Vnosi v kategoriji 'sanje' ↓

V nedeljo zvečer

V davnih časih je bila na radiu zelo popularna oddaja z Marjanom Kraljem »V nedeljo zvečer«. Danes sem poslušal stare glasbene komade večno zelenih melodij in pomislil:

»Koliko hrepenenja, otožne melanholije in sentimentalne zanesenosti smo preživeli ob teh večerih, kadar nismo imeli kam ali pa nas je nekdo dal na čevelj.«

Danes, desetletja po teh čustvenih biserih, sedim v dnevni sobi na toplem, gledam naletavanje snega, prezeblih ptičev in igram karte.

»Da bi nam še vsaj nekaj časa zdravje služilo,« so pobožne želje ostarelih ljudi brez prihodnosti.

  • Share/Bookmark

Z znanjem v preteklost

Kaj bi lahko naučil prednike?

Včasih sem v dremotnem sanjarjenju pomislil, da sem preko časovne zanke znašel v preteklosti. Pomislite, človek iz 21. stoletja v zgodnjem srednjem veku.
Če bi ne bilo jezikovne pregrade in bi uspel prepričati biriča, da sem iz prihodnosti in da lahko z znanjem  veliko dam njegovemu gospodu, ki si bo z njim povečal bogastvo, moč in slavo , bi se morda znašel na dvoru krajevnega kneza. Morda celo kralja. In pri sebi ne bi imel ničesar, kar bi dokazovalo mojo tehnološko superiornost. Še vžigalic ne.
Ker samo nakladanje ne povečuje moči veljaka, bi hotel videti kaj konkretnega.
Pomfrit in dunajski zrezek sta premalo prepričljiva.
In sedaj smo v zagati. Kaj pa pravzaprav znamo brez  podpornega sistema? Koliko nas zna narediti vžigalice? Iz kemije vemo, da gre za rdeči fosfor in klorat. Ampak kje ga dobiti? Fosfor še ni iznajden. Kje dobiti natrijev klorat?Sanolabor še ni odprt. Internetna povezava z 21. stoletju ne deluje.
Bi morda naredili smodnik in enostavno puško? Kresilo so že poznali. Problem vžiga smodnika je že rešen. Dobro. Smodnik je zmes nitrata, žvepla in ogljika.
Predpostavimo, da so znali pridobivati oglje. Koliko od nas bi znalo postaviti kopo in iz nje dobiti oglje? Elementarno žveplo se nahaja na Poljskem in v južni Italiji. Koliko od nas ve, da so vsaj v začetku nitrat pridobivali tako, da so s sten hlevov strgali vrhnjo plast?
Koliko nas bi znalo narediti iz razpoložljivih materialov galvanski člen in prikazati pojav elektrike? Cinka še ni bilo. Kisline so uporabljali le alkimisti.
Ali izdelati generator električnega toka?
Še najbolj je bilo razvito kovaštvo. Vendar premalo, da bi lahko izdelali npr.parni stroj. In koliko od nas, visoko izobraženih, ga zna skonstruirati ( brez literature in interneta) na nivoju Jemesa Watta.
Kaj jim lahko ponudimo iz gradbeništva. Malta je bila sicer poznana. Koliko od nas pozna reakcijo pridobivanja apna in koliko nas zna postaviti primitivno apnenico?
Ponujanje proizvodnje cementa je trši oreh, saj rabimo rotacijsko peč, ustrezni lapor in predvsem zelo visoke temperature.
V  preteklosti bi se lahko znašel le dober rokodelec, freikunstler. Inženir, strokovnjak, specialist pa bi bil brez ustrezne podpore  gol in bos. Še sodobni zdravnik bi moral pred operacijo najprej izumiti inštrumente in penicilin , da mu pacienti ne bi umirali po uspeli operaciji zaradi okužbe.
In v sladkem dremežu ne prebudi spoznanje, da pravzaprav ne znam nič, kar bi lahko izpeljal od začetka do konca. Na nekem samotnem otoku člani akademije znanosti in umetnosti ne bi preživeli, če jih ne bi pravočasno našli.
Tudi neko hudo kataklizmo bi lažje preživeli  manj razviti narodi in primitivna ljudstva, kot pa računalniško podprta tehnologija.
Posebno starci radi z občudovanjem svojih vnukov navdušeno ugotavljajo, koliko sedaj otroci znajo, ko pritiskajo na mobilnike, snemajo, presnemavajo in igrajo računalniške igrice. Koliko ljubiteljev hitrih avtomobilov vam bi znalo narisati delovanje štiritaktnega motorja? Koliko   bi znalo opisati delovanje procesorja in tranzistorja ? Piflerji vam bi znali povedati atomsko konfiguracijo železa. Da pa se želez kuje, da se legira, kali pa se pri kemiji ne učijo. To so se nekoč morda učili vajenci pri blagoznanstvu.
Danes so učni programi obsežni, naravnani na pridobivanje točk in uspešne mature. Po desetih, dvajsetih letih pa je ostalo bore malo znanja. Pa še to je mrtvo brez interneta in strokovne literature.
Zato s tem znanjem nikar v preteklost.

  • Share/Bookmark

INOVACIJE IZ SANJ

Uvod

V zgodovini znanosti je kar nekaj primerov, da so avtorji prišli do nekaterih pomembnih spoznanj v sanjah. Seveda so se s problemi ukvarjali tudi budni, vendar so v sanjah odstranjene nekatere blokade, kot so prevladujoče dogme znanstvenih avtoritet, znanstveni tabuji in lastne blokade.

V času postavljanja sistema elementov so bili različni poskusi sistematizacije. Tudi Mendeljejev, avtor znanega periodičnega sistema elementov je poskušal sestaviti sistem, kjer bi v skupine in periode razporedil takrat znane elemente. Ni in ni šlo. Potem pa je sanjal o sistemu, ki se je izšel, če je manjkajoče vrzeli zapolnil z elementi, ki še niso bili odkriti. Praksa je ta periodični sistem potrdila. Podoben primer je bil pri odkrivanju strukture benzena. Poznane so bile enojne in dvojne vezi, vendar vezi v benzenu niso odgovarjale po energetskih lastnostih takratnim spoznanjem. Kekule je sanjal o kači, ki žre lasten rep. Porodila se mu je ideja o zaprti strukturi enakovrednih vezi v benzenu in tako imamo še danes znan benzenov obroč. Toliko za uvod.

1. Leteči krožnik na travniku za hišo.

Že dolgo je tega, ko sem sanjal,da se je spustil na domač travnik NLP. Bil je kupolaste oblike , srebrne kovinske barve (kot pač piše v časopisih). Približal sem se mu in izstopili so nezemljani (podobni ljudem, veliki kot 10 letni otroci, kot je prevladujoče mnenje). Povprašal sem jih, od kot so. Odgovorili so, da iz nekega ozvezdja, ki ga jaz tako ne poznam. Imena za zvezde imajo tudi drugačne, kot mi in je taka razlaga brezpredmetna. Najbolj me je zanimal sistem pogona NLP.

Razložili so, da tehnološko niso toliko pred nami, le da smo se mi usmerili na fosilna goriva, ker jih imamo očitno dovolj (premog, nafta). Sami so se usmerili v svetlobno energijo. Gre za zbiranje svetlobe, ki jo hranijo v sistemu ogledal tako, da med njimi kroži in se kopiči ter zaradi konstrukcije ne uhaja ali se ne razsipa. Dovolj koncentrirana svetloba kaže v zbiti obliki drugačne lastnosti, ki smo jih vajeni in jim služi za pogon vozila. Pri potovanju po vesolju se v bližini zvezd napolnijo „akumulatorje“, da lahko premagajo razdalje, kjer svetlobe ni dovolj. Eksperimentalno te teorije nisem preveril oz. nisem imel za to možnosti in znanja.

2. Prehod predmeta skozi predmet

Sanjalo se mi je, da se peljem v vlaku v kupeju, kjer je poleg mene sedel nek starejši gospod. Pogledam skozi okno in vidim, da se bližamo hribovju. “Nikjer nobenega tunela. Saj se bomo razbili!“ pripomnem. Pa me sopotnik začudeno pogleda in pristavi:“Že dolgo ne delamo tunelov. Vlak gre kar skozi hrib“.

„Kako je to mogoče“? Vprašam.

Ne veste. Že dolgo je znano, da lahko gredo predmeti drug skozi drugega, če je razlika v lastni frekvenci dovolj velika. Vsaj tisočkratna mora biti.“

PS: Nisem pa uspel izvedeti ,kako se sploh poveča lastna frekvenca (novodobniki govorijo o vibraciji), saj možakar ni bil strokovnjak in ni vedel podrobnosti. V realnem življenju sem potem malo bral o lastnih frekvencah, vendar nisem nikjer zasledil niti kako se meri (visek-nihalo z rozeto zame ni ustrezna meritev). Zasledil sem podatke, kolika je frekvenca zdravega človeka, kolika je planeta Zemlje. Nikjer pa jasne metode, kako se ta določa oz. Meri. Očitno pa gre za to, da bioenergetiki pod lastno frekvenco ne razumejo iste, kot fiziki. Stvari žal nisem znal preveriti.

3. Lebdenje in let po zraku

V sanjah v glavnem obvladam to veščino. Let sicer ni prav visok (do 10 m ) niti ni hitrosti Supermana. Dosegam le kakšnih15-20 km/h).

In kako se ta sposobnost doseže. V sanjah sem prišel do spoznanja, da tako, da nekje med 7-12 vretencem (od spodaj navzgor) usmerjam prano oz. vdihujem in miselno usmerjam tok vzdiha skozi ta del hrbtenjače. Po zunanji strani navzdol, preko vretenc in po sprednji v izdih.

Sem po prirodi len in nedosleden. To sem nekajkrat poskusil demonstrirati, vendar se po parih vdihih naveličam. Nisem uspel prebuditi speče kače.

Sem pa v mlajših letih poskusil z astralno projekcijo (brali smo Slavinskega), ki mi je tudi uspela. Vendar sem bil žal razočaran. V astralnem stanju sem pregledal nekatere eksperimente. Npr. knjigo, ki je bila na polici, sem odprl in pogledal, kaj piše na določeni strani. Seveda te knjige še nisem prebral. Prebral sem naslov, prvi stavek in se pozneje vrnil v fizično telo. Ko sem se zbudil iz astralnega stanja,s em odprl knjigo in preveril rezultat. Ni bil pravi. Očitno je šlo za zaznavanje tistega sveta, ki je nekje v podzavesti in ni odraz realnosti v celoti.

4. Ponovna sugestija-plovilo s cevnim stabilizatorjem

Sprehajam se ob vodi in slišim glas. Nikogar nisem videl. Glas mi razločno pove naslednje:“veliko smo ti že povedali. Ti pa nič ne storiš!“

Začel sem se izgovarjati,da pač nimam znanja in možnosti za nekatere sugestije. Z letečim krožnikom ne znam. Povečevanje lastnih frekvenc predmetov ne znam.T orej nimam opreme in znanja za takšne eksperimente.

No, ti bomo povedali za poskus, ki ga lahko vsak osnovnošolec izvede. Poglej plovilo. Na vsaki strani mu pričvrstiš po eno tankostensko cev, ki mora biti v celoti potopljena v vodi. Cev naj bo tanka, da je manjši upor. Premera naj bo vsaj 10 cm,da se doseže pri večji hitrosti določen fenomen, takrat namreč upornost vzdolž stene cevi drastično pade. Ker pa sta cevi ves čas v vodni gladini, teže preko njih vodni tok, ki skrbi za stabilnost plovila.

PS: Pa sem pristopil k izdelavi modela. Pregledal sem literaturo. Stabilnost plovil so reševali avtorji različno: z obliko dna, z vzdolžnimi lamelami, z sistemom katamarana itd. Nihče ni uporabil vzdolžnih cevi. Vrgel sem model v vodo. Pri manjših hitrostih se ni nič drugače obnašal s cevmi ali brez njih. Pri hitrosti vode (3 m/s) pa se je obnašal skrajno stabilno. Kakorkoli sem ga vrgel v vodo, se je po 2-3 sekundah postavil v osnovno lego. Oblika plovila je bil lesen kvader, kjer je bila vsaka lega od štirih možnostih enakovredna. Ko sem kontaktiral s profesorjem hidrodinamike, je potrdil učinek stabilnosti .Na mojo sugestijo o posebnih lastnostih pri višjih hitrostih je pripomnil, da je to mogoče, saj se pri turbulenci upornost vzdolž stene cevi bistveno zmanjša. Zadevo sem tudi patentiral.

5. Krajši čas za doseganje finih disperzij

Sanjalo se mi je,da sem v službi. Z svojo asistentko sva pripravljala disperzijo pigmenta v topilu. Gre za proizvodnjo barv iz pigmenta v krogličnem mlinu, (per mile), kjer želimo doseči velikost pigmenta pod 5 mikrona in želimo, da se ves omoči in obda z vezivom. Sam proces traja več kot osem ur. Pred začetku mletja sva dala v pripravljeno saržo nekaj malega že fino zmlete barve. S tem sva prenesla v pripravljeno saržo informacijo, kaj želimo dobiti. Potreben čas se je drastično skrajšal.

PS: Osebe in okolje iz sanj so ustrezali resničnosti. Okolje, problem in osebe so bili iz realnega življenja. Ker pa nisem imel možnosti podobe iz sanj preveriti,sem pripravil v garaži poskus v „partizanskih pogojih“.

V dve čaši sem dal enake količine soli (kuhinjska sol iz istega paketa) in nalil enako količino vod(iz pipe in iz vrča). Kozarca sta stala v istem prostoru, da bi zagotovil enake zunanje pogoje. V vodo za kozarec 1 sem dodal nekaj kapljic že raztopljene kuhinjske soli in jo premešal. Vodi sem torej dal informacijo, kaj želim od nje. V oba kozarca sem nalil vodo in brez mešanja opazoval nižanje gladine soli v obeh čašah. Gladina soli se je ustavila na neki višini, saj je raztapljanje z naraščanjem koncentracije soli v vodi potekalo vedno počasnejše (hitrost raztapljanja je tudi funkcija razlike v koncentracijah in se po določenem času ustavilo. Hitrost raztapljanja je bila v kozarci 1 hitrejša za 10-15 %, čeprav bi po logiki stvari morala biti celo dc/dt manjša, ker je dc tudi manjši.

Pri raztapljanju sladkorja nisem opazil razlike. Mislim pa, da se bo ta razlika pokazala pri počasnejših procesih, kot je npr. alkoholno vrenje, kisanje. Po tej domeni bi moralo alkoholno vrenje hitreje teči, če bi dali v mošt ali raztopino. Sladkorja nekaj kapljic alkohola (da ne vnašamo dodatnih kvasovk oz. glivic) in s tem zameglimo in izničimo eksperiment.

Sem pa pred leti napravil poskus z biodinamičnimi preparati po Rudolfu Steinerju. V raztopino kisa sem dodal male količine preparatov, da bi optimiziral pogoje za biološko razgradnjo (to dajejo tudi

pri kompostiranju po tej metodi). Meritev je pokazala, da je z dodatkom bil proces končan v 30 dneh. V vzorcu brez dodatkov pa v 40 dneh. Meril sem le pH in čas, ko je bil potreben za pH7. Razlika je dobrih 30 %, kar ni zanemarljivo.

Pa še sugestija za tiste, ki jim ni uspel preparat iz roga. V nekaterih primerih se kravjek v rogu med zimo ne spremeni v po gozdu dišeč prah humusa. Baje naj ne bi krave uživale samo naravno hrano. Tudi rog naj bo od krave, ki je že telila. Jaz sem takšen ponesrečen poskus zakopal nazaj v zemljo in ga pustil zoreti še eno zimo. Uspeh je bil OK.

  • Share/Bookmark