Vnosi v kategoriji 'Inovacije' ↓

(PRE)DRZNA SLOVENIJA

Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije 2011-2020 (RISS)

Ker je Pahor napovedal, da bomo med zmagovalci krize in da se bomo uvrstili med najboljše, je Golubičev resor pljunil v roke in se lotil dela. Izdelal je načrt ali strategijo, kako priti do napovedanega cilja. Do inovativne Slovenije in nove Silicijeve doline na južni strani Alp. In rodila se je Drzna Slovenija . Raziskovalna in inovativna Slovenija.

Kaj bomo storili?

Množično bomo ustanavljali nova podjetja , ki bodo ustvarjala z novimi tehnologijami večjo dodano vrednost. Profesorji, študenti in raziskovalci bodo ustanavljali svoja podjetja , da se naučijo podjetništva, da koristijo vzpodbude državnih subvencij in da se izognejo primežu davkarije, ker bo Zakon o malem delu omejeval študentsko delo. Ker gre za velika pričakovanja , ali drugače za upanje , se ta podjetja imenujejo start-up podjetja.

Akademska sfera je složno ugotovila, da se strokovno in raziskovalno delo premalo ceni. S sistemom nagrajevanja si bodo povečali ugled v družbi. Čeprav je trenutno 66 doktorjev znanosti brez dela, bodo v naslednjih letih znatno povečali število raziskovalcev v JRO (javne raziskovalne organizacije) in v gospodarstvu. Povečanje doktorjev bo po Bolonjski reformi zlahka doseči. O dobri praksi po letu 1986 , ko so se v podjetjih ustanavljali razvojni oddelki in INDOK centri, strategija ne govori. O nujni povezanosti gospodarstva in raziskovalne sfere se odkriva smodnik na novo.

Avtorji osnutka govorijo o možnosti izstopa iz sistema javnega uslužbenca iz javno raziskovalnih organizacij. To da lahko nekdo odpove delovno razmerje v Inštitutu , predlagatelji verjetno niso imeli v mislih. Ali je to zamrznjeno delovno mesto (kot članstvo v stranki) ali pa je to legalizacija dodatnega pogodbenega dela , v strategiji ni razkrito.

Zanimivo je, kako se ponavlja izraz odličnost. Za strokovnjaka z referencami smo včasih rekli, da je dober, da je strokoven, da je uveljavljen . Danes se temu reče odličnost. Tako je zapovedano. In vsi avtorji se imajo za odlične , vse njihove fakultete so odlične , rezultati njihovega dela so odlični. Včasih so trdili, da je v ocenjevanju nekaj narobe, če je v razredu več kot pet odličnjakov. Vendar smo takrat prisegali na povprečje. Danes na odličnost. Očitno se je Gauss motil.

Pri vseh Tehnoloških parkih , Regionalnih razvojnih agencijah , Inkubatorjih za nova podjetja , službah za pospeševanje inovacij in podjetništva (JAPTI, Gospodarska zbornica…) se pojavljajo zasebna podjetja , ki prodajajo nasvete iz sfere podjetništva in inovacij .Na novo se ustanavlja mreža pisarn za prenos znanja (TTO) iz javno raziskovalnih organizacij v gospodarstvo. Merilo uspešnosti bodo novoustanovljena podjetja in licenčnine.

Urad za intelektualno lastnino bi lahko olajšal pot do evropskega patenta. Lahko bi opravil preizkus patenta (da se preveri ,ali morda takšen patent že obstoja) sami ali s pomočjo tujega Patentnega urada in pomagali inovatorju na poti do Evropskega patenta. Raje bodo ustanovili sklad za ščitenje intelektualne lastnine in izdelali priročnik za urejanje pravic iz intelektualne lastnine.

Strategija ne pojasnjuje podrobnosti. Iz osnovnega namena, da se etablirana raziskovalna in akademska sfera zaščiti, predvidevam , da bo sklad ščitil intelektualno lastnino tako, da bodo raziskovalci prejemali poleg plač in stimulacij še rento. Kot npr. glasbeniki ali pisatelji na osnovi predvajanih popevk v javnih prostorih ali prebranih knjig v knjižnicah.

Strategija predvideva tudi zakup ali najem strokovnjaka. Ali se bo po rešitvi problema ,ki ga je rešil najeti znanstvenik , plačevala še licenčnina oz. uporaba že plačane rešitve, ni jasno.

Z zadovoljstvom se ugotavlja, da je 34 % žensk med raziskovalkami in da smo nad povprečjem Evrope. Ker ima vsak profesor raje asistentko in mlado raziskovalko , lahko pričakujemo še boljše rezultate.

JRO bodo odprte svetu. Zagotovljen bo prost pretok kadrov. O odprtosti na znotraj ta strategija ne govori. V resnici se izvaja aktivna kadrovska politika tako, da vsak forsira svoje ljudi . Razpisi so le formalnost, ker jo predpisuje zakonodajalec.

Za tako velike podvige bo morala družba razvezati mošnjiček . Delež DP se bo moral znatno povečati. Pot do Silicijeve doline ni poceni.

Seveda strategija ne govori o množici inovatorjev , ki nimajo domovanja v etabliranih asociacijah. To so ljudje različnih poklicev , mali podjetniki , obrtniki , strokovnjaki ,(ko se ideja ne najde v poslovnem interesu matične firme) , upokojenci , ljudje svobodnih poklicev , dijaki…

40 % patentih prijav izhaja iz te populacije. Ti ljudje, ki so pravzaprav kvas inovacijske družbene klime , v strategiji Drzna Slovenija nimajo mesta. Še stavka ali alinejo jim avtorji ne privoščijo. So pravzaprav šušmarji , ki delajo inovacije na črno in tako nam etabliranim raziskovalcem delajo konkurenco . Sreča je , da število inovacij in njihova uporaba nista omejeni.

Odnos do inovatorjev , ki nastopajo kot posamezniki ali preko društva , je v praksi že skladen s smernicam nove strategije. Prepuščeni so torej sami sebi. Pomoč, ki se jim nudi preko obstoječega omrežja , je le pomoč pri odpiranju podjetja , izdelava poslovnega načrta , seznanitev z možnostmi za finančno podporo ( banke , sklad za podjetništvo, poslovni angeli-lovci na hitre zaslužke). Sistem je trenutno naravnan na ustanavljanje podjetij in ne na oplemenitenje in trženje inovacije . Kot da bi imeli vsi inovatorji podjetniški duh. V tej klimi bi odlično uspevala Edison in Puh, medtem bi Nikola Tesla ( brez Westinghausa) ostal le pameten čudak.

Strategija Drzna Slovenije je pravzaprav poskus utrditi cehovski položaj raziskovalne srenje. Torej položaj tistih , ki so že v njej . Z toliko opevano intelektualno lastnino si bodo utrdili materialni položaj ( licenčnine). Z javnimi razpisi si bodo zagotavljali dodatne zaslužke. Že sedaj je v praksi tako , da se raziskovalne naloge razpisujejo glede na moč omrežja potencialnih nosilcev . Po moči in vplivu si razdelijo posamezne naloge. Ti v moji , jaz v tvoji . Marsikdo ima prav , ko pravi , da dela 24 ur na dan . Le eno dopolnilo imam . Toliko ur ima preko raznih projektov prodanih. Z možnostjo ustanavljanja izločenih podjetij (kaj to pomeni , strategija ne pojasnjuje ) in novih start-up podjetij se bo del prihodka kanaliziral na podjetja . Tako se bo razvojni garač rešil previsoke dohodnine in visokim mestom na lestvicah zaslužkarjev , pa še stimulacije bo pokasiral.

Da je ceh resen in pomemben , je v strategiji tudi poglavje o etiki . Predvideno je celo častno razsodišče.

Kdo lahko opredeli razvoj novega orožja za etično. Tudi jedrska energija , gensko pridobljena hrana , kloniranje,poskusih na živalih in ljudeh in še marsikaj je v očeh ljudi neetično. Bomo raziskovalce ,ki bodo delali na teh področjih, ožigosali ? Pri raziskovalnih nalogah za vojsko je prava gneča ,ker se je na teh projektih vsaj včasih dobro zaslužilo.

Zato smatram , da je nepotrebno postavljati etična merila. Celo v društvih , ki so ozko specializirana

(advokatska zbornica , zdravniška zbornica , gospodarska zbornica…) častno razsodišče ne odigra svoje vloge . Ne med zdravniki , ne med advokati in ne med poslovneži. Vsak od nas pozna nekaj takšnih primerov.

Drzna Slovenija ne vodi v Silicijevo dolino , niti ne v njen nadomestek. Inovacijske procese bo zbirokratizirala ,utrdila obstoječe strukture , rodila še nekaj novih , popravila možnosti zaslužka subjektom znotraj tega sistema , povečala število subjektov , dosegala odličnost po statističnih kriterijih in predvsem povečala stroške v deležu družbenega proizvoda. Vse to bo realizacija raziskovalne in inovacijske strategije zagotovo dosegla. Večjo povprečno dodano vrednost in večjo blaginjo glede na konkurenco pa najbrž ne .Tudi ustvarjalna družbena klima , kot eno izmed meril

za srečo človeka , ne bo nič boljša.

Uvod

V zgodovini znanosti je kar nekaj primerov, da so avtorji prišli do nekaterih pomembnih spoznanj v sanjah. Seveda so se s problemi ukvarjali tudi budni, vendar so v sanjah odstranjene nekatere blokade, kot so prevladujoče dogme znanstvenih avtoritet, znanstveni tabuji in lastne blokade.

V času postavljanja sistema elementov so bili različni poskusi sistematizacije. Tudi Mendeljejev, avtor znanega periodičnega sistema elementov je poskušal sestaviti sistem, kjer bi v skupine in periode razporedil takrat znane elemente. Ni in ni šlo. Potem pa je sanjal o sistemu, ki se je izšel, če je manjkajoče vrzeli zapolnil z elementi, ki še niso bili odkriti. Praksa je ta periodični sistem potrdila. Podoben primer je bil pri odkrivanju strukture benzena. Poznane so bile enojne in dvojne vezi, vendar vezi v benzenu niso odgovarjale po energetskih lastnostih takratnim spoznanjem. Kekule je sanjal o kači, ki žre lasten rep. Porodila se mu je ideja o zaprti strukturi enakovrednih vezi v benzenu in tako imamo še danes znan benzenov obroč. Toliko za uvod.

1. Leteči krožnik na travniku za hišo.

Že dolgo je tega, ko sem sanjal,da se je spustil na domač travnik NLP. Bil je kupolaste oblike , srebrne kovinske barve (kot pač piše v časopisih). Približal sem se mu in izstopili so nezemljani (podobni ljudem, veliki kot 10 letni otroci, kot je prevladujoče mnenje). Povprašal sem jih, od kot so. Odgovorili so, da iz nekega ozvezdja, ki ga jaz tako ne poznam. Imena za zvezde imajo tudi drugačne, kot mi in je taka razlaga brezpredmetna. Najbolj me je zanimal sistem pogona NLP.

Razložili so, da tehnološko niso toliko pred nami, le da smo se mi usmerili na fosilna goriva, ker jih imamo očitno dovolj (premog, nafta). Sami so se usmerili v svetlobno energijo. Gre za zbiranje svetlobe, ki jo hranijo v sistemu ogledal tako, da med njimi kroži in se kopiči ter zaradi konstrukcije ne uhaja ali se ne razsipa. Dovolj koncentrirana svetloba kaže v zbiti obliki drugačne lastnosti, ki smo jih vajeni in jim služi za pogon vozila. Pri potovanju po vesolju se v bližini zvezd napolnijo „akumulatorje“, da lahko premagajo razdalje, kjer svetlobe ni dovolj. Eksperimentalno te teorije nisem preveril oz. nisem imel za to možnosti in znanja.

2. Prehod predmeta skozi predmet

Sanjalo se mi je, da se peljem v vlaku v kupeju, kjer je poleg mene sedel nek starejši gospod. Pogledam skozi okno in vidim, da se bližamo hribovju. “Nikjer nobenega tunela. Saj se bomo razbili!“ pripomnem. Pa me sopotnik začudeno pogleda in pristavi:“Že dolgo ne delamo tunelov. Vlak gre kar skozi hrib“.

„Kako je to mogoče“? Vprašam.

Ne veste. Že dolgo je znano, da lahko gredo predmeti drug skozi drugega, če je razlika v lastni frekvenci dovolj velika. Vsaj tisočkratna mora biti.“

PS: Nisem pa uspel izvedeti ,kako se sploh poveča lastna frekvenca (novodobniki govorijo o vibraciji), saj možakar ni bil strokovnjak in ni vedel podrobnosti. V realnem življenju sem potem malo bral o lastnih frekvencah, vendar nisem nikjer zasledil niti kako se meri (visek-nihalo z rozeto zame ni ustrezna meritev). Zasledil sem podatke, kolika je frekvenca zdravega človeka, kolika je planeta Zemlje. Nikjer pa jasne metode, kako se ta določa oz. Meri. Očitno pa gre za to, da bioenergetiki pod lastno frekvenco ne razumejo iste, kot fiziki. Stvari žal nisem znal preveriti.

3. Lebdenje in let po zraku

V sanjah v glavnem obvladam to veščino. Let sicer ni prav visok (do 10 m ) niti ni hitrosti Supermana. Dosegam le kakšnih15-20 km/h).

In kako se ta sposobnost doseže. V sanjah sem prišel do spoznanja, da tako, da nekje med 7-12 vretencem (od spodaj navzgor) usmerjam prano oz. vdihujem in miselno usmerjam tok vzdiha skozi ta del hrbtenjače. Po zunanji strani navzdol, preko vretenc in po sprednji v izdih.

Sem po prirodi len in nedosleden. To sem nekajkrat poskusil demonstrirati, vendar se po parih vdihih naveličam. Nisem uspel prebuditi speče kače.

Sem pa v mlajših letih poskusil z astralno projekcijo (brali smo Slavinskega), ki mi je tudi uspela. Vendar sem bil žal razočaran. V astralnem stanju sem pregledal nekatere eksperimente. Npr. knjigo, ki je bila na polici, sem odprl in pogledal, kaj piše na določeni strani. Seveda te knjige še nisem prebral. Prebral sem naslov, prvi stavek in se pozneje vrnil v fizično telo. Ko sem se zbudil iz astralnega stanja,s em odprl knjigo in preveril rezultat. Ni bil pravi. Očitno je šlo za zaznavanje tistega sveta, ki je nekje v podzavesti in ni odraz realnosti v celoti.

4. Ponovna sugestija-plovilo s cevnim stabilizatorjem

Sprehajam se ob vodi in slišim glas. Nikogar nisem videl. Glas mi razločno pove naslednje:“veliko smo ti že povedali. Ti pa nič ne storiš!“

Začel sem se izgovarjati,da pač nimam znanja in možnosti za nekatere sugestije. Z letečim krožnikom ne znam. Povečevanje lastnih frekvenc predmetov ne znam.T orej nimam opreme in znanja za takšne eksperimente.

No, ti bomo povedali za poskus, ki ga lahko vsak osnovnošolec izvede. Poglej plovilo. Na vsaki strani mu pričvrstiš po eno tankostensko cev, ki mora biti v celoti potopljena v vodi. Cev naj bo tanka, da je manjši upor. Premera naj bo vsaj 10 cm,da se doseže pri večji hitrosti določen fenomen, takrat namreč upornost vzdolž stene cevi drastično pade. Ker pa sta cevi ves čas v vodni gladini, teže preko njih vodni tok, ki skrbi za stabilnost plovila.

PS: Pa sem pristopil k izdelavi modela. Pregledal sem literaturo. Stabilnost plovil so reševali avtorji različno: z obliko dna, z vzdolžnimi lamelami, z sistemom katamarana itd. Nihče ni uporabil vzdolžnih cevi. Vrgel sem model v vodo. Pri manjših hitrostih se ni nič drugače obnašal s cevmi ali brez njih. Pri hitrosti vode (3 m/s) pa se je obnašal skrajno stabilno. Kakorkoli sem ga vrgel v vodo, se je po 2-3 sekundah postavil v osnovno lego. Oblika plovila je bil lesen kvader, kjer je bila vsaka lega od štirih možnostih enakovredna. Ko sem kontaktiral s profesorjem hidrodinamike, je potrdil učinek stabilnosti .Na mojo sugestijo o posebnih lastnostih pri višjih hitrostih je pripomnil, da je to mogoče, saj se pri turbulenci upornost vzdolž stene cevi bistveno zmanjša. Zadevo sem tudi patentiral.

5. Krajši čas za doseganje finih disperzij

Sanjalo se mi je,da sem v službi. Z svojo asistentko sva pripravljala disperzijo pigmenta v topilu. Gre za proizvodnjo barv iz pigmenta v krogličnem mlinu, (per mile), kjer želimo doseči velikost pigmenta pod 5 mikrona in želimo, da se ves omoči in obda z vezivom. Sam proces traja več kot osem ur. Pred začetku mletja sva dala v pripravljeno saržo nekaj malega že fino zmlete barve. S tem sva prenesla v pripravljeno saržo informacijo, kaj želimo dobiti. Potreben čas se je drastično skrajšal.

PS: Osebe in okolje iz sanj so ustrezali resničnosti. Okolje, problem in osebe so bili iz realnega življenja. Ker pa nisem imel možnosti podobe iz sanj preveriti,sem pripravil v garaži poskus v „partizanskih pogojih“.

V dve čaši sem dal enake količine soli (kuhinjska sol iz istega paketa) in nalil enako količino vod(iz pipe in iz vrča). Kozarca sta stala v istem prostoru, da bi zagotovil enake zunanje pogoje. V vodo za kozarec 1 sem dodal nekaj kapljic že raztopljene kuhinjske soli in jo premešal. Vodi sem torej dal informacijo, kaj želim od nje. V oba kozarca sem nalil vodo in brez mešanja opazoval nižanje gladine soli v obeh čašah. Gladina soli se je ustavila na neki višini, saj je raztapljanje z naraščanjem koncentracije soli v vodi potekalo vedno počasnejše (hitrost raztapljanja je tudi funkcija razlike v koncentracijah in se po določenem času ustavilo. Hitrost raztapljanja je bila v kozarci 1 hitrejša za 10-15 %, čeprav bi po logiki stvari morala biti celo dc/dt manjša, ker je dc tudi manjši.

Pri raztapljanju sladkorja nisem opazil razlike. Mislim pa, da se bo ta razlika pokazala pri počasnejših procesih, kot je npr. alkoholno vrenje, kisanje. Po tej domeni bi moralo alkoholno vrenje hitreje teči, če bi dali v mošt ali raztopino. Sladkorja nekaj kapljic alkohola (da ne vnašamo dodatnih kvasovk oz. glivic) in s tem zameglimo in izničimo eksperiment.

Sem pa pred leti napravil poskus z biodinamičnimi preparati po Rudolfu Steinerju. V raztopino kisa sem dodal male količine preparatov, da bi optimiziral pogoje za biološko razgradnjo (to dajejo tudi

pri kompostiranju po tej metodi). Meritev je pokazala, da je z dodatkom bil proces končan v 30 dneh. V vzorcu brez dodatkov pa v 40 dneh. Meril sem le pH in čas, ko je bil potreben za pH7. Razlika je dobrih 30 %, kar ni zanemarljivo.

Pa še sugestija za tiste, ki jim ni uspel preparat iz roga. V nekaterih primerih se kravjek v rogu med zimo ne spremeni v po gozdu dišeč prah humusa. Baje naj ne bi krave uživale samo naravno hrano. Tudi rog naj bo od krave, ki je že telila. Jaz sem takšen ponesrečen poskus zakopal nazaj v zemljo in ga pustil zoreti še eno zimo. Uspeh je bil OK.