Vnosi v kategoriji 'Multimediji' ↓

Učenec: Ali so v bivšem sistemu sodišča sodila po zakonu?

Učitelj. Seveda. Po komunističnem zakonu.

Učenec: Ali so dokazovali krivdo ?

Učitelj: Seveda. Največkrat kar z nezanesljivimi pričami.

Učenec: Tudi danes je znano, da so priče nezanesljive, podkupljene ali ustrahovane. V čem je torej razlika?

Učitelj: Prej so bile indoktrinirane in če to ni šlo, ustrahovane.

Učenec:Torej je bila sodba že vnaprej znana. In kaj se je zgodilo, če ni sodnik razsodil po pričakovanjih politike?

Učitelj. Pred sodiščem so se zbrali privrženci OF in z mitingom izrazili svojo voljo. Politična policija Udba je začela brskati po sodnikovi preteklosti in največkrat tudi odkrila sorodstvene ali kakšne druge povezave s premaganim buržuaznim, meščanskim razredom. Izgubil je lahko celo službo in ker je bil uvrščen med razredne sovražnike, je delo težko dobil.

Učenec: Saj se tudi danes demonstrira pred sodiščem. Sodnikom se brska po njihovi politični preteklosti, se jih ustrahuje in deskreditira, če ne razsodijo po pričakovanju ljudstva.

Učitelj: Razlika je očitna. Takrat se je sodilo po komunističnih zakonih, protestiralo je od komunistov naščuvano ljudstvo, Zakone je sprejemala ljudska skupščina in ne parlament. Takrat je bila samo ena politična opcija . Odločal si se le okoli imena, kadar je bilo več kandidatov. Danes lahko protestira vsakdo, ker ga nihče ne posluša, če ni dovolj glasen. Prej so te poslušali tajni policisti.

Protestnike se sicer lahko politično obsodi in ozmerja npr. z levimi ali desnimi klerofašisti, lahko se jih tudi preganja s pendriki, če kalijo javni red in mir. Se jih pa sodno ne preganja zaradi politike, ne zapira v posebna taborišča, kot je bil npr. Goli otok, dokler se jih ne opredeli za teroriste.

»Otroci, se bojite črnega moža?«

»Kdo je črni mož?« vprašajo otroci.

»Tako kot Bedanec in teta Pehta te tudi on, ko te ujame, zapre v črno čumnato. Tam ni televije, tam ni računalnika, tam je le pajčevina, prah in nesnaga. Tam so podgane, morda celo kače.«

»Meni je oči povedal, da so to le pravljice za strašenje malih otrok. Zato vam nič ne verjamem.«

»Le kaj se bomo bali,« odvrnejo otroci: »prižgemo luč in tema izgine.«

»Nič ne izgine, le pod posteljo se skrije,« jih dražim.

»Imam tako močno baterijo, da jo tudi izpod postelje preženem,« odgovori deček.

»Vas je morda strah bavca? Hudobnega škrata? Orjaškega ajda?« jih sprašujem.

»Ne, ni nas strah,« odvrnejo in vsi v en glas dodajo: »strah je votel, okrog ga pa nič ni.«

»Če pa kdo pride,« doda otrok: »ga prestrelim z lasersko puško kot v računalniški igrici.«

»Pa se sploh koga bojite?« jih sprašujem.

»Ne, nikogar se ne bojimo,« zavpijejo otroci v en glas.

»O, morali bi se bati, morali.«

»Koga?« vprašajo.

»Pedofila!«

»Kaj je pedofil?« vprašajo otroci. »Je to nekaj takšnega kot predator iz filma?«

»Ne, ni. Ko vam potrka na vrata, se pretvarja kakor volk iz pravljice o sedmih kozljičkih. Ko ga srečate, govori prijazno in vabljivo kakor čarovnica iz zgodbe o Janku in Metki. Je kot Volk iz Rdeče kapice, ima veliko sladkih besed, ki prikrivajo, da v resnici želi požreti deklico.«

»Kako ga lahko prepoznamo?« vprašajo otroci.

»Težko. Ko ga spoznate, je lahko že prepozno. Zato nikar ne zaupajte neznanim ljudem,« jih poučim.

»Kaj nam bo storil pedofil? Nas bo pretepel? Nas bo požrl?« prestrašeno vprašajo.

»Pedofil bo požrl vaše otrokške duše in vam ukradel mirno spanje. Zato je tako nevaren.«