Vnosi v kategoriji 'Multimediji' ↓

Ali res živijo otroci slabše od svojih strašev?

Strokovni avtorji etablirane družbe se vse bolj pogosto oglašajo s trditvami, da današnja mlada generacija živi slabše, kot so njeni starši. V potrditev svojih tez navajajo podatke o dejstvih, da je nekoč že samo zaposlen moški preživel družino, medtem ko sta danes zaposlena oba zakonca. Potem navajajo delež plač ( stroške dela) v bilanci stroškov v gospodarstvu danes in nekoč, pri tem pa enostavno spregledajo, da je narasla produktivnost in da delovno manj intenzivne panoge izumirajo ( se avtomatizirajo ali selijo v nerazviti svet) in s tem spreminjajo strukturo stroškov v gospodarstvu. Teza , da se premoženje koncentrira vse bolj v peščici posameznikov, dokazuje le to, da si profit prisvaja peščica in ne to, da je večina vse bolj revna v absolutnem smislu.

Vsaj pri nas v Sloveniji in morda tudi v ostalem svetu, razen najbolj razvitih držav Zahodne Evrope, naši otroci živijo bolje, kot smo mi v njihovi starosti.

V mojih časih ni bilo štipendij, razen kadrovskih. Službe so si lahko izbirali posamezniki. Jugoslavija je reševala svojo nezaposlenost z izvozom delovne sile v Nemčijo, saj je bilo v začetku 70 let skoraj 1 milijon zdomcev – gastarbajterjev. Do stanovanja je lahko prišel zaposlen, vendar so bile čakalne vrste in sistem točkovanja. Samski delavec ni imel možnosti, razen pozneje, ko se je razširila kategorija kadrovskih stanovanj in se je ta prosilec lahko izognil sindikalnem točkovanju stanovanjske komisije. Tudi možnosti najema stanovanja na prostem trgu je bila zelo skromna.

Plače so pri nas zelo zaostajale za Zahodno Evropo. Kdor je delal v Avstriji, je bil gospod. Danes so tam le za kakšnih 30 % višje plače. Avstrijci in Italijani so hodili delati za boljši zaslužek v Nemčijo. Nemci v Švico.

Seveda ne bomo primerjali način življenja obeh generacij. Avto, telefon, televizija , potovanje v tujino so bile redke dobrine. Pot v London ali v Ameriko je stala celo premoženje. V moji mladosti voda v hiši, kopalnica, WC, centralno gretje niso bile samoposebi umevne dobrine. Pametnih telefonov, digitalizacije in interneta še ni bilo.

Kakorkoli obračam, v materialnem smislu je v povprečju življenje boljše, kot je bilo kdajkoli. Še revežu se godi bolje. Na Karitasu sem doživel, da so si brezdomci zbirali blagovne znamke oblačil. Prag revščine je postavljen tako visoko, da bi v moji generaciji bilo vsaj 50 % siromakov. Pa nismo imeli občutka, da smo reveži. Bilo je bistvo več druženja. Ob sobotah in nedeljah se je peklo na žaru, po službi smo še skočili na pivo. Ta pridni in ta znajdeni so si postavili bajte: malo s krediti, malo s pridnostjo in odrekanjem, malo z znajdenostjo. Tujci se niso načudili, kako uspemo ob slabih plačah tako dobro živeti. Podobno se dogaja danes nam. Gremo v Srbijo; plače mizerne, kafane polne, na korzu armada urejenih devojaka, kod kuče rakija, meso, sir.

Mislim, da so se relativne plače zaposlenih zmanjšale glede na preteklo generacijo le v najbolj razvitih državah, kot so Nemčija, Belgija, Francija…zato, ker lahko kapital ponovno opravlja svoje poslanstvo brez večjih omejitev; to je ustvarjanje profita na račun nižanja stroškov ( tudi dela), saj nima več prave konkurence v komunizmu. Obraz zahodne demokracije je bil socialen in človeški do delavstva predvsem zaradi strahu pred socializmom, ki se je kazal tudi v sloganu:” Duh komunizma se plazi po Evropi.”

Mislim, da je največjo ceno plačal delavec Zahodne Nemčije. Takrat je bila njegova plača blizu švicarski. Danes je razlika ogromna.

Se pa strokovna javnost zaveda nevzdržnosti koncentracije kapitala v rokah peščice, ki bo skušala z vplivanjem na medije in politiko oblikovati plutokracijo. Velike razlike in brezupen položaj večine lahko sproži novo arabsko pomlad. Ali še kaj hujšega. Morda novo oktobrsko revolucijo. In pametne glave se tega zavedajo. Ko podivja množica, ne pomagajo carski gardisti, niti najemniki Blackwater.

Etablirana intelegenca to ve, zato bo vse več člankov o nevzdržnih razlikah v družbi in vse več glorificiranja osemdesetih let prejšnjega stoletja, da se ustvari klima za ustrezne ukrepe. Nacionalizem in protekcionizem lastnega gospodarstva so že sopotniki tega trenda. Če naše gospodarstvo izkorišča tuje in država poskrbi, da nekaj drobtinic ostane tudi za delavca, ki živi zato v primerjavi z izkoriščanim bolje, je nevarnost revolucije manjša.

V Angliji, z razvito tekstilno industrijo, z svetovnim monopolom na tekstilu in ob poceni bombažom iz kolonij, so delavske revolucije kar preskočili.

Nacionalizem pa je protistrup komunističnem internacionalizmom, ki se je manifestiral v sloganu ( paroli): Proletarci vseh dežel združite se!

Nejevoljna množica, ki jih niti kupljeni mediji več ne usmerjajo zaradi razvitega družbenega omrežja ( digitalna različica glasu ljudstva, čajank, od ust do ust…) postaja nepredvidljiva in spretno koristi pridobitve civilne družbe, ki smo jih izumili predvsem zato, da bi rušili nam neprijazne politične sisteme ( komunizem, Gadafi, Asad, Putin, Severna Koreja, Iran…) se lahko odloča na volitvah izven okvirjev predvidenega znanstvenega pristopa. V tako materialno neenaki demokraciji je mogoče vse. Izvoljen je lahko Hitler ali Lenin. V ZDA so dali prednost protekcionistu in populistu Donaldu Trumpu pred socialistom Sandersom.

Kako svet uravnavati, kako preprečevati gospodarske in politične krize, kako se izogniti revolucijam in resnim nemirom, ki čez noč odpihnejo varnost, stabilnost, zakonitost, pa četudi bi bogataši razdelili kos pogače, se bodo spraševali razumniki. Tudi verski fanatizem, podkrepljen s terorizmom, je ena izmed možnih poti.

  • Share/Bookmark

Čigavi hlapci so mediji?

Na splošno je v medijih vse manj zunanje politike, pa še ti prispevki so trobilo zavezniške propagande. Prispevkov v stilu pokojnega Gustinčiča ni več. Zunanjo politične novice so naravnane glede na stališče in vlogo ZDA, O ofenzivi na Alep, o bombardiranju ruskega letalstva bolnišnic, šol, nedolžnih žrtev, herojskega trpljenja obkoljenih prebivalcev mesta, ki bi po oceni analitikov že moralo zdavnaj pasti, ne piše niti Boštjan Videnšek. O Mosulu, ki bi ga lahko kurdske in iraške sile zavzele v dveh dneh ( tako so poročali) so le še redke novice. Bojišče postaja stacionarno in o velikem preobratu bitke še ni duha ne sluha. Pravzaprav boj za osvoboditev sunitskega dela mesta se še ni niti začel.

Zakaj takšen molk, ko pa je še pred mesecem Delo zalagal bralce z najnovejšimi dnevnimi vrednostnimi poročili?

Očitno vsi čakajo na Trumpa, da se izreče o sirskem konfliktu. Politični agitatorji še nimajo jasnega namiga!

Celo o Ukrajini se vedno manj poroča, čeprav sankcije za Rusijo še veljajo in tudi Putin še ne kaže volje, da bi Krim vrnil sosedom. Razumljivo je, da prave resnice o sestrelitvi malezijskega letala ne bomo izvedeli, če le ima ukrajinski režim vsaj malo prste vmes. Tudi iluzorno je misliti, da bomo izvedeli, kdo je streljal na protestnike na Majdanu. Tudi ne bomo izvedeli, na kaj zavezuje Ukrajino sporazum v Minsku. Izvedeli bomo le to, da Rusija pomaga ruski manjšini v Ukrajini in da ne vrne polotoka Krim, pa čeprav je bil do leta 1955 stoletja v ruski lasti in je za Rusijo dejansko strateškega pomena. Kadar je Izrael zasedel del ozemlja sosedov, da je zavaroval strateške interese, to ni bila agresija, pač pa zakonita obramba.

Razcepljena Evropa pričakuje namige iz ZDA. Francija in Nemčija bi z Rusijo trgovale, Poljska in baltske države se bojijo samozavestne Rusije zaradi nerešenega statusa ruskih manjšin v svojih državah. Ukrajina se boji, da bo ostala v čakalnici Evrope, s skaljenimi odnosi z vzhodno sosedo, z izgubljenim Krimom, z vsiljeno decentralizacijo in predvsem z razočaranci nad oranžno revolucijo.

Ves svet čaka na Ameriko in na njene jasne namige.

Celo toliko opevani svobodni mediji, ki jim je baje primarno poslanstvo objektivno poročanje, so umolknili.

Resnica le ni tako enostavna. Ni črno bela, ni dobrih in slabih fantov. Vse je odvisno od kota vpadne svetlobe » svetovnih svetilnikov«.

  • Share/Bookmark

Prešernova proslava

Zadnjič sem si na TV ogledal Prešernovo proslavo in podelitev Prešernovih nagrad. Okoli programa so vsako leto polemike in tudi letos ni drugače. Režiserji pričakujejo uresničitev svojih izvirnih idej, gledalci pa le predstavo, ki bo pela hvalnico naši kulturi, slavila slovenski narod in pihala na našo nečimernost in ponos.

Prvi vtis petja zdravljice v različnih jezikih je pri meni ustvarilo vtis, da gre za svetovni dan kulture. Seveda lahko to sporočilo gledamo tudi drugače. Morda je režiser hotel poudariti slovenske vrednote kot obče človeške in našo kulturo kot del svetovne dediščine.

No, Prešernov nagrajenec Partljič je v zaključnem govoru le malo preveč nakladal in dolgovezil. S kritiko stand up komikov, monologov in dialogov ter zahtevi po posebnem gledališču komedije je malo preveč pihal v svoj rog.

V nadaljevanju , ob vinu in prigrizkih je izstopil režiser Mare Bulc v intervjuju, ko je organizatorje cenzure, ker ga je omejevala v svobodi izražanja, ko ni dovolila na sceni bodeče žice in državnega grba v črno beli tehniki. Naslednji delovni dan so mediji obvestili slovensko javnost, da se pri nas s cenzuro omejuje svoboda izražanja. Nov prijem v majanju Cerarjeve vlade.

Bil sem kar malo začuden. Od kdaj so zahteve in želje naročnika cenzura? Naročnik in plačnik vendar lahko izbira in vpliva na program. Tako je v zgodovini bilo vedno. Tudi Michelangelo pri slikanju Sikstinske kapele ni imel popolnoma proste roke.

Morda bi ne bilo odveč, če bi Prešernov sklad pravočasno razpisal natečaj za scenarij proslave, da bi se lahko vključili v igro tudi neuveljavljeni umetniki. In v tem primeru bi se lahko naročnik svobodno odločal za izbiro scenarija, ki bi ga ocenil za primernega. S tem se bi izognil na korekcijo režiserjeve kreativnosti, ki se baje imenuje cenzura.

  • Share/Bookmark

Kmečke slike- evtanazija domačih živali

Sterilizacija prosto živečih domačih živali je  pogruntavščina zadnjih deset let,  ko prostovoljci lovijo mačke in jih nosijo na veterinarske postaje sterilizirati, za kar poberejo veterinarji denar od države. Dovolj za operacijo in premalo za okrevanje. Zato se  operirane živali znajdejo že kar naslednji dan v pogojih krutega potepuštva.

Za ostarele ali potepuške pse smo zgradili domove. Še nedolgo tega so bila to le zavetišča za izgubljene živali, kjer so jih redili do tri mesece. Če v tem času niso našli lastnika ali  novega posvojitelja, so jih usmrtili. Danes se že razmišlja o novem davku na domače živali, ki bi zagotovil  financiranje  trajnih zavetišč za zapuščene živali

V moji mladosti so okraji imeli konjederca, ki je hodil po vaseh in polovil potepuške pse. Gledal je predvsem obesek na ovratnici, ki je dokazoval, da je bila taksa plačana in da je pes cepljen.

Ostarele pse so pobijali sosedje lovci. Psa so privezali v sadovnjaku za drevo in dober lovec je z enim samim strelom opravil nalogo. Če je počilo dvakrat, to ni bilo v čast samemu lovcu. Očitno je slabo meril.

So pa ljudje na podeženlu tudi sami opravili to eksekucijsko raboto. Najpogosteje so  psu nataknili zanko iz dovolj močne in navoskane vrvi, ter  ga preko te vrvi potegnilo v  višino, da ni dosegel več tal. Skratka, obesili so ga. Manjšega so dostikrat  pokončali kar s koli,z  lopatami. Seveda je  bil pes priklenjen, da ni mogel pobegniti. Za večje mrcine je bilo takšno delo nevarno, saj je lahko podivjan pes oklal tudi gospodarja.

Mladiče, pasje in mačje, so samici pobrali že kar ob skotitvi, saj je mlade, slepe in nebogljene  še najlažje pokončati. Nekateri so jih zmetali v bližnjo reko. Šele za mladiče, ko so že gledali, so uporabljali obtežene vreče ( s kamnom), da ne bi  splavali na obalo. Če pa ni bilo v bližini reke, so  kar v sadovnjaku skopali jama, v katero so  zmetali z lopato pobiti mladež.

Običajno so psici ali mački pustili  po enega mladiča, da se samici ne vnamejo seski. Za enega psička ali muco so že kje našli novega gospodarja.

Ubijanje ostarelih, bolnih ali lenih odraslih  mačk  je bilo kar zahtevno, še posebno zdivjanih mačk, ki niso bile navajene božanja in bivanja v hiši. S prevaro s hrano so jo najprej ujeli.  Dali so jo v obteženo vreči in hajd z njo v vodo. Lahko so jo tudi obesili, vendar se je mačka upirala natikanju zanke. Lahko je koga opraskala in po nesreči celo ušla. Naslednji lov je bil še težji, ko je postala žival po tej izkušnji bolj nezaupljiva.

Za mačko, ki so ju uspeli privabiti v hišo, je bilo najbolj enostavno, da si jo stisnil z vrati in ji pri tem zlomil tilnik. Ni ti mogla pobegniti, niti te ni opraskala.

V osnovnim šoli sem imel sošolca, ki je po hišah pobijal odvečne živali. Mačke je dal v vrečo in z zavezano vrečo tolkel po steni, dokler ni vsebina utihnila in obmirovala. Takrat še ni bilo PVC vreč, Vreče so bile iz platna  ali jutovine. Vaščani takrat nismo to ekstremno sadistično metodo  odobravali. Vendar pa fant ni postal morilec, psihopat, pač pa trgovski potnik in nekaj časa celo profesionalni politik. Danes je ugledni upokojenec, odbornik in krajevni funkcionar desusa, ki prisega na zdravo hrano in zdrav način življenja.

  • Share/Bookmark

Avto že za 99 evrov / mesec ?

Prodajalci avtomobilov imajo novo potegavščino.

Tisto o nakupu na položnice že poznate?  Prodajalec dobi kupnino plačano od llizing hiše ali banke,  vi pa obrok plačujete po položnicah financerju posla.  Avtohiša s tem nima nič,  razen da preko svojih zvez skuša urediti kredit za vas in v vašem imenu.

Sedaj so preplavile medije reklame:  Avto za 99 evrov mesečno.  Znesek je lahko večji ali manjši.  Nič pa ne piše o pologu, o osnovni ceni, o številu obrokov in podobnih za odločitev pomembnih podatkov.  Gre le za to, da te oglas pritegne in da prideš v roke prodajalcu v dodatno obdelavo.

Zadnjič sem zasledil oglas: Avto za 99 evrov mesečno.

In kakšna je resnica? Ali res lahko kupiš avto za slabih 100 evrov na mesec. Ko se preštevaš, misliš:  No, ta znesek  si pa že lahko privoščim!

Poklical sem prodajalca in dobil pojasnilo.

Oglaševalni obrok 99 evrov/mesec velja za avto XY, nekovinske bele barve.  Cena vozila po ceniku znaša 17.450,00 evrov ( ponudbo vam pošiljamo v priponki).

Oglaševalni obrok dobimo v primeru kredita na višino 17.250,00 evrov ( torej cena vozila brez vključenih stroškov transporta in priprave), vezan na spremenljivo obrestno mero ( 6 mesečni euribor,  5,4 % ), na dobo odplačevanja 86 mesecev in pologom 9.560,00 evrov.

Seveda pa obstajajo tudi druge finančne konstrukcije, kot sta klasičen lizing ali lizing 50/50.

Po tem pojasnilu lahko kupim oglaševalen avto za 99 evrov na mesec le takrat, če zmorem polog v višini npr. 9.560,00 evrov in za ostanek kupnine plačujem 96 mesecev obrok kredita v viši 99 evrov.

Reklamni oglas je pravzaprav za kupce zavajajoč,  saj oglašuje popačeno iz konteksta iztrgano informacijo.

  • Share/Bookmark

Planet Siol.net je že uravnotežen medij

Ne samo po prispevkih in njihovih avtorjev ki kažejo svojo uravnoteženost in o smešenju takoimenovane levice ( Kučan, Mencinger, Toš, Hribarjeva…, celo P. Damjan ni dovolj verodostojen), tudi po bralcih se vidi »uravnoteženost«. To tezo argumentiram z rezultati objavljenih anket, ki sprašujejo o političnem prepričanju bralcev. V zadnji anketi je na vprašanje Koga bi volili, če bi bile v nedeljo volitve, dalo stranki SDS kar 41 % anketirancev, Druge raziskave javnega mnenja kažejo bistveno drugačno razpoloženje.

Tudi na vprašanje:«Ali podpirate privatizacijo«, je pritrdilno odgovorilo kar 70 % udeležencev ankete. Iz drugih virov je odnos javnosti bistveno drugačen.

Ker gre za izrazite razlike v rezultatih siolovih anket z drugimi raziskovalci javnega mnenja, so tri možnosti:

-da je zaradi politike siola izgubil obiskovalce sredinske in leve opcije, ker je medij desno orientiran. Tu je bil Vinko Vasle brez dvoma uspešen direktor.

-da so bolj pridni v odnosu do anket desno usmerjeni bralci

–da po navodilih strankarske politike obstoja skupina, ki pridno klika, piše komentarje in ustvarja iluzijo desnega političnega razpoloženja javnosti.

Kakršnakoli je že resnica, bi moral zagotoviti upravitelj medija, da je mogoče iz enega računalnika samo enkrat glasovati.

  • Share/Bookmark

Evropa-stara dama se duši v lastni pajčevini

Zopet velik korak naprej. Energetske izkaznice bodo stale lastnike stanovanjskih objektov nekaj sto evrov zato, ker smo zapisali takšno direktivo. Stare hiše z ostarelimi stanovalci bodo imele dokaz, da so energetsko potratne ( kar tako že vemo), da rabijo vsaj izolacisko fasado in novo stavbno pohištvo.

Stanovalci pa niti za preživetje nimajo. Ekološke subvencije pa lahko dobi le tisti, ki je dovolj premožen, da dobi in plača strokovnjake, ustrezne izvajalce s papirji. Torej se ravna po božji pravici: Doda se tistemu, ki že ima in ki bi projekt sanacije realiziral tudi brez državne pomoči.

Bo pa seveda to dober posel za firme, ki si bodo „zrihtala“ pooblastila.

Velik korak je strojen tudi pri računovodjih. Dobili bodo zbornico s svojo oligarhijo in svojo članarino. Še malo, pa ne bo smel narediti bilance nihče brez ustrezne licence. Dodaten žebelj v krsto začetnim podjetnikom in samozaposlenim.

V gnilih časih socializma je lahko podpisal in vodil projekt le tisti, ki je imel strokovni izpit. Ti časi so mimo. Danes mora biti član inženirske zbornice in zato plačevati mastno članarino.

Podobna je zgodba s sodnimi cenilci.

Zdravnik ne sme zdraviti. Če ni član zdravniške zdornice.

Do podobne ideje je prišla mati Katerine Kresal. Hotela je ustanoviti fizioterapevtsko zbornico. Ni ji uspelo, saj ji slovenska glasna javnost ni privoščila uspeha. Danes jo ustanavljajo drugi.

Vse te asociacije postajajo obveznost, ki pravzaprav dušijo kreativnost in utrjujejo fevd obstoječi garnituri. Nikoli nisem zasledil analize, ki bi iskale korelacije med gospodarsko uspešnostjo in normativizmom v primerjavi ZDA – Evropa. Premlevajo se teorije protestanske etike, življenskega optimizma , jamranja in napihovanja, pa čeprav vemo, da so ZDA uspešne ob optimizmu in naivnem samopoveičevanjem ter na drugi strani da je uspešna tudi Finska z najbolj introvertiranim prebivalstvom.

V sferi normativizma je še veliko poslovnih priložnosti:

Vsi, ki niso priklopljeni na mestno kanalizacijo, bodo morali imeti lastne čistilne naprave. Kontrola in čiščenje bo podoben posel kot dimnikarstvo. Odlok je že v veljavi. Podjetniki se že pripravljajo na nov posel.

Vsak, ki vozi avto, se naj obvezno vključi v AMZS. Seveda, kot vedno, zaradi širšega družbenega interesa, kot so prometna varnost, pomoč na cesti, izobraževanje in podobno. Zraven pa priložimo statistiko slabe prometne varnosti.

Vsak potrošnik naj bo član Zveze potrošnikov, predvsem zaradi zaščite naših državljanov pred trgovskimi plenilci .

Vsak državlajn, ki želi delati v javni upravi, naj bo član Zveze za ohranjanje vrednot slovenskega osamosvajanja. Tu je zaenkrat tehnični problem, ker obstojata v zametku dve zvezi (projanševa in ona druga iz vrst TO in policije).

  • Share/Bookmark

Kraljevski zapiski o Inkih

Založba Sanje je izdala prevod knjige Kraljevski zapiski o Inkih, ki jo je napisal Inka Garcilaso de la Vega. Knjiga je bila izdana leta1603 v Španiji. Ožji sorodnik zadnjega Inke je iz pripovedovanja sorodnikov in iz lastnih izkušenj napisal knjigo o Inkih. Sam je dobil špansko ime in od španskega skrbnika evropsko izobrazbo z znanjem latiščine.  Sama knjiga se lahko bere in me po stilu in načinu pisanja spominja na Valvasorja. Glede na rastočo zanimanje za kulturo Inko,  je branje zelo poučno in seveda verodostojno,  saj je praktično iz prve roke.

Peru so odkrili leta 1515 Španci.  Ob spoznanju,  da je v inkovskem cesarstvu ogromno zlata,  so kmalu organizirali odpravo,  ki je uničila to cesarstvo.  Beseda Peru je izum Špancev,  saj so Inki imenovali svoje kraljestvo Tahuantinsuju, kar pomeni štiri strani sveta.  Glavno mesto je bilo Cuzco,  po inkovsko Popek sveta.

Propad in usoda zadnjega kralja Zapa (vladar) Inke Atanualla,  ki je bil po mnenjeu avtorja tiran,  sta več ali manj poznana.

V krogih kraljeve družine je bila znana prerokba 8. kralja Huiracocha, ki je preko sanj in drugih znamenj napovedal le dvanajst kraljev, prihod bradatih mož z oblekami do tal in dokončen zaton imperija.  Zato so Inki dokaj apatično in vdano v usodo pričakali prihod Špancev.

Nekateri kratki povzetki o vsebini zapiskov.

Poreklo in začetek Inkov.

Ob jezeru Titicaca sta se pojavila moški in ženska, brat in sestra, ki sta trdila, da ju je poslal prosvetljevat neuko ljudstvo oče Sonce. Zaradi drugačne obleke, izrazito nategnjenih preluknjanih ušesnih mešičkov in znanja,  sta kmalu pridobila prve simpatizerje. Moški po imenu Manco Capac je učil moške kmetovanja,  gradnje hiš,  delave orodja in orožja,  namakalnih sistemov,  njegova sestra Paja Ocelo Huaco pa ženske gospodinjskih opravil, predenja, tkanja. Na mestu, kjer se je zlata palica z enim pritiskom zabila v tla do kraja, je prvi Inka postavil mesto Cuzco. Vsi dedni knezi ( prestolonasledniki) so se poročili s svojimi sestrami in če teh ni bilo, s svojimi sestričnami. Ni bilo zaželjeno mešanja krvi in pravi Inki so bili le potomci čiste kraljeve krvi. To je bila pravzaprav aristokracija,  čeprav so bili z rastjo imperija tudi mogočniki drugih plemen ali pa otroci ink iz mešanih odnosov.

Inkovski imperij je trajal po oceni različnih avtorjev od 400 do 600 let in je imel dvanajst kraljev.

Vsi kralji so osvajali sosednja plemena in jih priključili imperiju. Čeprav je bilo vojskovanje častno in za utrditev slave Inke pomebno dejanje,  so osvajali le zaradi zaščite in varnosti lastnega ozemlja ali pa zaradi usmiljenja Inke do sosednjih ljudstev,  ki so bila prikrajšana za blagre takratne civilizacije ( kako aktualno). Čeprav so zbrali za vojne pohode tudi po 60.000 vojakov,  so nasprotniku ponujali mir, njihove materialne in civilizacijske dosežke in šele na koncu je pelo orožje.

Seveda pa avtor rad poudari divjaštvo indijanskih barbarov pred prihodom Inke,  saj v opisu šeg in običajev poudarja kanibalizem nekaterih plemen z načrtno rejo otrok (z ujetnicami ) do 13. leta za zakol in predelavo v klobase. Pouči nas tudi,  kdaj so ljudji spekli in kdaj skuhali.

Verovanje

Pri Indijancih ni bilo transcedentnih božanstev, pač pa le konkretna, kot so kače, jaguarji, krokodili, mogočne gore, nevarne reke.  Z verovanjem v Boga Sonce avtor vidi pričetek enoboštva in pripravo neukega ljudstva za krščanstvo. Sonce je bilo deloma počlovečeno božanstvo, podobno Zeusu Njegova žena je bila Mesec. Služabnik enovita trojica Blisk, Strela, Grom. Nekateri so v tem trojstvu videli začetek Sv. Trojice, vendar avtor poudarja, da gre le za enega pomočnika, ki se lahko manifestira v treh odlikah.  Blisk je takrat, ko se zabliska.  Grom je takrat,  ko zagrmi in strela takrat,  ko kam udari.

Bogu očetu Sonce so postavljali razkošne templje,  okrašene z zlatom,  srebrom in dragini kamni. V vseh templjih so bili tudi vrtovi izdelani iz zlata, ki so do potankosti posnemali podobo narave.  Bile so zlate trave,  zlati metulji,  zlate rože,  zlate živali,  vse v naravni velikosti izdelane do podtankosti tako, da so na zlati koruzi bili vidni tudi zlati koruzni laski.

Bog stvarnik Vesolja Pachacamac po imenu se je spoštoval le notranje,  brez kakršnikoli manifestacij,  templjev in daritev.  Za njega  so rekli, da ne rabi ničesar,  saj je vse sam ustvaril.  Celo imenovati ga ni bilo dostojno.

Gradili so sončeve in mesecove templje.  Praznovali so praznik Sonca.  V tem času so bogu žrtvovali drobnico. Prvo jalovo ovco ali jagnje črne barve so žrtvovali obredno tako,  da so mi odprli prsi koš in še živemu iztgali drobovino. Na osnovi drobovine so preokovali bodočnost za prihodnje leto.

Posmrtno življenje

Smatrali so,  da je telo iz prsti in da je duša nesmrtna.  Dušo imajo tudi živali,  le da je ta le vegetativna in semzitivna,  brez racionalne komponente,  ki jo ima le človek.  Vesolje je iz treh delov:  Zgornji svet je nebo  kamor gredo po smrti dobri ljudje.  V doljnem svetu živimo.  Še nižje pa je svet pekla,  kamor pridejo grešniki. Inki so ga imenovali „nižji svet tam doli“.  Posmrtno življenje so dojemali podobno zemeljskemu,  le da je bilo brezmesno ( v smislu spolnosti).

Organizacija Imperija

Imperij je bil razdeljen na štri enote,  glede na lego glavnega mesta.  Vsak odrastel moški je dobil zemljo za obdelavo in hišo ter delovne obveze do kralja in boga. Deset družin je tvorilo dekurion,  ki je imela svojega upravnika.  Naslednja organizacijska enota je štela 50 ljudi, potem 100,  500 in 1000.  Upravnik petstotih je bil stotnik in tisočih general.  Upravnik je bil zadolžen za upravljanje ( skrb za polja, namakanje,  delovne obveznosti,  preskrba družin z pridelki iz drugih krajev, preskrba z volno in bombažem, gradnja namakalnega sistema in podobno) in za sojenje ter nadzor. V vlogi sodnika ni razsojal,  pač pa uveljavljal od Inke postavljene zakone.  Vsak je poročal nadrejenemu. Nadrejenemu pa je moral biti omogočen vpogled v staneje uprane enote podrejenega.  Zato so bile hiše tudi vedno odprte, saj je lahko nadzornik vstopil v njo kadarkoli, da je ocenil marljivost in red ter kaznoval malomarnost,  lenost in nečistočo.  V primeru, da je višji nadzornik opazil nedoslednost ( ali korupcijo) pri podrejenemu  nadzorniku,  ga je moral kaznovato strožje kot bi kršitelja,  saj se je od postavljenih pričakovalo več kot od slehernika.

Gospodarstvo

Prva tretjina se je odmerila za prebivalstvo, druga tretjina skupnosti in tretjina za boga.  Pridelki prve tretjine so bili za prebivalstvo, druge za uradništvo, dvor,  blagovne rezerve in za pomoč krajem,  kjer je primanjkovalo hrane.  Pridelki božje tretine so bili za preživljanje kralja in svetišč ter za blagovne rezerve.  Črede drobnic so bile v lasti Inke.  Volno,  bombaž in druge potrebščine so se zagotavljale prebivalstvu preko mreže skladišč.  Zanimivo je bilo shranjevanje živeža v posebnih kaščah.  Poznali so sušenje mesa na snegu tako, da je ostalo uporabno tudi leto dni v relativno vlažnih in toplih področjih.  Prebivalci so imeli delovno obvezo obdelovanja kraljevega in božjega zemljišča, pa tudi za ostala dela,  kot so gradnje,  namakanje,  izdelava predmetov.  Tkati,  sešiti obleko in izdelati obutev je znal vsak. Imperij je bil povezan s cestami in visečimi mostovi.  Ob poteh so bila skladišče hrane,  prenočišča in poštne postojanke, kjer so si tekači ustno izmenjavali informacije in jo prenašali naprej.

Znanost

Inki niso poznali pisave in so informacije prenašali le ustno.  Za številke so razvili sistem vozlov na različno obarvanih vrvicah. Vozel na določenem mestu je predstavljal enico,  desetico, s totico,  tisočico.  Večjih števil od 100.000 ni bilo.  V tem primeru bi vzeli novo vrvico. Po barvah vrvice in njenih barvnih kombinacijah so ločevali pomen številk. Rumena je bila namenjena za količino zlata,  rdeča za vojsko.  Kombinacije z rdečo so pomenile število vojakov,  število kosov orožja in podobno. V  računanju z vozli so bili baje zelo spretni in natančni.  Seveda je bilo to področje domena posebnih uradnikov.

V astrologiji so proučevali sonce,  mesec in planet Venero.  Poznali so solsticij,  ekvinocij,  proučevali so mrke.  Čas so napovedovali po sencah, ki so jih delali iz posebni stolpi.

Od kovin so poznali zlato, srebro, baker.  Železa niso poznali.  Orodja so izdelovali iz lesa,  kremena in bakra. Niso poznali žage, dleta, svedra, škarje, žeblje.

Pri zidavi s kamna so zlagali izklesane kamne,  jih polagali drug na drugega,  špranje pa zalili z zlatom ( pri sončevem templju). Ostrešje je bilo iz lesa zvezano z vrvmi. Od zunaj so stavbo ometali z rdečim blatom, saj malte niso poznali.

V zdravilstvu so pogosto uporabljali puščanje krvi tako, da so s kremenom odprli rano nad obrvmi.  Uporabljali so zdravilna zelišča, vendar ne v kombinacijah, pač pa le posamezne.  Avtro opisuje svoje izkušnje z zdravljenje težav z nekim čudežnim korenom,  vendar ni razjasnil,  za katero rastlino gre.  Zanimivo je njegovo izkustvo zdravljenja oči s prežvečenim natreskom. To moram sprobati.

Žrtvenih daritev v primeru bolezni Inke ni bilo, saj so smatrali, da oče Sonce preko bolezni sporoča svojemu sinu Inki, da je čas za vrnitev v njegovo naročje.

Žalovanje za umrlim kraljem

Ob smrti so kralja balzamirali.  Iz telesa so pobrali drob in telo zalili s prosojno smolo.  Še po desetletjih,  stoletjih je ostalo telo nespremenjeno.  Na dotik pa je bilo zaradi smole trdo. Inko so zazidali v njegove sobane . V prostovoljno smrt so se odločile njemu najljubše žene, ljubice in sužabniki.  Avtor govori, da je šlo za samomor iz ljubezni in ne za prisilo.  Dvor ( bratje in sorodniki Inke) so morali celo zagroziti preživelim, da niso storili množičnih samomorov. Tako zelo so ljubili svojega vladarja!  Samo žalovanje je z žalnimi prireditvami trajalo leto dni.

Kultura

V imperiju je bil uradni jezik jezik Inkov.  Razvita je bila glasba in ples.  Petje ni bilo priljubljeno,  saj so bili slabi pevci.  Razvito je bilo pripovedništvo in poezija. Pesmi so bile epske,  ki so poveličevale zasluge Ink in lirične,  pogosto ljubezenske.  Dobri pripovedovalci so bili zaželjeni gosti pri mogočnikih.  Moda je bila omejena z dekretom kralja,  ki je predpisal frizure,  nakit in nošo za posamezna plemena, da so se ločila že na pogled med sabo.  Na splošno sta bila dnevno le dva obroka hrane. Glavni obrok je bil dopoldan med 8 in 9. uro. Zvečer je bila le lahka večerja. Vsaj enkrat na mesec so bile skupne pojedine, kjer se je gospoda zbližala s svojimi podložniki.

To so nekateri kratki povzetki vsebine knjige, ki je na našem trgu ostala žal neopažena. Ne samo ljubitelji Indijancev, tudi drugi lahko najdejo marsikaj zanimivega.

Za kritike kapitalizma, potrošništva in kapitala je nazorno opisana netržna in nedenarna ekonomija.

Kritiki korupcije najdejo dodelan sistem nadzora, ki korupcijo že v mislih zatre.

Pravniki in zakonoljubi najdejo izdelan in učinkovit sistem javne uprave, družbenega nadzorstva in uveljavljanje zakonov.

Za politologe je pravi eldorado vodenja učinkovite države prosvetljenega absolutista, očeta naroda in njegove skrbi za blagor ljudstva v stilu srečnih ovac na sočnem travniku.

  • Share/Bookmark

Stand-up preobleka

Slovenska kultura pozna že dolgo solo zabavljače. Na porokah, godovanjih, rojstnih dnevih se na družinskih zabavah poleg harmonikarja nastopali tudi vicmaherji. Ti so pripovedaovali vice, smešnice in v direktnem kontaktu z občinstvom prilagajali svoj program. Z igro so podkrepilli smešnico, saj so tudi odigrali kakšen krajši skeč. Glasbeni asambli so imeli v svojih vrstah tudi humorista, ki je obogatil program. Res pa ni bilo običajno, da bi zabavljač organiziral samostojen nastop. Današnji stand-up komedijant, ki je uvožen nadomestek iz Amerike, obravnava sodobnejše teme, se ponorčuje iz sodobnih manir in predvsem za razliko od zabavljača uporablja veliko pantomime. Takšno baletno zvijanje je bilo za klenega Slovenca preveč pedersko, da bi se ga ljudski zabavljač posluževal.

  • Share/Bookmark

Sodišče-danes in včeraj

Učenec: Ali so v bivšem sistemu sodišča sodila po zakonu?

Učitelj. Seveda. Po komunističnem zakonu.

Učenec: Ali so dokazovali krivdo ?

Učitelj: Seveda. Največkrat kar z nezanesljivimi pričami.

Učenec: Tudi danes je znano, da so priče nezanesljive, podkupljene ali ustrahovane. V čem je torej razlika?

Učitelj: Prej so bile indoktrinirane in če to ni šlo, ustrahovane.

Učenec:Torej je bila sodba že vnaprej znana. In kaj se je zgodilo, če ni sodnik razsodil po pričakovanjih politike?

Učitelj. Pred sodiščem so se zbrali privrženci OF in z mitingom izrazili svojo voljo. Politična policija Udba je začela brskati po sodnikovi preteklosti in največkrat tudi odkrila sorodstvene ali kakšne druge povezave s premaganim buržuaznim, meščanskim razredom. Izgubil je lahko celo službo in ker je bil uvrščen med razredne sovražnike, je delo težko dobil.

Učenec: Saj se tudi danes demonstrira pred sodiščem. Sodnikom se brska po njihovi politični preteklosti, se jih ustrahuje in deskreditira, če ne razsodijo po pričakovanju ljudstva.

Učitelj: Razlika je očitna. Takrat se je sodilo po komunističnih zakonih, protestiralo je od komunistov naščuvano ljudstvo, Zakone je sprejemala ljudska skupščina in ne parlament. Takrat je bila samo ena politična opcija . Odločal si se le okoli imena, kadar je bilo več kandidatov. Danes lahko protestira vsakdo, ker ga nihče ne posluša, če ni dovolj glasen. Prej so te poslušali tajni policisti.

Protestnike se sicer lahko politično obsodi in ozmerja npr. z levimi ali desnimi klerofašisti, lahko se jih tudi preganja s pendriki, če kalijo javni red in mir. Se jih pa sodno ne preganja zaradi politike, ne zapira v posebna taborišča, kot je bil npr. Goli otok, dokler se jih ne opredeli za teroriste.

  • Share/Bookmark