Vnosi v kategoriji 'šola' ↓

Prometna varnost in starostniki

Da so mladi, neizkušeni vozniki dostikrat povzročitelji hujših prometnih nesreč, je naš modri Svet za preventivo in vzgojo v prometu že zdavnaj spoznal. Zato je vpeljal novo kategorijo voznik začetnik.

Drug problem so starostniki. Zaradi daljšanja življenjske dobe in zaradi lahkega dostopa do osebnega avtomobila je vse več starostnikov, ki se radi pohvalijo: Sem še vozen!

Veliko jih je, ki se peljejo le redko, do zdravnika, do trgovine, do cerkve… izpite pa so opravili takrat, ko so bili še redki semaforji. Avtocest, krožišč, več pasovnic praktično nismo poznali.

In ti starci se naenkrat znajdejo v prometu, ki ga ne poznajo.

Večina se svojega neznanja in pešanja psihofizičnih sposobnosti zavedajo in se podajajo le na krajše in poznane poti lokalnega okolja. Na cesti mečkajo, malce ovirajo dinamično mladež, vendar pa zaradi previdnosti niso udeleženci večjih nesreč. So pa tudi starostniki, ki hočejo ostati fit in z vožnjo posnemajo mlade ( sinove, hčerke ) z hitro in agresivno vožnjo navkljub zakonom narave staranja. Strokovno znanje izpred petdesetih let, prepotentnost nekritičnega ravnanja in starostne tegobe ( vid, refleksi, ocenitev hitrosti…) so najboljša popotnica za sranje na avtocestah, v večpasovnih krožiščih in podobnih situacijah. Povzročene nesreče se ne končajo le pri zviti pločevini.

Zato mislim, da bi vsi starostniki nad 60 let morali vsakih deset let osvežiti svoje teoretsko in praktično znanje. Ne gre za ponovno polaganje izpita, pač pa za obisk tečaja CPP ( cesto prometni predpisi) z vsaj eno uro praktične vožnje. Ker nam gre za prometno varnost in ne za imobilizacijo starostnikov, bi se ti preizkusi lahko financirali iz denarja za prometno varnost ( morda se da kaj izpuliti tudi iz EU) tako, da bi bil finančni strošek starostnika le simboličen.

  • Share/Bookmark

Kmečke slike- evtanazija domačih živali

Sterilizacija prosto živečih domačih živali je  pogruntavščina zadnjih deset let,  ko prostovoljci lovijo mačke in jih nosijo na veterinarske postaje sterilizirati, za kar poberejo veterinarji denar od države. Dovolj za operacijo in premalo za okrevanje. Zato se  operirane živali znajdejo že kar naslednji dan v pogojih krutega potepuštva.

Za ostarele ali potepuške pse smo zgradili domove. Še nedolgo tega so bila to le zavetišča za izgubljene živali, kjer so jih redili do tri mesece. Če v tem času niso našli lastnika ali  novega posvojitelja, so jih usmrtili. Danes se že razmišlja o novem davku na domače živali, ki bi zagotovil  financiranje  trajnih zavetišč za zapuščene živali

V moji mladosti so okraji imeli konjederca, ki je hodil po vaseh in polovil potepuške pse. Gledal je predvsem obesek na ovratnici, ki je dokazoval, da je bila taksa plačana in da je pes cepljen.

Ostarele pse so pobijali sosedje lovci. Psa so privezali v sadovnjaku za drevo in dober lovec je z enim samim strelom opravil nalogo. Če je počilo dvakrat, to ni bilo v čast samemu lovcu. Očitno je slabo meril.

So pa ljudje na podeženlu tudi sami opravili to eksekucijsko raboto. Najpogosteje so  psu nataknili zanko iz dovolj močne in navoskane vrvi, ter  ga preko te vrvi potegnilo v  višino, da ni dosegel več tal. Skratka, obesili so ga. Manjšega so dostikrat  pokončali kar s koli,z  lopatami. Seveda je  bil pes priklenjen, da ni mogel pobegniti. Za večje mrcine je bilo takšno delo nevarno, saj je lahko podivjan pes oklal tudi gospodarja.

Mladiče, pasje in mačje, so samici pobrali že kar ob skotitvi, saj je mlade, slepe in nebogljene  še najlažje pokončati. Nekateri so jih zmetali v bližnjo reko. Šele za mladiče, ko so že gledali, so uporabljali obtežene vreče ( s kamnom), da ne bi  splavali na obalo. Če pa ni bilo v bližini reke, so  kar v sadovnjaku skopali jama, v katero so  zmetali z lopato pobiti mladež.

Običajno so psici ali mački pustili  po enega mladiča, da se samici ne vnamejo seski. Za enega psička ali muco so že kje našli novega gospodarja.

Ubijanje ostarelih, bolnih ali lenih odraslih  mačk  je bilo kar zahtevno, še posebno zdivjanih mačk, ki niso bile navajene božanja in bivanja v hiši. S prevaro s hrano so jo najprej ujeli.  Dali so jo v obteženo vreči in hajd z njo v vodo. Lahko so jo tudi obesili, vendar se je mačka upirala natikanju zanke. Lahko je koga opraskala in po nesreči celo ušla. Naslednji lov je bil še težji, ko je postala žival po tej izkušnji bolj nezaupljiva.

Za mačko, ki so ju uspeli privabiti v hišo, je bilo najbolj enostavno, da si jo stisnil z vrati in ji pri tem zlomil tilnik. Ni ti mogla pobegniti, niti te ni opraskala.

V osnovnim šoli sem imel sošolca, ki je po hišah pobijal odvečne živali. Mačke je dal v vrečo in z zavezano vrečo tolkel po steni, dokler ni vsebina utihnila in obmirovala. Takrat še ni bilo PVC vreč, Vreče so bile iz platna  ali jutovine. Vaščani takrat nismo to ekstremno sadistično metodo  odobravali. Vendar pa fant ni postal morilec, psihopat, pač pa trgovski potnik in nekaj časa celo profesionalni politik. Danes je ugledni upokojenec, odbornik in krajevni funkcionar desusa, ki prisega na zdravo hrano in zdrav način življenja.

  • Share/Bookmark

Plagiatorstvo? Nič novega!

Ponovno se je dokazalo na primeru Markeševe, ki je baje prepisala 37 % magisterske naloge, da se borba proti plagiatorstvu uporablja le za politične namene, za deskreditacije kandidatov za politične funkcije. Jakliču so odvzeli magistrski naziv, ker je uporabil izsledke študije, ki jo je naročila in plačala Vzajemna. Joj, koliko je diplomiralo, magistriralo in celo doktoriralo strokovnjakov po tovarnah, ki so se pasli in po službeni dolžnost delali na razvojnih projektih, ki jih je naročila tovarna!.

Pri ugotovljenem plagiatorstvu bi bilo prav, da bi poklicali na odgovornost mentorja in člane komisije, ki so strokovno, pravno in moralno odgovorni, da so opravljene naloge korektne.

Pa se nikomur še ni nič zgodilo, čeprav so ta dela tudi materialno ovrednotena.

Danes se prepisuje še naprej. Le stavke in besede je treba malo bolj razmetati, da jih računalniški pregled ne zazna.

Markeševa pač ni kriva, če je pisala magistrsko nalogo pred uvedbo računalniške kontrole.

Posebno pri diplomah plačljivih študijev bi odkrili več kot polovico diplom, ki so po računalniškem pregledu zrele za razveljavitev, seveda v času, ko so v uporabi računalniki, ko lahko zmontiraš iz posameznih objav kar cele traktate, brez zamudnega listanja in prepisovanja.

Komu bi bilo v interesu, da razveljavi polovico diplom? Nikomur, ki kaj šteje. Zato bo to le tema za politične igrice .

  • Share/Bookmark

Domovinska vzgoja v srednje šole

Odbor za izobraževanje je na pobudo NSi sprejel sklep, da ministrstvo za vzgojo in izobraževanje uvede domovinsko vzgojo in etiko tudi v srednje šole. Okoli domovinske vzgoje sta se oblikovali dve opciji; prva, ki je za tvorijo SMC, NSI in SDS ter druga z SD, ZL in Desusom. Morda so v prvi opciji že vidni zametki nove Velike koalicije?

Mi, ki smo že preživeli kar nekaj šolskih reform, se spomnimo moralne vzgoje v OŠ, Temelje ustave na srednji šoli in na Faksu Temelje marksizma. V vojski pa še poleg politične »nastave« tudi »Moral armije«.

Člani Desusa so politično vzgojo doživeli na svoji koži. Oportunizem ni zaradi samega predmeta, pač pa zaradi vsebine, saj postavlja v ospredje osamosvojitev, osamosvojitelje in meščansko demokracijo kapitalistične družbene ureditve. Vsebina posredno demonizira pretekle vrednote , ki so temeljile na NOB, samoupravnemu socializmu ter bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti. Pravzaprav nič novega. Tudi v socializmu so se demonizirale meščanske vrednote, izkoriščevalski kapitalizem in navidezna, človeku odtujena večstrankarska demokracija.

Levaki, strah je neutemeljen. Še tako temeljita moralna vzgoja ne opere možganov do konca. Kljub obveznemu verouku v šolah stare Jugoslavije so bili ateisti, celo marksisti in komunisti. Diplomanti družboslovnih fakultet , ki so jim prali glavo z najboljšimi šamponi socialistične vzgoje, so bili gonilna sila pri demontaži skupne države in takratnega političnega sistema ( Bavar, Janša, Rupel…).

Tudi sam nisem proti domovinski vzgoji v SŠ. Morda bi bila smiselna tudi na Univerzah.

Paziti moramo le, da se ne bo uveljavljala na škodo konkretnih znanj, ki so potrebna za vsakdanji kruhek.

  • Share/Bookmark

Potolčeni Kramoh v Desklah

Zgodba o pretepenem Bosančku na OŠ Deskle je preplavila slovenski mediski prostor. Pisalo se je o dogodku, pisalo se je o ravnatelju, modrovalo se je o nasilju, vabilo ugledne strokovnjake na omizja. Ravnatelja se je okaralo: »Ti, ti, ti!«, Bosanček pa se bo prepisal na drugo šolo. Pravzaprav je otrok imel smolo, da je bila mati samohranilka brez zdivjanega in agresivnega moža, ki bi nadrl učitelje in oklofutal najbolj predrzne. Takrat se zgodba ne bi zgodila.

Nasilje na šolah je stalnica in je prikriti problem, ki ga učitelji, še posebno ravnatelji pometajo pod preprogo. O problemu so pripravljeni govoriti le na splošno, kot da so to problemi, vendar ne na njihovih šolah. Ali nasilje narašča, je težko oceniti, saj so posamezni ekscesi le vrh ledene gore.

Spomnimo se črtice Prežihovega Voranca Potolčeni Kramoh iz zbirke Solzice. Pobrskajmo malo po naši mladosti. Spomnimo se svojih otrok. Nasilje je vedno bilo, le da v moji mladosti učitelji niso zatiskali oči. Brez pedagogov in psihologov so probleme sami reševali z razgovorom, s kaznijo »zaprt po pouku« in v skrajnem primeru tudi s kakšno klofuto. Moj ravnatelje je kaznoval z lasanjem za »ta sladke« . Ko pa so bili poklicani starši v šolo, je ponavadi fakinu napela svoje mati in še oče je dal kakšno »čez rit«. Koliko je takšna politika kaznovanja zalegla, težko sodim. Sporočilo pa je bilo jasno: Fizično ustrahovanje in nasilje niso dovoljeni. Kazen sledi!«

Skoraj praviloma najdejo otroci ( pa tudi odrasli) v skupini šibek člen, na katerem se izživljajo vsi, celo najšibkejši, ki upajo, da se bodo z maltretiranjem žrtve sami izognili pritiskom sredine. Učitelji takšna maltretiranja spregledajo, bežijo pred njimi in zamahnejo z roko češ, se bodo že otroci sami zmenili! Otrok se boji šole, boji se ustrahovanja na poti domov. In ker je šibkejši, morda pride že jutri v šolo z nožem.

Večina staršev celo vzpodbuja nasilje, ko jokajočega otroka vzpodbuja: »Udari nazaj! Kaj se bojiš! Vrni mu!« Tako ser lahko plen spremeni v lovca, žrtev v nasilneža.

Če starši opozorijo učitelja na nasilje, se ti sprenevedajo. Prošnja staršem , da umirijo svojega agresivneža, ponavadi sprožijo odklonilno reakcijo v lastnega otroka zaljubljenih. Taka opozorila povzročijo napete odnose med družinami žrtve in nasilneža.

Razvpit primer malega Bosančka ne vodi v smer evidentiranja in reševanje podobnih problemov, pač pa le utišanju le tega, posameznega, ki kvari idilično vzdušje v naši lepi deželici na sončni strani Alp.

  • Share/Bookmark