Vnosi v kategoriji 'Poezija' ↓

Prešernova proslava

Zadnjič sem si na TV ogledal Prešernovo proslavo in podelitev Prešernovih nagrad. Okoli programa so vsako leto polemike in tudi letos ni drugače. Režiserji pričakujejo uresničitev svojih izvirnih idej, gledalci pa le predstavo, ki bo pela hvalnico naši kulturi, slavila slovenski narod in pihala na našo nečimernost in ponos.

Prvi vtis petja zdravljice v različnih jezikih je pri meni ustvarilo vtis, da gre za svetovni dan kulture. Seveda lahko to sporočilo gledamo tudi drugače. Morda je režiser hotel poudariti slovenske vrednote kot obče človeške in našo kulturo kot del svetovne dediščine.

No, Prešernov nagrajenec Partljič je v zaključnem govoru le malo preveč nakladal in dolgovezil. S kritiko stand up komikov, monologov in dialogov ter zahtevi po posebnem gledališču komedije je malo preveč pihal v svoj rog.

V nadaljevanju , ob vinu in prigrizkih je izstopil režiser Mare Bulc v intervjuju, ko je organizatorje cenzure, ker ga je omejevala v svobodi izražanja, ko ni dovolila na sceni bodeče žice in državnega grba v črno beli tehniki. Naslednji delovni dan so mediji obvestili slovensko javnost, da se pri nas s cenzuro omejuje svoboda izražanja. Nov prijem v majanju Cerarjeve vlade.

Bil sem kar malo začuden. Od kdaj so zahteve in želje naročnika cenzura? Naročnik in plačnik vendar lahko izbira in vpliva na program. Tako je v zgodovini bilo vedno. Tudi Michelangelo pri slikanju Sikstinske kapele ni imel popolnoma proste roke.

Morda bi ne bilo odveč, če bi Prešernov sklad pravočasno razpisal natečaj za scenarij proslave, da bi se lahko vključili v igro tudi neuveljavljeni umetniki. In v tem primeru bi se lahko naročnik svobodno odločal za izbiro scenarija, ki bi ga ocenil za primernega. S tem se bi izognil na korekcijo režiserjeve kreativnosti, ki se baje imenuje cenzura.

  • Share/Bookmark

3.pravljica za otroke: Kdo se boji črnega moža?

»Otroci, se bojite črnega moža?«

»Kdo je črni mož?« vprašajo otroci.

»Tako kot Bedanec in teta Pehta te tudi on, ko te ujame, zapre v črno čumnato. Tam ni televije, tam ni računalnika, tam je le pajčevina, prah in nesnaga. Tam so podgane, morda celo kače.«

»Meni je oči povedal, da so to le pravljice za strašenje malih otrok. Zato vam nič ne verjamem.«

»Le kaj se bomo bali,« odvrnejo otroci: »prižgemo luč in tema izgine.«

»Nič ne izgine, le pod posteljo se skrije,« jih dražim.

»Imam tako močno baterijo, da jo tudi izpod postelje preženem,« odgovori deček.

»Vas je morda strah bavca? Hudobnega škrata? Orjaškega ajda?« jih sprašujem.

»Ne, ni nas strah,« odvrnejo in vsi v en glas dodajo: »strah je votel, okrog ga pa nič ni.«

»Če pa kdo pride,« doda otrok: »ga prestrelim z lasersko puško kot v računalniški igrici.«

»Pa se sploh koga bojite?« jih sprašujem.

»Ne, nikogar se ne bojimo,« zavpijejo otroci v en glas.

»O, morali bi se bati, morali.«

»Koga?« vprašajo.

»Pedofila!«

»Kaj je pedofil?« vprašajo otroci. »Je to nekaj takšnega kot predator iz filma?«

»Ne, ni. Ko vam potrka na vrata, se pretvarja kakor volk iz pravljice o sedmih kozljičkih. Ko ga srečate, govori prijazno in vabljivo kakor čarovnica iz zgodbe o Janku in Metki. Je kot Volk iz Rdeče kapice, ima veliko sladkih besed, ki prikrivajo, da v resnici želi požreti deklico.«

»Kako ga lahko prepoznamo?« vprašajo otroci.

»Težko. Ko ga spoznate, je lahko že prepozno. Zato nikar ne zaupajte neznanim ljudem,« jih poučim.

»Kaj nam bo storil pedofil? Nas bo pretepel? Nas bo požrl?« prestrašeno vprašajo.

»Pedofil bo požrl vaše otrokške duše in vam ukradel mirno spanje. Zato je tako nevaren.«

  • Share/Bookmark

2.pravljica za otroke: O Andyu


Mali Tejči je bil poseben otrok. Ure in ure se je igral z lego kockami. Sestavljal je gradove, utrjena mesta, ladje, tovornjake, in se ob tem prepuščal svoji domišljiji.

»Družbo potrebuje,« so modrovali starejši: »v vrtec naj gre.«

Pa so ga dali v vrtec. Nestrpno je čakal trenutek, ko so prišli starši. Še zaspati ni maral v času počitka. Tudi igra ga ni privlačila. Nesramni sošolci so mu podirali gradove in kradli kocke.

Doma je imel veliko igrač. Še posebej rad se je igral z rdečim tovornjakom, ki mu je bilo ime Andy. Z njim je razvažal kocke, trobil pred ovinki in prehiteval vsa druga vozila, ki jih je bilo za polno košaro. Med igro se je z Andyem tudi pogovarjal.

Naposled smo dočakali dan, ko je mali Tejči šel v šolo. Med odmorom in na poti domov so mu sošolci nagajali in ga zmerjali z Bajsijem. Tejči je bil zelo žalosten. Nekega dne, ko se je žalost še pomnožila, je v sosednji ulici zagledal velik rdeč tovornjak. Stekel je do njega. »To je pravi Andy,« je pomislil in se skušal vzpeti na stopnico. Stopnica je bila previsoko. Vendar se ni vdal. Oprijel se je višje, da je lahko splezal na prvo. Vrata so se odprla. Stopnice so oživele in že je sedel v kabini velikega vlačilca. Roke so segle po volanu, ki se je zmanjšal in prilagodil Tejčijevim rokam.

»Si Andy?« ga je vprašal.

»Da, Andy sem,« je odgovoril z močnim basom. »Bi se peljala?« se je ponudil tovornjak.

»Ko pa ne znam šofirati,« je zavzdihnil mali voznik.

»Saj znam jaz,« ga je potolažil Andy.

»Odlično!« je zavriskal Tejči.

Ključ se je obrnil kar sam in iz sprednjega dela je zahrumel močan motor.

»Kam greva?«

»Malo po mestu in proti šoli.«

Tovornjak je speljal, pomežiknil s smerokazi in že je bil na cesti. Tejči je vrtel volan, vendar je Andy peljal po svoje. Srečala sta skupino sošolcev. Kamion je pohupal. Sošolci so se obrnili in zagledali Tejčija za volanom. Iz same zlobe in nevoščljivosti so mu pokazali sredinec. Največja baraba je pobrala kamen in ga zalučala.

Tejči je prebledel. Andy je to opazil, zato je poizkusil fanta potolažiti: »Jih malo prestrašiva?«

»Dajva!« je pritrdil Tejči.

Mogočen stroj je zarjovel, da je paralo ušesa in zapeljal proti skupini tako hitro, da se je asfalt smodil.

Fantje so se razbežali po zelenici in mu kazali osle. Andy je zapeljal na zelenico, vijugal med drevesi in lovil najbolj porednega. V paničnem strahu je porednež padel in zajokal v smrtnem strahu pred podivjanim vozilom.

»Opraviči se Tejčiju,« je zagrmel tovornjak in se poigraval s plinom: »Brrr, brrrr!«

»Oprosti,« je končno izustil nepridiprav.

Tovornjak se je obrnil in že sta se odpeljala novim dogodivščinam naproti. Prestrašeni pobalini so pobrskali za mobiteli in poklicali policijo: »Rdeči tovornjak nas je napadel. Pomagajte!«

Policija je obvestila patrulje, da poiščejo napadalca. Ena od njih ga je zagledala. Policista sta stopila na cesto in ga s signalno lučjo ustavljala.

»O madonca!« je zavpil prvi: »saj je tovornjak prazen.«

Drugi je zagledal otrokovo glavo: »Ne, ni prazen. Otrok ga vozi!«

»Ne more ustaviti!« Odskočil je na rob ceste, ko je mimo pridrvel Andy in v pozdrav zatrobil: »Buuuu!«

Policaja sta poklicala okrepitev. Več policijskih vozil je zasledovalo Andya in s prižganimi sirenami motilo popoldanski počitek: »Liiidl, liidl, ui, ui!«

Andya niso ujeli. Tuljenje siren in škripanje gum je na okna privabilo množico zijal, ki so komentirala: »Nesposobni policaji še tovornjaka ne ujamejo!« Vendar niso vedeli, da za volanom sedi Tejči, tisti fant, ki se je ure in ure igral s kockami, in da to ni bil navaden vlačilec. To je bil Andy, živi tovornjak.

Postavili so zasede in z barikado zaprli cesto. Andy se je spretno izognil vsem pastem. Ko že skoraj ni bilo izhoda, je zapeljal s poti in drvel po njivah in travnikih kot kakšen traktor. Policija si je pomagala s terenskimi vozili in s krosovci. Divja vožnja se je nadaljevala.

Tejčija je ves ta direndaj zabaval. Po celem mestu je odmevalo »Liiidl, liiidl, ui, ui« Počasi ga je zaskrbelo. Ob tej uri bi že moral biti doma. »Oči in mami bosta prišla iz službe«. Kar na jok mu je šlo.

»Kaj je fant?« je povprašal Andy. »Greva domov?«

»Ja,« je jokaje odgovoril Tejči.

»No, pa pojdimo,« je veselo pritrdil Andy. Še bolj se je pognal, porušil manjši zid in se zapeljal v rečno strugo. Policaji so obstali na bregu in klicali centralo: »Čolne, čolne potrebujemo!«

Mogočen rdeč vlačilec je prečkal reko in po skritih poteh pripeljal pred Tejčijev blok. Odprl je vrata in vklopil pomične stopnice, da je lahko fant izstopil iz visoke kabine.

»Hvala za vse, Andy,« se mu je zahvalil Tejči.

»Sedaj pa hitro domov in nikomur niti besedice. Če bodo sošolci nesramni, se lahko Andy vrne. To jim povej!«

Tovornjak je odpeljal. Če je kje stal rdeč kamion, je Tejči pomislil: »To je Andy.«

Pa ni bil. Od tedaj ga ni več videl.

Ko mu bo zelo hudo in bo pomislil na Andya, se bo morda pripeljal mimo, potrobil in vprašal: »Fant, se bova malo peljala!«

  • Share/Bookmark

1.pravljica: Kdo je najbogatejši?

V božičnem času bom prenehal šimfati politiko in bom raje objavil tri  pravljice za otroke izpod peresa Strica Marča. Torej mojega.

V vrtcu so se otroci hvalili.

Mi imamo novega terenca…

Mi smo kupili novo hišo. Vsa je v marmorju, povsod kamere, vse dela na daljinca.

Moj oči ima tisoč sužnjev. Tako velik direktor je.

Mi raje potujemo. Mami pravi, da ni več pravih ponudb. Vse je tako poceni, da že potujejo upokojenci in študenti. Povsod smo že bili. Komaj čakam, da bo organizirano potovanje v vesolje.

Meni je deda kupil računalnik z najmočnejšo grafiko. Za igrice.

Vsak mesec mi dajo 500 evrov na hranilno Knjižico. Ko bom velik, bom že od tega bogat.

Kaj, kaj! Pride kriza, denar propade. Jaz bom raje zdravnik. Mami me vozi na vse aktivnosti, da pridobim nova znanja. Znanje ti nihče ne more vzeti. Več kot znaš, več veljaš.

Jaz bom medijska zvezda. Hodim k baletu, na plesne, na ure glasbe, solo petje….Vsi me bodo poznali in ves svet me bo oboževal. Bogata bom in slavna.

Pri nas prisegamo na šport. Starši me silijo k tenisu in me že vidijo kot novega svetovnega asa. Slave in denarja bo dovolj v pravem športu. Še za njih bo ostalo.

Vsi so v hvalisanju kričali, da bi prevpili drug drugega. Kdo je boljši? Kdo je večji? Kdo ima več?

Le Tejči je molčal.

Učiteljica je opazila vase povlečenega fantka in ga je vzpodbujala s vprašanji:

No, Tejči, kako je pri vas?

Malo se je obotavljal, dokler ni tiho in sramežljivo spregovoril: Ne morem se pohvaliti. Nimamo terenca, nimamo hiše, ne potujemo po svetu…

Kaj pa izvenšolske aktivnosti? Je vrtala učiteljica.

Oči pravi, da mi dajemo prednost mladosti! Je odgovoril Tejči.

In kaj delate doma ? se še ni vdala .

Igramo se. Mami pospravlja, oči se vleže na preprogo zato, da se lahko igrava z lego kockami.

Ko naredim domačo nalogo in se malo poigram z računalniškimi igricami, mami prinese monopoli . Vmes se pogovarjamo in včasih kakšno tudi zapojemo.

Otroci so umolknili in z zavistjo gledali Tejčija, ki ni imel ničesar drugega, razen srečne mladosti.

  • Share/Bookmark

Sodobna beseda

Doga walkam,
Burger jem.
Coco pijem,
Cool se imam.
Love, life,
Cool in full.
Full in sex,
Jebeš keks.
Za šprhetom stala,
Je pisker mešala,
Še cuker dodala.
Nemškutarska oma
Še nemško je znala.
Jebem ti boga,
Je kričal naš foter.
Tri pičke je gonil,
Srbizme rodil.
Jeba je život,
Poet govori.
Čekiral si karto,
k exitu že greš.
Za keš te ne vpraša
Sv.Peter tudi ne.

  • Share/Bookmark

Ni me strah

Ni me strah Janševe dolge roke,
ni me strah sovinih prisluhov.
Udbomafija mi je politični konstrukt.
Nihče ne brska po računalniku,
nihče ne prebira moje pošte.

To so prednosti nekoga,
ki je nič in nihče..
Koristi nobene, zavisti nobene.
Le obkladek na ego
uspešnih elit.

  • Share/Bookmark

Smisel življenja

Brezupna črnina zakrije zrkla poeta,
kot krt rije za črvi menija.
Postaja koristen v družbi strukture,
dokler ni na vrtu elitne livade.

Biti krt v temah podzemlja,
žaba močvirja in mlak,
nič slabše kot revež
izobilja siromak.

Pa pride upanje, goljfiva kača.
Svetlobe luč, prišel je dan.
Le luč vrtnarja, ki krta čaka,
slepi manever siromaka.

Pandora z upanjem se poigrava,
da vstaneš s križem, greš naprej.
Pa padeš, vstaneš, le naprej.
Kalvarija na vrhu se konča.

Na koncu tunela ni luči,
so le bakterije trohnečega lesa.
Ko ne vstaneš pod križem,
ni več poti.

  • Share/Bookmark

Sneg v tihoti noči

Sneg v tihotni noči romantične simfonije
Zareže mraz v kosti siromaka.
Koliko noči še bo preštel brezdomec,
Ki s stegnjeno roko nabija našo vest.
Za vse je mesto pod soncem, modruje duhovnež,
ko bogatin otresa namizni prt.
Ptički zobajo drobtinice
in po smeteh brskajo leteče podgane.
Prekletstvo siromakov kolač nam spodjeda,
Dvig cen pomoč kompenzira.
Ker žreti pa mora svojat brezdomna
Zavita v dremež svojega geta.
Klic dobrote in iskrice v očeh
Svet pogreza se v močvirnih tleh.
Nasmešek v bisernih zobeh
V zadnjih apokaliptičnih dneh.

  • Share/Bookmark

V kotu ždim

Žena pizdi, me sramuje
nesposobnost, šlamparaj.
V kot se skrijem in potuhnem
hude ure mimohod.
Kot pes pretepen zatečem se v kot,
od bridkih porazov in sramot.
Sproščena Slovenija je daleč od tod
v pomanjkanju hrane in drugih dobrot.
Trgovec dobiček le šteje,
z moralko se vlada igra.
Denarja je vedno premalo
za servis življenjskih uslug
Še včeraj enaki v sredi,
ostali smo zadaj v bedi.
Padel si z vrtiljaka življenja
in sam si se pobral.
Pa ga ni, ki te pustil bi vzpeti,
v prahu ostane naj luzer prekleti.

  • Share/Bookmark

Poezija strica Marča

DEJA VU , reče cinik

Bog je visoko,
Car je daleko.
Komu naj moliš
…daj nam danes
nas vsakdanji kruh…
Nekje v globinah pa vre…
Masa luzerjev producira nove tovariše.
Medijski dobrotniki
Z blagovno znamko Karitas
In veliki administrator z
Čarovniškimi triki
Uravnavajo barometerski kazalec.
Svet trepeta in vibrira.
Podnebne spremembe, ekologija,
Udbomafija.
Profesionalni mišičnjaki se bodo razbežali,
Ko pridejo tovariši.
Rdeča bo postala hit
In nihče ne bo molil
…in ne vpeli nas v skušnjavo
in odpusti nam naše dolge…
Spirala se zavrti
In kdo bo dočakal nov dan?
Deja vu reče cinik
In izgubi glavo.

Upanje

Suduku,
Guduku,
Kombinacija
Xy y yxx
Čista sedmica!
Verjetnost nikakršna.
pa vendar!
Do žrebanja ostane upanje.

Kosmati prijatelj

Breme noči,
Rahel pisk,
Pocvilavanje
Prebada sanje.
Zabuhel obraz,
Zatekle oči
Revmatični gibi
Preženejo spanec.
Tudi to je zgodba
O kosmatem prijatelju.

Zakaj poet?

Lajšanje duše, osebna rast, dolg človeštvu
So že zlajnana občutja neumnosti.
Rast ega je že zdavnaj ustavila recesija.
Dolgoletno luzerstvo je ustvarilo modreca.
Nič pričakovanj, nič želja in vse se uresniči.
Zakaj Orefej?
Zlaganje zidakov iz tolmuna nezavednega,
Je virtualna igra gradientov.
Resnica je, resnice ni,
Paralela in plasti.
Psihično mastrubiranje, onanija;
Prijetno, prazno, nekoristno.

Kompenzacija strica Marča

Nočni zastor se je spustil
In kljub nasilju svetlobe
Se je stric Marč zavlekel v svoj brlog.
Tišino noči ne moti prijateljevo piskanje.
Alfa stanje se preveša v beto
In virtualni svet občutij
Ni svet deklice z vžigalicami.
Marč ne opazuje, on gradi, sestavlja
Kombinira z gradniki nezavednega.
Večerja s papežem, popiva s škofom.
In v tem svetu je nekdo.
Temna stran ni tako temna,
kot je temno sonce.
In pot do tolmuna je domača.

Janez Slovenec

Janez dogmatik,
Janez pragmatik.
Janez Drnovšek
Poveljnik je čet,
Spremembe za svet.
Janez Dolenjc
V črnino odet.
Ares mu bog
In čistih je rok.
Poglavarja svojih sta enot.
Dva pola usmerjata.
Z drug drugim bitko vodita,
Si norca brijeta.
Dva Janeza, dva pola.
Dva lica, en obraz.
Konstrukcija, destrukcija
za Janeza Slovenskega.

Lustracija

Viseti kot luster
hraniti leguster.
Krepiti desnico,
Slabiti levico.
Korito je polno,
Prašičev preveč.
Rdeči kartonček,
Svobode je več.
Izgnati levico
Vetriti sredico
Jasniti obzorja
Na vzhodu od raja.

Dobra starka in modri starec

Dobra starka in modri starec
Dobrota in modrost
Deplasirana kategorija.
Od modrosti ni modrine,
Brez znanosti ni veličine.
Dobrota druge je narave,
Za slabe luzerje.
Dobrotništvo je prava stvar,
Tako pove mi moj piar.
Starost je slabost,
Bolezni tegob,
Proteznih debat
In skemfanih bab.
Pomembnost ga drži pokonci,
Preleta vsaki magacin.
Se kuhati ne splača,
Mu pravi babnica.
U menzi sedi, se vrat mu vrti,
Okrog se ozira,
Sosede nadzira.
Misli dietno, uživa posvetno.

Ko umre prijatelj

Kot streha brez nosilcev
Zastoka človek, ki izgubi prijatelja.
Naj bo žival, človek, stvar…saj je vseeno,
Le kolik del tebe nosi je pomembno.
Ko mi umre prijatelj,
Ne umre del mene,
Le tisti del duše boli,
Ki je izgubila podporo.
Iz globočin nemirne bolečine
Trepetajo deli duše.
Idilika spominov odpira rano.
Mar bolečina rodi bisere in
Kali jeklo?
Nič lepši, nič bogatejši in nič pametnejši
V duhovni rasti neprepoznaven.
Le srce je večje in prsa bolj polna.

Jesenski vtisi

Človek s psom
Šumeče listje,
Trkanje kostanjev,
Ropot klopotca.
Umirjeni koraki,
Spokojnost narave
v pisanih barvah
slutijo labodji spev.
Pride zima
Črnobela sinfonija momento mori.
Ni mavričnih barv,
Ni cvetja v jeseni.
Mrzli vetrovi tulijo mrtvi deželi.
Kdo ve,če pride pomlad.
Kolo življenja
Ali bivanje v mrzli estetiki.

Pogine naj pes

Pogine naj pes!
Je rekel Levstik.
Pogine naj pes!
kolumni Jančar.
Škoda! Nista imela prijatelja.
Od tod tako govorenje.
Gospod Hudournik in njegov pes Lisko,
Ovčar Runo in Lassie, ki se vrača,
So omilili konjedersko poezijo.

Poplava

Poplava čustev.
Melanholija srca.
Poplava blaga,
Globalizacija sveta.
Narasle cene.
Nevidne roke ni čutiti.
Inflacijska reka
Naplavlja družbeno usedlino.
Množina vtisov drvi
Skozi melanholijo življenja.
Njena artikulacija pada v občestvo umetnosti.
Voda,nezavedna prijateljica psihoanalize, voda, izvir življenja in njen konec,
ko pride Haron brodnik.
Pa pride deževje,
Narasle reke, blato v stanovanju
Človek, ki premočeno zre v svinčeno nebo.
Vse je odneslo, vse uničilo.
Ostane le elementarna skrb preživetja.

Štetje

Klinc klanc, en Dolanc,
Trije klinci, en Šetinc.
Ti si črn, ti si rdeč
Vija vaja ven.
Novi časi, nov sistem.
Zgrabit, vzeti se ne boj.
Revež ostati ni lepo.
Kolikor vzameš,
Tolk veljaš.
Če si Janšov, nisi rdeč,
Dobra je popotnica.
Ker za vse prostora ni,
Marsikdo še odleti.
Novi časi, nov naval
Je na družben kapital.
Zgrabi, spuli, se ne boj.
To je zgodba o uspehu,
Danes revež, jutri kralj.

Ob dnevu mrtvih

Koliko jih je že odšlo med umrle zapisane.
Ob soju rdeče plastike stojim na pokopališču
In gledam, kdo pride.
Vreme ni naklonjeno modni reviji.
Vmes me stisne pri srcu spomin na bližne,
Ki jih več ni.
Vrtiljak se vrti.
Na mestu ali v spirali.
Kdo bi vedel.
Na sceni življenja vegetiram.
Prebijam se naprej.
Samodejno ali zavestno.
K Koncu. Ende.
Križevo pot skozi solzno dolino
So zamenjale sanjske počitnice.
Koka kola in biserno bele zobje reklamnega spota.
Radoživost je zapovedana.
Šef igra na orglice.
Škof poje.
Na smeh se držimo
Jehove priče Stražnega stolpa.
Življenje je jeba, pomisli poet in sname masko.
Žalostne oči, turoben obraz.
Ob dnevu mrtvih je še dovoljeno.

Črna praznina kraljuje v glavi

Črna praznina ničesar kraljuje v glavi.
Elementarni gon je obrusilo življenje.
Tisočeri obrati rubikove kocke so za nami,
Le kje je ta Rubikon,
Da ga končno prekoračim?
Virtualne bleščave reklamnega sveta ponujajo odrešitev.
Vsakdo je lahko lep,
Vsakdo je lahko bogat.
Nič lažjega kot to!
Trdna vera in volja naredijo tajkuna in poeta.
Instant rešitve za par grošov producirajo umetnike.
Le bralcev ni in ni.
Koliko glav ima apokalipsa Janezovega razodetja?
Gnusoba povsod.
Viagrizirani starci prekašajo mladce.
Pametne Bejbe postopajo po družabni kroniki.
Danes ni čas za dostojno starost.
Lepota, mladost, uspešnost, so lovke nagnusne pošasti.
Tekmovalnost, brezobzirnost, bogastvo, so njene sestre.
Humanost in hipokracija sta pomoč prepoznavnosti.
Kdo je že avtor Janezovega razodetja?

  • Share/Bookmark