Vnosi v kategoriji 'Razmišljanja' ↓

Narobe svet

Narobe svet

6.septembra 2003 je bil ukinjen naborniški sistem v Slovenski vojski, ko je vlado vodil Anton Rop in bil obrambni minister Anton Grizold. Leta 2002 so stranke SMS, SDS in Nsi predlagale ukinitev naborniškega sistema. Mladi iz vidika pacifizma in izogibanja služenja vojaškega roka, SDS ( Janez Janša) in NSi pa v želji po profesionalizaciji z vključitvijo v obrambne strukture NATO. Desnica je s profesionalizacijo morda želela tudi prekiniti kakršne koli povezave z JLA in Jugoslavijo ( mentalne), saj je že od osamosvojitve naprej odprodajala orožje, kadrovsko čistila vrste, ukinjala sisteme izobraževanja.

In danes desnica obuja projekt naborništva, ki ga je takrat sama aktivno rušila, tem pa uporablja besede, ki smo jih takrat mi, ko smo se borili za ohranitev koncepta oboroženega naroda.

  • Share/Bookmark

Novoletne pisarije

Novoletne pisarije

Novoletni čas, čas upanja in utvar,

čas cimeta, potice in klobas,

v veselje trgovcu, revežu v obup.

Vsevprek voščila delimo,

z zaobljubami gradove gradimo

in še naprej po starem živimo.

Želje:

Optimist

Uspeha, denarja, ljubezni, zdravja

Pesimist

Da bi kmalu umrl in še bolje, da se sploh ne bi rodil.

Bolnik

Ta ima samo eno željo. Da bi ozdravel!

  • Share/Bookmark

Prometne konice

Razbremenitev cest v prometnih konicah

Na siolu sem zasledil članek Gregorja Pavšiča o prometnih zastojih.https://siol.net/avtomoto/novice/ti-podatki-pojasnjujejo-zastoje-in-razkrivajo-potencial-novih-avtov-514707 Sam bolj govori o električnih avtomobilih in zmanjšanje toplogrednih plinih, vendar navaja veliko podatkov o dnevnih migracijah na delo. Samo v Ljubljansko regijo pride dnevno 90.800 aktivnih oseb (podatek za leto 2018): iz Prekmurja 3.117, iz Podravske regije 9.900 , iz Savinjske 11.330, iz Koroške 1.702 in tako naprej.

Glede na to, da iz Celja peljeta le dva avtobusa in en poslovni vlak v času, da prispeš v Ljubljano v službo do devetih ( od postaje moraš računati še na lokalni prevoz) očitno množica prihaja v Ljubljano z osebnimi avtomobili. Dizel, bencin ali elektrika ne vplivajo na zastoje, pač pa morda le na izpuste toplogrednih plinov.

Prava rešitev ni gradnja dodatnih prometnih pasov, pač pa bistven premik delovne migracije na javni prevoz; to je na železnico in avtobuse, kjer je to mogoče. Danes se ob redkih in polpraznih povezavah javnega prevoza dušimo v prometnih konicah, istočasno pa država ( da ne bom mantral »mi davkoplačevalci«) subvencionira SŽ- potniški promet in medkrajevne avtobusne povezave. Tega denarja ni tako malo, da ne bi pokril izgube polpraznih prevoznikov. Če zraven peljejo brezplačno še upokojence, se ne bo poznalo na ekonomiki (bonbonček Alenke Bratušek).

Povrnitev stroškov prevoza na delo zagotavlja Zakon o delovnih razmerjih ( 130 čl.) in kolektivne pogodbe tako, da ideja o ukinitvi prevoza na delo ne pride v obzir. Ker pa gre za neobdavčen prihodek, s tem dodatkom delodajalci vsaj malo blažijo socialno stisko ( nizka plača, maksimalni stroški za prevoz in nadomestilo za malico).

Predlagam:

1. Sprememba politike plačila prevoznih stroškov

Plačuje se naj samo javna prevozna sredstva, kjer je to le mogoče in sicer mesečna ali letna vozovnica pri javnemu podjetju. Drugače bo koristnik pobral denar in sedel v svoj ali kolegov avto. Z vidika prometnih konic nismo s tem naredili nič. Morda se lahko pavšal prizna in izplača za prevoz do najbližjega postajališča.

2. Fleksibilen delovni čas in delo od doma (kjer in kadar je to mogoče)

3. Urediti javni prevoz in prilagoditi vozne rede.

morajo vpeljati več vlakov ( hitrih, poslovnih). Iz Maribora je le eno poslovni vlak in še za tega je potrebna rezervacija. Ko je poln, je poln in se ne priklapljajo dodatni vagoni. Ostaja pa vlak, ki je bistveno počasnejši in pri vračanju iz Ljubljane morajo potniki zaradi okvare tira v Zidanem mostu prestopati na avtobus, ki jih pripelje do Laškega in nato z drugim vlakom naprej.

Avtobusni prevozniki naj zagotovijo dovolj avtobusov ( iz Celja v Ljubljano sta le dva, ki te pripeljeta v Ljubljano do pol devetih). Koncesionarji morajo na svojih postajah vzdrževati ažurni vozni red vseh povezav, tudi konkurenčne. Na spletu pogrešam enotni vozni red z vsemi progami vseh prevoznikov.

Za razbremenitev prometnih konic ni potrebno osveščanje voznikov, niti reklamnih spotov, pač pa le nekaj ukrepov in sprememb pri delovnem času in načinu povrnitve stroškov prevoza. Vzporedno s temi ukrepi pa se morata oba prevoznika pravočasno prilagoditi spremenjenem režimu prihoda na delo. Vlada jih lahko tem prilagoditvam prisili z levo roko, saj se oba dodatno hranita na državnih jaslih. Neka mala in učinkovita delovna komisija vlade ali ministrstva opravi to nalogo takoj. Res bo malo nejevolje pri tistih, ki služijo s prevoznimi stroški ( štirje se peljejo z enim avtom) in pri tistih, ki so oddaljeni malo premalo od postajališča, da bi bili opravičeni do kilometrine. Ni pa tema ideološka , da bi razdvajale politične stranke.-

  • Share/Bookmark

Neobveščeni starci

Zadnjič nas je starostnike povabila občina na srečanje. Ob slavnostnem govoru gospoda župana , kulturnega programa mladih in odličnega kosila, mi je nedelja minila v moje zadovoljstvo. Ob polni mizi sem se spraševal, zakaj v družbi blaginje nekateri vendarle tolčejo dejansko revščino, skriti očem javnosti, statističnim socialcem in sojem žarometov javnosti.

Za bedo starostnikov je krivo tudi neznanje, neinformiranost, osamljenost. Niso vsi starci računalniško pismeni s pametnimi telefoni, nimajo vsi pri sebi iznajdljive »ta mlade« . Niso vsi iznajdljivi in družabni z svojim močnim omrežjem, ki znajo iz svoje bede narediti poslovno priložnost preko medijev in zbiralnih in delovnih akcij. Gre za tiste , ki se ne znajdejo in so v vseh sistemih »bog pomagaj«.

Občine imajo sezname svojih prebivalcev , njihovo starost in socialne razmere.

Pričakoval bi, da bi ob odhodu v pokoj dobil seznam aktivnosti v svoji občini namenjena tej strukturi:

Društvo upokojencev, kratek program, kontaktno osebo.

Oblike dejavnosti za starostnike ( ples, šah, keglanje, kartanje, sprehodi, literarni, likovni krožek,

knjižnica…)

Povabilo vključitve med prostovoljce z paleto razpoložljivih kapacitet in smeri.

Socialna pomoč ( Karitas, RK, občina, pomoč na domu, patronažna sestra ) z naslovi in navodili, kako do tega priti.

Za pozno jesen: Kako do oskrbovanega stanovanja, kako do postelje v domu oskrbovancev in kdaj se prijaviti, kako je z socialno oskrbo na domu v moji občini ?

Kje dobiti bergle, voziček, posteljo, ko eden izmed zakoncev obleži?

Kdaj in kako priti do dodatka za trajno oskrbo?

Informacije naj bodo pisne ( z dovolj vidnim tiskom) v obliki informatorja za starejše. Poglobljene vsebine pa naj bodo usmerjene na ciljne skupine. Osemdesetletnika bolj zanima socialna pomoč in dom oskrbovancev kot pa npr. prostovoljstvo in preživljanje prostega časa.

Odkar sem v pokoju, me je obiskala in povabila na izlet aktivistka društva upokojencev in dve apostolki Jehovovih prič.

So ljudje, ki si znajo vse »zrihtat«. Večina pa nas ne ve, kaj nam sploh pripada, kaj lahko zahtevamo, za kaj moramo prositi, kakšen je postopek.. Še pot do prostovoljstva ni tako enostavna .

  • Share/Bookmark

Reformistična vlada?

Zakaj podpiram vlado Marjana Šarca?

Ker ni sprejela nobene relevantne reforme in ker se bolj ali manj obnaša kot tehnična vlada, ki naredi le tisto, kar je nujno.

Naj naštejmo nekaj baje nujnih in nedokončanih reform.

Zdravstvo.:

Znižanje čakalnih vrst je le kozmetika, ki jo lahko obideš z zakupom paketov zavarovalnic ( v enem tednu do specialista). Še vedno pa ni dovolj zasebne pobude v javnem zdravstvu ( privatizacija in koncesije), pa tudi nad zdravstveno blagajno ima še vedno monopol država , ki preprečuje, da bi tudi zasebne zavarovalnice kaj zaslužile. Država tudi ne opredeli košarice uslug, ki jih financira , tako da si lahko ta znajdeni zagotovijo najboljše strokovne usluge tudi iz tujine. Ob tem nas mediji ščuvajo, da nam pripada le najboljše, kar je glede na realne možnosti gojišče nezadovoljstva .

Ukinitev dodatnega zavarovanja je odvzem poslovnih priložnosti zavarovalnicam in odmik od neoliberalnega koncepta. Za to napako« bo Šarec še plačal.

Privatizacija zdravstva bi dejansko skrajšala čakalne vrste in prisilila družbo, da bi za zdravstvo namenila več denarja. Bilo bi tudi manj nezadovoljstva z zdravstvenimi uslugami, saj bi ne bilo pretiranih pričakovanj izven paketa zasebne zdravstvene zavarovalnice.

Šolstvo.

Ključna naloga je posodobitev učnega programa, kjer se proces narodnega prebujanja kulminira v naši desetdnevni vojni za osamosvojitev. NOB je projekt komunistične zarote, ki ga je potrebno v sklopu borbe proti komunizmu demonizirati in ne pozabiti. Domovinska vzgoja naj bo posvečena čaščenju osamosvojitve in liku njenih kreatorjev z Janšo na čelu. Sveta RKC naj dobi ponovno osrednjo vlogo v vzgoji in izobraževanju, ki ji jo je na silo odvzela komunistična oblast, saj vendar naša kultura temelji na krščanskih vrednotah. Zato šole, ki ne bi dosledno upoštevale zgodovinskih dejstev, ne bi smele delovati. Si zamislite zadrego ustavnega sodišča, ko bi islamska skupnost zahtevala enako financiranje svoje šole kot šole RKC.

Davčna reforma

Razbremeniti je potrebno bogate, zakaj ti znajo z denarjem. Predpostavi se, da bo od bogate obložene mize ostalo tudi nekaj za ostale. Če pa bogate privijemo, bodo odšli z denarjem v tujino, nas pa čakajo beda, vik in krik in škripanje z zobmi. Skratka Venezuela. Mini davčna reforma, ki jo je izpeljala ta vlada, je znižala davčne prilive ( manj denarja za penzije, za socialna stanovanja, za domove onemoglih) in popravila neto izplačilo vsem višjim plačilnim razredom ( ne le inženirjem). In z njo ni nihče zadovoljen; najnižji, ki že tako ne plačujejo dohodnine, niso pridobili nič; bogati premalo.

Pokojninska reforma

Ker se število upokojencev veča ( daljša življenjska doba, staranje prebivalstva), se v našem pokojninskem sistemu večajo obveze državnega proračuna do pokojninske blagajne. Ker prispevkov ne smemo povečevati ( drnovškova vlada je prepolovila prispevek delodajalcev), saj je delo že tako preobremenjeno, je mogoče le nižati pokojnine in podaljševati delovno dobo. Ker pa je veliko upokojencev pod pragom revščine, so tudi tu možnosti omejene. Skušalo se bo prisiliti aktivno prebivalstvo v dodatna pokojninska zavarovanja, za katerimi pa ne bo stala država s proračunom ( pokojninski skladi).Seveda pa se bo skušalo z raznimi triki prepričati ljudi, da so reforme v njihovo dobro. Ukinil se bo zgornji limit, saj je skrajno krivično, da ima menežer z 10.000 evro neto plače v pokoju le 2.500 evrov pokojnine. Namesto 57% osnove se bo odmera povišala na 63 %, kar bi na prvo žogo ocenil, da se bodo pokojnine dvignile za 6%. Pa se ne bodo niti z 1%, saj se bo upoštevana delovna doba podaljšala. Človek pač ima na začetku poklicne poti nižjo plačo.

Skrb za ostarele

Socialno podjetništvo je na prvi pogled prava stvar. Starostnik ostane dolgo v svojem okolju in družba mu preko socialnega podjetništva nudi pomoč. Ker pa večina starostnikov ni zmožna plačevati ekonomske cene storitve, je ta dejavnost razvita le v tistih občinah, ki lahko same zagotavljajo sredstva. Ideja je bila prenesena iz Skandinavije, kjer je družba bogata in še ne do kraja prestreljena z neoliberalnim konceptom.

Če bi država namenila nekaj deset milijonov v gradnjo domov za ostarele, bi pravzaprav zadušila poslovne priložnosti za zasebne investitorje , ki težko čakajo na državno koncesijo. Že danes se v zasebnih domovih najde kakšna postelja. So pa seveda dražji. Z domovi je podobno, kot s stanovanji. Nihče ne bi gradil za socialo, pač pa za dobiček. Če pa je ljudstvo revno, naj mu pomaga država. Ne tako, da nas investitorje sili v nižanje najemnin, pač pa naj z subvencijami pomaga revežu, da mi dobimo svoje.

Marjan Šarec ni levičar in ta vlada je levo sredinska bolj zaradi razmer. Zato ukrepe, ki zboljšujejo položaj deplasiranih, le s težavo sprejema, ker se ne želi zameriti kapitalu in močnim lobijem , ki upravljajo medijski posel.

Po drugi strani pa ima občutek krščanskega socialista , ki mu je ideja neoliberalizma tuja in ima še vedno posluh za malega človeka.

Spretno skuša balansirati med Scilo in Karibdo . Zato so reforme izpeljane le na pol , da je volk sit in koza cela. Pa ni ne volk sit in ne koza cela, oba pa sta hvala bogu še živa. Vendar oba nezadovoljna.

V tem grmu tiči šansa opozicije.

Šarčeva vlada bo v očeh nekaterih vlada, ki je zapravila priložnosti ( kakšne?). Bo pa po drugi strani vlada, ki je najmanj » zajebala«. In to v mojih očeh tudi nekaj šteje.

  • Share/Bookmark

Kaj mi pripada?

Za mene ni ključni problem premalo pravic in ugodnosti, pač pa neinformiranost, neobveščenost tistih, ki niso iznajdljivi. Še reveži, ki pridejo v Slovenske novice niso navadni reveži, pač pa inventivni, ki znajo iz svoje revščine narediti poslovno priložnost. Množica je ostarelih ( z eno samo minimalno penzijo) , ki v jutranjih urah brska po smeteh, ki se ne zna obrniti na RK ali Karitas in ki niso vidni niti centrom za socialno varnost. Iznajdljivi siromaki si pri Karitasu ( sem videl na lastne oči) izbirajo izbrane znamke. Siromaki tipa« Bog pomagaj« pa so nevidni in so skriti v kvoti ljudi pod pragom revščine.

Doma ( še v SFRJ) smo imeli od kapi zadetega očeta. Ležal je na kavču in ko je prišla zdravnica, je opozorila, da bi zanj bilo primerno višje ležišče. In to je vse. V tistih časih so si že sposojali občani v bolnišnicah ustrezne postelje, vozičke, bergle, za kar so vedeli le razsvetljeni preko ustnega izročila.

Na Spizu sem iskal informacijo, kaj mi pripada brezplačno v zobozdravstvu. Podučili so me, da moj zobozdravnik že ve. Na pripombo, da pa tega sam ne vem, so mi odgovorili, da se vsako leto objavi cela knjiga in da tudi v primeru, da bi jo dobil v vpogled, me ne bi nič koristila, saj me poznam stroke in njenih izrazov. Pa smo končali. Le pri zobarskih uslugah se mi prijatelji čudijo, ko jim povem , koliko sem doplačal za protetiko pri koncesionarju in si mislijo: Ta je pa res budala!

Sem kronični bolnik z revmatoidnim artritisom. Ko malo pojamram, se mi znanci pohvalijo, da so dobili injekcijo, fizoterapijo , toplice, s pripombo: Saj ti pripada! Pa mi res? Kdo bi vedel? Morda varuh pacientovih pravic?

Menim,da bi bilo smiselno ustanoviti varuha pravic starostnikov, ki so najbolj ogrožena in deplasirana populacija, ki si sama ne more in ne zna pomagati. Njeni skrbniki pa jo dostikrat izkoriščajo in ustrahujejo. Ob množici drugih varuhov: človekovi, otrokovih, živalskih, spolnih, rasnih, pacientovih … pravic, si tudi starostniki zaslužijo svojega.

Kmečka logika sorodnika je, da si mora tisti, ki da nekaj nekomu več ali ceneje, na drugih »not pridit«. In jaz sem vedno tisti, pri katerem si noter pridejo.

  • Share/Bookmark

Ekologija-oblika političnega boja

Ker so s parlamentarno demokracijo karte razdeljene in je za mlade povzpetnike, idealiste, revolucionarje, ki nimajo časa prehoditi karierno pot od člana stranke, lepilca plakatov in navijača ( ploskača) strankarskim veljakom do morebitnega poslanca, ter se jim upira pot laskača in hujskača na ukaz, največkrat uberejo svojo pot, ki je praviloma v konfliktu z etablirano. Tako smo imeli ( iz mojega spomina) hipije, revolucionarje ( ultra marksisti, oboževalci Che Gevare, Maocetunga), kjer je del prešel od besed k dejanjem (od demonstracij do oborožene gverile Rdečih brigad) in v sedemdesetih letih Zelene. Ti so napadali industrijo kot največjega onesnaževalca okolja ( v tistih časih je bila industrija glavni motor kapitala), zapirali tovarne, izsilili čistilne naprave in dosegli, da so se dejavniki onesnaženja opredelili tudi količinsko. S tem so dobili zeleni novo orožje dovoljenih, preseženih in kritičnih vrednosti tako, da se je boj za zdravo okolje prenesel iz političnega na pravo področje. Od ekologov do pravnikov.

Ker je bila ekologija dovolj splošna in aktualna, so jo v programe posrkale vse politične stranke in tako odvzele veter iz jader zelenim opcijam.

V osemdesetih letih je bila zelena politika del političnega boja proti sistemu v Jugoslaviji. Spomnim se kampanij v Celju, ko se občinski uradniki niso upali izdati gradbenega dovoljenja za postavitev bolj čistih tehnologij ali čistilnih naprav. Primer je bil v Cinkarni nov obrat žveplene kisline , ki uporablja elementarno žveplo in ki je nadomestil stare proizvodnje (sulfatno in piritno linijo). Kupljeni stroji so stali več kot leto na dvorišču, ker ni bilo gradbenega dovoljenja. Podoben absurd je bil v EMU. Za čiščenje dimnih plinov v proizvodnji frit ( vsebnost fluora) je bila kupljena čistilna naprava. Vendar so morali do izdaje gradbenega dovoljenja prevažati zelene aktiviste na oglede v tujino in jih pri tem izdatno razvajati. V histeriji se stroke enostavno ne sliši.

V vsej svoji vehemenci pa so zeleni vendarle dosegli premik. Prepoznavno filozofijo so vsrkale druge politične stranke, z namestitvijo čistilnih naprav sta se zrak in voda znatno izboljšala in za razvite države je ekologija iz stroška postala biznis, saj je bil omogočen razvoj nove panoge, novih naprav in novih zaposlitev.

Danes ekologija angažira ljudi le še takrat, ko gre za lokalne interese ( cementarna Trbovlje, Moravče, Kemis) ali pa je orožje strankarskega političnega boja ( drugi tir). Vmes je še nekaj ekološkega internacioalizma, kot so npr. jedrske elektrarne, zaščita posameznih vrst rastlin in živali me glede na konflikt interesov ( volk, medved in živinorejci. sulc v Savi in hidro elektrarna, vidra in elektrarne na Muri, metulj in obvoznica skozi Barje).

Podnebne spremembe so novo orožje za boj z neoliberalizmom. Ta boj se umika iz sfere politične ideologije ( levi desni, rdeči beli, Američani Rusi, ateisti verniki…) in skuša mobilizirati množice z moralno neoporečnimi cilji, podprtimi s stroko, na globalni ravni.

Ker samo orožje nima dovolj emotivnega naboja za mobiliziranje množic (kot npr. izročanje zapornikov v Honghongu za demokrate, ekološki davek na bencin za rumene jopiče, podražitev prevoza v Čilu, samosežig branjevca v Tuniziji za arabsko pomlad) se angažirajo razne Grete Thunberg, ubogi domorodci v Amazoniji, od žeje poginule živali v Afriki, v plastiko ujet delfin itd.

Čeprav se strinjam z ukrepi, ki bodo upočasnili podnebne spremembe, saj bodo povečali higieno človeštva ( bolj čisto okolje) in omogočili razvoj novih tehnologij, moram vseeno vsaj malo prikimati dr. Branku Grimsu.

Spomnim se obdobja 70 let, ko so znanstveniki opozarjalo, da bomo po letu 2000 izgubili vse iglaste gozdove zaradi kislega dežja. Pa smo jih res?

V prvi in drugi naftni krizi so energetiki ( akademiki) napovedovali, da bo zmanjkalo nafte. Južna Amerika je iz sladkornega trsa množično pridobivala alkohol , Evropa je z subvencijam spodbujala proizvodnjo bio dizla. V ta namen so izginjale obdelovalne površine za prehrano ljudi in živali, saj je bil bio dizel zaradi subvencij in evropskih sredstev dober posel. Danes, leta 2019 je nafte dovolj, ZDA postaja celo izvoznik. Rastline za pridobivanje pogonskega goriva ( alkohol, bio dizel ) pa z muko selimo na degradirane površine.

V moji mladosti je stroka videla največji problem v prekomerni rasti svetovnega prebivalstva. Takrat je Kitajska vodila akcijo ena družina- en otrok, v Indiji so deli radijske tranzistorje ženskam, ki so se sterilizirale. Danes nas je nekaj milijard več , pa tega problema ne vidimo. Glavni cilj je povečanje natalitete, da se naš rod, naš narod, naša država okrepijo.

Kot da se pripravljamo na globalno vojno vsak z vsakim, kjer bo število rok za vihtenje meča in število plodnih žensk za prirastek, usodno.

  • Share/Bookmark

Književnost in politika

Vik in krik, ki so ga zagnali Južni Slovani ( z Slovenci vred) ob podelitvi Nobelove nagrade za književnost ( ne za mir) avstrijskemu pisatelju Petru Handkeju, dokazujeta, da se umetnost še vedno uporablja za konkretno politiko. Pri športu je to bolj razumljivo, saj gre za vpletanje strasti najširših množic. Kolumna Vojnoviča ( pisatelja, režiserja , kolumnista itd) je polna zgražanja nad podelitvijo prestižne nagrade za književnost pisatelju, ki je simpatiziral z Miloševićem. V kolumni pove, da ima odpor do branja Hendkejevih literarnih del. Prigoda me spominja na politično »nastavo« v JLA, ko smo na orožnih vajah obravnavali » gnusno« pisanje 57. številke Nove revije. Ko sem povprašal političnega predavatelja, če jo je vsaj prebral, mi je vehementno zagotovil: Gabi se mi jo že prijeti v roke, kaj šele brati.

Že samo literaturo ne moremo meriti samo z dnevno političnimi vatli, saj bi bila Lolita Vladimirja Nabokova hvalnica pedofiliji, Gorski Vjenac Petra Petrovića Njegoša poveličevanje genocida ( poboj poturica), Cankarjev Hlapec Jernej pa rušenje ustavnega sistema in na lastništvu definiranega kapitalističnega sveta.

  • Share/Bookmark

Učinkovita počasnost vlade

Analitiki v navezi z novinarji radi primerjajo vlade po tem, koliko sej so imele, koliko zakonov, sprememb zakonov in zakonskih dopolnil so sprejele. Kot da smo v času revolucije, ki postavljamo vse na novo, kot da gradimo novega človeka in novo družbo. Ta vehementna pridnost in inovativnost ne delata družbe stabilne, pač pa sama vnašata dodaten nemir, ki ustvarja negotovost.

Sprejemanje zakonov po skrajšanem postopku je bližnjica do težav z implementacijo, saj se pojavijo primeri, ki so sedli na ta vlak tudi koristniki, ki zakonodajalcu niso v čast. Kar nekaj primerov.

Za časa Drnovškove vlade in Marjana Podobnika kot podpredsednika , je modra oblast stopila na prste neplačnikom tako, da so se prištevale obresti glavnici z obrestmi na obresti. Iz 1 tolarja je po nekaj letih nastalo deset tolarjev in še več. Kar nekaj let je minilo in na stotine ljudi so uničili sodni mlini, dokler ni počasi prikapljalo spoznanje, da so to metode beneškega trgovca ( iz del Shakespeara) novelirali, No, takrat še osebnega stečaja nismo poznali.

V evforiji podjetništva so državljani množično ustanavljali družbe. Ko je bilo potrebno družbe dokapitalizirati ( kar nekajkrat se je povečala zahteva po povišanju kapitala) ali pa niso več delovale, jih je sodišče izbrisalo iz sodnega registra po službeni dolžnosti in nastale obveznosti do države iztirjalo od ustanovitelja, ki je bil najlažje iztožljiv. Med ustanovitelji je bila solidarnostna odgovornost. Zadeva je bila tako absurdna, da bi lahko za neplačane obveznosti npr. Istrabenza v likvidaciji plačeval državljan XV, četudi ima morda 0,001 % delež. Ta inovativni presežek se je ukinil, vendar nas je do takrat kar nekaj nastradalo.

Mantranje o dokazovanju izvora premoženja v takoimenovanem obratnem postopku, je bil politični šlager desnice, ki bi naj razkrinkal tranzicijske tajkune Kučanovega foruma ( pretežno rdeče). Vendar pa desnica tudi ni bila nedolžna, Navsezadnje je največjo bančno luknjo izkopala cerkev preko zvona 1 in zvona 2.

Da so rešili Janeza Janšo in Zagožnovih 900 tisočakov ( baje gre za provizijo Patrie), je ustavno sodišče postavilo mejo za nazaj ( 4 leta) Seveda pa se je na ta rešilni vlak usedel tudi Jankovič, balkanski bojevnik in še kdo. Podobna je tudi zgodba o odpisu terjatev treh podjetji Jankovićevih sinov. Gre za poenostavljen postopek prisilne poravnave, ki bi naj manjšim podjetjem omogočil hitrejšo sanacijo. Seveda podobne postopke poznajo tudi na Zahodu. Trump se je kar dvakrat reševal iz klešč dolgov s prisilno poravnavo, kar sam smatra kot uspeh in se s tem celo pohvali.

In na ta vlak sta stopila tudi brata Janković ob asistenci ugledne odvetniške družine Ćeferin.

Ker so to Jankoviči, so mediji udarili z vsemi topovi po »svinjariji«, ne toliko zaradi pravičnosti kot zaradi priložnosti, da se večnega ljubljanskega župana maje in pripravlja teren, da belo Ljubljano iztrgamo iz rok rdečkarjev in jo naredimo ponovno belo.

Iz malih nerodnosti delamo velike zgodbe, ki pa žal nočejo postati kotaleče snežne kepe, ki bi pomečkala manjšinsko vlado. Afera Kralj, maketa drugega tira, ponovitev razpisov za 2.tir in predor Karavanke, lomastenje Bratovškove, ki bi rada dobila nadzor nad svojim resorjem, ne rušijo vlade. Presenetljivo predsednik vlade si svoj položaj le še krepi. Packarije kar zdrsnejo iz njega, kot da je iz teflona.

Pa ni. Da je uporen, delaven , igralsko in komunikativno spreten, je bilo že neštetokrat povedano .

Ima pa eno lastnost, ki je v današnjem času prezrta. Je namreč počasen. Za razliko od Pahija, ki kar pleše na parketu,profesorskega Cerarja in stratega Janše se zdajšnji premier pomika s težko hojo kmečkega težaka. Na prve žoge pri reševanju problemov ne plane v stilu vseveda z zelo močnim procesorjem( iq), pač pa si vzame čas, se posvetuje in tuhta in na koncu se prikoplje do rešitve, ki jo zaradi marljivosti ni potrebno popravljati ali zanikati.

Zaradi predsednika, ki ni genij in čudežni deček. bo ta vlada manj uspešna po številu sej in sprejetih zakonov. Bo pa prinesla v državo red, stabilnost in predvidljivo okolje.

  • Share/Bookmark

Vaške straže

Ideja oborožene politične frakcije ni nova. Dostikrat se je pritihotapila skozi dejanske stiske ogroženih ljudi, ki se jim je z dolivanjem olja pomagalo k samoorganiziranju.

17. julija 1942 je bila ustanovljena v Šentjoštu prva vaška straža, ki je bila mentorirana in donirana iz Ljubljanske škofije in italijanske vojske in se je pozneje transformirala v belo gardo in domobranstvo.

Po razmejitvi po Rapalski pogodbi so italijansko mejo branili tudi pripadniki prostovoljne fašistične milic . Zaenkrat Italijani o tej ideji varovanja meje še ne razmišljajo.

Te dni berem, da v Beli krajini ustanavljajo vaške straže, ki bodo pomagale zaustaviti prihod emigrantov. Policija v tej obliki samoorganiziranosti občanov ne vidi nič nezakonitega, prej koristno pomoč . Niti Grki, niti Italijani, niti Hrvati, to so narodi, ki so neprimerno bolj izpostavljeni pritiskom beguncev, se ne poslužujejo vaških straž. Ali smo res zopet iznašli unikum?

Mislim, da ne. Gre za strankarski poskus formiranja lastne udarne sile.

Ob nastanku Slovenije smo imeli močno teritorialno obrambo, obvezno služenje vojske in močno rezervno sestavo milice (policije). Ker te strukture niso bile ustrezno politično profilirane, smo jih opustili. V tako oskubljenih strukturah smo lažje zagotovili odločilni vpliv naših kadrov. V tem pogledu je bil Janša uspešen in ima danes vojsko, policijo in deloma zdravstvo prestreljen s svojimi kadri. Vsak poskus depolitizirati posebno oborožene strukture naleti na močan odpor. To sta že skusila nova poveljnica in obrambni minister. Uravnotežili so že nacionalno televizijo, ustvarili svoje medije in postopoma disciplinirali sodno vejo oblasti.

Vendar pa je ideja o oboroženi sili stranke še vedno močna. Spomnimo se Poljšaka v devetdesetih letih , ko je njegova že pozabljena stranka( NSD in SDZ) ustanavljala trojke klenih fantov, ki bodo varovali državljane. Policija se je takrat temu poskusu uprla.

Pred nekaj leti je stranka, ki je predlagala ukinitev obveznega vojaškega roka (SDS) dala pobudo za ustanovitev narodne garde. Ideja ni bila akceptirana. Preko somišljenikov in vplivni članov je pričela ustanavljati vaške garde. Spomnimo se Mahniča in Šeška v primeru Štajerske varde. Ker je grozil z spremembo oblasti s silo in se napihoval na družbenih omrežjih, je vlada morala nekaj storiti. Šeška so priprli in sprožili preiskovalni postopek.

Begunska kriza je prava priložnost za ponovni poskus formiranja strankarskih obrambnih struktur.

Strah pred begunci, mantranje o invaziji muslimanov v Evropo, ideološki vpliv na obmejne krajane ( kjer so naši župani) so dokaj podobni ustanovitvi nekih drugih vaških straž, le da je takrat šlo za strah pred partizani, strah pred invazijo komunizma, ki bo spremenil naše katoliške vrednote ( lastnino bodo pobrali, jedli bomo vsi iz enega kotla, še žene si bomo delili) in moralno ter idejno podporo ljubljanske škofije in nekaterih desnih političnih strank.

Ne gre za desni terorizem, pač pa za politično nasilništvo nad drugače opredeljenimi ljudmi, če bo v kriznih trenutkih potrebno. Ta trda militantna frakcija, ki se skriva pred javnostjo in družbenimi omrežji, sega od struktur vojske, policije, sodstva, politike. Vlada preko dr. Damirja Črnčiča to problematiko pozna in jo tudi respektira.

Ustanovitev vaških straž je priložnost za delno legalizacijo zastavljenega političnega projekta in dejanska kritika oblasti, da sama ne zna zavarovati Slovenijo, ne s policijo in ne z vojsko. Malo nerodno bo, če bo prišlo do spopada z begunci in bo med našimi, neusposobljenimi, nepooblaščenimi , kakšna poškodba. Ali pa, da bodo za revanšo opiti fantje kakšnega begunca ali begunko vzeli v lastne roke.

Samoorganiziranje ljudstva z ustanavljanjem vaških straž, strankarskih in krajevnih milic je nezaupnica represivnim organom oblasti in pravzaprav klofuta mednarodnemu ugledu države.

  • Share/Bookmark