Vnosi v kategoriji 'gospodarstvo' ↓

Strokovna odgovornost

Politična in strokovna odgovornost

Pri nas poznamo le kazensko in politično odgovornost. V velikih poslih sta obe prepleteni. Sodišča meljejo kazensko odgovornost, politika pa politično, kadar je razreševanje v funkciji diskreditacije vladajoče stranke ( vlade ) in nabiranja svojih političnih točk.

Nič pa se ne govori o strokovni odgovornosti, ki je pravzaprav izvirni greh v spirali zablod in zlorab. TEŠ 6 je tipični primer, ko so strokovne podlage naročili in plačali izvajalci projekta. Še pri strokovnih ekspertizah se govori le v smislu politične odgovornosti tudi takrat, ko so svoje ekspertize podpisali dr. Tancig, dr. Križanič, dr. Lahovnik, ne kot strokovnjaki, pač pa kot ministri ene od vladajočih opcij.

Brez zaostrene strokovne odgovornosti poslanci ne morejo dobiti verodostojnih strokovnih podlag za kvalitetno odločanje.

Podobna zgodba je pri drugem tiru, ko obe politični opciji mahata s svojimi strokovnimi mnenji. Če so nasprotja prevelika, bi državljan pričakoval tretje mnenje mednarodnih ekspertov in ne referenduma.

Podobno je v gospodarstvu. Vse večje firme so zavezane k reviziji poslovnih poročil s strani revizorske hiše. Pa se kljub temu dogajajo presenečenja kot so Vegradi, Agrokorji, STC , Istrabenzi in podobno. Še nikoli se revizorske hiše za slabo opravljeno delo ni poklicalo na odgovornost in kakšni tudi odvzelo licenco.

Nekako še razumem, da zaradi višjih interesov ne pokličemo na zagovor ( ali pa vsaj javno izpostavimo) tiste revizorske hiše , ki so ocenile baje prevelike bančne luknje , kar nas je stalo nekaj milijard denarja za dokapitalizacijo prenapihnjenih bančnih lukenj. Uglednim firmam, ki lahko vplivajo na našo bonitetno oceno, se pač ni pametno zameriti.

Vendar pa lahko v domači hiši storimo korak naprej pri ugotavljanju strokovne odgovornosti. Prav praksa je postala navada, da novi direktor odkrije skrito izgubo iz obdobja predhodnika in si zagotovi uspeh že s tem, da je izguba v njegovem mandatu manjša.

Vse, ki so zaključna letna poročila revidirali ( gre za zunanje pooblaščene firme) nihče ne vpraša, kako je to mogoče.

V takšnem stanju je zakonsko predpisana revizija brez smisla.

Rezultat iskanja slik za odgovornost slike

  • Share/Bookmark

Eko kriminalci, zločinci in teroristi

V kratkem času smo imeli kar tri večje požare pri zbirateljih odpadkov in sicer :

Kemis v Vrhniki 15. maja 2017

EKO PLAST v Ljutomeru 8. junija 2017

EKO Sistemi v Zalogu pri Novem mestu 20. julija 2017

Zagorelo je tudi v Centru za ravnanje z odpadki v Dobu 9. julija 2017. Vendar so požar hitro pogasili in ni bilo posledic.

Samovžigi odpadkov tudi na deponijah niso tako redki, vendar pa so posledice dosti manjše, saj ne gori zbrana večja količina vnetljivih materialov.

Količina začasno skladiščenega gorljivega materiala se kopiči, saj se z evropsko direktivo drastično zmanjšuje dovoljeno deponiranje odpadkov. Pooblaščeni zbiratelji odpadke zbirajo, sortirajo in jih pripravljajo za transport za uničenje. Odpadki, kjer predelava ni možna ( ali rentabilna) končajo v sežigalnicah ( v tujini) ali pa kot sosežig ( cementarne, termoelektrarne). Zbiratelji in koncesionarji se teh branijo, saj zagotovljena cena ne zagotavlja silnih dobičkov ( npr. PVC, ostanki sveč ) še posebno v poletnih mesecih, ko sežigalnice ne morejo dobro prodati proizvedene toplote. Zato tudi takšne zaloge odpadne plastike. Če pogledamo bilance teh podjetji, ne vidimo silnih dobičkov. Ker gre za množico podjetji, ki so nastala koncem osemdesetih let , ko je nekaj ambicioznih mladih strokovnjakov ( največ kemikov) videlo z spremembo predpisov o ravnanju z odpadki , svojo poslovno priložnost. Začelo se je z destilacijo odpadnih topil kar v prostorih onesnaževalca. Z širitvijo na posredništvo in zbiranjem odpadkov se je pojavila potreba po lastnih prostorih za skladiščenje in pripravo materialov za uničenje. Iskale so se ustrezne lokacije v opuščenih tovarnah, po možnosti izven naselja. Ti novodobni ekološki mafijci niso imeli denarja za resne investicije z vsemi merami požarne varnosti. Kemis je začel z investicijo na Vrhniki, šele ko je privabil avstrijskega partnerja.

Z zaostritvijo pogojev za okoljsko soglasje pa bo področje zbiranja odpadkov postopoma prešlo v roke finančno močnim firmam. Kaj to za stroške ekologije in posredno občana pomeni, se lahko ozremo v sosednje države.

V našem primeru ne gre za ekstremne zaslužke kapitala. Iz računovodskih izkazov podjetja niti po rasti, niti po dobičkih, ne izstopajo. Praviloma direktorji ne vozijo mercedesov, nimajo jaht, niti razkošnih vil. Tudi med gazelami, hitro rastočimi podjetji, jih ne najdemo.

Ti fantje niso videti kot zločinci ali teroristi. Niti ne ustvarjajo odpadkov. Le zbirajo jih in vozijo na uničenje.

In zakaj naenkrat toliko gneva, da se celo bivši sodnik za človekove pravice, doktor iz Harvarda, pravni psihoanalitik in mačist Boštjan M. Zupančič vključuje v ta ekološki vrtiljak z jasnim sporočilom: Državo moramo tožiti za primerno odškodnino!

Poleg upravičenega gneva okoličanov , ki je podkrepljeno z slovensko paradigmo, le na mojem dvorišču ne, se v ta vrtiljak vključuje vse več ljudi, ki so ogorčeni zaradi svojega prepričanja in vidijo v teh tragedijah poslovno priložnost za osebno afirmacijo ali afirmacijo svoje skupine.

Ker pa je država vedno bolj pravna ( prepredena s tisoči predpisi), se jo j… predvsem s pravnim orožjem. Vedno manj se govori o vsebini in vedno več o številkah in o prekoračitvah dovoljenih koncentracij, ki smo jih šele včeraj domislili po stoletni brezskrbni rabi. In ko se v igro vključijo mednarodne ekološke organizacije, ni več problem financiranje dolgotrajnih pravdanj. Tako je lahko skupina kmetov premagala cementarno v Trbovljah.

Koncem osemdesetih let, ko je bilo moderno majati sistem, so pristaši zelene opcije napadali tovarne. Šli so celo tako daleč, da občina ni izdala gradbenega dovoljenja za investiranje v že kupljeno čistilno napravo ali v sodobnejši, ekološko bolj varen obrat ( npr. Friti v EMO, zamenjava dotrajane sulfatne linije za pridobivanje žveplove kisline s sodobnejšo na osnovi elementarnega žvepla v Cinkarni). Kupljena oprema je nekaj let stala na tovarniškem dvorišču, medtem pa se je delalo po starem.

Kdo stoji za današnjo histerijo ? So to finančni mogotci, mafija, ki želi prevzeti posel?

Dobro misleči entuziasti, ki se borijo za bolj zdravo okolje ?

Dobre mednarodne povezave z visoko strokovno in finančno podporo utemeljuje sum, da gre za obliko boja nove levičarske internacionale z mednarodnim kapitalom.

Morda tisti, ki pričakujejo ob neuspešni vladi drugačne volilne rezultate? In zato je ekologija ravno dovolj všečno apolitično in nestrankarsko orodje, da pade 2. tir, da pade Magna in še kdo. Napad na ministrico za okolje in prostor rahlja koalicijo in posredno tudi Cerarja, kot predsednika vlade. Začel se je namreč predvolilni čas.

Kdo bi vedel!

Morda je vsakega nekaj.

  • Share/Bookmark

Majamo vlado

Bliža se predvolilni čas in sedaj je trenutek, da prikažemo Cerarjevo vlado kot nesposobno, ki ji ne uspe noben resen projekt. Bili so časi, ko smo majali z interpelacijami razne ministre, da bi povečali razpoke znotraj vladajoče koalicije. Interpelirali smo notranjo ministrico zaradi slabih plač in slabe opremljenosti policije in ne zaradi bodeče žice ali posebnih pooblastil policije. Interpelirali smo ministrico za delo zaradi koroške deklice in velenjskih dečkov. Ministra za okolje in prostor zaradi barake, ki ni imela gradbenega dovoljenja ( V RS je okoli 300.000 objektov, zgrajenih na črno).

Vladi smo očitali, da ne spelje zdravstvene reforme, da ne naredi ničesar za gradnjo drugega tira in ne novelira zakona o delovnih razmerjih, s čemer bi zagotovili v veselje delodajalcem bolj fleksibilno delovno silo. Ničesar tudi ne naredi za privabitev tujih investicij.

Pa kljub nesposobnosti vlade dosegamo zavidljivo gospodarsko rast. Beležimo padec brezposelnosti. Davčne blagajne so povečale prilive in zmanjšale krajo države s strani podjetnikov.

Pojavlja se scenarij iz preteklosti, ko je SDS minirala z referendumom pokojninsko reformo in jo po izvolitvi sama takoj izpeljala. Prav tako je Pahorjevi vladi s pomočjo nacionalnega interesa in jurišnikov SŽ in Luke Koper uspelo zaminirati projekt vstopa DB ( nemške železnice) v Luko, Interevropo in železnice, kljub toliko opevanem vstopu tujega kapitala in umika države iz gospodarstva s strani slovenske desnice.

Znanec, verni privrženec Janše, je načel temo 2. tira kot projekt podoben TEŠ 6. Operiral je z cenami kot velik strokovnjak: tu dvesto milijonov, tam tristo… Ne ve zakaj vabiti v projekt Madžare, ko pa ga zmoremo zgraditi sami. O priporočilih Bruslja o javno zasebnem partnerstvu, o vključevanju več držav v logistiko, ni hotel niti slišati. Zakaj pa prodajati Helios, Cinkarno, Telekom, NLB… , če so to donosni projekti, je preslišal. V tej smeri ni dala centrala ustreznih smernic. Važno je le, da se projekt ne začne v mandatu te vlade. Ga bomo začeli po volitvah mi, skupaj z našimi prijatelji Madžari.

Naenkrat je postal veliko ljubitelj narave, saj se postavlja ponovno projekt Magna in zanimivo, tudi Kemisa. Kemis je le kot primer neučinkovite in nesposobne vlade Mira Cerarja in nima drugega političnega sporočila.

Mislim pa, da je zaradi želje po višjem BDP (in na tem temelječem navideznem uspehu vlade) zanemarjeno temeljno vprašanje; V kakšni Sloveniji želimo živeti?

Menim, da lakirnica Magne spada le na degradirane površine ( kot je okolica Tovarne dušika Ruše, Tovarne glinice v Kidričevem in še kje), ki so dovolj blizu Maribora in imajo prometno infrastrukturo ( ceste, železnica). Morda bi morali investitorju ponuditi lokacije po naši izbiri tudi za ceno, če se preseli drugam. Razlastitev, ko z posestnikom ni mogoč dogovor in ko gre za pomemben objekt, pa se mi zdi normalna in je primerjava z denacionalizacijo po 2. svetovni vojni nekorektna.

Bi pa podprl referendum o širitvi Luke Koper. Ali pri dobrih 30 km obale prenesemo tako veliko pristanišče z vso ustrezno infrastrukturo. Ali moramo postati novi Hamburg. Ali damo prednost turizmu, ribolovu, naravi, solinam ali pristanišču?

To so zame vprašanja, o katerih bi rad slišal mnenje Slovencev. Traso, sistem vleke, cene posameznih gradbenih faz pa bi pustil stroki. Prebral sem sicer Duhovnikov inovacijski predlog, vendar se o njem ne upam opredeljevati. Sem premalo strokoven.

  • Share/Bookmark

Kemis – poučna zgodba

V osemdestih letih preteklega stoletja je naraščala ekološka osveščenost, spreminjala se je zakonodaja, največ po nemškem vzgledu. Mladi inženirji so v ekologiji videli poslovno priložnost in kar nekaj kemikov se je usmerilo v to dejavnost. Cvetela je reciklaža topil ( destilacije9 , delali so se resni poskusi za sosežig v obstoječih proizvodnjah ( kisli gudron v CC, odpadne oljne gošče v cementarni Anhovo) imobilizacija ( zapekanje) galvanskih muljev v opekarnah, sosežig kadavrov in kostne moke ( po obdobju norih krav) v Termoelektrarni Šoštanj in še bi se našlo kaj primerov. Z osamosvojitvijo pa so za področje zbiranja in uničevanja ( pa tudi posredništva) podeljevali koncesije. Kemis je bil med podjetnejšimi, saj se spomnimo, da je še v času Juge transportiral kompozicijo vagonov z ostanki barv in lakov v Bosno na sosežig v termoelektrarnah. Na koncu je država dobila vrnjene odpadke in jih je morala izvoziti v tujino na sežig.

V začetni fazi je zbiral in skladiščil odpadke v Heliosu. Z večanjem posla pa je postala nuja izgradnja ustreznega skladišča za nevarne odpadke nekje v osrednji Sloveniji. Lokacijo so našli in dobili v Vrhniki. Izgradili so ustrezna skladišča za nevarne in tudi vnetljive odpadke. Saj v času moje aktivnosti ni bila proizvodnja , pač pa skladišče, kjer so se odpadki ustrezno pakirali, sortirali in mešali, da so dosegali ugodne cene v pretežno tujih sežigalnicah. Primer. Posebno v času zamenjave transformatorskih olj, ki so vsebovali PCB ( poliklorirane bifenile) in je bila cena sežiga odvisna od vsebnosti le tega, so se pošiljke mešale z drugimi odpadki, da se je doseglo optimalno ceno sežiga glede na vsebnost klora, žvepla, težkih kovin. Prej je torej šlo za mešalnico in pakirnico, kot pa za kemijsko industrijo.

Z prihodom avstrijskega partnerja se je dejavnost še povečala. Z prodajo Gorenju še sploh, saj so v tem času propadla manjša podjetja, ki so se s to dejavnostjo tudi ukvarjala. In naenkrat ni bilo v skladiščih več nekaj deset ton odpadkov, pač pa preko tisoč. Vsaj beremo, da je zagorelo v skladišču z 1500 t vnetljivih ( predvsem trdnih) odpadkov. Verjetno zakonodajalec ( ki je izdal uporabno dovoljenje) ni predvidel takšne količine odpadkov, niti ni bilo skladišče projektirano za primer požara, da bi z močnimi vodnimi zadrževalniki preprečili odlivanje vode, ki se je porabila pri gašenju, v bližnji potok.

Splošno znano je, da celo premog ( žagovina) naložen v velik kup, lahko zagori zaradi samovžiga. Kaj šele naoljene odpadne krpe, ki so bile v tem skladišču. Pri odpadkih ne poznamo točne sestave , niti nimamo točnih analiz, da bi lahko postregli gasilcem ali javnosti z povsem točnimi podatki . Naoljene odpadne krpe imajo svojo identifikacijsko šifro, vendar so lahko iz bombažnih sintetičnih in mešanih vlaken , pri čemer vemo, da bombaž odlično gori brez dima, medtem ko se plastika tali, smodi in izdatno dimi. Tudi ostanki na krpah so različnega izvora. Gre za barve, olja, premaze, smole…

Rešitev problema ni v tem, da takšnega Kemisa nihče noče. To je vendar podjetje, ki veliko prispeva k bolj zdravemu okolju, saj zbira in skrbi za strokovno uničenje odpadkov. Je pa res, da se pri izdajanju uporabnih dovoljen premalo misli na primere katastrof ( požari so tu pogosti) in na velikost in dislociranost manjših skladišč, kar poznajo smodnišnice in skladišča eksploziva.

Potencialna nevarnost mora biti pod strokovnim nadzorom, tehnično obvladljiva in predvsem dislocirana v več manjših enotah.

O dislociranju manjših sežigalnic odpadkov sem pisal že pred več kot dvajsetimi leti, ko je Jazbinšek forsiral centralno sežigalnico. Potem so interesni lobiji hoteli projekt v Kidričevem, v Trbovljah. V Celju so zgradili manjšo sežigalnico pri deponiji odpadkov za lastne potrebe za sežig gorljivih odpadkov, ki deluje istočasno tudi kot toplarna. Sežigalnica obratuje brez pretresa in negodovanja občanov, le zadeve okoli lastništva se zapletajo med občino in državo. Ko pa bi to sežigalnico znatno razširili in bi začeli s kamioni dovažati svinjarijo iz vse Slovenije, bi se javno mnenje obrnilo.

Poskus izgradnje centralne sežigalnice nekateri deležniki ponovno oživljajo in mahajo z rentabilnostnimi izračuni in z skrbjo za previsoke stroške na položnicah za odvoz odpadkov.

  • Share/Bookmark

TEŠ 6 in strokovna odgovornost

Že pred leti sem na tem blogu pisal o TEŠ 6 iz vidika strokovne odgovornosti. V javnosti in v parlamentarnih komisijah se predvsem išče sledi koruptivnosti, političnega lobiranja saleškega lobija, odklon od svetlih ciljev brezogljične energije, kot nove mantre gurujev ekologije. Vse te elemente je zaslediti v vseh družbah, v vseh časih in političnih sistemih.

In na kaj se naj upre vesten in pošten uradnik, preden prižge zeleno luč projektu, ki mu botrujejo strasti, lokalni interesi in lobisti ter del gospodarstva ( dobavitelji, podizvajalci…)?

Na stroko! Naročijo se recenzije projektov, naročijo se strokovne študije, novi ekonomski elaborati ( tu dr. Tajnikar in dr. Lahovnik nista čisto nedolžna). Strokovnjaki poberejo svoj denar in »nikome ništa«.

Zgrešenost projekta TEŠ 6 je lepa priložnost, da se preverijo objektivnosti strokovnih ocen in se goljufije predajo v presojo strokovnim asociacijam, kot so Univerze, Inženirska zbornica, Društvo inženirjev in tehnikov, da se ve, kdo je načelen in pošten, kdo prostituira znanost in da se ne ponovi primer kot pri Tovarni sladkorja Ormož, ko so isti strokovnjaki predlagali zaprtje tovarne in sedaj po dobrem desetletju predlagajo gradnjo nove tovarne. Prav bi bilo, da bi se v primeru zmote ali napačne presoje vsaj potuhnil v tišino.

Očiščenje znanosti in stroke prostituiranja in zlorabljanja za določene cilje je skrajno škodljivo za pošteno politiko, bolj kot korupcija, preglednost javnih razpisov, neregistrirani lobisti.

Na kaj se naj upre investitor, če stroki ni mogoče zaupati?

  • Share/Bookmark

Kasko zavarovanje

Kupili smo nov » rabljen« avto, po domače testni avto, star 4 mesece z nekaj sto prevoženimi kilometri. Zanj smo plačali 12.ooo evro. Nov je bil v trgovini po ceni 14.000, pa še nekaj popusta in lahko ga kupiš za 13.000. Pri nekaterih modelih so popusti tudi po 5000 evrov.

Vendar zavarovalnico pri odmeri kasko zavarovanja ne zanima dejanski račun, pač pa le osnovni cenik, ki je po navadi vsaj nekaj tisočakov višji, da lahko naračuna višjo premijo. Tudi ko je avto star deset let in je praktično vreden le še nekaj tisočakov, se obračunava premija na znesek novega avtomobila ( brez popustov in podobnih fint). In če naredite z rabljenim totalko ali pa vam ga ukradejo, zavarovalnica ne plača po izhodiščni ceni, pač pa za vsako leto odbije 16 %. Tudi v primeru karambola vam plačajo le delo, steklo , luči, za ostale dele pa znižajo vrednost vgrajenega dela za amortizacijo, pa čeprav je bila premija izračunana in seveda plačana po ceni novega vozila.

Dejansko bi morala zavarovalnica obračunavati premijo na osnovi vrednosti ocenjenega vozila. Premija bi bila zato manjša za rabljene avtomobile.

Zaradi svoje pametne politike so kasko zavarovani le novi in novejši avtomobili ter tisti rabljeni, kjer imajo stranke veze z cenilci, da ponovno zavarujejo rabljeno vozilo kasko, da ga lahko renovirajo ( popravilo manjših odrgnin, lakiranje) na stroške zavarovalnice. Nekateri avtoličarji in avtokleparji ga  za prijatelje  celo poškodujejo tako, da je verjetnost poškodb na parkirnem mestu bolj prepričljiva. Še posebno, če imajo »ta pravega« cenilca.

Morda bi bila zanimiva tudi analiza o totalkah in krajah novih vozil. Če npr. kupim novo vozilo z popustom, pa še testno naj bo, za 12.000 evrov in ga karamboliram ali ga mi ukradejo, dobim od zavarovalnice izhodiščno ceno, ki je bila v mojem primeru 15.000 evrov. Mimogrede zaslužim tri tisočake. Pri dražjih modelih so zaslužki še večji.

Totalke, ki se dajo popraviti, hitro končajo pri » naših« avtokleparjih kar po zvezah, Z nekaj tisoč evrih vloženega dela da avtoklepar avto letošnjega letnika hitro na trg.

Temu obrtniku posel teče. Na drugi strani ceste pa je njegov stanovski kolega, ki cele noči klepa, da preživi. Ker ni prišel v zavarovalniški biznis, ostaja le pri popravilu starih krip, kjer je stranki že račun za nekaj sto evrov previsok.

Rezultat iskanja slik za karambol slike

  • Share/Bookmark

Cene kurilnega olja in trg

Da konkurenca in prosto oblikovanje cen znižujeta cena in da je to v korist potrošniku, ne drži.

Primerjajmo cene dizel goriva in kurilnega olja, ki se od 1.4.2016 prosto oblikuje.

Datum          cena disel goriva        cena kurilnega olja

1.4.2016           1,050                  0,705

22.9.2016         1,080                  0,800 ( Petrol)

Porast cene       2,85%                10,6 %

PS.: Ne pozabiti, da se kurilna sezona še ni začela in bi po logiki velika ponudba – malo povpraševanje morale biti cene minimalne. Pa so? Kaj bo, ko nastopi kurilna sezona.

Pa še mimogrede. V Sloveniji je vsaj deset ponudnikov kurilnega olja in zato ne moremo govoriti o premajhni ponudbi. In zanimivo. Para državni Petrol je od ponudnikov še najcenejši.

  • Share/Bookmark

Čudno, res čudno !

Robert Ličen bivši nadzornik DARS je obtožil ministra Petra Gašperšiča, da je nanj pritiskal, da zamenja šefa Matjaža Kneza. Med njim in ministrom so padale težke besede, ki so obetale razčiščevanje na sodišču. Pa je vse utihnilo. Še bolj glasna pa je bila prva nadzornica Luke Koper Alenka Žnidaršič Krajnc. Obtožila je vlado, predvsem ministra Gašperšiča, da jo hočejo zamenjati, ker noče odstaviti vodstvo, ki baje dela dobro in se upira mrhovinarjem, ki nočejo razbiti Luko in pokrasti s privatizacijo še zadnje ostanke državnega ( družbenega ) premoženja. Zaradi njene pokončnosti (v privatizaciji EMA se v vlogi svetovalke ni pokazala kot načelna poštenjakinja) in celo obtožbah, da ji grozijo z smrtjo in jo poskušajo podkupiti, razen modrovanja dr. Dobovška, ni bilo odziva.

Vse politične stranke so utihnile. Nihče ni zahteval preiskovalne komisije, nihče interpelacije.

Očitno so privatizacijski mrhovinarji porazdeljeni po celotnem političnem prostoru.

Spomnimo se perspektivnega politika Golubiča. Njega in njegovo ministrico Radičevo je pokopal

projekt TEŠ 6.

  • Share/Bookmark

Dodatno pokojninsko varčevanje

Zakaj ne morem plačevati dodatnega pokojninskega zavarovanja pri pokojninski blagajni ( PIZ) za večjo pokojnino in ne le pri zavarovalnicah in podobnih asociacijah ( Grawe, Triglav, Adriatik, Modra zavarovalnica,Prva pokojninska družba gospe Krajnc , Obrtniški sklad  podobno?

  • Share/Bookmark

Predlogi k pokojninski reformi

Ker očitno nihče ne gleda celovito na pokojnine, pač pa le parcialno iz vidika vzdržnosti pokojninske blagajne in ne kot civilizacijski dosežek družbe, ki zna poskrbeti za svoje starce, predlagam nekaj dodatnih ukrepov:

-S ciljem krajšanja uživanja pokojnine je potrebno vse programe, ki jih financira država za daljše življenje, ukiniti ( SVIT, DORA, društva diabetikov, akcije nižanja krvne tlaka, akcije zdravega načina življenja). Država prihrani pri stroških financiranja programov in ob skrajšanju življenja privarčuje pri pokojninski blagajni.

-Zdrav način življenja poveča dolgost življenja in verjetnost obolenja z Alzheimerjevo boleznijo, ki je v skokovitem porastu v starajoči se EU. Stroški že presegajo raka.

-Z zdravstveno reformo znižati zastonjkarsko košarico in vpeljati samoplačniško zdravstvo. Večina upokojencev tega stroška ne bo zmogla in medicina ne bo več daljšala življenje starostnikov.

Za kadilce, debeluhe, nešportnike vpeljati bonus, saj ta kategorija ne bo dolgo obremenjevala pokojninsko blagajno, ker je njihova življenjska doba bistveno krajša.

Obsedence z zdravim načinom življenja pa je potrebno zaradi vzdržnosti blagajne obremeniti z malusom, saj bodo ti v povprečju dalj časa uživali pokojnine.

-V podjetjih, ki nimajo opravičljivega razloga za tehnološke viške je potrebno ukiniti prakso, da kandidata za upokojitev kanalizirajo na zavod, na čakanje.

Dobre strani reforme so:

-daljšanje delovne dobe. Morda na 70 let! Vendar pa delodajalci niso veseli, da imajo zaposlene ljudi z omejenimi fizičnimi in umskimi zmožnostmi starostnikov.

Ukinitev limitov bo dobra novica za ljudi z najvišjimi plačami. Danes je pokojnina še vedno limitirana in za človeka s plačo 10.000 evrov pomeni katastrofalni padec prihodkov. Res je, da dosedaj vsaka reforma ta limit povišuje skoraj neopazno, da ne vzbuja nejevolje med revnimi.

Lahko bi sicer povišali prispevke za pokojninsko varstvo, kar pa ne bi bilo sprejemljivo za naše vrle gospodarstvenike in konkurenčnost gospodarstva.

Lahko bi tudi dovolili, da posameznik vplačuje več v pokojninsko blagajno in iz tega naslova doseže boljšo pokojnino. Vendar bi to bila klofuta zasebnimi skladi, saj bi vsak raje vlagal v pokojninski sklad, za katerega jamči država.

Operirati z vzdržnostjo pokojninske blagajne je neresna demagogija, saj vsakih nekaj let sprejemamo reforme po navodilih Mednarodnega finančnega sklada. Mahati tridesetletniku z reformo, ki mu bo zagotovila pokojnino, je neresno. V času do njegove upokojitve bo še kar nekaj reform.

Kako doseči polno zaposlenost in zaposlenost predvsem pri mladih, kako iz gospodarstva preko KAD ( v lasti pokojninskega sklada) zagotavljati sredstva, kako razbremeniti gospodarstvo in polniti proračun z denarjem, ki nam odteka v davčne oaze, pa so druge zgodbe, čeprav imajo posredno močan vpliv na vzdržnost pokojninske blagajne, pa se nihče celovito ne ukvarja. Ne pri nas, ne v Evropi. Vlade razmišljajo le o krčenju pokojninske postavke v proračunu, da bo ta bolj finančno uravnotežen in sposoben za nova zadolževanja. Tudi zavarovalnice ne bodo imele pravega posla iz naslova dodatnih pokojninski zavarovanj, če bo osnovno pokojninsko zavarovanje omogočalo civilizacijskemu napredku primernega življenja starostnikov.

  • Share/Bookmark