Učenec: Ali so v bivšem sistemu sodišča sodila po zakonu?
Učitelj. Seveda. Po komunističnem zakonu.
Učenec: Ali so dokazovali krivdo ?
Učitelj: Seveda. Največkrat kar z nezanesljivimi pričami.
Učenec: Tudi danes je znano, da so priče nezanesljive, podkupljene ali ustrahovane. V čem je torej razlika?
Učitelj: Prej so bile indoktrinirane in če to ni šlo, ustrahovane.
Učenec:Torej je bila sodba že vnaprej znana. In kaj se je zgodilo, če ni sodnik razsodil po pričakovanjih politike?
Učitelj. Pred sodiščem so se zbrali privrženci OF in z mitingom izrazili svojo voljo. Politična policija Udba je začela brskati po sodnikovi preteklosti in največkrat tudi odkrila sorodstvene ali kakšne druge povezave s premaganim buržuaznim, meščanskim razredom. Izgubil je lahko celo službo in ker je bil uvrščen med razredne sovražnike, je delo težko dobil.
Učenec: Saj se tudi danes demonstrira pred sodiščem. Sodnikom se brska po njihovi politični preteklosti, se jih ustrahuje in deskreditira, če ne razsodijo po pričakovanju ljudstva.
Učitelj: Razlika je očitna. Takrat se je sodilo po komunističnih zakonih, protestiralo je od komunistov naščuvano ljudstvo, Zakone je sprejemala ljudska skupščina in ne parlament. Takrat je bila samo ena politična opcija . Odločal si se le okoli imena, kadar je bilo več kandidatov. Danes lahko protestira vsakdo, ker ga nihče ne posluša, če ni dovolj glasen. Prej so te poslušali tajni policisti.
Protestnike se sicer lahko politično obsodi in ozmerja npr. z levimi ali desnimi klerofašisti, lahko se jih tudi preganja s pendriki, če kalijo javni red in mir. Se jih pa sodno ne preganja zaradi politike, ne zapira v posebna taborišča, kot je bil npr. Goli otok, dokler se jih ne opredeli za teroriste.