Vnosi v kategoriji 'gospodarstvo' ↓

Volilna demagogija – plače

Znižali bomo obdavčitev bruto plač, da bodo neto plače višje. Zaradi večje potrošnje zaradi višjih neto plač bomo preko davka na dodano vrednost pridobili izgubljene davke.

Pa poglejmo podrobnejše to laž.

Pravi davek je le akontacija dohodnine, ki ima progresivno lestvico. Pri minimalni plači jo ni, pri višjih se povečuje stopnja progresivno. Ostali so prispevki, ki se rabijo namensko in niso sestavni del državnega proračuna.

Primer povprečne plače v letu 2017.

Bruto plača. 1602,21

Prispevki iz bruto plače delavca:

1. Prispevki za socialno varnost ( skupaj 22,10%) 354,09

1.1.Prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 15,5% 248,34

1.2.Prispevek za zdravstveno zavarovanje 6,36% 101,90

1.3.Prispevek za zaposlovanje 0,14% 2,24

1.4. Prispevek za starševsko varstvo 0,10 % 1,60

2.Akontacija dohodnine ( brez olajšav) 189,15

Neto plača 1058,97 evro

Če bi ukinili dohodnino, ki je pravi davek na plače, bi povprečni zaposleni Slovenec pridobil

189 evro mesečno. Seveda bi morala razliko dobiti davčna uprava iz drugih virov. Če bi bil ta vir davek na nepremičnine, bi nastradali tisti, ki so lastniki lastnih stanovanj in hiš. Tudi upokojenci z malimi pokojninami živijo v prevelikih hišah in stanovanjih in ti bi bili največje žrtve te inovacije.

Zmanjšanje prispevka za pokojnine in zdravstvo pa je utopično, saj mora že sedaj proračun primakniti v pokojninsko blagajno ( letno skoraj 2 milijardi) in pokrivati izgubo bolnišnic. Seveda pa je tudi to možno, če bomo z pokojninsko reformo pokojnine še znižali in ljudi prisilili v dodatne pokojninske stebre, ki jih bodo plačevali iz neto plač. V zdravstvu pa iz zdravstvene blagajne plačevali minimalni paket, ostalo pa bodo samoplačniške usluge , podprte z varčevanjem pri zavarovalnicah.

Na koncu res ne bo čakalnih vrst, kot npr. pri zobarjih koncesionarjih. Vendar se bo skoraj vse plačalo. Ne samo k zobarju, tudi zdravnikom bomo hodili na Hrvaško. Tam so te usluge še vedno cenejše.

Pa še poglejmo, koliko pridobi delavec z zajamčeno plačo ( bruto 804,96). Nič , saj zaradi davčne olajšave ne plačuje akontacije dohodnine.

In menežer z bruto plačo 10.000 evro? Zaradi ukinitve dohodnine (davka) na plačo pa pridobi 2.714,87 evra. Koliko bodo zaslužili šele top menežerji.

Torej je jasno, kdo pridobi z ukinitvijo davka na plačo. Največ ljudje z visokimi plačami. Siromak pa ostane siromak, kot prej. Še na slabšem bo, saj bo morala država manjkajoče davčne vire nadomestiti.

  • Share/Bookmark

Sodba o 2. tiru

Sklep sodišča, da se referendum o 2. tiru razveljavi, lahko omaja ugled vse dosedanjih referendumov. Obrazložitev, da je vlada delovala pristransko, saj je propagandno in finančno podprla le svojo različico izida, postavi pod vprašaj skoraj vse dosedanje referendume.

Celo temeljno referendumsko oz. Plebiscitarno odločanje o samostojni Sloveniji je v luči sodne odločitve nezakonito. 6. decembra 1990 je bil sprejet Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS , medtem ko se je plebiscitarno odločalo že 23. decembra 1990. leta. Odločno premalo časa, da bi se lahko nasprotniki organizirali v do Jugoslavije sovražnemu okolju. Finančno, medijsko in propagandno podporo je užival le predlog vlade.

Tudi pri vstopu v EU in Nato niso nasprotniki dobili nobene vladne podpore v pripravah na referendumsko odločanje.

V luči zadnje odločitve sodišča o referendumu o 2. tiru ( oz. O vladnem zakonu o ustanovitvi gospodarske družbe za izvedbo investicije v 2. tir) so vsi dosedanji referendumi ( tudi najpomembnejši) v očeh nasprotnikov vprašljivi.

Odločitev, da bi vlada morala medijsko in finančno podpreti aktivnosti nasprotnikov, je že skoraj abotno in skregano z logiko države.

Že dalj časa opažam, da se je v politiki uveljavil trend pravnih bitk, kjer se spopadajo pismouki, ki spretno koristijo procesni pravo in vejice v preobširnih zakonih. O politični vsebini politika govori le takrat, ko je pravna bitka lahko izgubljena in je lahko ljudstvo dodaten pritisk na sodno vejo oblasti. Tipičen primer je Patria.

Ti trendi so postali orodje elit za medsebojne spopade, ki pa dolgoročno rušijo zaupanje v oblast, ustvarjajo klimo za populizem, ko lahko vsak dovolj spreten Krjavelj prepozna svojo tržno nišo in svojo poslovno priložnost . Družba postaja politično nestabilna in nepredvidljiva.

Dovolj spreten populist na oblasti bo lahko jutri brez težav ukinil nekatere pridobitve zahodne demokracije. Kaj nam bo varuh človekovih pravic ( saj ščiti barabe, begunce, jugose..), kaj nam bo informacijska pooblaščenka ( saj poštenjaki nimamo kaj skrivati), kaj nam bo toliko politični strank (politični povzpetniki minirajo projekte naše modre vlade). Nujno je potrebno reformirati sodstvo, da ne bodo na prostosti barabe, tajkuni in udbo mafija. Vpeljati je potrebno inštitut odpoklica poslanca, da lahko strankarski liderji disciplinirajo svoje ljudi.

Vojsko je potrebno okrepiti z politično primernimi prostovoljci, da jo ponovno preveje duh domoljubja.

Državo bi tako ponovno približali klenemu in poštenemu Slovencu, ki bi spoštoval pravično oblast.

Oblast pa bi postala poštena, učinkovita Primarni interes bi ji bil interes naroda .

Do fašizma in totalitarizma ni več daleč.

Rušenje ugleda oblasti vodi do samouničenja gospodarskih, političnih in drugih elit. Zadnja sodba o 2. tiru je majhen tlakovec na tej poti.

Rezultat iskanja slik za 2.tir slike

  • Share/Bookmark

Poglabljanje demokracije-nova poslovna priložnost

ZVOP-2 in GDPR odpirata nova delovna mesta

Prenovljen zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), ki upošteva evropsko uredbo o varstvu podatkov (GDPR) bo veljaven 25.5.2018. Varovanje osebnih podatkov se bo poglobilo in normativiziralo. Podjetja in ustanove bodo morala imeti pooblaščence, kup normativnih aktov, zagrožene bodo visoke kazni ( tudi do 100.000 eurov), ki bo odlična poslovna priložnost za odvetnike in ostale družboslovce. Ne samo, da se bo Urad informativne pooblaščenke kmalu povečal za nekaj deset zaposlenih, tudi implementacija zakona bo dajala kruh nekaj sto zaposlenim.

Tudi poglabljanje varovanja osebnih podatkov odpira nova delovna mesta. Ne samo pometanje piste v kasarnah ( prosto po dr. Mencingerju). Tisti, ki smo služili v JLA, vemo kaj je to.

Tudi informacije javnega značaja ( kar je tudi delokrog informacijske pooblaščenke) je pomemben prispevek k razvoju podjetništva. V mojem času so bile informacije o tem koliko in po kakšni ceni neka ustanova ali bolnišnica kupuje nek proizvod, zlata vredne. Se grem trgovino, izvem preko pooblaščenke, koliko plenic in po kakšni ceni kupi nek dom oskrbovancev ali bolnišnica, najdem dobavitelja preko interneta ( včasih so bili tudi dobavitelji softver vsakega nabavnika), se prijavim na razpis in če nisem izbran, izpodbijam veljavnost razpisa. Skratka, imam svojo poslovno priložnost.

  • Share/Bookmark

Strokovna odgovornost

Politična in strokovna odgovornost

Pri nas poznamo le kazensko in politično odgovornost. V velikih poslih sta obe prepleteni. Sodišča meljejo kazensko odgovornost, politika pa politično, kadar je razreševanje v funkciji diskreditacije vladajoče stranke ( vlade ) in nabiranja svojih političnih točk.

Nič pa se ne govori o strokovni odgovornosti, ki je pravzaprav izvirni greh v spirali zablod in zlorab. TEŠ 6 je tipični primer, ko so strokovne podlage naročili in plačali izvajalci projekta. Še pri strokovnih ekspertizah se govori le v smislu politične odgovornosti tudi takrat, ko so svoje ekspertize podpisali dr. Tancig, dr. Križanič, dr. Lahovnik, ne kot strokovnjaki, pač pa kot ministri ene od vladajočih opcij.

Brez zaostrene strokovne odgovornosti poslanci ne morejo dobiti verodostojnih strokovnih podlag za kvalitetno odločanje.

Podobna zgodba je pri drugem tiru, ko obe politični opciji mahata s svojimi strokovnimi mnenji. Če so nasprotja prevelika, bi državljan pričakoval tretje mnenje mednarodnih ekspertov in ne referenduma.

Podobno je v gospodarstvu. Vse večje firme so zavezane k reviziji poslovnih poročil s strani revizorske hiše. Pa se kljub temu dogajajo presenečenja kot so Vegradi, Agrokorji, STC , Istrabenzi in podobno. Še nikoli se revizorske hiše za slabo opravljeno delo ni poklicalo na odgovornost in kakšni tudi odvzelo licenco.

Nekako še razumem, da zaradi višjih interesov ne pokličemo na zagovor ( ali pa vsaj javno izpostavimo) tiste revizorske hiše , ki so ocenile baje prevelike bančne luknje , kar nas je stalo nekaj milijard denarja za dokapitalizacijo prenapihnjenih bančnih lukenj. Uglednim firmam, ki lahko vplivajo na našo bonitetno oceno, se pač ni pametno zameriti.

Vendar pa lahko v domači hiši storimo korak naprej pri ugotavljanju strokovne odgovornosti. Prav praksa je postala navada, da novi direktor odkrije skrito izgubo iz obdobja predhodnika in si zagotovi uspeh že s tem, da je izguba v njegovem mandatu manjša.

Vse, ki so zaključna letna poročila revidirali ( gre za zunanje pooblaščene firme) nihče ne vpraša, kako je to mogoče.

V takšnem stanju je zakonsko predpisana revizija brez smisla.

Rezultat iskanja slik za odgovornost slike

  • Share/Bookmark

Eko kriminalci, zločinci in teroristi

V kratkem času smo imeli kar tri večje požare pri zbirateljih odpadkov in sicer :

Kemis v Vrhniki 15. maja 2017

EKO PLAST v Ljutomeru 8. junija 2017

EKO Sistemi v Zalogu pri Novem mestu 20. julija 2017

Zagorelo je tudi v Centru za ravnanje z odpadki v Dobu 9. julija 2017. Vendar so požar hitro pogasili in ni bilo posledic.

Samovžigi odpadkov tudi na deponijah niso tako redki, vendar pa so posledice dosti manjše, saj ne gori zbrana večja količina vnetljivih materialov.

Količina začasno skladiščenega gorljivega materiala se kopiči, saj se z evropsko direktivo drastično zmanjšuje dovoljeno deponiranje odpadkov. Pooblaščeni zbiratelji odpadke zbirajo, sortirajo in jih pripravljajo za transport za uničenje. Odpadki, kjer predelava ni možna ( ali rentabilna) končajo v sežigalnicah ( v tujini) ali pa kot sosežig ( cementarne, termoelektrarne). Zbiratelji in koncesionarji se teh branijo, saj zagotovljena cena ne zagotavlja silnih dobičkov ( npr. PVC, ostanki sveč ) še posebno v poletnih mesecih, ko sežigalnice ne morejo dobro prodati proizvedene toplote. Zato tudi takšne zaloge odpadne plastike. Če pogledamo bilance teh podjetji, ne vidimo silnih dobičkov. Ker gre za množico podjetji, ki so nastala koncem osemdesetih let , ko je nekaj ambicioznih mladih strokovnjakov ( največ kemikov) videlo z spremembo predpisov o ravnanju z odpadki , svojo poslovno priložnost. Začelo se je z destilacijo odpadnih topil kar v prostorih onesnaževalca. Z širitvijo na posredništvo in zbiranjem odpadkov se je pojavila potreba po lastnih prostorih za skladiščenje in pripravo materialov za uničenje. Iskale so se ustrezne lokacije v opuščenih tovarnah, po možnosti izven naselja. Ti novodobni ekološki mafijci niso imeli denarja za resne investicije z vsemi merami požarne varnosti. Kemis je začel z investicijo na Vrhniki, šele ko je privabil avstrijskega partnerja.

Z zaostritvijo pogojev za okoljsko soglasje pa bo področje zbiranja odpadkov postopoma prešlo v roke finančno močnim firmam. Kaj to za stroške ekologije in posredno občana pomeni, se lahko ozremo v sosednje države.

V našem primeru ne gre za ekstremne zaslužke kapitala. Iz računovodskih izkazov podjetja niti po rasti, niti po dobičkih, ne izstopajo. Praviloma direktorji ne vozijo mercedesov, nimajo jaht, niti razkošnih vil. Tudi med gazelami, hitro rastočimi podjetji, jih ne najdemo.

Ti fantje niso videti kot zločinci ali teroristi. Niti ne ustvarjajo odpadkov. Le zbirajo jih in vozijo na uničenje.

In zakaj naenkrat toliko gneva, da se celo bivši sodnik za človekove pravice, doktor iz Harvarda, pravni psihoanalitik in mačist Boštjan M. Zupančič vključuje v ta ekološki vrtiljak z jasnim sporočilom: Državo moramo tožiti za primerno odškodnino!

Poleg upravičenega gneva okoličanov , ki je podkrepljeno z slovensko paradigmo, le na mojem dvorišču ne, se v ta vrtiljak vključuje vse več ljudi, ki so ogorčeni zaradi svojega prepričanja in vidijo v teh tragedijah poslovno priložnost za osebno afirmacijo ali afirmacijo svoje skupine.

Ker pa je država vedno bolj pravna ( prepredena s tisoči predpisi), se jo j… predvsem s pravnim orožjem. Vedno manj se govori o vsebini in vedno več o številkah in o prekoračitvah dovoljenih koncentracij, ki smo jih šele včeraj domislili po stoletni brezskrbni rabi. In ko se v igro vključijo mednarodne ekološke organizacije, ni več problem financiranje dolgotrajnih pravdanj. Tako je lahko skupina kmetov premagala cementarno v Trbovljah.

Koncem osemdesetih let, ko je bilo moderno majati sistem, so pristaši zelene opcije napadali tovarne. Šli so celo tako daleč, da občina ni izdala gradbenega dovoljenja za investiranje v že kupljeno čistilno napravo ali v sodobnejši, ekološko bolj varen obrat ( npr. Friti v EMO, zamenjava dotrajane sulfatne linije za pridobivanje žveplove kisline s sodobnejšo na osnovi elementarnega žvepla v Cinkarni). Kupljena oprema je nekaj let stala na tovarniškem dvorišču, medtem pa se je delalo po starem.

Kdo stoji za današnjo histerijo ? So to finančni mogotci, mafija, ki želi prevzeti posel?

Dobro misleči entuziasti, ki se borijo za bolj zdravo okolje ?

Dobre mednarodne povezave z visoko strokovno in finančno podporo utemeljuje sum, da gre za obliko boja nove levičarske internacionale z mednarodnim kapitalom.

Morda tisti, ki pričakujejo ob neuspešni vladi drugačne volilne rezultate? In zato je ekologija ravno dovolj všečno apolitično in nestrankarsko orodje, da pade 2. tir, da pade Magna in še kdo. Napad na ministrico za okolje in prostor rahlja koalicijo in posredno tudi Cerarja, kot predsednika vlade. Začel se je namreč predvolilni čas.

Kdo bi vedel!

Morda je vsakega nekaj.

  • Share/Bookmark

Majamo vlado

Bliža se predvolilni čas in sedaj je trenutek, da prikažemo Cerarjevo vlado kot nesposobno, ki ji ne uspe noben resen projekt. Bili so časi, ko smo majali z interpelacijami razne ministre, da bi povečali razpoke znotraj vladajoče koalicije. Interpelirali smo notranjo ministrico zaradi slabih plač in slabe opremljenosti policije in ne zaradi bodeče žice ali posebnih pooblastil policije. Interpelirali smo ministrico za delo zaradi koroške deklice in velenjskih dečkov. Ministra za okolje in prostor zaradi barake, ki ni imela gradbenega dovoljenja ( V RS je okoli 300.000 objektov, zgrajenih na črno).

Vladi smo očitali, da ne spelje zdravstvene reforme, da ne naredi ničesar za gradnjo drugega tira in ne novelira zakona o delovnih razmerjih, s čemer bi zagotovili v veselje delodajalcem bolj fleksibilno delovno silo. Ničesar tudi ne naredi za privabitev tujih investicij.

Pa kljub nesposobnosti vlade dosegamo zavidljivo gospodarsko rast. Beležimo padec brezposelnosti. Davčne blagajne so povečale prilive in zmanjšale krajo države s strani podjetnikov.

Pojavlja se scenarij iz preteklosti, ko je SDS minirala z referendumom pokojninsko reformo in jo po izvolitvi sama takoj izpeljala. Prav tako je Pahorjevi vladi s pomočjo nacionalnega interesa in jurišnikov SŽ in Luke Koper uspelo zaminirati projekt vstopa DB ( nemške železnice) v Luko, Interevropo in železnice, kljub toliko opevanem vstopu tujega kapitala in umika države iz gospodarstva s strani slovenske desnice.

Znanec, verni privrženec Janše, je načel temo 2. tira kot projekt podoben TEŠ 6. Operiral je z cenami kot velik strokovnjak: tu dvesto milijonov, tam tristo… Ne ve zakaj vabiti v projekt Madžare, ko pa ga zmoremo zgraditi sami. O priporočilih Bruslja o javno zasebnem partnerstvu, o vključevanju več držav v logistiko, ni hotel niti slišati. Zakaj pa prodajati Helios, Cinkarno, Telekom, NLB… , če so to donosni projekti, je preslišal. V tej smeri ni dala centrala ustreznih smernic. Važno je le, da se projekt ne začne v mandatu te vlade. Ga bomo začeli po volitvah mi, skupaj z našimi prijatelji Madžari.

Naenkrat je postal veliko ljubitelj narave, saj se postavlja ponovno projekt Magna in zanimivo, tudi Kemisa. Kemis je le kot primer neučinkovite in nesposobne vlade Mira Cerarja in nima drugega političnega sporočila.

Mislim pa, da je zaradi želje po višjem BDP (in na tem temelječem navideznem uspehu vlade) zanemarjeno temeljno vprašanje; V kakšni Sloveniji želimo živeti?

Menim, da lakirnica Magne spada le na degradirane površine ( kot je okolica Tovarne dušika Ruše, Tovarne glinice v Kidričevem in še kje), ki so dovolj blizu Maribora in imajo prometno infrastrukturo ( ceste, železnica). Morda bi morali investitorju ponuditi lokacije po naši izbiri tudi za ceno, če se preseli drugam. Razlastitev, ko z posestnikom ni mogoč dogovor in ko gre za pomemben objekt, pa se mi zdi normalna in je primerjava z denacionalizacijo po 2. svetovni vojni nekorektna.

Bi pa podprl referendum o širitvi Luke Koper. Ali pri dobrih 30 km obale prenesemo tako veliko pristanišče z vso ustrezno infrastrukturo. Ali moramo postati novi Hamburg. Ali damo prednost turizmu, ribolovu, naravi, solinam ali pristanišču?

To so zame vprašanja, o katerih bi rad slišal mnenje Slovencev. Traso, sistem vleke, cene posameznih gradbenih faz pa bi pustil stroki. Prebral sem sicer Duhovnikov inovacijski predlog, vendar se o njem ne upam opredeljevati. Sem premalo strokoven.

  • Share/Bookmark

Kemis – poučna zgodba

V osemdestih letih preteklega stoletja je naraščala ekološka osveščenost, spreminjala se je zakonodaja, največ po nemškem vzgledu. Mladi inženirji so v ekologiji videli poslovno priložnost in kar nekaj kemikov se je usmerilo v to dejavnost. Cvetela je reciklaža topil ( destilacije9 , delali so se resni poskusi za sosežig v obstoječih proizvodnjah ( kisli gudron v CC, odpadne oljne gošče v cementarni Anhovo) imobilizacija ( zapekanje) galvanskih muljev v opekarnah, sosežig kadavrov in kostne moke ( po obdobju norih krav) v Termoelektrarni Šoštanj in še bi se našlo kaj primerov. Z osamosvojitvijo pa so za področje zbiranja in uničevanja ( pa tudi posredništva) podeljevali koncesije. Kemis je bil med podjetnejšimi, saj se spomnimo, da je še v času Juge transportiral kompozicijo vagonov z ostanki barv in lakov v Bosno na sosežig v termoelektrarnah. Na koncu je država dobila vrnjene odpadke in jih je morala izvoziti v tujino na sežig.

V začetni fazi je zbiral in skladiščil odpadke v Heliosu. Z večanjem posla pa je postala nuja izgradnja ustreznega skladišča za nevarne odpadke nekje v osrednji Sloveniji. Lokacijo so našli in dobili v Vrhniki. Izgradili so ustrezna skladišča za nevarne in tudi vnetljive odpadke. Saj v času moje aktivnosti ni bila proizvodnja , pač pa skladišče, kjer so se odpadki ustrezno pakirali, sortirali in mešali, da so dosegali ugodne cene v pretežno tujih sežigalnicah. Primer. Posebno v času zamenjave transformatorskih olj, ki so vsebovali PCB ( poliklorirane bifenile) in je bila cena sežiga odvisna od vsebnosti le tega, so se pošiljke mešale z drugimi odpadki, da se je doseglo optimalno ceno sežiga glede na vsebnost klora, žvepla, težkih kovin. Prej je torej šlo za mešalnico in pakirnico, kot pa za kemijsko industrijo.

Z prihodom avstrijskega partnerja se je dejavnost še povečala. Z prodajo Gorenju še sploh, saj so v tem času propadla manjša podjetja, ki so se s to dejavnostjo tudi ukvarjala. In naenkrat ni bilo v skladiščih več nekaj deset ton odpadkov, pač pa preko tisoč. Vsaj beremo, da je zagorelo v skladišču z 1500 t vnetljivih ( predvsem trdnih) odpadkov. Verjetno zakonodajalec ( ki je izdal uporabno dovoljenje) ni predvidel takšne količine odpadkov, niti ni bilo skladišče projektirano za primer požara, da bi z močnimi vodnimi zadrževalniki preprečili odlivanje vode, ki se je porabila pri gašenju, v bližnji potok.

Splošno znano je, da celo premog ( žagovina) naložen v velik kup, lahko zagori zaradi samovžiga. Kaj šele naoljene odpadne krpe, ki so bile v tem skladišču. Pri odpadkih ne poznamo točne sestave , niti nimamo točnih analiz, da bi lahko postregli gasilcem ali javnosti z povsem točnimi podatki . Naoljene odpadne krpe imajo svojo identifikacijsko šifro, vendar so lahko iz bombažnih sintetičnih in mešanih vlaken , pri čemer vemo, da bombaž odlično gori brez dima, medtem ko se plastika tali, smodi in izdatno dimi. Tudi ostanki na krpah so različnega izvora. Gre za barve, olja, premaze, smole…

Rešitev problema ni v tem, da takšnega Kemisa nihče noče. To je vendar podjetje, ki veliko prispeva k bolj zdravemu okolju, saj zbira in skrbi za strokovno uničenje odpadkov. Je pa res, da se pri izdajanju uporabnih dovoljen premalo misli na primere katastrof ( požari so tu pogosti) in na velikost in dislociranost manjših skladišč, kar poznajo smodnišnice in skladišča eksploziva.

Potencialna nevarnost mora biti pod strokovnim nadzorom, tehnično obvladljiva in predvsem dislocirana v več manjših enotah.

O dislociranju manjših sežigalnic odpadkov sem pisal že pred več kot dvajsetimi leti, ko je Jazbinšek forsiral centralno sežigalnico. Potem so interesni lobiji hoteli projekt v Kidričevem, v Trbovljah. V Celju so zgradili manjšo sežigalnico pri deponiji odpadkov za lastne potrebe za sežig gorljivih odpadkov, ki deluje istočasno tudi kot toplarna. Sežigalnica obratuje brez pretresa in negodovanja občanov, le zadeve okoli lastništva se zapletajo med občino in državo. Ko pa bi to sežigalnico znatno razširili in bi začeli s kamioni dovažati svinjarijo iz vse Slovenije, bi se javno mnenje obrnilo.

Poskus izgradnje centralne sežigalnice nekateri deležniki ponovno oživljajo in mahajo z rentabilnostnimi izračuni in z skrbjo za previsoke stroške na položnicah za odvoz odpadkov.

  • Share/Bookmark

TEŠ 6 in strokovna odgovornost

Že pred leti sem na tem blogu pisal o TEŠ 6 iz vidika strokovne odgovornosti. V javnosti in v parlamentarnih komisijah se predvsem išče sledi koruptivnosti, političnega lobiranja saleškega lobija, odklon od svetlih ciljev brezogljične energije, kot nove mantre gurujev ekologije. Vse te elemente je zaslediti v vseh družbah, v vseh časih in političnih sistemih.

In na kaj se naj upre vesten in pošten uradnik, preden prižge zeleno luč projektu, ki mu botrujejo strasti, lokalni interesi in lobisti ter del gospodarstva ( dobavitelji, podizvajalci…)?

Na stroko! Naročijo se recenzije projektov, naročijo se strokovne študije, novi ekonomski elaborati ( tu dr. Tajnikar in dr. Lahovnik nista čisto nedolžna). Strokovnjaki poberejo svoj denar in »nikome ništa«.

Zgrešenost projekta TEŠ 6 je lepa priložnost, da se preverijo objektivnosti strokovnih ocen in se goljufije predajo v presojo strokovnim asociacijam, kot so Univerze, Inženirska zbornica, Društvo inženirjev in tehnikov, da se ve, kdo je načelen in pošten, kdo prostituira znanost in da se ne ponovi primer kot pri Tovarni sladkorja Ormož, ko so isti strokovnjaki predlagali zaprtje tovarne in sedaj po dobrem desetletju predlagajo gradnjo nove tovarne. Prav bi bilo, da bi se v primeru zmote ali napačne presoje vsaj potuhnil v tišino.

Očiščenje znanosti in stroke prostituiranja in zlorabljanja za določene cilje je skrajno škodljivo za pošteno politiko, bolj kot korupcija, preglednost javnih razpisov, neregistrirani lobisti.

Na kaj se naj upre investitor, če stroki ni mogoče zaupati?

  • Share/Bookmark

Kasko zavarovanje

Kupili smo nov » rabljen« avto, po domače testni avto, star 4 mesece z nekaj sto prevoženimi kilometri. Zanj smo plačali 12.ooo evro. Nov je bil v trgovini po ceni 14.000, pa še nekaj popusta in lahko ga kupiš za 13.000. Pri nekaterih modelih so popusti tudi po 5000 evrov.

Vendar zavarovalnico pri odmeri kasko zavarovanja ne zanima dejanski račun, pač pa le osnovni cenik, ki je po navadi vsaj nekaj tisočakov višji, da lahko naračuna višjo premijo. Tudi ko je avto star deset let in je praktično vreden le še nekaj tisočakov, se obračunava premija na znesek novega avtomobila ( brez popustov in podobnih fint). In če naredite z rabljenim totalko ali pa vam ga ukradejo, zavarovalnica ne plača po izhodiščni ceni, pač pa za vsako leto odbije 16 %. Tudi v primeru karambola vam plačajo le delo, steklo , luči, za ostale dele pa znižajo vrednost vgrajenega dela za amortizacijo, pa čeprav je bila premija izračunana in seveda plačana po ceni novega vozila.

Dejansko bi morala zavarovalnica obračunavati premijo na osnovi vrednosti ocenjenega vozila. Premija bi bila zato manjša za rabljene avtomobile.

Zaradi svoje pametne politike so kasko zavarovani le novi in novejši avtomobili ter tisti rabljeni, kjer imajo stranke veze z cenilci, da ponovno zavarujejo rabljeno vozilo kasko, da ga lahko renovirajo ( popravilo manjših odrgnin, lakiranje) na stroške zavarovalnice. Nekateri avtoličarji in avtokleparji ga  za prijatelje  celo poškodujejo tako, da je verjetnost poškodb na parkirnem mestu bolj prepričljiva. Še posebno, če imajo »ta pravega« cenilca.

Morda bi bila zanimiva tudi analiza o totalkah in krajah novih vozil. Če npr. kupim novo vozilo z popustom, pa še testno naj bo, za 12.000 evrov in ga karamboliram ali ga mi ukradejo, dobim od zavarovalnice izhodiščno ceno, ki je bila v mojem primeru 15.000 evrov. Mimogrede zaslužim tri tisočake. Pri dražjih modelih so zaslužki še večji.

Totalke, ki se dajo popraviti, hitro končajo pri » naših« avtokleparjih kar po zvezah, Z nekaj tisoč evrih vloženega dela da avtoklepar avto letošnjega letnika hitro na trg.

Temu obrtniku posel teče. Na drugi strani ceste pa je njegov stanovski kolega, ki cele noči klepa, da preživi. Ker ni prišel v zavarovalniški biznis, ostaja le pri popravilu starih krip, kjer je stranki že račun za nekaj sto evrov previsok.

Rezultat iskanja slik za karambol slike

  • Share/Bookmark

Cene kurilnega olja in trg

Da konkurenca in prosto oblikovanje cen znižujeta cena in da je to v korist potrošniku, ne drži.

Primerjajmo cene dizel goriva in kurilnega olja, ki se od 1.4.2016 prosto oblikuje.

Datum          cena disel goriva        cena kurilnega olja

1.4.2016           1,050                  0,705

22.9.2016         1,080                  0,800 ( Petrol)

Porast cene       2,85%                10,6 %

PS.: Ne pozabiti, da se kurilna sezona še ni začela in bi po logiki velika ponudba – malo povpraševanje morale biti cene minimalne. Pa so? Kaj bo, ko nastopi kurilna sezona.

Pa še mimogrede. V Sloveniji je vsaj deset ponudnikov kurilnega olja in zato ne moremo govoriti o premajhni ponudbi. In zanimivo. Para državni Petrol je od ponudnikov še najcenejši.

  • Share/Bookmark