Vnosi v kategoriji 'Zabava' ↓

V nedeljo zvečer

V davnih časih je bila na radiu zelo popularna oddaja z Marjanom Kraljem »V nedeljo zvečer«. Danes sem poslušal stare glasbene komade večno zelenih melodij in pomislil:

»Koliko hrepenenja, otožne melanholije in sentimentalne zanesenosti smo preživeli ob teh večerih, kadar nismo imeli kam ali pa nas je nekdo dal na čevelj.«

Danes, desetletja po teh čustvenih biserih, sedim v dnevni sobi na toplem, gledam naletavanje snega, prezeblih ptičev in igram karte.

»Da bi nam še vsaj nekaj časa zdravje služilo,« so pobožne želje ostarelih ljudi brez prihodnosti.

  • Share/Bookmark

Slovenija – kokoš

Slovenija – podobna kokoši

Slovenije spominja na zemljevidu na kokoš. Nismo mogočni kot lev, ne letimo visoko kot orel, nismo pridni kot konj, nismo zvesti kot pes (zamenjali smo že nekaj gospodarjev), nismo karantanski panter. Morda smo bližji risu, plahi živali, ki ima zaradi incestoidnosti ogroženo reprodukcijo. Tudi neumni nismo kot osel.

Kokoš je kar prava žival. Brska po gnoju, koplje se v pesku, poje skoraj vse in pametnemu rejcu pridno nese jajca. Zna se paziti lisice, kragulja, le v sodobnih okoliščinah se ne znajde. Časi, ko je lahko brskala po vaških cestah , ko so za konjskimi vpregami ostajale konjske fige, so minili. Zaradi starih vzorcev teka po asfaltni cesti in v paničnem begu steče naravnost pod kolesa avtomobilov.

Naša kokoš ima glavo s kljunom v Prekmurju; tam se hrani. Perutnice rastejo na Štajerskem. Z njimi dela veter, le poleteti ne more. Nekaj kremplja po Primorju. Na Tolminskem ima rit in jajčnik. Tolminci ugotavljajo, da je sedaj zima, čas ko kure ne nesejo jajc. Od njenega zadnjika imajo le drek.

  • Share/Bookmark

Slovenija pri zdravniku

Slovenija se je otresla vpliva velike matere Jugoslavije in stopila z negotovimi koraki v svojo neodvisnost, z močnimi znaki ojdipovega kompleksa Na svoji karierni poti celostnega razvoja je imela različne terapevte, različne diagnoze in različne terapije.

Dr. Peterle: Otresti se morate kompleksa jugoslovanskega komunizma in začeti misliti z lastno glavo. Zavedati se morate, da ste član velike družine samih svobodomiselnih, naprednih in demokratičnih narodov, s krščansko tradicijo. In še nasvet: Moli in delaj, pa bo Velika Švica kar sama prišla.

Dr. Drnovšek : Ste na dobri poti preobrazbe.

Slovenija: Nezaposlenost narašča, delavce se poriva v mezdni odnos, podjetja nam kradejo , razlike se povečujejo.

Dr. Drnovšek se je zaprl v svoj kabinet in ko se je vrnil, je pomenljivo in komaj glasno zaupal: Nadaljujte s terapijo. Izboljšanje pride s spremembo okolja. Počakajte na EU in NATO:

Po kratkem nadomeščanju dr. Bajuka in dr. Ropa je nastopil službo dr.Janša.

Pacient je bil v navidezno dobri kondiciji, zato se je terapevt osredotočil na psihosomatske bolezni. Vedel je, da mora izgnati kult velike matere Jugoslavije in ga nadomestiti z novimi vzori. Namesto osvoboditeljev je ponudi osamosvojitelje. Namesto SZDL Zbor za republiko, namesto ZK SDS. mamo Moskvo z očetom Washingtonom ,.komunizem s klerikanstvom in Tita s svojo malenkostjo.

Pa je prišlo obdobje gripe. Tudi Slovenija je bila prehlajena.

Tokrat smo dobili novega zdravnika dr. Pahorja. To ni bil čisto navaden zdravnik. Bližje so mu bile metode new age terapije. Ker je verjel v demone in angele, je lovil ravnovesje med silami zla in dobrote, med svetlobo in temo. S krediti je želel pacientu zagotoviti primerne pogoje bivanja. Malo je nagovarjal bacile, malo levkocite. Nekako je verjel v čudežno ozdravitev samo po sebi, brez antibiotikov.

Prehlad ni minil. Počasi se je kazal kot kronična bolezen, ki bo vsak čas prerasla v pljučnico.

Zaradi nesoglasja v vodstvu ambulante so dr. Pahorja predčasno zamenjali. Nadomestil ga je dr. Janša.

Takoj je predpisal močne antibiotike, predpisal je strogo dieto, grozil je celo z amputacijo z rdečim virusom okuženih organov. Še vedno je videl pravi vzrok bolezni v slabši odpornosti pacienta na viruse komunizma. Zato se ni odpovedal celostnem zdravljenju, vključno s psiho .

Pacient se je prestrašil diet, operacij in amputacij. Tudi zdravnik ni bil nič kaj prijazen in spravljiv.

Slovenija je zamenjala zdravnika.

Zdravnica dr. Bratuškova je nadaljevala terapijo dr. Janše, le zdravljenju psihe se je odpovedala. Ob jemanju krvi, klistiranju, kolonoskopiji, gastroskopiji in podobnim bolečim posegom, je bila prijazna. Celo nasmejala in pošalila se je včasih. Fajn baba! Pacient zaradi slabšanja stanja in vse bolj drastične terapije ni bil zadovoljen, vendar zdravnika ni menjal. Zopet so nastala nesoglasja v upravnem odboru ambulante in kmalu so zdravnico zamenjali.

Prišel je nov zdravnik dr. Cerar. Ker je bil v tem poklicu začetnik, ga niso spremljale sence umrlih pacientov. Z optimizmom splošnosti in načelnosti je našega pacienta očaral.

Ko pa je nadaljeval s terapijo dr. Janše in dr. Bratuškove in ni bilo vidnih znakov zboljšanja, ga je zapuščal optimizem..

»Stanje je z dneva v dan slabše. Predpisujete nova in nova zdravila, nove in nove diete, izboljšanja pa nobenega, » je jamral pacient. Dr. Cerar, mlad in neizkušen zdravnik se ni zmedel: »Ponovno bom proučil anamnezo bolezni in dosedanjo terapijo. Šele nato bom spremenil način zdravljenja. Pridite jutri!«

Pacient se je vrnil naslednji dan.

Stanje se izboljšuje. Krvna slika se popravlja. Nadaljeval bom s terapijo, le doze bom povečal, ker sva na pravi poti.

Ne počutim se dobro, je stokal pacient.

Ja, veste, to ne gre tako hitro. Še dolgo bo trajalo, da se boste bolje počutili. Vendar naj vam bo v tolažbo, da markerji kažejo izboljšanje. Navidezno poslabšanje stanja je le reakcija na zdravila. Skratka, stranski učinki ali kolateralna škoda.

Sva pa na pravi poti.

  • Share/Bookmark

Stand-up preobleka

Slovenska kultura pozna že dolgo solo zabavljače. Na porokah, godovanjih, rojstnih dnevih se na družinskih zabavah poleg harmonikarja nastopali tudi vicmaherji. Ti so pripovedaovali vice, smešnice in v direktnem kontaktu z občinstvom prilagajali svoj program. Z igro so podkrepilli smešnico, saj so tudi odigrali kakšen krajši skeč. Glasbeni asambli so imeli v svojih vrstah tudi humorista, ki je obogatil program. Res pa ni bilo običajno, da bi zabavljač organiziral samostojen nastop. Današnji stand-up komedijant, ki je uvožen nadomestek iz Amerike, obravnava sodobnejše teme, se ponorčuje iz sodobnih manir in predvsem za razliko od zabavljača uporablja veliko pantomime. Takšno baletno zvijanje je bilo za klenega Slovenca preveč pedersko, da bi se ga ljudski zabavljač posluževal.

  • Share/Bookmark

3.pravljica za otroke: Kdo se boji črnega moža?

»Otroci, se bojite črnega moža?«

»Kdo je črni mož?« vprašajo otroci.

»Tako kot Bedanec in teta Pehta te tudi on, ko te ujame, zapre v črno čumnato. Tam ni televije, tam ni računalnika, tam je le pajčevina, prah in nesnaga. Tam so podgane, morda celo kače.«

»Meni je oči povedal, da so to le pravljice za strašenje malih otrok. Zato vam nič ne verjamem.«

»Le kaj se bomo bali,« odvrnejo otroci: »prižgemo luč in tema izgine.«

»Nič ne izgine, le pod posteljo se skrije,« jih dražim.

»Imam tako močno baterijo, da jo tudi izpod postelje preženem,« odgovori deček.

»Vas je morda strah bavca? Hudobnega škrata? Orjaškega ajda?« jih sprašujem.

»Ne, ni nas strah,« odvrnejo in vsi v en glas dodajo: »strah je votel, okrog ga pa nič ni.«

»Če pa kdo pride,« doda otrok: »ga prestrelim z lasersko puško kot v računalniški igrici.«

»Pa se sploh koga bojite?« jih sprašujem.

»Ne, nikogar se ne bojimo,« zavpijejo otroci v en glas.

»O, morali bi se bati, morali.«

»Koga?« vprašajo.

»Pedofila!«

»Kaj je pedofil?« vprašajo otroci. »Je to nekaj takšnega kot predator iz filma?«

»Ne, ni. Ko vam potrka na vrata, se pretvarja kakor volk iz pravljice o sedmih kozljičkih. Ko ga srečate, govori prijazno in vabljivo kakor čarovnica iz zgodbe o Janku in Metki. Je kot Volk iz Rdeče kapice, ima veliko sladkih besed, ki prikrivajo, da v resnici želi požreti deklico.«

»Kako ga lahko prepoznamo?« vprašajo otroci.

»Težko. Ko ga spoznate, je lahko že prepozno. Zato nikar ne zaupajte neznanim ljudem,« jih poučim.

»Kaj nam bo storil pedofil? Nas bo pretepel? Nas bo požrl?« prestrašeno vprašajo.

»Pedofil bo požrl vaše otrokške duše in vam ukradel mirno spanje. Zato je tako nevaren.«

  • Share/Bookmark

2.pravljica za otroke: O Andyu


Mali Tejči je bil poseben otrok. Ure in ure se je igral z lego kockami. Sestavljal je gradove, utrjena mesta, ladje, tovornjake, in se ob tem prepuščal svoji domišljiji.

»Družbo potrebuje,« so modrovali starejši: »v vrtec naj gre.«

Pa so ga dali v vrtec. Nestrpno je čakal trenutek, ko so prišli starši. Še zaspati ni maral v času počitka. Tudi igra ga ni privlačila. Nesramni sošolci so mu podirali gradove in kradli kocke.

Doma je imel veliko igrač. Še posebej rad se je igral z rdečim tovornjakom, ki mu je bilo ime Andy. Z njim je razvažal kocke, trobil pred ovinki in prehiteval vsa druga vozila, ki jih je bilo za polno košaro. Med igro se je z Andyem tudi pogovarjal.

Naposled smo dočakali dan, ko je mali Tejči šel v šolo. Med odmorom in na poti domov so mu sošolci nagajali in ga zmerjali z Bajsijem. Tejči je bil zelo žalosten. Nekega dne, ko se je žalost še pomnožila, je v sosednji ulici zagledal velik rdeč tovornjak. Stekel je do njega. »To je pravi Andy,« je pomislil in se skušal vzpeti na stopnico. Stopnica je bila previsoko. Vendar se ni vdal. Oprijel se je višje, da je lahko splezal na prvo. Vrata so se odprla. Stopnice so oživele in že je sedel v kabini velikega vlačilca. Roke so segle po volanu, ki se je zmanjšal in prilagodil Tejčijevim rokam.

»Si Andy?« ga je vprašal.

»Da, Andy sem,« je odgovoril z močnim basom. »Bi se peljala?« se je ponudil tovornjak.

»Ko pa ne znam šofirati,« je zavzdihnil mali voznik.

»Saj znam jaz,« ga je potolažil Andy.

»Odlično!« je zavriskal Tejči.

Ključ se je obrnil kar sam in iz sprednjega dela je zahrumel močan motor.

»Kam greva?«

»Malo po mestu in proti šoli.«

Tovornjak je speljal, pomežiknil s smerokazi in že je bil na cesti. Tejči je vrtel volan, vendar je Andy peljal po svoje. Srečala sta skupino sošolcev. Kamion je pohupal. Sošolci so se obrnili in zagledali Tejčija za volanom. Iz same zlobe in nevoščljivosti so mu pokazali sredinec. Največja baraba je pobrala kamen in ga zalučala.

Tejči je prebledel. Andy je to opazil, zato je poizkusil fanta potolažiti: »Jih malo prestrašiva?«

»Dajva!« je pritrdil Tejči.

Mogočen stroj je zarjovel, da je paralo ušesa in zapeljal proti skupini tako hitro, da se je asfalt smodil.

Fantje so se razbežali po zelenici in mu kazali osle. Andy je zapeljal na zelenico, vijugal med drevesi in lovil najbolj porednega. V paničnem strahu je porednež padel in zajokal v smrtnem strahu pred podivjanim vozilom.

»Opraviči se Tejčiju,« je zagrmel tovornjak in se poigraval s plinom: »Brrr, brrrr!«

»Oprosti,« je končno izustil nepridiprav.

Tovornjak se je obrnil in že sta se odpeljala novim dogodivščinam naproti. Prestrašeni pobalini so pobrskali za mobiteli in poklicali policijo: »Rdeči tovornjak nas je napadel. Pomagajte!«

Policija je obvestila patrulje, da poiščejo napadalca. Ena od njih ga je zagledala. Policista sta stopila na cesto in ga s signalno lučjo ustavljala.

»O madonca!« je zavpil prvi: »saj je tovornjak prazen.«

Drugi je zagledal otrokovo glavo: »Ne, ni prazen. Otrok ga vozi!«

»Ne more ustaviti!« Odskočil je na rob ceste, ko je mimo pridrvel Andy in v pozdrav zatrobil: »Buuuu!«

Policaja sta poklicala okrepitev. Več policijskih vozil je zasledovalo Andya in s prižganimi sirenami motilo popoldanski počitek: »Liiidl, liidl, ui, ui!«

Andya niso ujeli. Tuljenje siren in škripanje gum je na okna privabilo množico zijal, ki so komentirala: »Nesposobni policaji še tovornjaka ne ujamejo!« Vendar niso vedeli, da za volanom sedi Tejči, tisti fant, ki se je ure in ure igral s kockami, in da to ni bil navaden vlačilec. To je bil Andy, živi tovornjak.

Postavili so zasede in z barikado zaprli cesto. Andy se je spretno izognil vsem pastem. Ko že skoraj ni bilo izhoda, je zapeljal s poti in drvel po njivah in travnikih kot kakšen traktor. Policija si je pomagala s terenskimi vozili in s krosovci. Divja vožnja se je nadaljevala.

Tejčija je ves ta direndaj zabaval. Po celem mestu je odmevalo »Liiidl, liiidl, ui, ui« Počasi ga je zaskrbelo. Ob tej uri bi že moral biti doma. »Oči in mami bosta prišla iz službe«. Kar na jok mu je šlo.

»Kaj je fant?« je povprašal Andy. »Greva domov?«

»Ja,« je jokaje odgovoril Tejči.

»No, pa pojdimo,« je veselo pritrdil Andy. Še bolj se je pognal, porušil manjši zid in se zapeljal v rečno strugo. Policaji so obstali na bregu in klicali centralo: »Čolne, čolne potrebujemo!«

Mogočen rdeč vlačilec je prečkal reko in po skritih poteh pripeljal pred Tejčijev blok. Odprl je vrata in vklopil pomične stopnice, da je lahko fant izstopil iz visoke kabine.

»Hvala za vse, Andy,« se mu je zahvalil Tejči.

»Sedaj pa hitro domov in nikomur niti besedice. Če bodo sošolci nesramni, se lahko Andy vrne. To jim povej!«

Tovornjak je odpeljal. Če je kje stal rdeč kamion, je Tejči pomislil: »To je Andy.«

Pa ni bil. Od tedaj ga ni več videl.

Ko mu bo zelo hudo in bo pomislil na Andya, se bo morda pripeljal mimo, potrobil in vprašal: »Fant, se bova malo peljala!«

  • Share/Bookmark

1.pravljica: Kdo je najbogatejši?

V božičnem času bom prenehal šimfati politiko in bom raje objavil tri  pravljice za otroke izpod peresa Strica Marča. Torej mojega.

V vrtcu so se otroci hvalili.

Mi imamo novega terenca…

Mi smo kupili novo hišo. Vsa je v marmorju, povsod kamere, vse dela na daljinca.

Moj oči ima tisoč sužnjev. Tako velik direktor je.

Mi raje potujemo. Mami pravi, da ni več pravih ponudb. Vse je tako poceni, da že potujejo upokojenci in študenti. Povsod smo že bili. Komaj čakam, da bo organizirano potovanje v vesolje.

Meni je deda kupil računalnik z najmočnejšo grafiko. Za igrice.

Vsak mesec mi dajo 500 evrov na hranilno Knjižico. Ko bom velik, bom že od tega bogat.

Kaj, kaj! Pride kriza, denar propade. Jaz bom raje zdravnik. Mami me vozi na vse aktivnosti, da pridobim nova znanja. Znanje ti nihče ne more vzeti. Več kot znaš, več veljaš.

Jaz bom medijska zvezda. Hodim k baletu, na plesne, na ure glasbe, solo petje….Vsi me bodo poznali in ves svet me bo oboževal. Bogata bom in slavna.

Pri nas prisegamo na šport. Starši me silijo k tenisu in me že vidijo kot novega svetovnega asa. Slave in denarja bo dovolj v pravem športu. Še za njih bo ostalo.

Vsi so v hvalisanju kričali, da bi prevpili drug drugega. Kdo je boljši? Kdo je večji? Kdo ima več?

Le Tejči je molčal.

Učiteljica je opazila vase povlečenega fantka in ga je vzpodbujala s vprašanji:

No, Tejči, kako je pri vas?

Malo se je obotavljal, dokler ni tiho in sramežljivo spregovoril: Ne morem se pohvaliti. Nimamo terenca, nimamo hiše, ne potujemo po svetu…

Kaj pa izvenšolske aktivnosti? Je vrtala učiteljica.

Oči pravi, da mi dajemo prednost mladosti! Je odgovoril Tejči.

In kaj delate doma ? se še ni vdala .

Igramo se. Mami pospravlja, oči se vleže na preprogo zato, da se lahko igrava z lego kockami.

Ko naredim domačo nalogo in se malo poigram z računalniškimi igricami, mami prinese monopoli . Vmes se pogovarjamo in včasih kakšno tudi zapojemo.

Otroci so umolknili in z zavistjo gledali Tejčija, ki ni imel ničesar drugega, razen srečne mladosti.

  • Share/Bookmark

Pahor na drugačen način

Pahor je skočil v mrzlo vodo in rešil utopljenca.

V nedeljo popoldan je bil lep sončen dan. Naš predsednik vlade se je sprehajal z družino ob Blejskemu jezeru. Opazovali so ribe in elegantne bele labode. Kar naenkrat pljusk v vodi. Iz obale je skočil v hladno vodo možak srednjih let. Zgrabil ga je krč. Samo z rokami je histerično mahal, kričal in se počasi potapljal.

Pahor se je samo sezul in nesebično skočil v mrzlo vodo reševati utopljenca. S skrajnimi napori (še dobro, da je v odlični telesni kondiciji) ga je zvlekel na breg in pričel z oživljanjem. Kmalu so pridrveli reševalci in naš predsednik se je diskretno umaknil.

Pahor energično zavrnil nerealne zahteve Pariškega foruma.

Na sestanku Pariškega kluba so oblikovali zahtevo, da se strukturne spremembe pospešijo in ena od pomembnih je pokojninska reforma. Ker ni realno pričakovati dodatno obdavčitev kapitala, se mora nujno zmanjšati javna poraba, ki je financirana iz proračuna. Le tako bodo lahko države redno in tekoče servisirale svoje dolgove. Zato je potrebno povečati delovno dobo, zmanjšati pokojnine in podpreti druge pokojninske stebre, kjer vidi zasebni kapital svojo priložnost. Predlagali so 67 let delovne dobe in garancije državnega proračuna le za pokojnine do 400 EUR. Gospodom je všeč angloameriški sistem, kjer je tudi starost prepuščena zasebni inciativi.

Pahor je nastopil odločno. Povzdignil je glas, rahlo zardel in jim zabrusil: Mi v Sloveniji še poznamo solidarnost. Mi tudi spoštujemo starejše in vemo, kaj se pravi delati. Delali bomo do 65 leta in za pokojninami bo stala država. Tako je to, spoštovana gospoda.

Pahor v Bruslju zahteval podporo vseevropskemu projektu polne zaposlenosti.

Glede na majhnost in razvitost slovenskega trga je Pahor predlagal Merkelovi in Sarkoziyu , da ga podpreta v vseevropskem projektu „Polna zaposlenost v Sloveniji“. Problem zaposlenosti postaja pereč tudi v razvitih državah. Vedno več je mladih, ki ne dobijo dela. Delodajalci jih silijo v dninarski odnos. Izgubljena postaja tako celotna generacija mladih. Izključeni iz dela postajajo socialni, ekonomski in varnostni problem. Zato Pahor predlaga, da se v Bruslju formira skupina, ki bo pripravila projekt, kako ljudi zaposliti. Projekt bo podprt strokovno, kadrovsko in tudi finančno iz evropskih potencialov. Namesto da vsaka država, vsak posameznik, vsaka občina odkrivajo prijeme in recepte, bomo nastavili skupen projekt v Sloveniji in v praksi testirali dogovorjene ideje in pozitivno prakso uvedli v EU.

Pahor obiskal otroško kolonijo „ Pomežik sončku“

Društvo prijateljev mladine vsako leto organizira otroško kolonijo v Ankaranu za revne otroke. Predsednik Pahor jih je obiskal, poslušal njihovo pripovedovanje in jim obljubil, da Slovenija ne bo pozabila svojih otrok. Vzgojiteljice so pripravile kratek kulturni program. Večer s predsednikom bo ostal otrokom v večnem spominu.

Predsednik Pahor nima Osame bin Ladna, da bi mu popravil rating. Zato gradi na majhnih, morda za človeštvo nepomembnih korakih, vendar v korist Slovenije in njenega človeka.

In tu je naštetih le nekaj novičk, ki demantirajo tiste, ki polivajo gnojnico po našem predsedniku. Kakršenkoli je, naš je!

Žal so zgodbe izmišljene.

  • Share/Bookmark