Vnosi v kategoriji 'prehrana' ↓

Rožmarin ( Rosmarinus officiales )

Iz lekarn strica Marča :  ROŽMARIN ( Rosmarinus officiales )

Rožmarin je trajnica in izvira iz Sredozemlja. V toplih krajih zraste do višine 2 m, medtem ko pri nas manj. Najbolj pogosto se ta dišavnica sadi v lončke, saj ne more prezimiti zaradi zim na prostem. Je zimzelena rastlina, z igličastimi listi, ki so na spodnji strani sive barve. Cvete svetlomodro ali rožnato. Nabirajo se iglice od aprila do oktobra, mlade poganjke pa od aprila do junija. Posušen rožmarin ne izgubi svojega vonja. Spomladi in poleti lahko rožmarin razmnožujemo s potaknjenci.

Obstoja več vrst rožmarina, vendar so v kozmetiki poznani trije tipi , opredeljeni po značilnosti vonja eteričnega olja :

- tunizijski ; svež vonj po evkaliptusu ( prevladuje 1,8 cineol )

- španski ; vonj po kafri ( prevladuje kafra )

- francoski ; najbolj nežen vonj ( prevladuje verbena ).

Eterično olje ( 1 – 2,5 % ) se dobiva z parno destilacijo listov in je brezbarvna do rahlo rumenkasto obarvana oljna tekočina, močnega vonja. Deluje protibakterijsko, protiglivično in antioksidacijsko. Pospeši celjenje ran, ker zmanjšuje vnetne procese in pospešuje obnavljanje kožnega tkiva.

Sestava učinkovin v listu:

Triterpenoidi : oleanolska kislina ( 10%), ursulna kislina (5%)

Tanini : rožmarinska kislina ( 2,5%)

Eterično olje (1-2,5%) : 1,8 cineol (20-50%), alfa pinen (15-25%), kafra (10-25%), kamfen (5-19%), borneol (1-6%), bornil acetat, beta karofilen, p-cimen, limenon, linaleol, miren, teineol, verbena (skupaj 2-5%)

Diterpenoidi : karnazol , karnazolna kislina (0,35%)

Flavonoidi

Izvleček, ki vsebuje karnazolno kislino, karnazol in rožmarinsko kislino, je po učinkovitosti primerljiv s sinteznimi antioksidanti, kot sta BHA in BHT. Deluje protivnetno in protibakterijsko, zato se v kozmetiki uporablja za nego aknaste in nečiste kože. Ker povečuje prekrvavitev , deluje tudi protibolečinsko, kar se izkorišča v športni kozmetiki. Zaradi vsebnosti ursulne in oleanolove kisline se oživi lasni mešiček, zato se uporablja rožmarin tudi za šampone za nego las ( proti izpadanju).

Literatura tudi navaja, da rosmanol, ki je naravni polifenol, deluje kot anioksidant in zaviralec rasti tumorjev.

Tudi za karnasol navajajo njegove lastnosti antioksidanta in celo, da preprečuje nastanek raka. Karnasol je v obliki belih kristalov in je slabo topen v vodi ( 30 mikro gramov/ ml). Bolje je topen v alkoholu in drugi organskih topilih. Je zelo nestabilen in občutljiv na temperaturo. V prevretkih ga je zelo malo in še ta hitro razpade.

Rožmarinska kislina, ki se nahaja tudi v žajblju, poprovi meti, timijanu, melisi, gabezu, naj bi bila uporabna v kozmetiki zaradi protimikrobnega, protivnetnega delovanj in preprečevanja izpadanja las. Učinkovita naj bi bila proti herpesu. Raziskave potrjujejo učinkovitost proti raku slinavke, jeter, pljuč. Zaradi netoksičnosti ima velik potencial uporabe v zdravstvu. Je bel prah, ki je v vodi topen. Tališče je pri 171 st. C. Precej je uporabna v živilski industriji kot dodatek, ki podaljša rok trajanja živilom.

Cineol povečuje možganske sposobnosti in spomin, zavira odmiranje možganskih nevronov in zavira razvoj Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni. V Angliji celo beležijo znaten porast prodaje eteričnega olja rožmarina v času študentskih izpitov.

Seveda pa je sestava in izkoristek učinkovin odvisna tudi od postopka ekstrakcije rožmarina.

Izkoristki so pri različnih postopkih in uporabe topil naslednji:

destilacija z vodno paro izkoristek 3,2 % ( eterično olje in komponente v hidrolatu)

Ekstrakcija ( rastlina se namaka v topilu, ki se nato oddestilira)

Topilo: alkohol izkoristek 29 %

diklormetan izkoristek 30 %

toluen izkoristek 62 %

Za vsakdanjo uporabo iz teh podatkov vidimo, da so vodni izvlečki manj učinkoviti, saj voda izluži le nekatere komponente. Alkoholne tinkture imajo boljši izkoristek. Uporaba toluena pa je primerna le za farmacijo.

Zaradi slabe topnosti karnasola in njegove termične nestabilnosti, nekateri avtorji priporočajo pripravo čaja tako, da se suhe liste rožmarina prelije z vročo vodo ( do 70 st.C) in pusti stati 10 minut. Čaj se bi naj užival le sveže pripravljen.

Pet kapljic eteričnega olja na žlici medu je dovolj, da se na potovanjih rešimo težav z zastrupljeno hrano (6). Preventivno naj bi po njegovem mnenju človek zaužil 10 listov iz svežega rožmarinovega grma.

Dr. Neuthaler uvršča rožmarin med strupene rastline. Pogoste so bile zastrupitve pri abortusih. Odsvetuje ga nosečnicam in astmatikom ter ljudem s povišanim krvnim tlakom. V tistih časih je bilo znano protibolečinsko in protirevmatsko sredstvo opodeldok, ki je bilo trdno, brezbarvno z opalnim efektom narejeno mazilo, vonja po kafri. Sestava; medicinsko milo, kafra, vinski cvet, eterično olje timijana in rožmarina, tekoči amonijak.

Eterično olje širi žile, poveča prekrvavitev. Na koži povzroči vnetje, zato ga ne uporabljamo samostojno, pač pa v kombinaciji z drugim nosilnim oljem ( olje grozdnih pečk, olje iz mareličnih koščic, mandeljevo olje, olivno olje…).

Čaj poveča pritisk, pospeši krvni obtok, odpravlja bledico, poživi delovanje jeter in želodca. Willfort priporoča dnevno dve čajni skodelici rožmarinovega čaja.

Za revmo priporoča masiranje z rožmarinovim cvetom. 10 g eteričnega olja zmešamo s pol litra alkohola ( 70%) ali močnega žganja, dobro premešamo in shranimo v zaprto posodo.

Pri težkih očeh priporoča spiranje oči z mlačnim čajem iz mešanice rožmarina in kamilice. Pri tem je potrebna previdnost, saj okulisti danes celo blago kamilico odsvetujejo za spiranje oči.

Pri težavah , kot so duševna izčrpanost ( danes bi temu rekli stres), jalavost ženske, bledica, za razstrupljenje ( čiščenje krvi in odvajanje vode) priporoča tri šilca rožmarinovega vina dnevno; na tešče, eno uro pred kosilom in eno uro pred večerjo. Rožmarinovo vino pripravimo tako, da 70 g listov namakamo 4 dni v enem litrov belega vina. Potem vino odcedimo in shranimo v steklenici.

Novejši viri ne govorijo več o strupenosti rožmarina, saj se posebno v mediteranski kuhinji uporablja kot začimba in dišavnica v kulinariki. Še vedno pa se odsvetuje nosečnicam in opozarja astmatike na možnost oženja dihalnih kanalov. Ta opozorila veljajo pri uživanju ali intenzivnem vdihavanju ( aromoterapija), medtem ko je zunanja uporaba popolnoma varna ( kreme, mazila, tinkture za masažo). Le pri uporabi eteričnega olja se je treba zavedati, da draži kožo in se ga zato ne nanaša v koncentrirani obliki ( doda se mu kakšno drugo nosilno olje).

Rožmarinovo olje, razredčeno v enem od nosilnih olj ( sam sem uporabil olivno) dejansko pri masiranju poveča prekrvavitev, mišicam se povrne moč, bolečine se ublažijo. Nanašanje tako pripravljenega masažnega olja na splovilo, poveča erekcijo, saj nekateri avtorji na forumih to ugotavljajo.

Uporaba prevretka rožmarina pa na fižolu ( bakterijska pegavost) kljub deklariranem protiglivičnem delovanju ni bila uspešna.

Literatura:

http://zdravplanet.blogspot.si/2008/01/romarin-rosmarinus-officinalis.html

http://www.pomurske-lekarne.si/tocka-zdravja/rozmarin-navadni-rosmarinus-officinalishttps://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201303644.pdfhttps://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=https://en.wikipedia.org/wiki/Rosemary&prev=search

https://www.dr-feil.com/lebensmittel/rosmarin.html

https://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.fanpharma.com/rosemary-extract-20-rosmarinic-acid/&prev=search

Richard Willfort, Zdravilne rastline in njih uporaba, 1983 Založba obzorja Maribor

Heinrich Neuthaler , Zdravilna zelišča , 1077 Založba tržaškega tiska

David Hoffmann, Celostno zdravljenje, zelišča , 1999 Založba Mladinska knjiga

Damjan Janeš, Nina Kočevar Glavač, Sodobna kozmetika , 2015

http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=829

Rezultat iskanja slik za rožmarin slike

  • Share/Bookmark

Tablete! Jemati ali ne ?

Nekateri prijatelji zdravega življenja in alternativne medicine me opozarjajo na škodljive posledice in stranske učinke zdravil. Pri znancu, ki jemlje tablete proti povišanim krvnim tlakom in budno spremlja stranske učinke, je zdravniku že zmanjkalo izbire ustreznega zdravila.

Pa sem tudi sam prebral natančna navodila in ugotovil , da tega zdravila ne smem jemati, če jemljem kakšno zdravilo, ki vsebuje substanco X, Y ali Z samo ali v kombinaciji z x1, y, in z 1. Torej moram temeljito proučiti tudi druga zdravila, saj se do sedaj nisem toliko posvečal njihovim aktivnim sestavinam. Nekako sem mislil, da že zdravnik ve, kaj paše skupaj in kaj ne.

V poglavju drugi nezaželeni učinki ( največ 1 od 10 bolnikov). Halo! To ni tako malo. To je 10 %.

-okužba zgornjih dihal, bolečine v grlu,vnetje sluznice v nosu, virusna okužba.

Težave z nahodi, kašljanjem, bronhitisom, celo pljučnica so pri meni pogosti gost. Žena pravi, da so to bolezni kadilcev in da je zadnji čas ( če je še?) , da preneham s kajenjem.

Nima prav. Vzrok je v stranskem učinku zdravil.

-očesne bolezni, motnje vida

Bo držalo. Pogosto me pečejo oči in okulist je ugotovil, da se maščobe v vekah prekomerno izločajo, kar povzroča stalna vnetja. Rešitev je morda v uživanju omega 3 kislin in pregrevanju oči.

Na stranske učinke zdravil pa okulist še pomislil ni.

-možganska kap

Halo! Tablete za uravnavanje krvnega tlaka jemljem zato, da ne bi bilo možganske kapi in ne zato, da bo možganska kap posledica stranskih učinkov.

-Šumenje v ušesih , vrtoglavica

Na spletu sem prebral, da so te težave pogoste pri starejših, ki pa so posledica izločanja kalcija v ušesu in so običajno prehodnega značaja. Očitno nihče od avtorjev ne bere stranskih učinkov.

-Kratka sapa

Žena trdi, da je to zaradi cigaret, ki so zmanjšale pljučno kapaciteto, zaradi prekomerne teže in pomanjkanja kondicije.

-srčni infarkt

Tega stranskega učinka še nisem doživel. Skoraj nedostojno je, da zdravila za znižanje krvnega tlaka povzročijo lahko infarkt. Zakaj pa sploh zniževati tlak, če sta lahko možganska kap in srčni infarkt posledica stranskih učinkov jemanja tablet?

-odtekanje nog

Do sedaj je veljalo v laični javnosti, da je to posledica pešanja srca, zastajanja vode, premalo gibanja. Problem smo reševali z diuretiki ( kopriva) , z krepitvijo srca ( srčna moč) in ojačanje žilnih sten ( divji kostanj). Sedaj pa tole; posledica jemanja tablet!

Naštel sem le tiste stranske učinke, ki zadenejo do 10 % bolnikov in so lahko posledica tudi drugih, starostnih sprememb, saj tablete za znižanje pritiska praviloma jemljejo le starejši.

Ko je moj sosed prebral pri osemdesetih letih priložena navodila, je takoj prenehal z goltanjem tablet, ker mu je naenkrat postalo jasno, od kod zatekanje nog, težka sapa, vrtoglavica in impotenca.

Odločil se je za homeopatijo. Pri homeopatskih kroglicah , ki jih dobi kar pri homeopatu, pa ni stranskih učinkov. Ne dobi priloženih navodil s stranskimi učinki.

Sam ne vem, kaj storiti. Iz začetkov homeopatije so bila zdravila zelo agresivna, saj so morala že v nizkih koncentracijah sprožiti podobne učinke, kot zdravljena bolezen. Pri zeliščarjih beremo vedno znova, da so nekatere zdravilne rastline strupene, kot so npr. gabez, pelin, divji kostanj, šentjanževka… Za druge pa se bo to šele odkrilo.

Zdrava prehrana se morda že jutri izkaže za nezdravo. O uporabi nekaterih čudežnih pripravkov so mnenja deljena. Koloidno srebro, natrijev klorat, soda bikarbona, alkalna voda, mikro elementi, kromove spojine in podobno so primeri dialektike, ko dosedanje trditve ne držijo več.

Mislim, da ima mentalno zdravilstvo še najmanj negativnih učinkov, pa naj gre za talismane, energetske objekte orgonske energije, preusmerjanje kozmičnih vibracij ali pa enostavno čiščenje čaker

Rezultat iskanja slik za tablete stranski učinki slike

  • Share/Bookmark

Staroverci – zdravilne rastline

Nebernik je bil cenjena rastlina, za katero so od učitelja izvedeli, da se imenuje gorski šetraj. Vendar gre pri tem za podvrsto, ki ima namesto belih modre cvetove. Pred prvo svetovno vojno je nebernik rasel le na severozahodnem pobočju Velike babe.Ker pa so ga večinoma nabirali ob cvetenju, mu ni uspelo tvoriti semen, zato ga je bilo iz leta v leto manj, po letu 1925 pa ga tam niso več našli.Na Livških Ravnah so ga gojile številne ženske. Danes ga ima verjetno le še Antonija. Vsi, ki so ga gojili nižje in vzhodno od Raven, so ga dobili le pri domačinkah. Gojili pa so ga predvsem zato, ker so ga potrebovali pri nekih staroverskih obredih.Govorilo se je, da čim više rase, temnejše modre cvetove ima, saj je bliže modrini neba. Ženske so ga pile vedno z materino dušico,in sicer v razmerju 1:1. Starejši nabiralci, ki so ga nabirali še naVeliki babi, pa so ga poznali tudi kot Nikrmanino rožo. Verovanje, da pitje nebernika pomaga žen­skam ohranjati mladosten videz, se vedno manj omenja. Danes je cenjen kot zdravilo za želodčne in prebavne težave, pa tudi kot dišavnica pri mnogih jedeh.

Priljubljen čaj ( čaj so imenovali srcint ):

4 deli šetraja

2 dela mete

2 dela materine dušice

1 del tavžentrože( Cenntourium crythiaca )

1 del koromača ( janež , Foeniculum vulgare )

Drevesni lišaj ( čider) in skalni lišaj (čadron )

Brezar je nabiral čadron po kamnih in skalah od vrha hriba pa vse do reke Idrije. Vsako barvo je dal v posebno škatlico. Bilo jih je veliko, kar poglej okoli, sam jih lahko prešteješ. Čider pa je nabiral le na drevesih oziroma na vseh rastlinah. Tudi to ni skrivnost, če se potrudiš, jih boš ravno tako veliko našel. Čadron je uporabljal za zunanje zdravljenje, to je za vse, kar je vidnega na telesu. Čider pa za vse bolezni v človekovi notranjosti. Če pa čadron ali čider nista pomagala, je Brezar uporabil mešanico obojega. Toda pred tem je moral ugotoviti sledeče. Če je nekdo bolezen, recimo bolni mehur, zdravil z zelenim čadronom, je moral dodati čider, to je nekaj belega.To je le primer, da bi lažje razumel. Nekatere bolezni pa so zahtevale veliko izkušenj z mešanjem, kajti prav to je skrivnost tega poklica. Enako velja tudi za odmerke enega ali drugega. Odmerki pa se vedno merijo z isto želodovo kapo.Pri živčnih obolenjih in božjasti pa čedron in čidar ne pomagata, ker gre za bolezni, ki niso sestav­ljene iz snovi, kot je meso, kri ali kost, temveč iz nevidnega, zato je bilo potrebno drugačno zdravlje­nje

Preobjeda

Tonija pa je najbolj zanimalo izdelovanje kapljic prejede,ki pa je bila strupena in je rasla le na enem kraju ob Livških Ravnah. Te kapljice so v majhnih količinah pomagale pri hudih bolečinah, ki so jih imeli predvsem starejšibolniki. Ne vem zakaj, toda to učinkovito zdravilo je Toni imenovalomeja.

Moč zdravilnih rastlin na posebnih energetsko bogatih mestih

Vse zeli v tem tročanu pa so bile še bolj zdravilne od ostalih, še posebno arnika, tavžentroža in jelenov rog ( glog ). Prav zadnji pa je danes po krivici skoraj pozabljena zel, ker ga nekateri imenujejo hudičev grm.

Bela omela

Povedal mu je, da je omela edina zimzelena rastlina, ki raste iz drevesa in zato nima direktnega stika z zemljo, ki pa jo hrani. Zato raste v nadsvetu, kjerdobiva še dodatno moč lune, sonca in zvezd. Njeni listi pripadajo Zemlji, bele svetlikajoče jagode pa nebu, kjer prebiva Nikrmana.

Halucinogene snovi

Da bi to stanje ob vedeževanju bilo še skrivnostnejše, so se posluževale še drugih zvijač. Med te so sodile še posebne omame oziroma snovi, ki so jih pridobivale predvsem iz nekaterih rastlin in gob.

Ali mi lahko poveš, iz katerih?

Zdi se mi, da so eni rastlini rekli ciganska trava ( kristavec, lat. Datura stramenium), drugi pa volčja češnja(Atropa belladenna)od gob pa sta bili to rdeča mušnica in cingla ( strupena goba). Poznale pa so tudi špansko muho. Drugih pa se sedaj ne morem spomniti.

Nekateri so v tobak mešali tudi liste nagnoja in ciganske trave. Med kajenjem so padali v posebno stanje.

  • Share/Bookmark

Hrana in pijača starovercev

Hrana in pijača starovercev

Prehranjevanje starovercev je bilo podobno drugim tistega okolja. Sejali so le več ajde kot drugi krajani in imeli so svojo specifično pasmo koz. Zato sem izpostavil le tisto hrano in pijačo, ki je bila značilna in specifična za staroverce in je imela dostikrat tudi versko – obredni pomen. Recepti so pobrani iz knjige v obliki, ki jo je podal avtor preko pripovedovalca,

Ciber

Mlade cerove liste sem že nabral in jih sušim v senci. Držim se namreč

stare navade in zelo pogosto pijem ciber z rdečo voščeno gobo cera , ki jo na drobno narežem in posušim.

Ciberje namreč neke vrste pijača, ki jo pripravimo tako, da damo v vrelo vodo tri suhe cerove liste. Ko malo povre, odstranimo in pokrijemo, ohlajeno pa precedimo. Nato dodamo črno vino sajuc, ki mora biti v razmerju 1:1.

Ciber so pili predvsem možje ob zimskem času. Piti so ga začeli ob

zimskem kresu, končali pa ob pustu. Pili so hladnega in vročega. Pomagal naj bi preprečevati in zdraviti zimske bolezni. Verjeli so namreč, da jim bo cer, ki ohrani suhe liste tudi med zimo, pomagal, da ostanejo zdravi. Ko damo v vrelo vodo liste, dodamo še za želodovo kapo prahu cerove voščene gobe, ki jo zdrobimo v možnarju, ali pa narežemo na tanke delce. Pravo ime cerove voščene gobe je pološčenka, ki raste pa na vseh odmrlih hrastih in štorih. Velja namreč za univerzalno zdravilo, ker lajša bolečine, pomaga proti tumorju in deluje kot antibakterijsko sredstvo, krepi pa tudi spolno moč. Zdravilna je samo enoletna goba, stare pa zavrže,

­

Leskov kruh

Leskov kruh so pekli nekoč samo na dan po pomladanskem kresu. Ime pa je dobil po leskovem lesu, s katerim so kurili krušno peč. Testo so zamesili z ajdovo in koruzno moko v razmerju 5:1 ter vodo, kvasom in soljo. Leskov

kruh je moral imeti okroglo obliko. Preden so ga dali v peč, so na površino testa v krogu (od sredine proti krogu) položili toliko leskovih palčk, kolikor je bilo družinskih članov. Pečen kruh so razrezali tik ob palčki, tako da je dobil vsak član svoj kos kruha in palčko. Kruh so pojedli ob delitvi, palčko pa je posameznik lahko vrgel kamorkoli, in sicer v hlev, vrt, klet, njivo, ognjišče ali kam drugam. Ko sem o leskovem kruhu govoril z dehnarjem,

mi je povedal, da je bil to zelo star običaj, ki ga v sosednji Benečiji niso poznali. Pekli so ga samo staroverci, da bi s kresom dobili vase tudi nekaj tistega kresnega ognja, ki jim bo pomagal čez celo leto, vse

do drugega kresa. Po prvi svetovni vojni pa so žal ajdo tu opustili, bodisi zaradi primanjkovanja semen bodisi zato, ker ni več dobro rodila. Je pa res, da so jo mladi odklanjali. Tako je tudi leskov kruh šel kmalu v pozabo kot tudi mnogo drugih stvar

Spreganca

Ob poletnem kresu so ženske spekle še spreganco, ki je bila kot neke vrste štrudelj, a mnogo boljša.

Testo je bilo enako kot za gobanco, le da so uporabili belo in ajdovo moko. Nadev pa so pripravili iz mletih lešnikov ali orehov, jajc, medu in skute. Ko so testo razvaljali, so nanj nanesli nadev in ga poravnali. Polovico testa so začeli zavijati z ene, drugo polovico pa z druge strani. Na sredini med dvema zavitkoma pa so, tesno drug ob dru

­gem, izmenično vstavljali suhe hruške, jabolčne krhlje in suhe razkoščičene češpe, vmes pa še liste luiže( citronka ali limona).

Naj te še opomnim, da so suho sadje predhodno namočili v sladkem vinu. Preden so jo dali v peč, so jo premazali z rumenjakom.

Spregancoso jedli več dni, ponudili pa so jo tudi sorodnikom, če so prišli takrat na obisk-

Ob poletnem kresu so pripravili znižnoin truščno

Znižno so pripravili zjutraj, in to z vodo, soljo, drožjem

3in belo moko. Vse skupaj so potem zamesili v testo in ga pustili, da je vzhajalo. Čez čas so ga razvaljali v krog, za debelino svinčnika, in iz sredine navzven z nožem vlekli črte, da je nastalo “sonce”. Z ognjišča so odstranili pepel, ga obrisali in nanj položili sonce”. Za tem so ga pokrili s kovinskim kropnikom in zasuli z ogljem. Ko je bila znižna pečena, so jo razlomili po črtah in jo na tešče pojedli. V primeru, da je je kaj ostalo, so jo razdelili med živino.

Truščno

so pripravili pred odhodom h kresu, in sicer tako, da so najprej v kropu skuhali liste lajhne ( laboda )jih nato odcedili in sesekljali. V ponvi so segreli maslo, dodali sesekljan česen in liste lobode ter vse skupaj pražili. Med mešanjem so dodali še sol in poper, čez čas pa še skuto. V drugi posodi so na masti

pražili ajdovo moko. Ko je zadišalo po prežganju, so dolivali vrelo vodo, vendar le toliko, da so nastale grudice. Ko so bili žganci kuhani, so jih dali na sredino sklede, okoli pa že pripravljeno lajhno ( labodo)

Dobnjak

pripravimo tako, da najprej v vodi kuhamo suhe hruške in nekaj cvetov koromača. Omenjene hruške so imele posebno ime, ki pa sem ga žal pozabil. Ko so kuhane, jih vzamemo iz vode in razrežemo na koščke. Narezane hruške nato damo zopet v vodo, ki ji dodamo še žlico medu, jajce, ajdovo in belo moko ter za konec še sol po okusu. Zmes dobro premešamo in odstavimo. Nato v ponvi segrejemo maslo. Ko se maslo dobro segreje, v ponev vlijemo

prej omenjeno zmes, ki jo enakomerno poravnamo in spečemo na obeh straneh. Pečeno jed damo na krožnik in jo razrežemo na tri dele.

Dobnjakov spečemo le toliko, da dobi vsak družinski član enega.

Ob zimskem kresu so staroverske družine pripravile sevko. Zanimivo je, da še danes ne vemo, ali je prevzela jed ime po jabolki sevki ali obratno. Pripravimo jo tako, da najprej v eni posodi pripravimo tekoče testo z mlekom, maslom in belo moko. Jabolka olupimo in jih razrežemo na koščke ter damo v drugo posodo z vodo, ki ji dodamo še med in nekaj listov mete. Posodo nato pokrijemo in kuhamo toliko časa, da nastane kaša. Za tem vanjo počasi ulivamo že prej pripravljeno tekoče testo ter mešamo, dokler jed ni kuhana.

Tri dni po pokopu umrlega pa so pri pokojnikovi hiši spekli kruh, ki so mu rekli

grban

Pripravili so ga iz bele in ajdove moke, v katero so zamesili vodo, mleko, jajce in med ter suhe ali sveže češnje,ki so jih predhodno namočili v medeni vodi in jih razkoščičili. Dobljeno krušno testo so nato pokrili in ga pustili vzhajati na toplem. Kasneje so ga ponovno pregnetli in iz njega naredili toliko kroglic,

kot je bilo družinskih članov oziroma še eno več za pokojnikovega zduhca. Kroglice so nato zložili v okrogel pekač. Ko se je testo ponovno dvignilo, sopovršino premazali z rumenjakom in spekli.

Vsak družinski član je dobil svojo pečeno kroglico, zduhčevo

Obredne pijače

Dehnar je opozarjal, da bo treba z izdelovanjem močeradovca

nekaj postoriti, in sicer glede lovljenja močeradov, saj so namreč ugotovili, da je teh živali vsako leto manj. Zato so se dogovorili za način, ki je bil za mo

čerade prizanesljivejši, in sicer da so jih po “izrabi” zopet vrnili v naravo. Obešanje za rep pa je bilo prepovedano.

93

Oglarc

so pripravili iz 2 delov črnega vina; cenjen je bil merlot; 1 dela lipovega ali kostanjevega medu in 1 dela žganja, v katerem se je nekaj dni močil košček suhe korenike košutnika, ki so ga pred mešanjem odstranili.

Po pripovedovanjih nekaterih naj bi gun izdelovali tako, da so v močeradovc

dodali še rdečo mušnico in pasjo smrt (volčja češnja, lat. Atropa belladonna

). Pri pitju so z njim ravnali bolj previdno. Vse te pijače, in sicer

močeradovc, oglarcin gun, so pripravljali in pili le moški, v zelo redkih primerih pa tudi ženske. Seveda so jih pile tudi nekatere ženske, a le na skrivaj.

Zeleni močeradovec

Priprava močeradovca je bila pravi obred. Pripravljali pa so ga pred prvo vojno nekje na Ostrožniku in v Čančah. V bakreni kotel so dali močerade, tako da iz njega niso mogli, in jih polili z žganjem. Čez dobri dve uri so močerade odstranili, žganje pa prelili v steklenico. V kotel so potem postavili druge močerade in ga na ognjišču nekoliko pogreli. Na močerade so nato posuli že prej pripravljene pelinove liste, ki so jih premešali s kuhalnico. Toplota močeradom ni prijala, zato so se

zvijali in silili navzgor. S kuhalnico pa so jih porivali navzdol in jih mešali med liste. Ko so listi postali temno zeleni, so močerade pobrali iz kotla in jih na žerjavici spekli, da so zogleneli. Pelinovo listje pa so dali v žganje in ga dobro premešali. Čez 33 dni so žganje precedili in močeradovec je bil pripravljen. Možje so ga pili tudi ob zimskem kresu, na katerega so, preden so ga prižgali, vrgli zoglenele močerade. Menda so vplivali na moč sonca in lune ali nekaj podobnega. Pač vraža, kot vse druge.

Čemaž

Dehnar( verski vodja) je zelo pogosto jedel čemaževo frtaljo. Naredil jo je tako, da je liste čemaža sesekljal, dodal jajce, nekaj soli in malo mleka. Vse je nato zmešal in zmes vlil v ponev z vročim maslom. Zmes je še poravnal čez celotno ponev in popekel na obeh straneh.

Čemarževo frtaljoje jedel kot zdravilo za zajtrk ali večerjo. Opoldne pa je pogosto jedel kuhano čemaževo listje, ki ga je sesekljal in zaužil kot solato, zabeljeno s kisom, oljem in soljo. To je jedel od pomladi do jeseni. Vendar le mlade liste. Poleti ga je požel, da so do jeseni pognali mladi listi.

Črni rog pa je bil tudi zdravilo. Pri nas v Čančah se je ohranil star recept za izdelavo zdravila črni rog, ki so ga uživali v zimskem času pri vsaki hiši vRutih, da so ohranjali moč in se tako borili proti zimskim boleznim, ki so vsako leto pobrale največ otrok in starcev. Zdravilo pripravimo tako, da volovske rogove dobro prekuhamo in osušimo. V notranjosti in po zunanjosti jih nato dobro premažemo s sokom bezgovih jagod. Jeseni dozorele in sveže bezgove jagode naberemo in jih dobro premečkamo, da vse počijo, nato pa jim dodamo med v razmerju 1:1. S to snovjo so potem napolnili rogove in jih na vrhu zalili z

voskom. Ko se je vosek strdil, so rogove položili v hladen

prostor. Pozimi so ga jemali dnevno, in sicer odrasli eno

žlico, otroci pa eno žličko.

Lintvernik

so pripravljali zlasti neporočeni možje oziroma strici, ki so ga pili ob njihovih pogostih srečanjih. Kot vem, ga je vsak stric naredil po svojem okusu, le da so bile sestavine pri vseh enake. Naš stric ga je vedno pripravil po istem receptu, ki ga je imel napisanega na kletnih vratih.

Za njegovo pripravo je uporabil liter lintvernih jagod ( lampijonček, lat. Physalis francheti ) , ½ litra medu, 2 veliki žlici sesekljanega grenca (urhovke, vrednik, lat. Teucrium chamaedrys ), ¼ litra svežega grozdnega soka črne katanje (amerikane) in liter žganja.

Lintvernik pripravimo tako, da lintverne jagode zmečkamo, dodamo med, grenc, katanjin sok in žganje. Zmes nato dobro premešamo, posodo pokrijemo in jo damo v klet, in sicer od polne do polne lune. Zmes nato najprej precedimo skozi cedilo, potem pa še skozi tanko laneno krpo. Ko ga damo v steklenice, ga lahko že pijemo. Posebno dober lintvernik

pa je bil tisti, ki je bil star več let.

Brstnik

Testo zanj so naredili enako kot za potico. Ko so ga razvaljali na debelino prsta, so ga razrezali na velikost okroglega pekača ali kozice in ga dali na namaščeno dno. S preostalim testom so naredili 3 cm debelo klobaso , ki so jo speljali po robu pekača in ga nato napolnili z že pripravljenim nadevom. Osnova za nadev je bilo naribano testo, ki so ga skuhali v kropu in precedili. V ohlajenega so dali še sladko skuto, smetano, suhe razkoščičene češnje, ki so jih namočili v žganje z medom, ter stepen beljak dveh jajc, sladkor in

zdrobljene luižine liste. V rumenjake so zamešali še mlete orehe in makova zrnca, zmes pa so nato enakomerno polivali po celotni površini

brstnika Pekli so ga toliko časa kot štrudelj in ga nato rezali

od sredine proti robu v trikotnike. Ko so ga jedli, pa so zraven vedno pili ječ

Žmjk

je v osnovi tenfan ( pražen) krompir. Pripraviti ga je potrebno z veliko količino šalotke, ki jo pražimo na maslu in ji dodamo narezan kuhan krompir. Ko je spražen, mu dodamo veliko skodelico vrhnjega, ki nastane na vrhu

skisanega mleka, preden ga damo v pinjo. Na koncu krompir še dobro premešamo in ga ponudimo.

Jed je zelo dobra.

Žompa

Za pripravo žompe so potrebovali zelo ostro pšenično moko, ki so jo prav za to jed mleli naši mlinarji na Idriji. Bila je bolj groba od današnje, ki jo

imenujemo ostra moka ali zdrob. Poleg tega so potrebovali še ajdovo moko, suhe koromačeve cvetove, maslo, šalotko, sol in vratovino.

Vse skupaj so nato osolili, dali v debelo črevo in posušili.

Postopek kuhanja žompe pa se je odvijal tako, da so najprej v topel bakreni kotel dali domače maslo.

Presajeno pšenično ostro moko (zdrob) in ajdovo se je uporabljalo v

razmerju 1:1. Ko se je maslo stopilo, so v kotel vsuli celotno

količino ostre moke, ki so jo neprekinjeno mešali s polentarjem. Ko je rahlo porumenela, so ji dodali še ajdovo moko in nadaljevali z mešanjem. Konec mešanja je določil kuhar, ko je v kotel dodal še žlico koromačevih cvetov. Pomočnik je nato prinesel slan krop, ki ga je kuhar ob mešanju postopoma ulival v kotel.

Žompaje morala biti bolj gosta, a ne tako kompaktna kot polenta, ampak bolj drobljiva. Ko je kuhar ugotovil, da je kuhana, je kotel snel in ga postavil na rob ognjišča. Pomočnik je narezal vratovino na manjše kose in v veliko ponev dodal maslo, na katerem je najprej spražil sesekljano šalotko in nato

še vratovino. Kuhar je žompo razdelil na lesene krožnike, jo poravnal s polentarjem ter z večjo leseno žlico na debelo in po celotni površini polil pripravljeno cvrtje. Zapriseženi so se posedli okoli mize,

na čelu pa je bil župan. Pomočnik jim je najprej prinesel vrčke grenko­sladke tekočine, s katero so nazdravili.

Regratova pivska frtalja.

Jo zelo rad jem, ker greni. Spomladi je nežna, zato jo bolj

redko pripravljam.

Kako pa jo pripraviš?

Divji regrat nabereš; danes sem ga sicer s težavo dobil; očistiš in opereš. Potem ga je potrebno še na drobno sesekljati in dati v posodo. Vanjo dodamo še eno ali dve jajci, sol in poper ter zamešamo. Narežemo špeh, ki ga spražimo v ponvi. Ko so ocvirki rumeni, dodamo še sesekljan česen, vendar kmalu ulijemo nanj zmes in jo poravnamo. Ko je spodaj pečena, jo obrnemo. Ko je pečena še druga stran, jo zvrnemo na krožnik, razrežemo in že je pripravljena za jed. Seveda se ob njej prileže kakšen kozarec vipavca

  • Share/Bookmark