih, ki so oddaljeni malo premalo od postajališča, da bi bili opravičeni do kilometrine. Ni pa tema ideološka , da bi razdvajale politične stranke.-

  • Share/Bookmark

Skrb Banke Slovenije

Od kod Banki Slovenije skrb, da bi zasebne banke zaradi sla po zaslužkih plasirale preveč kreditov, ki jih komitenti ne bi zmogli več odplačevati? Bančna luknja ne bo več skrb države in davkoplačevalcev, pač pa lastnikov. To je bil eden od deklariranih razlogov, zakaj banke privatizirati. Ali pa so nam lagali! Država lahko za potrebe vzpodbud gospodarstva čez noči usposobi eno izmed preostalih neprodanih bank, da postane sistemska. Deželna banka se že vidi v tej vlogi. Njeni delničarji ( vsaj nekateri) si že gnetejo roke.

Če se je z odprodajo država res rešila odgovornosti dokapitalizacije, potem so ukrepi Banke Slovenije za omejitev kreditov opravičljivi le, če nam gre za ohlajanje pregretega gospodarstva. Za zaščito potrošnikov je dovolj, da sprejme zakon, da dolžnik ne more vreči stanovalca na cesto, dokler mu ne najde ustrezno stanovanje ( kot je bilo v komunističnem režimu) in določi vsoto, ki se jo ne sme pleniti , da lahko kreditojemalec preživi. Potem se bodo že banke znašle in si same postavile pogoje za odobritev kreditov. Saj so vendar prodane in zasebni lastnik je vedno dober gospodar.

  • Share/Bookmark

Neizkoriščeni tehnični potenciali

Kreativne javne natečaje poznamo danes le še v umetnosti in arhitekturi, ostalo so le iskanje ugodnega ponudnika za izvedbo projekta. Natečaji za delitev finančnih sredstev pa so bolj način financiranja dela družbene dejavnosti, kot pa iskanje konkretnih rešitev. V tehniki se razvoj sofinancira preko programov razvojnih raziskovalnih deležnikov iz nabora razvojnih usmeritev, ki jih oblikujejo najbolj spretni in iznajdljivi raziskovalci po svojem znanju in potrebah.

Ne dregajmo v obstoječe delujoče kroge.

Razmišljajmo, kako izkoristiti strokovni potencial doma in v svetu, neodvisno od tega, kje ta potencial ima domicil in komu služi.

Prvi dokumentiran primer javne objave je bil v Franciji, ko je kraljeva oblast razpisala natečaj za proizvodnjo sode. Na osnovi natečaja je Nicolas Leblanc 1791 ponudil svoj postopek pridobivanja sode. V praksi pa danes opredelijo problem in iščejo rešitve v zaprtih krogih inštitucij, pa naj gre za inštitute, univerze, tovarne , strokovne službe. Še v politiki je skoraj nedopustno sprejemati rešitev, ki niso rojene v vladajočih krogih.

Kdaj uporabiti javni razpis za rešitev tehničnega problema? Vedno, ko nimamo konkretne rešitve.

Na natečaju lahko sodelujejo vsi, ki imajo kaj ponuditi. Izbranemu ponudniku pa poleg nagrade nudimo tudi tehnično podporo z podeljevanjem vaučerjev za konkretne meritve, analize, izdelava prototipa in podobno. Namreč ni pričakovati, da bo imel avtor na razpolago vso potrebno merilno in raziskovano opremo ali pa da mu bo delodajalec pustil delo na črno na svojih napravah.

Nekaj primerov uporabnosti te prakse:

Rešitev odpadnih sveč in drugi ekološki problemi:

Zaradi ekološke osveščenosti smo jih uvrstili med posebne odpadke , ki jih ločeno zbiramo in jih pošiljamo v« predelavo«. Podelili smo tudi koncesije zbirateljem. Zdaj pa vemo, da predelave ni in da smo jih z ostalo plastiko izvažali na Kitajsko(?) ali pa so morda pomagale tvoriti oceanske otoke odpadne plastike. Danes gre vse na sežig in ker je cena sežiga plastike , ki vsebuje vezan klor višja ( nevarnost tvorbe PCB ) , so naši zbiratelji mešali med druge za sežig primerne odpadke samo zato, da znižajo povprečno vsebnost klora in s tem dosežejo boljšo ceno. Iz tega naslova so ti veliki kupi plastike , nekaj pa zaradi sezonskega nihanja cen sežiga.

Ker smo mi veliki porabniki nagrobnih sveč, bi lahko z razpisom iskali rešitev za predelavo in morda ustrezno tudi podprli z denarjem ministrstva za gospodarstvo novo investicijo.

V javnosti je manj vidno reševanje odpadnega mulja iz bioloških čistilnih naprav. Vsaka komunala išče svoje rešitve in vsaka ima iz tega naslova svoje preužitkarje.

Nisem še zasledil, da bi Komunale skupaj ali posamezno iskale rešitev problemov na širšem trgu znanja, pa naj gre za rešitev posameznih odpadkov, smradu, hrupa in podobno. Pa bi ne bilo tako težko, saj gre za javna podjetja , kjer ni konkurenčnega boja na razdeljenih teritorijih.

Neusklajenost programov:

Primer:

Ministrstvo za kmetijstvo ugotovi, da je gojenje industrijske konoplje perspektivno in gojenje podpre s subvencijami. Olje, semena, lističi se prodajajo butično ali industrijsko. O steblih vemo, da so se uporablja za vrvi, platno , danes za izolacijo. Vendar kje? Izvoz je mogoč le takrat, ko nimajo tujci dovolj lastnih surovin. Ob akciji »posadimo konopljo« bi bilo smiselno razpisati natečaj za predelavo rastline. Morda bi bilo celo smotrno ustanoviti neko butično predilnico za eksotične tkanine, kot so danes konoplja in morda kopriva ( v 1. sv. vojni so odkupovali koprive za predelavo v blago).

Tovarniško zaplankanje

Zvedel sem, da so v neki tovarni demontirali linijo, ki je stala 25 mio DEM. Spremenil se je trg, tehnološki razvoj je odpihnil proizvod na smetišče zgodovine. Sam bi objavil razpis, da iščem rešitev za obrat, ki zmore te in te operacije. Na tisoče inženirjev v Sloveniji in širše morda pozna rešitev. Splošno znano nam laikom je, da tovarna težke mehanizacije hitro izdela tank . Poučen primer je tudi Hrvaška. Pred vojno ni imela proizvodnje lahkega orožja in je zaradi razvite strojne industrije in vojnih razmer danes ena od vodilnih svetovnih proizvajalk.

Če bi na razpisu ne prišli do realne rešitve, bi se lažjega srca odločil za demontažo. Do sedaj se spomnim le enega primera, ko je bivša Mehanotehna Izola poslala dopis Društvu inovatorjev za rešitev nove, inovativne igrače.

Pa je tu velik potencial. Z razpisi lahko iz peščice domačih raziskovalcev takoj dosežemo nekaj deset zaintersiranih, visoko usposobljenih kadrov, z interdisciplinarnem znanjem tujega okolja in z svojim omrežjem.

Tako pa se industrija poslužuje širšega strokovnega potenciala le, ko gre za izdelavo blagovne znamke. Na tisoče inženirjev in desetine doktorjev znanosti bi svoje znanje z veseljem ponudili

zaradi svoje strokovne afirmacije ( poleg zaslužka), če bi vedeli komu in kaj. Razpisi oz. Objave problemov to področje rešujejo tistim, ki seveda nimajo spletenih svojih omrežji za »prodajo znanja«.

  • Share/Bookmark

Vpliv trga na ceno

Dokaz, kako prosti trg zvišuje cene

Država je na pritisk ekonomistov in naftarjev sprostila cene goriv, razen bencin in nafta sta še vedno pod kontrolo. Kurilno olje in nafta sta praktično isto, kar so vozniki starih dizlov pridno koristili.

Dvig cene kurilnega olja v pol leta je 25 % ( se prosto oblikujejo)

Dvig cene nafte je v enakem obdobju 5,4 % ( cene so pod kontrolo države).

Pa naj še kdo reče, da prosta konkurenca na trgu uravnava cene ! Kartelni dogovori jo višajo brez slabe vesti, če je le proizvod ljudstvu potreben in nujen. In kurilno olje je, saj reveži nimajo pasivnih hiš in nimajo znanja in denarja, da bi koristili subvencije eko sklada. Te subvencije so za bogate, ki bi si projekt realizirali tudi brez državne pomoči.

Država je kot Bog. Daje tistemu, ki že ima.

  • Share/Bookmark

Volilna demagogija – plače

Znižali bomo obdavčitev bruto plač, da bodo neto plače višje. Zaradi večje potrošnje zaradi višjih neto plač bomo preko davka na dodano vrednost pridobili izgubljene davke.

Pa poglejmo podrobnejše to laž.

Pravi davek je le akontacija dohodnine, ki ima progresivno lestvico. Pri minimalni plači jo ni, pri višjih se povečuje stopnja progresivno. Ostali so prispevki, ki se rabijo namensko in niso sestavni del državnega proračuna.

Primer povprečne plače v letu 2017.

Bruto plača. 1602,21

Prispevki iz bruto plače delavca:

1. Prispevki za socialno varnost ( skupaj 22,10%) 354,09

1.1.Prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 15,5% 248,34

1.2.Prispevek za zdravstveno zavarovanje 6,36% 101,90

1.3.Prispevek za zaposlovanje 0,14% 2,24

1.4. Prispevek za starševsko varstvo 0,10 % 1,60

2.Akontacija dohodnine ( brez olajšav) 189,15

Neto plača 1058,97 evro

Če bi ukinili dohodnino, ki je pravi davek na plače, bi povprečni zaposleni Slovenec pridobil

189 evro mesečno. Seveda bi morala razliko dobiti davčna uprava iz drugih virov. Če bi bil ta vir davek na nepremičnine, bi nastradali tisti, ki so lastniki lastnih stanovanj in hiš. Tudi upokojenci z malimi pokojninami živijo v prevelikih hišah in stanovanjih in ti bi bili največje žrtve te inovacije.

Zmanjšanje prispevka za pokojnine in zdravstvo pa je utopično, saj mora že sedaj proračun primakniti v pokojninsko blagajno ( letno skoraj 2 milijardi) in pokrivati izgubo bolnišnic. Seveda pa je tudi to možno, če bomo z pokojninsko reformo pokojnine še znižali in ljudi prisilili v dodatne pokojninske stebre, ki jih bodo plačevali iz neto plač. V zdravstvu pa iz zdravstvene blagajne plačevali minimalni paket, ostalo pa bodo samoplačniške usluge , podprte z varčevanjem pri zavarovalnicah.

Na koncu res ne bo čakalnih vrst, kot npr. pri zobarjih koncesionarjih. Vendar se bo skoraj vse plačalo. Ne samo k zobarju, tudi zdravnikom bomo hodili na Hrvaško. Tam so te usluge še vedno cenejše.

Pa še poglejmo, koliko pridobi delavec z zajamčeno plačo ( bruto 804,96). Nič , saj zaradi davčne olajšave ne plačuje akontacije dohodnine.

In menežer z bruto plačo 10.000 evro? Zaradi ukinitve dohodnine (davka) na plačo pa pridobi 2.714,87 evra. Koliko bodo zaslužili šele top menežerji.

Torej je jasno, kdo pridobi z ukinitvijo davka na plačo. Največ ljudje z visokimi plačami. Siromak pa ostane siromak, kot prej. Še na slabšem bo, saj bo morala država manjkajoče davčne vire nadomestiti.

  • Share/Bookmark

Sodba o 2. tiru

Sklep sodišča, da se referendum o 2. tiru razveljavi, lahko omaja ugled vse dosedanjih referendumov. Obrazložitev, da je vlada delovala pristransko, saj je propagandno in finančno podprla le svojo različico izida, postavi pod vprašaj skoraj vse dosedanje referendume.

Celo temeljno referendumsko oz. Plebiscitarno odločanje o samostojni Sloveniji je v luči sodne odločitve nezakonito. 6. decembra 1990 je bil sprejet Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS , medtem ko se je plebiscitarno odločalo že 23. decembra 1990. leta. Odločno premalo časa, da bi se lahko nasprotniki organizirali v do Jugoslavije sovražnemu okolju. Finančno, medijsko in propagandno podporo je užival le predlog vlade.

Tudi pri vstopu v EU in Nato niso nasprotniki dobili nobene vladne podpore v pripravah na referendumsko odločanje.

V luči zadnje odločitve sodišča o referendumu o 2. tiru ( oz. O vladnem zakonu o ustanovitvi gospodarske družbe za izvedbo investicije v 2. tir) so vsi dosedanji referendumi ( tudi najpomembnejši) v očeh nasprotnikov vprašljivi.

Odločitev, da bi vlada morala medijsko in finančno podpreti aktivnosti nasprotnikov, je že skoraj abotno in skregano z logiko države.

Že dalj časa opažam, da se je v politiki uveljavil trend pravnih bitk, kjer se spopadajo pismouki, ki spretno koristijo procesni pravo in vejice v preobširnih zakonih. O politični vsebini politika govori le takrat, ko je pravna bitka lahko izgubljena in je lahko ljudstvo dodaten pritisk na sodno vejo oblasti. Tipičen primer je Patria.

Ti trendi so postali orodje elit za medsebojne spopade, ki pa dolgoročno rušijo zaupanje v oblast, ustvarjajo klimo za populizem, ko lahko vsak dovolj spreten Krjavelj prepozna svojo tržno nišo in svojo poslovno priložnost . Družba postaja politično nestabilna in nepredvidljiva.

Dovolj spreten populist na oblasti bo lahko jutri brez težav ukinil nekatere pridobitve zahodne demokracije. Kaj nam bo varuh človekovih pravic ( saj ščiti barabe, begunce, jugose..), kaj nam bo informacijska pooblaščenka ( saj poštenjaki nimamo kaj skrivati), kaj nam bo toliko politični strank (politični povzpetniki minirajo projekte naše modre vlade). Nujno je potrebno reformirati sodstvo, da ne bodo na prostosti barabe, tajkuni in udbo mafija. Vpeljati je potrebno inštitut odpoklica poslanca, da lahko strankarski liderji disciplinirajo svoje ljudi.

Vojsko je potrebno okrepiti z politično primernimi prostovoljci, da jo ponovno preveje duh domoljubja.

Državo bi tako ponovno približali klenemu in poštenemu Slovencu, ki bi spoštoval pravično oblast.

Oblast pa bi postala poštena, učinkovita Primarni interes bi ji bil interes naroda .

Do fašizma in totalitarizma ni več daleč.

Rušenje ugleda oblasti vodi do samouničenja gospodarskih, političnih in drugih elit. Zadnja sodba o 2. tiru je majhen tlakovec na tej poti.

Rezultat iskanja slik za 2.tir slike

  • Share/Bookmark