Vnosi v kategoriji 'vera' ↓

Svinjske glave na gradbišču džamije

Berem: Delavci na gradbišču džamije so našli svinjske glave in v kozarcih kri, kar razumejo muslimani kot žalitev.

Seveda je to provokacija, ki želi radikalizirati tudi zmerne muslimane. Komu to odgovarja?

Radikalnemu islamu , ki se zaradi gorečega verskega prepričanja ne bi dotikal svinjskih glav in našim domoljubom, ki v zaostrenih razmerah pričakujejo svojo zgodovinsko šanso.

Zaradi zapletenega časa in krhkega ravnotežja je prioritetna naloga organov pregona , da skrunitelje gradbišča najdejo in jih pripeljejo pred roko pravice.

Dogodek ni le ekološki in higienski problem , pač pa je štos v spodbujanju verske in mednacionalne nestrpnosti, ki lahko v zaostrenih razmerah sproži resne varnostne probleme.

  • Share/Bookmark

Črna magija in elektronika

Čarovnik Janez je bil znan mag. Po naročilu je priklical težave na sovražnika, poskrbeti, da je konkurentu promet upadel in dolžniku nakopal prekletstvo, dokler ni npr. svoj dolg poplačal. Delal je predvsem za naročnike, ki so želeli nekoga kaznovati, se mu maščevati. Brez nasilja, brez groženj, brez razbijanja avta in lomljenja kosti. Celo brez verbalnega nasilja.

In kar je najpomembnejše, brez dokazov.

Brdavs, uspešen poslovnež, se je zameril Kosobrinu do te mere, da je ta najel čarovnika Janeza. Dosedanje uspešno in mirno življenje se je spremenilo.

Utrujen Brdavs se je po zaključku dela usedel v svoj avto in ga hotel zagnati. Avto se ni odzval. Poskušal je in poskušal. Zastonj. Ko so ga odvlekli na servis, so ugotovili, da je bilo potrebno le resetirati računalnik in program naložiti na novo. » No, to se zgodi redko, » so ga potolažili. In to se je zgodilo še kar nekajkrat. Celo na varovanem parkirnem prostoru se je zgodba ponovila.

Kaj je storil čarovnik Janez. Na spletu je kupil elektromagnetni pulzer, se približal avtu in na mestu, kjer je običajno avtomobilski računalnik, pulzer aktiviral. Močan udar elektromagnetnega sevanja je »zmešal računalnik« In kot vam je znano, sodobni avto je brez računalnika kot avto brez bencina. Za vsak slučaj se je na varovanem parkirnem prostoru Janez celo posvetil proti TV kameri, da jo je zaslepil za čas, ko se je sukal okoli Brdavsovega vozila. Preko spleta prodajani elektromagnetni pulzerji ( EMP) so prenosni, na alkalne baterije in stanejo od 100 evrov navzgor. To sicer ni orožje iz filma Vojne zvezd, saj je domet zelo omejen ( na neposredno bližino), saj baterije ne zagotavljajo dovolj električne moči. Je pa za Janezovo magijo čisto dovolj.

Nekaj linkov o EMP ( elektromagnetni pulzer):

http://www.amazon.com/Hi-Tech-New-2015-Device/dp/B00SINWRQQ

http://www.aliexpress.com/price/emp-generator_price.html?src=google&albch=search&acnt=479-062-3723&isdl=y&aff_short_key=UneMJZVf&albcp=266121556&albag=7593673036&slnk=&trgt=dsa-42862830006&plac=&crea=64152518596&netw=g&device=c&mtctp=b&memo1=1t2&gclid=CMunjMTF_MkCFWnmwgodlbwBXQ

http://www.aliexpress.com/premium/emp-generator.html?

Seveda pa se pritiski na Brdavsa s tem niso končali. Čarovnik Janez je vedel, da so neslišni zvočni valovi nizkih frekvenc odlično orožje. Iz strokovne literature je znano, da so valovi frekvence 16 Hz ( 16 nihajev v sekundi) za človeka nevarni. Jakost do 120 dB povzroča slabost, pri 130 dB poškodbe notranjih organov in nad 130 dB zastoj srca in smrt. Zvok zelo nizkih frekvenc nastaja pri potresih, pri obratovanju zelo težke mehanizacije. Tudi krokodili ga sproščajo. Pri človeku povzroča tesnobo, strah, neugodje. In kar je za čarovnika pomembno. Naprave za merjenje hrupa ga ne zaznavajo, saj so vsi aparati nastavljeni na področje od 30-5000 Hz, torej na hrup, ki ga slišimo. Generator hrupa , ki ga ne slišimo, pač pa občutimo, si je izdelal sam, saj jo na spletu ni našel. Kupil je nastavljivi frekvenčni pretvornik električnega toka in ga zvezal preko zvočnika in ojačevalca v napravo za emitiranje zvočnih valov. S potovalko z odprtino za trobljo zvočnika 8 ali megafona) je posedal pred lokalom in jo usmerjal proti obiskovalcem.

Prebral je tudi, da z ustrezno frekvenco lahko predmet, ki ima lastno nihanje, spravimo v resonanco, da se prične majati ali celo zruši. Že pred leti so to metodo preskušali v francoski vojski. Čarovnik Janez se še dobro spominja obširnega članka v Naši obrambi.

Prebral je tudi, da je potrebno prilagoditi frekvenco zvoka dimenzijam predmeta, ki ga mislimo zrušiti. Z avtom se je pripeljal v bližino Bedančeve hiše in usmeril snop izbranega zvoka v objekt. Kot bi bil majhen potres, je zadrhtela hiša in v njej vsi stanovalci. Do daljše resonance ni prišlo, saj ima hiša nešteto konstrukcijskih rešitev, ki nevtralizirajo in dušijo nihanja.

Za argumentiranje te teze je navedenih nekaj linkov:

Zanimivo je diplomsko delo Tanje Stojko Psihotronsko orožje-mit ali realnost, Univerza v Ljubljani 2010. v tem delu so v slovenščini povzeti poskusi iz tega področja in našteta je tudi literatura za poglobljeno brskanje.

https://www.youtube.com/watch?v=rHM26ODThnU
https://www.youtube.com/watch?v=oXGmgza-UBQ

https://en.wikipedia.org/wiki/Hypersonic_effect

https://en.wikipedia.org/wiki/Sonic_weapon

https://www.youtube.com/watch?v=QSMyY3_dmrM

http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/stojko-tanja.pdf

Če tudi nekdo prijavi, da ga je čarovnik Janez začaral in mu s črno magijo nakopal težave, kdo bi mu v obdobju pozitivizma verjel?

In zakaj ta članek, Stric Marč? Da daješ ideje fakinom?

Ne, le zato, da so ljudje pripravljeni na banalno resnico, ki se lahko skriva za »transcedentno duhovno močjo« nekega »guruja« In da se zakonodajalec pripravi tudi na sodobne prijeme ustrahovanja ljudi, dokler pojav ni razširjen in splošen.

  • Share/Bookmark

Neumne ženske?

Berem: V islamu so ženske oboževane in cenjene.. Zakaj torej želijo biti naše enakopravne?

V islamskih deželah deklice redko hodijo v šolo. Prihranjen jim je torej stres izpitov, izpraševanja, nasilja sošolcev in mobing učiteljev.

Radka dekleta hodijo na delo. Mož jih je dolžan preživljati. Prihranjeno jim je delo, zgodnjo vstajanje za odhod v službo, prihranjen jim je mobing, prihranjeni so jim mačistični izpadi moških, prihranjen jim je strah za izgubo službe, ni nevoščljivosti in spletkarstva na delovnem mestu.

Ostaja jim skrb za dom, moža in otroke. Temu ne ubežijo niti naše enakopravnice.

Na ulici jih ne nadlegujejo, saj so zakrite in vedno v spremstvu moža ali sorodnikov.

Ker so zakrite, je vznemirljiv že košček golote, ko jo pokažejo izbrancu. Naše ženske pokažejo vse in zaradi inflacije golote prav nič ne vznemirjajo. Pri naših je posledica inflacije gole kože že pomemben sam estetski videz dojk, velikost sramnih usten, depiliranost in vsaj ustrezna vaginalna frizura. Več kot dovolj dela za lepotne kirurge.

Ko otrok zboli, nastopi problem varstva. »Vzeti bolniško, kar se pozna v žepu in jezi delodajalca ali poiskati varstvo, če starih staršev ni v bližini?« postane resna dilema.

Muslimankam je ta preizkušnja prihranjena.

Ko ženska zboli, kdo ji bo kuhal čajčke. Pri muslimanih je to jasno. Tašča ali druga , tretja žena.

Za starejše je poskrbljeno. Ni domov onemoglih, ni socialnega podjetništva, nii proračunskega denarja za starostnike, kar je velik problem zahodne demokracije. Pri muslimanih Starostnik ostane v domačem okolju. Velike družine, še posebno, če ima mož več žena, brez težav poskrbijo za potrebe starcev. Breme skrbi se porazdeli na več parov rok.

Kaj pa volilna pravica žensk? boste povprašali. Seveda imajo tudi v islamskih državah ženske volilno pravico zaradi pritiska okolja, čeprav ta ni potrebna. Redke so stabilne družine celo v Evropi, kje bi imela mož in žena zelo različno politično prepričanje. Takšna skupnost dveh gorečih političnih nasprotnikov ne more preživeti.

V islamu ni svobodne izbire parterjev.

Morda res ne v celoti. Važno je tudi mnenje staršev, kar ni nepomembno , ko stari in mladi živijo pod skupno streho streho. Tudi zahodna znanost ugotavlja, da je zaljubljenost kemija, ki traja do treh let. Potem v zakonu ostajajo drugi atributi, ki ne uidejo kritičnim očeh staršev in skrbnikov. Pri nas se loči vsak tretji par. Kaj pa pri muslimanih?

Naše ženske so šle v borbo za enakopravnost, da so sedaj enake moškim .in da so izgubile privilegije varnih hišnih zidov.

Kljub naštetim argumentom so le redke tiste, ki bi se borile za staro pravdo.

  • Share/Bookmark

Prazniki, ki razdvajajo

Ne vem, koliko narodi , še posebno države res rabijo za svoj obstoj praznike, ki slavijo neke dogodke iz zgodovine ali pa gre bolj za pomnike, s katerimi si skuša zmagovita opcija restavrirati nesmrtno slavo. Večina praznikov izgublja svojo ideološko sporočilo in po preteku nekaj desetletji ne razdvaja in ne mobilizira somišljenikov.

Ob Dnevu upora proti okupatorju 27. aprila so vsi, ki niso aktivno sodelovali v zmagovitem pohodu naprednih sil do oblasti, potisnjeni v kot, da si izprašajo svojo vest: Kje smo pa mi bili takrat? Na obrobje potisnjeni se umaknejo ali pa zahtevajo revizijo zgodovine.

1. maj Praznik dela je izgubil svojo proletarsko ost, ko so bila prvomajska srečanja priložnost komunistov za spodbujanje revolucije in je postal le še praznik, kjer se je golaž, gre na izlet in morda sreča kakšnega znanca. Za kapital je postal poslovna priložnost.

Dan priključitve Primorske in Prekmurja zagotovo ni praznik, ki bi se ga veselile naše narodnostne manjšine, ki so naenkrat postale diaspora.

Tudi Dan državnosti in Dan samostojnosti sta praznika, ki našim osamosvojiteljem slavo in čast trajno revitalizira. Seveda pa jugonostalgike in druge pripadnike jugoslovanskih narodov deplasira.

Verski prazniki RKC , kot so Božič, Velika noč in Marijino vnebovzetje potiskajo ateiste in pripadnike drugih ver v podrejeni položaj. Je pa res, da sta dva osrednja praznika dobila tudi univerzalno sporočilo družinskega praznika, ko se sreča družina in kaj dobrega poje.

Božič se prekriva s poganskim praznovanjem, ko se začne dan daljšati, torej, ko svetloba premaguje temo. Velika noč pa sovpada z prebujanjem narave in začetkom nove rasti. Oba praznika, ki sta našla tudi neversko vsebino, sta se dobro prijela. Le Marijino vnebovzetje je ostal verski praznik katoličanov.

Prazniki, ki ne bi razdvajali, bi morali temeljiti na širših temeljih, kot je poveličevanje nekega dogodka.

Nekaj primernih datumov in praznikov, ki ne bi razdvajali:

Novo leto, Pust, Čas rodnosti ( velika noč, zeleni Jurij) , Kres (21.junij), Mihaelovo, Zahvalni dan v jeseni ( za darove zemlje), Spomin na umrle , Dan zmage svetlobe nad temo (okoli božiča).

Povsod po svetu so prazniki podobno kot spomeniki simboli, ki poveličujejo zmage naroda ali politične opcije nad nasprotniki. Dostikrat so tudi rezultat političnega kompromisa, kot npr. pri nas Dan reformacij in Marijino vnebovzetje. Dokler so rane še sveže, prazniki, ki slavijo bližnjo zgodovino, razdvajajo, hkrati pa krepijo vladajočo opcijo, saj mobilizirajo lastne privržence in poražence ponovno travmatizirajo, skrite v mišjih luknjah.

Rezultat iskanja slik za dan OF slike

  • Share/Bookmark

Prazna vera brez vstajenja?

Danes sem naletel na intervju iz revije Družine o veri, bogu in posmrtnem življenju. Zanimivo branje.http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/55-15-NasPogovor-1

Duhovnik, moj katehet, je na nekem pogrebu povedal : Če ne verjamemo v vstajenje, je naša vera prazna! Velika noč, ko je Kristus premagal smrt, je za nas kristjane največji praznik.

Intimno se z njim nisem strinjal. Človek ima lahko vero, pa ne verjame v posmrtno življenje. Iz zgoraj citiranega linka je po anketi 63% državljanov Slovenije, ki verjamejo v Boga in samo 1/3 v posmrtno življenje. V pekel pa verjame le slaba petina.

Ko sem bil še otrok, sem povprašal najbogatejšo kmetico v vasi. Bila je pobožna, vplivna mecenka cerkve, ključarka in še kaj. Njena predstava o Bogu je bila predvsem v tem, da Bog nagrajuje spoštovanje svoje postave že kar na tem svetu. Bolj v smislu stare zaveze, ko je bogaboječim pomnožil rod, drobnico in poskrbel za ugodne klimatske razmere. Njihovo hišo je obvaroval vsega hudega. V posmrtno življenje ni verjela.

Sosed mizar, goreči vernik, se je zgražal na brezboštvo, saj po njegovem živijo ateisti v grehu in slepoti kot teleta. Če ne bi verjel v Boga, bi kradel, prešuštvoval, morda celo koga ubil.

Ko pa sem kot otrok videl komuniste, ki ne hodijo v cerkev, pa kljub temu ne kradejo, ne prešuštvujejo in ne ubijajo, me nikakor ni prepričal.

Sam mislim, da veruje v Boga bistveno več ljudi, saj med nje prištevam tudi tiste, ki pravijo: Nekaj je nad nami ali pa verjamejo v ezoteriko, transcedenco ali v vesoljsko energijo. Tudi posmrtno življenje iščejo bolj v transcedenci, kot pa v nebesih in peklu, o sodnem dnevu in novem Jeruzalemu, ko bomo vstali od mrtvih v telesu svojih najlepših let in živeli podobno življenje, le brez tegob.

Sporočilo predvsem Nove zaveze je bistveno bolj močno in za človeka ter družbo bolj pomembno, kot je vstajenje od mrtvih. Pomembno je, da te moralne vrednote človek prevzame za svoje in po njih živi, pa naj verjame v posmrtno življenje ali pa tudi ne.

Pravzaprav se tudi Cerkev tem cilju prilagaja. Vedno manj govori o smrti, o posmrtnem življenju, o grehu in odpuščanju (ko se je levi razbojnik spokoril) in vse bolj o prazniku, ki povezuje družino, ljudi,obuja rodnost, veselje do ponovne rasti spomladanskega življenja.

V omenjenem intervju je zanimiva teza, da se tisti, ki ne verjamejo v posmrtno življenje, premalo radostijo samega življenja in jim zato misel , da bo nekoč vsega konec, ni tako tuja, kot radoživim.

Ne vem, če je temu tako. Iz moje mladosti vernega fanta, se spomnim, kako je v Cerkvi pisalo Misli na smrt , kako se je govorilo, da vsak svoj križ nosi, da je življenje križeva pot in se je molilo za hitro in lahko smrt.

  • Share/Bookmark