Ker so s parlamentarno demokracijo karte razdeljene in je za mlade povzpetnike, idealiste, revolucionarje, ki nimajo časa prehoditi karierno pot od člana stranke, lepilca plakatov in navijača ( ploskača) strankarskim veljakom do morebitnega poslanca, ter se jim upira pot laskača in hujskača na ukaz, največkrat uberejo svojo pot, ki je praviloma v konfliktu z etablirano. Tako smo imeli ( iz mojega spomina) hipije, revolucionarje ( ultra marksisti, oboževalci Che Gevare, Maocetunga), kjer je del prešel od besed k dejanjem (od demonstracij do oborožene gverile Rdečih brigad) in v sedemdesetih letih Zelene. Ti so napadali industrijo kot največjega onesnaževalca okolja ( v tistih časih je bila industrija glavni motor kapitala), zapirali tovarne, izsilili čistilne naprave in dosegli, da so se dejavniki onesnaženja opredelili tudi količinsko. S tem so dobili zeleni novo orožje dovoljenih, preseženih in kritičnih vrednosti tako, da se je boj za zdravo okolje prenesel iz političnega na pravo področje. Od ekologov do pravnikov.
Ker je bila ekologija dovolj splošna in aktualna, so jo v programe posrkale vse politične stranke in tako odvzele veter iz jader zelenim opcijam.
V osemdesetih letih je bila zelena politika del političnega boja proti sistemu v Jugoslaviji. Spomnim se kampanij v Celju, ko se občinski uradniki niso upali izdati gradbenega dovoljenja za postavitev bolj čistih tehnologij ali čistilnih naprav. Primer je bil v Cinkarni nov obrat žveplene kisline , ki uporablja elementarno žveplo in ki je nadomestil stare proizvodnje (sulfatno in piritno linijo). Kupljeni stroji so stali več kot leto na dvorišču, ker ni bilo gradbenega dovoljenja. Podoben absurd je bil v EMU. Za čiščenje dimnih plinov v proizvodnji frit ( vsebnost fluora) je bila kupljena čistilna naprava. Vendar so morali do izdaje gradbenega dovoljenja prevažati zelene aktiviste na oglede v tujino in jih pri tem izdatno razvajati. V histeriji se stroke enostavno ne sliši.
V vsej svoji vehemenci pa so zeleni vendarle dosegli premik. Prepoznavno filozofijo so vsrkale druge politične stranke, z namestitvijo čistilnih naprav sta se zrak in voda znatno izboljšala in za razvite države je ekologija iz stroška postala biznis, saj je bil omogočen razvoj nove panoge, novih naprav in novih zaposlitev.
Danes ekologija angažira ljudi le še takrat, ko gre za lokalne interese ( cementarna Trbovlje, Moravče, Kemis) ali pa je orožje strankarskega političnega boja ( drugi tir). Vmes je še nekaj ekološkega internacioalizma, kot so npr. jedrske elektrarne, zaščita posameznih vrst rastlin in živali me glede na konflikt interesov ( volk, medved in živinorejci. sulc v Savi in hidro elektrarna, vidra in elektrarne na Muri, metulj in obvoznica skozi Barje).
Podnebne spremembe so novo orožje za boj z neoliberalizmom. Ta boj se umika iz sfere politične ideologije ( levi desni, rdeči beli, Američani Rusi, ateisti verniki…) in skuša mobilizirati množice z moralno neoporečnimi cilji, podprtimi s stroko, na globalni ravni.
Ker samo orožje nima dovolj emotivnega naboja za mobiliziranje množic (kot npr. izročanje zapornikov v Honghongu za demokrate, ekološki davek na bencin za rumene jopiče, podražitev prevoza v Čilu, samosežig branjevca v Tuniziji za arabsko pomlad) se angažirajo razne Grete Thunberg, ubogi domorodci v Amazoniji, od žeje poginule živali v Afriki, v plastiko ujet delfin itd.
Čeprav se strinjam z ukrepi, ki bodo upočasnili podnebne spremembe, saj bodo povečali higieno človeštva ( bolj čisto okolje) in omogočili razvoj novih tehnologij, moram vseeno vsaj malo prikimati dr. Branku Grimsu.
Spomnim se obdobja 70 let, ko so znanstveniki opozarjalo, da bomo po letu 2000 izgubili vse iglaste gozdove zaradi kislega dežja. Pa smo jih res?
V prvi in drugi naftni krizi so energetiki ( akademiki) napovedovali, da bo zmanjkalo nafte. Južna Amerika je iz sladkornega trsa množično pridobivala alkohol , Evropa je z subvencijam spodbujala proizvodnjo bio dizla. V ta namen so izginjale obdelovalne površine za prehrano ljudi in živali, saj je bil bio dizel zaradi subvencij in evropskih sredstev dober posel. Danes, leta 2019 je nafte dovolj, ZDA postaja celo izvoznik. Rastline za pridobivanje pogonskega goriva ( alkohol, bio dizel ) pa z muko selimo na degradirane površine.
V moji mladosti je stroka videla največji problem v prekomerni rasti svetovnega prebivalstva. Takrat je Kitajska vodila akcijo ena družina- en otrok, v Indiji so deli radijske tranzistorje ženskam, ki so se sterilizirale. Danes nas je nekaj milijard več , pa tega problema ne vidimo. Glavni cilj je povečanje natalitete, da se naš rod, naš narod, naša država okrepijo.
Kot da se pripravljamo na globalno vojno vsak z vsakim, kjer bo število rok za vihtenje meča in število plodnih žensk za prirastek, usodno.
