Vnosi v kategoriji 'zdravilne rastline' ↓

Vrtno ognjič . Calendula officialis

Iz lekarne strica Marča

VRTNI OGNJIČ

Lat: Calendula officinalis

ZGODOVINA

Ognjič so uporabljali že stari Egipčani in Rimljani, saj so verjeli v njegov pomlajevalni učinek. Kalandulae je botanično ime za ognjič in tako se je pri Rimljanih imenoval prvi dan v mesecu. Stari narodi so ga uporabljali kot zdravilo za rane, čire, ekceme, krčne žile, hemeroide, vnetje dlesni, vnetje očesne veznice ( konjuktivitis). Stari Grki so uporabljali njegovo cvetje za krašenje svojih junakov in božanstev. Med ameriško državljansko vojno so ga uporabljali na bojišču, kjer so z njim zdravili tudi večje odprte rane. Med zdravilci še danes velja za ”nadnaravno” rastlino, ki ima neverjetne zdravilne učinke.

OPIS RASTLINE

Ognjič spada v družino nebinovk. Je enoletnica in cveti od zgodnjega poletja do pozne jeseni. Cvetovi so izrazito rumene do oranžne barve z značilnim ostrim vonjem. Barva cvetov je predvsem odvisna od barvil kot npr. ksantofil in karotenoidi. Uporabno je predvsem sveže ali posušeno cvetje, pa tudi sveži listi. Cvetje se nabira od junija do oktobra, predvsem ob nekajdnevnem sončnem vremenu, ker ima takrat največ zdravilnih učinkovin.

SESTAVA

Najpomembnejše zdravilne sestavine ognjiča so predvsem flavonoidi, eterično olje in triterpeni (predvsem pentaciklični alkoholi, saponinski glikozidi in steroli). Flavonoidi prispevajo k protivnetnem učinku, eterično olje pa ima predvsem protikrčni učinek. Terpenoidi eteričnega olja uničujejo bakterije, viruse, nekatere glivice ter celo trihomonas, enocelični zajedalec črevesja, ženske nožnice in moških mokril. Triterpeni delujejo protivirusno in so imunostimulativni, kar pomeni da zveča odpornost proti okužbam. Saponinski glikozidi delujejo protitumorno in znižujejo količino lipidov v krvi.

Eterična olja

Cvetovi ognjiča vsebujejo naslednje koncentracije eteričnega olja: do 0,12% v cvetnih listih in do 0,4% v cvetni glavi. Cvetne glave so bogate z spojinami monoterpenov s kisikom in seskvitereni: karvon, geranilaceton, kariophilen keton, menton, izomenton, γ- terpinen, γ in δ-katinen, kariofilen, α in β-ionon, 5,6-β-iononski epoksid, pedunculatin, dihidro-aktinidiolida, α-muurolena itd.

Flavonoidi

Flavonoidov je do 0,88% v cvetnih listih in 0,33% v glavi sveta. Glavni flavonoidi so: izorhamnetin 3-O-glikozid, izorhamnetin, neohesperidoside, kvercetin glukozid, kalendoflazid, kalendoflavosid, kalendoflavobiosid, narcisin, izokvortetin, kvercetin, rutozid in kaempferol .

Flavodini so pri vseh rastlinah najbolj razširjen sekundarni produkt presnove in so nehlapljive, trdne, ponavadi v vodi in alkoholu topne spojine. V to skupino prištevamo halkone, flavanone, flavone, flavonone, izoflavone, antocianidine, leukoantocianide in procianide.
Tako kot je različna njihova kemijska struktura, tako se tudi razlikujejo po učinkovanju v telesu. Nekateri razširjajo srčne koronarne žile in izboljšujejo delovanje srca (glog, arnika..), ščitijo jetra in vplivajo na nastanek žolča (smilj, badelj, repinec…), pospešujejo znojenje, povečajo količino seča, blažijo krče… Pomembno je tudi njihovo protivnetno delovanje, saj nekateri flavonoidi (npr.antociani) prodirajo v bakterije in s tem preprečujejo njihovo rast in razmnoževanje. Flavonoidi so koristni tudi pri krčnih žilah, saj zmanjšujejo možnost krvavitev iz kapilar ter izboljšujejo stanje ožilja (npr. pri sladkornih in hipertenzivnih bolnikih).

Triterpenski alkoholi

Kapitula vsebuje naslednje pentaciklične triterpenske alkohole: arnadiol, faradiol, α y β-amin, faradiol-3-miristinska kislina, lupol, taraxasterol, faradiol-3-palmitinska kislina, kalenduladiol itd.

Fenolne kisline

Fenolne kisline v ognjiču so: kumarično, gentilsko, vanilensko, kafeinsko, sirinsko, o-hidroksifenilocetno, protokatehinična, ferulna, p-hidroksibenzojska, salicilna, klorogenska, veratrična, o-kumarična in kininska kislina

Tanini

Ognjič vsebuje tudi tanine. Raziskave so pokazali prisotnost katehola in pirogalola-

Karotenoidi

V cvetnih listih ogljiča je do 0,078% in v glavici do 0,017% karateniodov. V obliki spojin, kot so: : α-, β- in γ-karoten, violaksantin, rubiksantin, citroksantin, flavohrom, galenin, lutein, likopen, valenzikantin, auroksantin, mikroksantin, 5,6 epoksikroten, β-zeakaroten, mutatoxanthin in lutein epoksid

Saponozidi

Saponozidov je približno 2-5%. Gre za derivate erivati ​​oleinske kisline: kalendulozidi A, B, C, D, D2 , F, G in H

Saponini so posebna vrsta glikozidov, ki se v vodi koloidno topijo in se pri stresanju penijo kot milo – od tod tudi njihovo ime. Delovanje saponinov je večstransko. Olajšujejo izkašljevanje, pospešujejo izločanje seča, preprečujejo zbiranje vode v telesu in delujejo na venozno ožilje. Saponini npr. sladkega korena delujejo proti vnetjem (antiflogistično) podobno kot kortikoidi ter učinkujejo pri virusnih obolenjih, posebno pri kroničnem hepatitisu. Že dolgo pa je znano tudi njihovo antibiotično, antimikotično in antivirusno delovanje, predvsem triterpeni.

Druge aktivne substance

Cvetovi vsebujejo tudi kumarine – kot so scopoletin, umbeliferon in esculetin – steroli,

sladkor in parafin. Identificirali so vodotopne polisaharide, pektinske snovi in

hemiceluloze.

DELOVANJE IN UPORABA

Zeliščna raba
Po ljudskem izročilu je spazmolitik in antiflogistik, miri krče in vnetja želodca, črevesja, žolčnega mehurja in žolčevoda, sečnega mehurja, ledvic in ženskih spolnih organov, diaforetik in diuretik, pospešuje znojenje in izločanje vode, antihemoragik, zaustavlja krvavitve, emenagog, sproži izostalo mesečno perilo, adstringent in antiseptik, skrči tkivno površino in jo razkuži, in granulacijsko sredstvo, pospeši nastanek zrnastega tkiva pri celjenju ran. Rabi se sicer notranje za zdravljenje želodčnih in dvanajstničnih razjed, a ga ti bolniki ponavadi težko prenašajo, izostalega in bolečega mesečnega perila ter krvavitve iz nosa, ki se poleti pojavlja predvsem zaradi razširitve nosnih krvnih žilic. Mnogo bolj se obnese zunanje, na koži in sluznicah, kjer je po učinku podoben arniki, a varnejši. Zdravi vneto ustno in žrelno sluznico, modrice, opekline, preležanine, razširjene vene na nogah, zlato žilo ter vnetje zadnjika in danke, pa tudi gnojne kožne ture in rane, ki se težko celijo, na primer razjedo goleni.

Odmerek za odrasle
Eno ali dve zvrhani žlički (2-3 grame) prelijte s približno 150 ml vrele vode, pustite stati 10 minut in precedite. Za izpiranje ust ali grgranje uporabite večkrat na dan še topel čajni izvleček. Za zdravljenje ran z izvlečkom prepojite gazo in jo položite na obolelo mesto, obkladek pa menjajte večkrat na dan. Notranja raba se opušča, a če se zanjo odločite, popijte čajni napitek, pripravljen na prej omenjen način največ 4-krat na dan.

Novejša dognanja
Raziskave na živalih potrjujejo protivnetno, protivirusno in protibakterijsko delovanje, uničevalno tudi za bakterijo Staphylococcus aureus, ki je na koži pogosto kužna. Zmes ognjičevega izvlečka in alantoina je na kirurško povzročenih ranah mnogo boljše kot alantoin, spodbuja fiziološko obnovo kožne površine. Učinek pojasnjujejo z obilnejšo presnovo različnih beljakovin, pomembno za celilni proces. Krema z zeliščnimi izvlečki, med katerimi je bil tudi ognjičev, je bila učinkovita pri različnih edemih, nabreklinah zaradi nabiranja tekočine, tudi opeklinskem in limfnem, slednji naj bi se zmanjšal, ker so makrofagi, obrambne celice velikanke, pogoltnili večjo množino beljakovinskih tkivnih ostankov. Zaradi širjenja žilic se je edem nog nekoliko zvečal. Polisaharidne sestavine z visoko molekularno težo zvečajo odpornost proti okužbi, saponinske spojine pa delujejo protitumorno. Terpenoidi eteričnega olja uničujejo trihomonas, enocelične zajedalce črevesja, ženske nožnice in mokril pri moškem. Laboratorijsko je ugotovljeno, da ognjič zveča maternično napetost. Zeliščni izvlečki ognjiča so pri ljudeh z odstranjenimi mlečnimi žlezami ublažili bolečine, niso pa klinično pomembno zmanjšali limfnega edema. 20 odstotna tinktura se rabi za zdravljenje gnojnega ušesnega vnetja, kot celilno in protivnetno sredstvo.

Stranski učinki in strupenost
Stranski učinki niso znani, raziskave o strupenosti pa niso bile opravljene, na celičnih kulturah so le ugotovili uničevalnost ognjičevih izvlečkov za celice.

Prepovedi in opozorila
Ognjič vpliva na menstruacijski ciklus in zveča maternično napetost. Triterpenoidne spojine uničujejo semenčica, škodujejo zarodkovnim celicam in povzročijo splav. Zaradi tega in zaradi pomanjkanja splošnih podatkov o strupenosti naj se nosečnice in doječe matere rajši odpovedo notranji rabi.

Kulinarika

V kuhinji se lahko uporabi mlade listke, ki se jih doda pomladanskim solatam, posušene ali sveže venčne liste pa se lahko doda juham, rižotam in sladicam. Kakšnega posebnega okusa jedi sicer ne dobijo, ampak pridobijo pa lepo rumeno barvo. Ognjič je tudi uporaben v vrtu, saj nima škodljivcev, hkrati pa škodljivce odganja od drugih rastlin.

Kozmetične lastnosti

Revitaliziranje kože in zdravljenje ran

To je ena od najbolj značilnih učinkov ognjiča zaradi vsebnosti polisaharidov(sluzi), flavonoidov (zlasti kercerin-3-O-glikozid), triterpenov in karotenov.

Te snovi delujejo na metabolizem glikoproteinov in na kolagenska vlakna. Kreme, ki vsebujejo 5 % cvetnega izvlečka ognjiča v kombinaciji z alantoinom ( v gabezu), so se pokazale izjemno učinkovite pri epitelizaciji na podganah . Novejše raziskave so pokazale, da vodni izvlečki cvetov ognjiča, ki se nanašajo na kožne rane, prispeva k hitremu celjenju.

Iz teh razlogov je ekstrak ognjiča zelo priporočljiv za oblikovanje kozmetičnih izdelkov za regeneracije tkiva.

Vlažilno delovanje

Ognjič je vlažilen zaradi vsebnosti saponina in sluzi.

Zaradi svoje vlažilne aktivnosti je idealen za koncipiranje kozmetičnih izdelkov za suho, razdraženo ali občutljivo kožo. Ognjič je primeren tudi za izdelavo kozmetike za zaščito pred soncem (za uporabo pred in po sončenju) , po britju, za balzame in vodne kopeli.

Protivnetno delovanje

Zunanja uporaba ognjiča je precej obsežna v kozmetiki in v dermatologiji zaradi svoje protivnetnega delovanja. Preiskave so pokazale, da ognjič deluje protivnetno zaradi vsebnosti triterpenov. Klinična učinkovitost te rastline je že dolgo dokazana.

Zato je ekstrakt ognjiča tako zaželen v kozmetiki za občutljivo in razdraženo kožo.

Imunomodulatorno delovanje

Cvetovi ognjiča so pokazali tudi imunomodulacijsko aktivnost. Taka dejavnost je posledica prisotnost imunostimulatornih polisaharidov , ki vzpodbujajo krepitev imunskega sistema.

Pomembno je, da imunski sistem kože deluje tako, da lahko kožo ščiti pred poškodbami , ki jo povzročijo notranji in zunanji dejavniki. Langerhansove celice in keratinociti so

ključne celice za epidermalni imunski sistem. Med procesom staranja, še posebej pri sončenju, se imunski sistem postopoma slabša in njegovo aktiviranje postane počasnejše, kar zmanjšuje obnovo celic.

KOZMETIČNA UPORABA

Obnavljanje kože in celjenje ran :

Flavonoidi Polisaharidi

Triterpeni

Karoten

Proti staranju kože :

vlaženje: saponini , polisaharidi (sluzi)

dodajanje oljne komponente

izravnava vlage

Protivnetno :

Triterpeni

-Antiirritant

Krepitev imunskega sistema:

Polisaharidi

Priporočene doze:

Priporočeni odmerek je med 0,5% in 5,0%

Zaključek

Vsestranska zdravilna rastlina se lahko uporablja kot čaj, alkoholna tinktura, eterično olje ali oljni macerat (suhi cvetovi običajno namočeni v olivno olje). V zdravilstvu in kozmetiki se uporabljajo posušeni cvetovi, medtem ko v prehrani ( za obarvanje hrane) pogosto le cvetni listi, da cvetna glava ne spremeni okusa., saj ognjič ne spada k okusnim rastlinam. V večjih koncentracijah sili na bruhanje in povzroča drisko. Zato je potrebna določena previdnost pri uživanju čajev, saj vpliva na maternično napetost in v višjih koncentracijah na mutacijo celic ( morda je celo rakotvoren?). Čeprav je v tradicionalni rabi tudi čaj ali tinktura za preprečevanje želodčnih krčev, novejša literatura ne govori več o tem. Pri vnetju dlesni je čaj primeren za grgranje. Učinkovitosti pri konjuktivitisu ( vnetje očesne veznice) novejša literatura ne omenja in je verjetno pri uporabi potrebna zmernost in previdnost. Za zunanjo uporabo pa je ognjičč ena najbolj vsestransko uporabna in tudi učinkovita zdravilna rastlina, brez stranskih učinkov.

Seveda so učinki odvisni tudi od priprave ognjiča.

Flavonoidi so v glavnem vodotopni in topni v alkoholih. V človeškem organizmu se slabo absorbirajo ( manj kot 5%) in se tudi hitro izločijo. So nestabilni in hitro razpadejo. Fermentacija jim poveča obstojnost ( zorenje v maceratu). Triterpeni, učinkovina za celjenje ran, so topni v maščobah. Verjetno bi morali za popolno izkoriščenost zdravilnih lastnosti izdelati kremo na osnovi oljnega mecerata, eteričnega olja in vodne komponente ( ognjičev čaj z dodatkom alkoholne tinkture).

Za izdelavo ognjičevih mazil in krem pa je na spletu veliko receptur za več ali manj zahtevne ter vešče zeliščarje.

http://www.zdravilnerastline.si/rastline-l-r/10-vrtni-ognjic-calendula-officinalis.htmlhttps://www.bodieko.si/ognjichttp://www.pomurske-lekarne.si/tocka-zdravja/ognjic-vrtni-calendula-officinalishttps://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=https://en.wikipedia.org/wiki/Calendula_officinalis&prev=searchhttp://www.salvix.si/fitoterapija-veda-o-zdravilnih-rastlinah/moc-zdravilnih-rastlin/


Povezana slika

  • Share/Bookmark

Sivka-lavandula

Iz lekarne Strica Marča

Prava sivka
Lat: Lavandula angustifolia
Ang: Lavender


Zgodovina:

Sivka izvira iz arabskih dežel in je poznana že vsaj 2500 let. Leta 600 pr.n.št. so jo prinesli z grškega otoka Hyeres in jo razširili po vsej Evropi. Zaradi svežega vonja so jo stari Grki in Rimljani uporabljali za odišavljanje kopeli in prostorov. Angleška kraljica Elizabeta I jo je uporabljala kot toaletno vodo. V srednjem veku so sivko uporabljali za preganjanje uši, od 15. stoletja naprej pa so izdelovali tudi parfum sivke. V srednjem veku so tudi domnevali, da sivka odvrne kugo. Po pripovedkah naj bi kuga prezrla srednjeveške izdelovalce rokavic, ljudje so to povezovali s sivko. Od takrat je veliko ljudi na kužnih območjih nosilo snop posušene sivke med oblačili.

V Ameriko so jo pripeljali prvi priseljenci na začetku 17. stoletja. Mnogo kasneje, med prvo svetovno vojno, so sivkino vodo uporabljale medicinske sestre, saj deluje antibakterijsko.

Vpliv eteričnih olj na fizično in psihično počutje ljudi je obširno raziskoval francoski kemik Rene-Maurice Gateffosse, ki je tudi prvi vpeljal pojem aromaterapija. Zdravilno moč eteričnih olj je odkril po naključju. Namreč, med delom v laboratoriju mu je zagorel del roke, ki jo je pogasil kar z eteričnim oljem sivke, saj je bila tisti moment edina tekočina v bližini. Opazil je, da so se opekline izredno hitro pozdravile brez kakršnihkoli hujših posledic.


Splošni opis:

Prava sivka, ki spada v družino usnatice (Lamiaceae), je do pol metra visok polgrm z ozkimi, nasprotno nameščenimi in srebrno sivimi dlakavimi listi. Na poganjkih, ki poženejo spomladi, so listi večji in manj dlakavi. Vijoličasto modri cvetovi so na vrhu poganjkov združeni v navidezna vretenca, tako da je socvetje podobno redkemu klasu. Prašniki so štirje, dva daljša in dva krajša. Cveti od julija pa do septembra. Prava sivka raste na suhih in skalnatih območjih. V Sloveniji ne raste divje, pač pa jo gojijo po vrtovih. Na vrtu najraje raste na sočni legi s prepustnimi, po možnosti apnenčastimi tlemi. Vsekakor je ni potrebno gnojiti, saj na rodovitnih tleh razvije le veliko listov in le malo cvetov. Dobro jo razmnožujemo s potaknjenci (avgust). V južni Franciji, Dalmaciji, severni Afriki, Grčiji in Iranu jo veliko gojijo za pridobivanje eteričnega olja z destilacijo. Cvetove sivke se lahko nabira vse poletje, najboljše pa jih je nabirati tik preden se cvetovi odprejo, saj takrat vsebuje največ zdravilnih učinkovin. Obstaja od 25 do 30 vrst sivke, ki se razlikujejo po barvi cvetov (beli, rožnati in temno modri) ter po barvi in velikosti listov. Najbolj razširjeni vrsti sta prava sivka (L. Angustifolia) in lavandin (Lavandula x hybrida), ki je križanec med pravo sivko in širokolistno sivko. Eterično olje lavandina vsebuje več terpenov in tudi kafre, zaradi česar ima eterično olje malo ostrejši vonj. Nekateri zato trdijo, da je eterično olje lavandina slabše kvalitete v primerjavi z eteričnim oljem prave sivke. V parfumeriji se veliko uporablja eterično olje širokolistne sivke (L. Latifolia) in lavandina (L. Hybrida), saj ti dve vrsti vsebujeta veliko več eteričnega olja kot ostale vrste. Medicinsko pa sta uporabni predvsem vrsti L. angustifolia ali L. spica.


Sestavine in učinkovine:

Sivka vsebuje od 0,5-1,5 % eteričnega olja, ki je sestavljeno iz več kot 100 različnih komponent. Ena izmed glavnih komponent je linalol, ki je po strukturi monoterpenski alkohol. Poleg linalola je pomembna komponenta tudi linalil acetat ter majhne količine borneola, izoborneola, cineola, kumarina in kafre. Sivka vsebuje tudi čreslovine lamiacejskega tipa (12 %) ter saponine, smolo in grenčine.

Glavna učinkovina sivke je eterično olje, katerega glavni sestavini sta linalilacetat in linalool.

Tabela: Vsebnost posameznih sestavin (%) eteričnega olja različnih vrst sivke

Vrsta linalilacetat linalool
Lavandula angustifolia 35-50 30-40
Lavandula latifolia 2-10 20-30
Lavandula hybrida 15-30 40-45

Glavni učinkovini sta torej linalol in linalil acetat.

Linalol je terpenski alkohol in je tekočina z vreliščem 199 st C. Je topen tudi v vodi (1,6 g/l) . Je spojina nizke toksičnosti ( LD 2790 mg/g). Je pa strupen za ribe in vodne bolhe.

Poleg kozmetike , pralnih praškov, dišav, mehčalcev se uporablja tudi za proizvodnjo E vitamina.

Uporablja se tudi kot insekticid.

Spojina je fototoksična ( pod vplivom svetlobe draži kožo) in citotoksična ( odmiranje celic). Draži kožo, povzroča eksceme in dermatitis.

Linalil acetat ima podobne lastnosti kot linalol, saj v vodi hidrolizira na linalol in ocetno kislino ( 30 mg/l). Spojina je zelo malo toksična ( LD 13.360 mg/kg). Gre za brezbarvno , aromatično tekočino z vreliščem 220 st.C. V vodi je netopen. Topen pa je v alkoholu in drugih organskih topilih. Ker v vodi hidrolizira in nastane linalol, je strupen za ribe in vodne bolhe.

Zaradi delne topnosti linolina v vodi in hidrolizi linolil acetata ter njuni topnosti v alkoholu ter drugih organskih topilih, se lahko sivka uporablja kot čaj, kopel, masažno olje ali pa v kozmetiki kot etrično olje, hidrolat ali macerat. Pri sivki so zdravilni cvetovi, listi in vsa cvetoča zel. Sivka je pogosta sestavina pomirjevalnih čajev, njeni izvlečki pa sestavine pomirjeval, zdravil za odvajanje žolča in krepil, zunanje pa tudi pripravkov za zdravljenje manjših površinskih ran, pri zdravljenju sončnih in drugih vrst lažjih opeklin.
Delovanje in uporaba:

Masiranje senc in tilnika s pripravkom eteričnega olja sivke (10 kapljic olja sivke in 25 ml nosilnega olja) zelo pomaga pri hudih glavobolih (tudi v primeru sončarice) ali ob prvem znaku migrene. Olje za masažo (1 ml sivkinega in 25 ml nosilnega olja) pomaga predvsem pri razbolelih mišicah po vsem telesu. Spiranje las s kopeljo sivkinega olja (10 kapljic olja v vodi) ali prečesavanje las z gostim glavnikom, na katerega nanesemo nekaj kapljic sivkinega olja, se dobro obnese proti ušem. Vtiranje pripravka sivkinega olja po prsih (1 ml sivkinega olja, 5 kapljic kamiličnega olja in 10 ml osnovnega olja) pomaga umiriti krčevit kašelj pri astmi in bronhitisu. Z natiranjem sivkinega olja (razredčeno z vodo) na mestih pikov žuželk zmanjšamo bolečino in preprečimo morebitno vnetje. Eterično olje je tudi sestavina mazil proti revmi, saj spodbuja krvni obtok in blaži bolečine. Eterično olje sivke je velikokrat tudi sestavina različnih pripravkov proti kožnim boleznim z močnim srbenjem, ker deluje razkuževalno (antiseptično) in protivnetno.

Poparki cvetov sivke delujejo šibkeje kot eterično olje, vendar prav tako pomagajo pri živčni izčrpanosti, depresijah, razdražljivosti, glavobolih, nespečnosti ter krepijo živčni sistem, kar je tudi klinično dokazano. Čaj sivke odpravlja vetrove in spodbuja izločanje žolča. Čreslovine v sivki preprečujejo driske, posebno takrat, kadar nastanejo zaradi neželenega vrenja v črevesju. Sivka velja tudi kot sredstvo, ki blaži kašelj in pomaga tudi pri astmi. Ustna vodica iz cvetov sivke dobro učinkuje pri neprijetnem zadahu iz ust. Čaj iz cvetov sivke se lahko uporablja za zdravljenje aken ter za nego občutljive kože. Danes sivko veliko uporabljajo kot dodatek v kopelih pri vegetativnih distonijah (nevrološki sindrom s trajnimi mišičnimi kontrakcijami, ki povzročijo zvijanje in nenormalno držo delov telesa) in pri živčnih težavah v menopavzi.


Nasveti:

Sivko lahko uporabite tudi kot začimbo pri kuhanju. Uporablja se kot dišava v džemih, sadnih solatah, želejih, lahko pa pripravite tudi odličen kis. Mlade liste sivke lahko dodate kot začimbo ribam, divjačini in raznim pikantnim omakam. Če vejico sivke položite na žareče oglje v ražnju, dobi meso odličen priokus.


Zanimivost:

Eterično olje sivke je eno izmed redkih eteričnih olj, ki ga lahko uporabimo nerazredčene direktno na koži, če nismo nanj alergični.

Sivka odganja komarje, molje in druge insekte. Cvetoče poganjke obesite v omare, da zavarujejo in odišavijo perilo. Na vrtu pa preprečuje naseljevanje uši na sosednjih rastlinah.

V cvetovih sivke je veliko nektarja, iz katerega lahko čebele naredijo zelo kvaliteten med.


Opozorila:

Pri predpisani uporabi sivke ni nobenih nezaželenih učinkov. Prevelike količine eteričnega olja dražijo prebavne organe in zelo močno vplivajo na počutje.

Ker pa nekatere učinkovine dražijo kožo ( 7 % ljudi je alergičnih ), je smotrno pri masažah ali uporabi kozmetike z sivko napraviti test na občutljivost vaše kože. To storimo tako, da na notranjo stran roke nanesemo kapljico preparata in po dveh dneh opazujemo reakcijo. Če je koža pordela, ste občutljivi na sivko in se jo zato raje izogibajte, kljub sanjski aromi.

Viri ( litratura)

http://www.pomurske-lekarne.si/si/index.cfm?id=1552

http://www.zdravilnerastline.si/rastline-s-z/29-prava-sivka-lavandula-angustifolia.html

WILLFORT, R.: Zdravilne rastline in njih uporaba. Maribor: Založba Obzorja, 1986 http://www.inchem.org/documents/sids/sids/115957.pdf

http://www.zalepdan.si/etericna-olja-v-kozmetiki/

David Hoffman: Celostno zdravljenje Zelišča. Mladinska knjiga, 1998

Povezana slika

  • Share/Bookmark

Rožmarin ( Rosmarinus officiales )

Iz lekarn strica Marča :  ROŽMARIN ( Rosmarinus officiales )

Rožmarin je trajnica in izvira iz Sredozemlja. V toplih krajih zraste do višine 2 m, medtem ko pri nas manj. Najbolj pogosto se ta dišavnica sadi v lončke, saj ne more prezimiti zaradi zim na prostem. Je zimzelena rastlina, z igličastimi listi, ki so na spodnji strani sive barve. Cvete svetlomodro ali rožnato. Nabirajo se iglice od aprila do oktobra, mlade poganjke pa od aprila do junija. Posušen rožmarin ne izgubi svojega vonja. Spomladi in poleti lahko rožmarin razmnožujemo s potaknjenci.

Obstoja več vrst rožmarina, vendar so v kozmetiki poznani trije tipi , opredeljeni po značilnosti vonja eteričnega olja :

- tunizijski ; svež vonj po evkaliptusu ( prevladuje 1,8 cineol )

- španski ; vonj po kafri ( prevladuje kafra )

- francoski ; najbolj nežen vonj ( prevladuje verbena ).

Eterično olje ( 1 – 2,5 % ) se dobiva z parno destilacijo listov in je brezbarvna do rahlo rumenkasto obarvana oljna tekočina, močnega vonja. Deluje protibakterijsko, protiglivično in antioksidacijsko. Pospeši celjenje ran, ker zmanjšuje vnetne procese in pospešuje obnavljanje kožnega tkiva.

Sestava učinkovin v listu:

Triterpenoidi : oleanolska kislina ( 10%), ursulna kislina (5%)

Tanini : rožmarinska kislina ( 2,5%)

Eterično olje (1-2,5%) : 1,8 cineol (20-50%), alfa pinen (15-25%), kafra (10-25%), kamfen (5-19%), borneol (1-6%), bornil acetat, beta karofilen, p-cimen, limenon, linaleol, miren, teineol, verbena (skupaj 2-5%)

Diterpenoidi : karnazol , karnazolna kislina (0,35%)

Flavonoidi

Izvleček, ki vsebuje karnazolno kislino, karnazol in rožmarinsko kislino, je po učinkovitosti primerljiv s sinteznimi antioksidanti, kot sta BHA in BHT. Deluje protivnetno in protibakterijsko, zato se v kozmetiki uporablja za nego aknaste in nečiste kože. Ker povečuje prekrvavitev , deluje tudi protibolečinsko, kar se izkorišča v športni kozmetiki. Zaradi vsebnosti ursulne in oleanolove kisline se oživi lasni mešiček, zato se uporablja rožmarin tudi za šampone za nego las ( proti izpadanju).

Literatura tudi navaja, da rosmanol, ki je naravni polifenol, deluje kot anioksidant in zaviralec rasti tumorjev.

Tudi za karnasol navajajo njegove lastnosti antioksidanta in celo, da preprečuje nastanek raka. Karnasol je v obliki belih kristalov in je slabo topen v vodi ( 30 mikro gramov/ ml). Bolje je topen v alkoholu in drugi organskih topilih. Je zelo nestabilen in občutljiv na temperaturo. V prevretkih ga je zelo malo in še ta hitro razpade.

Rožmarinska kislina, ki se nahaja tudi v žajblju, poprovi meti, timijanu, melisi, gabezu, naj bi bila uporabna v kozmetiki zaradi protimikrobnega, protivnetnega delovanj in preprečevanja izpadanja las. Učinkovita naj bi bila proti herpesu. Raziskave potrjujejo učinkovitost proti raku slinavke, jeter, pljuč. Zaradi netoksičnosti ima velik potencial uporabe v zdravstvu. Je bel prah, ki je v vodi topen. Tališče je pri 171 st. C. Precej je uporabna v živilski industriji kot dodatek, ki podaljša rok trajanja živilom.

Cineol povečuje možganske sposobnosti in spomin, zavira odmiranje možganskih nevronov in zavira razvoj Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni. V Angliji celo beležijo znaten porast prodaje eteričnega olja rožmarina v času študentskih izpitov.

Seveda pa je sestava in izkoristek učinkovin odvisna tudi od postopka ekstrakcije rožmarina.

Izkoristki so pri različnih postopkih in uporabe topil naslednji:

destilacija z vodno paro izkoristek 3,2 % ( eterično olje in komponente v hidrolatu)

Ekstrakcija ( rastlina se namaka v topilu, ki se nato oddestilira)

Topilo: alkohol izkoristek 29 %

diklormetan izkoristek 30 %

toluen izkoristek 62 %

Za vsakdanjo uporabo iz teh podatkov vidimo, da so vodni izvlečki manj učinkoviti, saj voda izluži le nekatere komponente. Alkoholne tinkture imajo boljši izkoristek. Uporaba toluena pa je primerna le za farmacijo.

Zaradi slabe topnosti karnasola in njegove termične nestabilnosti, nekateri avtorji priporočajo pripravo čaja tako, da se suhe liste rožmarina prelije z vročo vodo ( do 70 st.C) in pusti stati 10 minut. Čaj se bi naj užival le sveže pripravljen.

Pet kapljic eteričnega olja na žlici medu je dovolj, da se na potovanjih rešimo težav z zastrupljeno hrano (6). Preventivno naj bi po njegovem mnenju človek zaužil 10 listov iz svežega rožmarinovega grma.

Dr. Neuthaler uvršča rožmarin med strupene rastline. Pogoste so bile zastrupitve pri abortusih. Odsvetuje ga nosečnicam in astmatikom ter ljudem s povišanim krvnim tlakom. V tistih časih je bilo znano protibolečinsko in protirevmatsko sredstvo opodeldok, ki je bilo trdno, brezbarvno z opalnim efektom narejeno mazilo, vonja po kafri. Sestava; medicinsko milo, kafra, vinski cvet, eterično olje timijana in rožmarina, tekoči amonijak.

Eterično olje širi žile, poveča prekrvavitev. Na koži povzroči vnetje, zato ga ne uporabljamo samostojno, pač pa v kombinaciji z drugim nosilnim oljem ( olje grozdnih pečk, olje iz mareličnih koščic, mandeljevo olje, olivno olje…).

Čaj poveča pritisk, pospeši krvni obtok, odpravlja bledico, poživi delovanje jeter in želodca. Willfort priporoča dnevno dve čajni skodelici rožmarinovega čaja.

Za revmo priporoča masiranje z rožmarinovim cvetom. 10 g eteričnega olja zmešamo s pol litra alkohola ( 70%) ali močnega žganja, dobro premešamo in shranimo v zaprto posodo.

Pri težkih očeh priporoča spiranje oči z mlačnim čajem iz mešanice rožmarina in kamilice. Pri tem je potrebna previdnost, saj okulisti danes celo blago kamilico odsvetujejo za spiranje oči.

Pri težavah , kot so duševna izčrpanost ( danes bi temu rekli stres), jalavost ženske, bledica, za razstrupljenje ( čiščenje krvi in odvajanje vode) priporoča tri šilca rožmarinovega vina dnevno; na tešče, eno uro pred kosilom in eno uro pred večerjo. Rožmarinovo vino pripravimo tako, da 70 g listov namakamo 4 dni v enem litrov belega vina. Potem vino odcedimo in shranimo v steklenici.

Novejši viri ne govorijo več o strupenosti rožmarina, saj se posebno v mediteranski kuhinji uporablja kot začimba in dišavnica v kulinariki. Še vedno pa se odsvetuje nosečnicam in opozarja astmatike na možnost oženja dihalnih kanalov. Ta opozorila veljajo pri uživanju ali intenzivnem vdihavanju ( aromoterapija), medtem ko je zunanja uporaba popolnoma varna ( kreme, mazila, tinkture za masažo). Le pri uporabi eteričnega olja se je treba zavedati, da draži kožo in se ga zato ne nanaša v koncentrirani obliki ( doda se mu kakšno drugo nosilno olje).

Rožmarinovo olje, razredčeno v enem od nosilnih olj ( sam sem uporabil olivno) dejansko pri masiranju poveča prekrvavitev, mišicam se povrne moč, bolečine se ublažijo. Nanašanje tako pripravljenega masažnega olja na splovilo, poveča erekcijo, saj nekateri avtorji na forumih to ugotavljajo.

Uporaba prevretka rožmarina pa na fižolu ( bakterijska pegavost) kljub deklariranem protiglivičnem delovanju ni bila uspešna.

Literatura:

http://zdravplanet.blogspot.si/2008/01/romarin-rosmarinus-officinalis.html

http://www.pomurske-lekarne.si/tocka-zdravja/rozmarin-navadni-rosmarinus-officinalishttps://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201303644.pdfhttps://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=https://en.wikipedia.org/wiki/Rosemary&prev=search

https://www.dr-feil.com/lebensmittel/rosmarin.html

https://translate.google.si/translate?hl=sl&sl=en&u=http://www.fanpharma.com/rosemary-extract-20-rosmarinic-acid/&prev=search

Richard Willfort, Zdravilne rastline in njih uporaba, 1983 Založba obzorja Maribor

Heinrich Neuthaler , Zdravilna zelišča , 1077 Založba tržaškega tiska

David Hoffmann, Celostno zdravljenje, zelišča , 1999 Založba Mladinska knjiga

Damjan Janeš, Nina Kočevar Glavač, Sodobna kozmetika , 2015

http://www.zazdravje.net/razkrivamo.asp?art=829

Rezultat iskanja slik za rožmarin slike

  • Share/Bookmark

SMILJ ( Helichrysum arenarium )

Iz lekarne strica Marča

Rezultat iskanja slik za smilj

V starejših knjigah o zdravilnih zeliščih ( Richard Willfort, Heinrich Neuthaler, David Hoffmann )ne zasledimo smilja. V zadnjih dveh desetletji pa je postal skoraj čudežna rastlina, posebno z uveljavljanjem naravne kozmetike in aromoterapije. Obstaja več vrst smilja, od katerih pa je najbolj poznan laški smilj ( Helichrysum italicum), ki raste pri nas v Dalmaciji in na otokih. Rastlina je trajnica. Grm zraste do 60 cm višine. Na razvejanem grmičku so tanki listi, prekriti s srebrno sivkastimi dlačicami. Na vrhu stebla razvije košate rumene cvetove. Cveti v juniju in juliju.

Nabirajo se predvsem cvetovi, ki še niso do kraja razcveteli. Uporabljajo se za čaje, alkoholne tinkture, macerate ( cvetovi namočeni v olje marelic). Zdravilna je cela rastlina, vendar je zaradi množičnega nabiranja kopanje korenin na Hrvaškem prepovedano. Pri nabiranju se lahko obirajo le nadzemni deli rastline s pogojem, da se lahko grm oskubi le do dveh tretjin prvotne velikosti.

V Franciji zaradi velike porabe kozmetične industrije smilj gojijo v nasadih za pridobivanje eteričnega olja ter hidrolatov.

Pri nas raste peščeni smilj , ki ima pri nas status zdravila, kar pomeni, da je njegovo zdravilnost potrdila tudi dokumentirana klinična uporaba predvsem pri odvajanju žolča. Poskusi so potrdili dva blaga učinka; prvi je, da spodbuja odvajanje žolča in drugi sprošča gladke mišice. Zaradi obeh lastnosti pomaga zdraviti kronično vnetje žolčnika in žolčevoda z značilnimi krči in bolečinami. Cvetovi vsebujejo protibakterijske učinkovine in grenčice za pospešitev izločanja prebavnih sokov v želodcu, trebušni slinavki in dvanajsterniku.

V ljudski medicini se uporablja tudi kot diuretik ( odvaja vodo), lajša naduho, dušeč kašelj, zmanjšuje alergične reakcije, lajša putiko, revmatizem, vnetje živca, koprivnico, serumske bolezni, ekcem, luskavico, motnje živčnega sistema, ki sili na bruhanje, driske, zaprtje, trajni glavobol, vnetje želodčne in črevesne sluznice, krčne žile, zlato žilo….

Odmerek za odrasle so dve žlički posušenih cvetov, ki jih prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut. Čaj pijemo topel, do tri krat dnevno .

Drugi vir priporoča naslednji recept: tri čajne žlice suhih cvetov prelijemo s pol litra vrele vode. Pokrijemo in pustimo stati čez noč. Zjutraj na tešče popijemo tri skodelice poparka.

Stranski učinki niso poznani, razen morda alergične reakcije v redkih primerih. Zato se kozmetiko , ki vsebuje smilj, vedno preizkusi na alergičnost tako, da se nanese na notranjo stran roke nekaj kremne in se spremlja vsaj dan ali dva, če se bodo na koži pojavile spremembe ( rdečica).

Iz laškega smilja se pridobiva s parno destilacijo eterično olje. Gre za rumenkasto oljno tekočino, nežnega sladkobno sladkega vonja. Resne raziskave so se začele v devetdesetih letih, vendar so same objave težko dostopne.

Še največ strokovnih prispevkov je iz držav Sredozemlja, kot so Hrvaška. Portugalska, Turčija.

V kozmetiki se izkoriščajo naslednje lastnosti; deluje protivnetno, protimikrobno., pospešuje sintezo kolagena v zreli koži, kar se koristi kot sredstvo proti staranju kože, proti gubam, proti stirijam.

Vonj eteričnega olja bi naj deloval posebno na desno polovico možganov in naj bi dajal občutek domačnosti in varnosti.

Eterično olje ( CAS 8023-95-8 ) deluje protivnetno, celi rane, antiseptično, krči žile in tkivo, blaži kašelj, pomirja živce, ugodno vpliva na jetre, odvaja vodo, je fungicid ( morda za varstvo rastlin?), fiksativ in dišava v kozmetiki.

Sestava olja je odvisna od rastišča in letnega časa nabiranja rastline.

Okvirna sestava eteričnega olja:

monoterpeni (a,b,d-pinen,d-limonen… delujejo protivnetno)

seksviterpeni (karofileni, kurkumen, italicen…)

fenoli (eugenol)

estri ( nerilacetat, deluje regenerativno)

ketoni ( dion).

Okvirna analiza eteričnega olja pove, da je največ estrov in to nerilacetata. Estri so na splošno spojina organske kisline in alkohola. Imajo močan vonj in se uporabljajo kot umetne dišave.

23 % nerilacetat

4,7 % nerol

3,7 % murualen

2,6 % kurkumen

2,4 % limonen

2,2 % guajal

Nerilacetat , ki pomaga tvoriti kolagen in je sredstvo proti gubam v kozmetiki, je brezbarvna ali rahlo rumenkasta tekočina, z vreliščem 234 st. C. Je netopen v vodi. Topen je v oljih in v alkoholu. Zato je uporaba smilja za nego stare kože smiselna kot eterično olje, alkoholna tinktura ali oljni macerat ( priporoča se olje iz koščic marelic). Vodni izvlečki ( čaji, poparki ) zaradi netopnosti nerilacetata v vodi niso učinkoviti. Neril acetat je tudi termično dokaj obstojen, tako da se ne uniči učinkovitost pri parni destilaciji ali pri praženju na masti ( stari recepti za izdelavo mazil) pri zmerni temperaturi ( do 200 st.C).

Raziskave Univerze v Beiri ( Portugalska) so potrdile učinkovitost eteričnega olja proti bakterijam in glivam, ki lahko povzročijo draženje kože, vključno z izpuščaji, okužbam ran in počasnim celjenjem. Eterično olje se uporablja v kombinaciji z nosilnim oljem, kot so kokosovo, jojobino, marelično, iz gozdnih pečk…za utiranje v kožo , da se prepreči rdečica, koprivnica, izpuščaji. Primerna mešanica se uporablja za nego kože tudi po britju. V kombinaciji z eteričnim oljem sivke pomirja srbenje kože.

V kombinaciji z jojobinim oljem je primeren za zdravljenje opečene kože po sončenju, lajša bolečine in podpira obnavljanje kože.

Zaradi antibiotičnega učinka in protimikrobnega delovanja je eterično olje primerno za nego aknaste kože, saj ne izsušuje kože, ne povzroča srbečice in rdečice , ker nima stranskih učinkov.

V kliničnih študijah so uporabljali eterično olje tudi v borbi z kandidi. Mislim, da je za takšno zdravljenje ( uživanje) bolj primeren zavretek, kot pa samo eterično olje.

Učinek cveta smilja je blagodejen za ožilje in srce, saj znižuje vnetje krvnih žil, poveča delovanje gladkih mišic, znižuje visok krvni tlak.

Smilj tudi pomaga pri prebavnih težavah, saj pospešuje izločanje želodčnih sokov. V turški naravni medicini se uporablja kot diuretik in kot naravno zdravilo za želodčne in črevesne bolezni.

Uporablja se tudi kot razstrupljevalec jeter.

Pri težavah s hemoroidi si nakapamo nekaj kapljic eteričnega olja na vato in si vsakih nekaj ur nanesemo na boleče mesto.

Vtiranje eteričnega olja tri krat dnevno( po 2 kapljici) v telo podpira živčni sistem in blaži simptome multiple skleroze. Terapija traja tri tedne. Nato je en teden premora. Pomaga tudi kombinacija z oljem bazilike in ciprese.

Skupaj z oljem sivke zmanjšuje bolečine v mišicah, zmanjšuje vnetje sklepov in izboljšuje cirkulacijo. Ta kombinacija pomaga pri artritisu in poškodbam pri fizični aktivnosti ( šport, trening…)

Eterično olje smilja se lahko uporablja na različne načine.

- nanos nekaj kapljic (2-4) direktno na kožo na prizadeto področje

-neposredno vdihavanje olja

-razpršitev po stanovanju

-dodajanje v kopel

uživanje : direktno uživanje se odsvetuje in se priporoča uživanje prehranskih dodatkov, ki vsebujejo olje smilja.

Nekaj enostavnih receptur:

Za sončne opekline:

10 kapljic eteričnega olja kadila

10 kapljic eteričnega olja smilja

¾ skodelice kokosovega olja

2 žlici karitejevega masla

Sestavine zmešamo pri povišani temperaturi na vodni kopeli.

Čistilo na osnovi medu za čiščenje kože

1 žlica kokosovega olja

3 žlice medu

1 žlica jabolčnega kisa

20 kapljic eteričnega olja smilja

2 kapsuli živih probiotikov

Vse sestavine zmešamo s paličnim mešalnikom. Damo v steklenico in hranimo v hladnem prostoru.

Sredstvo proti bolečinam ( fibromialgija, artritis)

½ skodelice kokosovega ali jojobinega olja

10 kapljic eteričnega olja smilja

10 kapljic eteričnega olja sivke

Osnovno olje segrejemo, da se stali. V talino umešamo kapljice eteričnega olja. Nalijemo v priročno steklenico ( najbolje plastična, da lahko vsebino iztisnemo), ki jo hranimo v hladnem prostoru.

Heike Kaeser v priročniku Naturkosmeik selber machen ne piše veliko o smilju ( Immortelle), čeprav bi naj bil alfa in omega kozmetike. Omenja ga le kot sestavina krem proti luskavici ( psoriasis).

Viri:

http://www.pomurske-lekarne.si/tocka-zdravja/smilj-pesceni-helichrysum-arenarium

http://edgeoftheforest.weebly.com/blog/-smilje-helichrysum-italicum-roth-gdon-fil-asteraceae

https://repozitorij.agr.unizg.hr/islandora/object/agr%3A21/datastream/PDF/view

https://www.histriabotanica.si/?product=hidrolat-smilja-500-ml

http://keminfo.pef.uni-lj.si/etolja/nerilac.htm

http://keminfo.pef.uni-lj.si/etolja/smilj.htm

http://www.herbalia.org/index.php?id=helichrysum-arenarium

http://www.ffa.uni-lj.si/fileadmin/datoteke/Knjiznica/diplome/2015/Planinsek_Parfant_Timeja_dipl_nal_2015.pdf

Heike Kaeser, Naturkosmetik selber machen, Das Handbuch

  • Share/Bookmark

Gabezovo in kostanjevo mazilo

Gabezovo mazilo in mazilo divjega kostanja

Na spletu je veliko receptur, ko zeliščarji pražijo zdravilne rastline na vroči svinjski masti. Pogosto gre za praženje gabezovih korenin ali pa zmečkanih plodov divjega kostanja. Richard Willfort v knjigi Zdravilne rastline in njih uporaba ( Založba obzorja 1983) v poglavju o gabezu govori, da se sveže, posušene gabezove korenine pražijo na vroči svinjski masti, dokler se ne razpustijo. Vroča mast se precedi skozi laneno krpo in tako dobimo odlično gabezovo mazilo. Na podoben način ustvarja svoja mazila mnogo ljubiteljev, tudi za trg. Po podobnem postopku nekateri delajo mazila za vene na osnovi divjega kostanja tako, da zmečkane plodove divjega kostanja pražijo na vroči masti. Tudi veliko se izdelujejo mazila na osnovi vazelina ali oljnih maceratov ( rastlina namočena v olje).

Pri dilemi oljni ali alkoholni izvleček je potrebno najprej opredeliti ( najti v literaturi ) glavno aktivno učinkovino, ki ima zdravilni učinek. Pri nekaterih rastlinah je teh spojin več in ni ene dominantne, na katero bi se fukusirali.

Pri gabezu (Shymphytum officinale) je glavna učinkovina alantoin, ki je oksidacijski produkt sečne kisline. Klinično dokazano pospešuje celjenje ran. Je bel prah, z gostoto 1,45 g /ml. Tališče ima pri 230 st.C in se pri tej temperaturi že razkraja. Topen je v vodi in alkoholu. Topnost pri 70 st.C je 4 g/100 ml. Netopen je v oljih in masteh. V rastlini ga je 0,6 – 1,0 % . Največ ga je v koreninah.

Torej delanje oljnih maceratov in praženju na svinjski masti ni pravi način za ohranitev glavne učinkovine. Bolje je uporaba vodnega izvlečka ( poparek, čaj) ali pa alkoholne tinkture, ki jo lahko tudi dodajamo v fazi izdelovanja mazil v vročo oljno ( mastno ) podlago, vendar postopoma, da lahko alkohol odhlapi.

Skoraj čudežni celitelj ran je zaradi vsebnosti pirolidinskih alkaloidov prišel na črn seznam tako, da se priporočajo gabezovi preparati le še za zunanjo uporabo in še to ne več kot 10 dni skupaj, na nepoškodovani koži ( brez odprtih ran). Pirolidinski alkaloidi so strupeni za jetre in lahko povzročajo mutagenost in so posledično rakotvorni. V kozmetični industriji se uporablja čisti alantoin, ki v kremah odlično ščiti in neguje kožo ( vlaži, celi rane, odpravlja gube…).

Strah zaradi strupenosti alkaloidov je pretiran, saj se pirolidinski alkaloidi le zelo malo absorbirajo skozi kožo.

Divji kostanj (Aesculus hippocastanum L )

V plodovih divjega kostanja je 3 do 5 % saponinov.

Izvlečke divjega kostanja, ki vsebujejo saponine, lahko uporabimo kot površinsko aktivne snovi kot koemulgatorje in solubilizatorje za čiščenje kože in las, vendar moramo poudariti, da saponini močno dražijo sluznice, zato v kozmetičnih izdelkih niso pogosti. Izvlečki divjega kostanja zmanjšujejo propustnost kapilar. To delovanje temelji zlasti na učinkih escina, ki zavira delovanje elastaze in ohranja elastičnost žilnih sten. Posledica tega je zmanjšanje zabuhlosti in oteklin, zato jih lahko uporabimo v proticelulitni negi, proti podočnjakom, oteklim nogam in v športni kozmetiki.

Escin je skupno ime za triterpenske saponine, med katerimi so najpomembnejši alfa in beta escin ter kriptoescin. Escin je bel prah, dobro topen v vodi. Če rastopino stresamo, se dobro peni, saj so saponini površinsko aktivne snovi. Topnost: v vodi 5 % , v etanolu 2 % , v metanolu 50 %.

Escin zmanjšuje krhkost kapilar, preprečuje iztekanje tekočin v medcelični prostor in tako zmanjša otekanje. Deluje tudi protivnetno in zavira encima elastazo in hialurionidazo, ki sta odgovorna za razgradnjo kapilarnega endotelija in zunajceličnega ogrodja. Klinične raziskave dokazujejo učinkovitost peroralnih preparatov z escinom pri zdravljenu hemoroidov, kroničnega venskega popuščanja, krčnih žil in venske varikoze. Znanstvenih dokazov o učinkovitosti pripravkov za nanos na kožo ni, kljub temu pa je uporaba gelov z escinom zelo pogosta. Vsebnost escina je v teh izdelkih 1 do 2 % ( iz knjige Naravna kozmetika).

Nedavno je bilo dokazano, da izvleček divjega kostanja sodi med učinkovite lovilce reaktivnih kisikovih zvrsti. Zelo učinkovito ščiti celice pred škodljivimi učinki zunanjih dejavnikov ( npr. sončnega sevanja) in upočasni proces staranja.

Eascin bi naj odganjal pajke, vendar resnih dokazov ni. Prepovedan je v konjerejstvu, saj pri konjih povzroča drhtavico in zmanjša fizično kondicijo živali.

Escin je bel prah, tališče je 220 st.C, pH vodne raztopine je 3-4,5.

Čistega se pridobiva iz posušenega divjega kostanja, ki se zmelje v mlinčku za kavo v prah. Prah se ekstrahira v 5-10 % alkoholni raztopini vode med ogrevanjem in nato z posameznimi kemičnimi operacijami izloči čist escin ( po patentu).

Opomba: Sam sem dobil kostanjev izvleček tako, da sem divji kostanj najprej zdrobil ( s kladivom) in ga z lupinami vred namočil v alkohol. Namakal sem kakšen teden in občasno vsebino dobro pretresel, da se ekstrakcija pospeši. Po opisanem postopku bi očitno lahko uporabil razredčen alkohol ali celo kar vodo, saj je escin vodotopen. Poskusil sem ga zmleti v mesoreznici, pa ni šlo, ker so lupine trde in žilave. Morda bi bilo smiselno divji kostanj skuhati ( escin je temperaturno obstojen), narediti kostanjev pire in tega namakati v vodi. Vsaka ekstrakcija ( izdelava tinktur) je zelo odvisna od površine snovi, iz katere delamo izvleček. Torej bolj ko je zmleta, boljše je.

Ker je escin v olju in masti netopen, so kreme in mazila pridobljena z namakanjem divjega kostanja v olju ali pa s praženjem na svinjski masti ali vazelinu neučinkovite, saj ne vsebujejo učinkovine escina.

  • Share/Bookmark

Za otekle, mrzle in boleče noge

Preparat za otekle, mrzle in boleče noge

Za boleče, otekle in mrzle noge sem koncipiral preparat na osnovi poltekoče kreme.

Osnovni učinkovini sta kapsicin ( izvleček pekoče paprike) in escin ( izvleček divjega kostanja), dodatki v vodni fazi pa čaj hmelja ( za staro kožo) in žajblja ( za protiglivično delovanje).

Preparat je izdelan kot poltekoča krema po navodilih knjige Heike Kaeser Naturkosmetik selber machen

Kreme so v bistvu vse emuzije maščobne in oljne faze. To dejstvo nam omogoča, da uporabljamo oljne in vodne ( deloma tudi alkoholne ) izvlečke, ki jih med mešanjem z dodatkom emulgatorja spravimo v stabilno suspenzijo. Dodajamo lahko tudi zgoščevalce za vodno in oljno fazo, če želimo dobiti kremo bolj gosto in kompaktno. Dodajamo lahko tudi dodatne učinkovine, kot so vitamini, hialuronska kislina, vlažilce ( glicirin, sečnina), arome… Na koncu dodamo konservans , ki se lahko uporablja v naravni kozmetiki ( Cosgard) in s tem podaljšamo rok trajanja izdelka do 1 leta.

Osnovni recept.

20-30 % oljne faze

( uporabil izvleček pekoče paprike v olivnem olju)

2-3 % emulgatorja ( Montanov 68 )

1 % zgoščevalec ( cetil alkohol)*

70-80 % vodne faze

20 % izvleček divjega kostanja v alkoholu

50-60 % čaj iz hmelja in žajblja

1 % zgoščevalca za vodno fazo ( ksantan gumi)

Postopek dela:

Oljno fazo segrejemo na 75 st.C ( na vodni kopeli) in s paličnim mešalnikom dobro premešamo, da se emulgator in zgoščevalec raztopita v olju.

Tudi vodno fazo segrejemo . Najbolje je, da pred pripravo skuhamo zeliščni čaj, da je vroč . S segrevanjem uničimo tudi prisotne mikrobe, ki bi kvarno vplivali na rok trajanja izdelka.

Vodno fazo med mešanjem po obrokih dodajamo med intenzivnim mešanjem v oljno fazo. Mešamo 2-4 minute.

Vzamemo dobljeno emulzijo iz vodne kopeli in na konco med mešanjem dodamo v vodi raztopljeno sečnino, konservans, morda 2-3 kapljice eteričnega olja, ko se ta ohladi na cca 40 st. C. Pri tej temperaturi dodajamo vse dodatke, ki so temperaturno neobstojni.

Emulzija dobi svojo končno podobo šele naslednji dan. Praviloma so vse dobljene emulzije bele barve, razen v primeru dodatkov barvil ali reakcije posameznih učinkovin. Čaj iz tropotca ali žajblja da emulziji rahlo rjavkasto barvo.

Trdoto in tekočnost kreme reguliramo tudi z izbiro oljne faze ( dodatek voskov, kokosovega olja, palmovega olja, karitejevega masla, ki so že v osnovi v trdni ali poltrdni obliki) ter seveda z zgoščevalci.

Tudi v tekočo fazo lahko dodamo zgoščevalce.

Alkohol sam po sebi ni problem ,saj znižuje površinsko napetost in s tem olajša emulgiranje. V kozmetiki se uporabe alkohola izogibajo, vendar pa v kremah za zdravljenje ni odveč, saj deluje dezinfekcijsko, širi pore za lažjo penetracijo učinkovin skozi kožo in omogoča uporabo tudi tistih učinkovin, ki so topne v alkoholih. Vendar pa moramo vzeti v obzir izkušnjo, da zgoščevalci za vodno fazo ne delujejo v alkoholu, če ne vsebuje vsaj 50-60 % vode.

Izdelava omenjene emulzije je seveda mogoča brez zgoščevalcev, le krema bo bolj redka. Brez emulgatorja pa verjetno ne bo šlo, čeprav je izveček divjega kostanja tudi površinsko aktivna snov

(saponini). Če pa se odločimo za delo brez emulgatoroja, bo pač potrebno pred vsako uporabo dobljeno emulzijo dobro pretresti. Olivno olje sem uporabil zaradi dejstva, da je dosegljivo, ni predrago in od olj najglobje prodira v kožo. Predre celo barierno plast, kar za kozmetiko ni zaželjeno in lahko povzroča alergije na koži. Zato ga za nego dojenčkov odsvetujejo.

Jaz sem še vročo ( ker je bolj tekoča) nalil v malo steklenico od mineralne vode Donat. Dobil sem poltekočo kremo, ki dejansko zelo učinkovito in hitro deluje pri mrzlih, bolečih in oteklih nogah. Uporabljam jo tudi za boleče kolke in koleno. Učinkovito deluje tudi proti mravljinčenju v prstih nog po kemoterapiji.

Pri delu krem je potrebna visoka higiena dela. Priporočljivo je ves pribor in posodo pred uporabo razkužiti s koncentriranim alkoholom. Lahko se nabavi za ta namen 96 % alkohol, ki je namenjen predvsem za špiritne gorilnike in je poznan na trgu pod imenom bioetanol. Cena je bistveno nižja kot pri lekarniški izvedbi ( cca 3 evre/ l ).

OPIS aktivnih učinkovin in dodatkov:

1. Pekoča paprika ( Capsicum frutescens L.) (preberite.si/tag/kapsaicin/)

Kapsaicin, ki ga vesebuje pekoča paprika,  ne pripomore samo k pekočemu okusu, ampak ima tudi različne zdravilne lastnosti. Splošno razširjeno mnenje, da pekoča hrana ni dobra za želodček, je zmotno, velja ravno nasprotno, kajti kapsaicin poveča izločanje želodčnega soka ta pa ščiti želodec. Kapsaicin deluje tudi protivnetno, saj blokira P substanco, katera je pomembno povezana z različnimi vnetnimi procesi v telesu. Dolgotrajno uživanje je lahko dobra preventive pri preprečevanju razvoja artritisa. Kapsaicin preprečuje tudi bolečino, ki je povezana s psoriazo, artritisom in diabetično nevropatijo. Ker dokazano znižuje tudi nivo holesterola in trigliceridov v krvi, na tak način preprečuje nastajanje krvnih strdkov, kar pomeni, da je manj možganske kapi in tromboze ter različnih srčnih obolenj. Po ajurvedi naj bi pekoči okus stimuliral apetit in izboljševal prebavo, prebava pa je zelo pomembna za naše dobro počutje. Kapsaicin je vazodilatator, kar pomeni, da širi žile po vsem telesu in to vpliva tudi na vaše spolno življenje…torej je afrodiziak. Ker vsebuje veliko beta-karotena, pro-vitamina A in vitamin C, nam povečuje odpornost in hrani naš imunski sistem. Uporabljamo ga tudi kot preventivo v boju z rakom na prostati, dovolj je že 400mg kapsaicina trikrat tedensko. Ker pekoči okus feferona povečuje termogenezo (ustvarja toploto v telesu), telo troši več kalorij in pomaga v boju s preveliko telesno težo. Kar nekaj super lastnosti pekoče paprike je naštetih, zato premagajmo strah pred njegovim pekočim okusom in ga začnimo uživati …seveda v omejenih količinah.

Poglejmo še koliko skovilov vsebujejo različne vrste feferonov

  • Sladka paprika – 0 skovilov
  • Pepperoncini – od 100 do 500 skovilov
  • Passila – od 1000 do 1500 skovilov
  • Rocotillo – od 1500 do 2500 skovilov
  • Jalapeno – od 2500 do 5000 skovilov
  • Tabasko, kajenski poper –  od 30000 do 50000 skovilov
  • Habanero – od 360000 do 500000 skovilov
  • Naga viper, infinity čili –  od 855000 do 1500000 skovilov

Tabasko je pripravljen iz rdečega habanera in ima jakost 8000 skovilov. Feferone postopoma dodajajte v svoj meni, tako v surovi obliki kot v obliki prahu, seveda v zmernih količinah, da ne bo kdo od družinskih članov in prijateljev pristal na urgenci. Količina pekoče paprika, ki jo nameravamo zaužiti, je seveda odvisna od njene jakosti, nobeno pretiravanje pa ni dobro,

Kaj pravi knjiga Narava kozmetika o feferonih

Delovanje in uporaba

Izvlečki pekoče paprike, ki vsebujejo kapsaicinoide, imajo močno dražeče delovanje na kožo in sluznice, povečujejo prekrvavitev in dajejo občutek toplote. Niso primerni za nego občutljive kože. Zaradi močnega učinka kapsacionidov koncentracija ne sme preseči 0,25 %. Lahko jih uporabimo v športni kozmetiki in v kozmetičnih izdelkih za nego lasišča proti prhljaju in za preprečevanje prekomernega izpadanja las. Poskusi so pokazali, da lahko izvlečke paprike, v katerih prevladujejo karatenoidi, uporabljamo kot antioksidante za zaščito kože pred oksidativnim stresom in kot rdeče barvilo v kozmetičnih izdelkih.

Od kapsaicionidov je najbolj prisoten kapsacin ( 66 %). To je bel prah, slabo obstojen,. Je oleofilen in se zato odlično meša ( raztaplja ) v oljih. V vodi je slabo topen (0,0013 g/ 100 ml ). Dobro topen je v alkoholu, etru. benzenu, nafti…

LD 50 pri miših je 47,2 mg/ kg teže.

Zaradi izrazito pekočega okusa ni resnih zastrupitev pri človeku. Le pri zaužitju čistega kapsacina v kapsulah ( za hujšanje, saj poveča izgorevanje hrane) so poznani primeri zastoja srca.

Se pa kapsacin uporablja tudi v sprejih za zatiranje komarjev in drugega mrčesa, prav tako tudi v sprejih za obrambo .

Opomba: Pekoč okus v ustih odstrani smetana, mleko ali olje. Najbolj pekoči deli paprike so okoli peclja in zgornjega dela notranjosti, kjer se nahaja seme.

Opomba ( izdelava izvlečka).

Ker je kapsicin topen v oljih, sem ostre feferone ( narezane na manjše kose) namočil v olivnem olju in jih med občasnim stresanjem namakal do 30 dni. Najboljše je na temnem prostoru, saj so olja in tudi kapsicin občutljivi na svetlobo in povišano temperaturo ( staranje olj). Potem sem olje odcedil in ga spravil v steklenico. Pri izvlečkih na bazi olj je boljše delati s suhimi snovmi ( posušen in zmlet čili ali feferon), saj voda v olju skrajša življenjsko dobo oljnega izvlečka ( olje se hitreje pokvari).

2. Divji kostanj (Aesculus hippocastanum L ) iz knjige naravna kozmetika.

V plodovih divjega kostanja je 3 do 5 % saponinov.

Izvlečke divjega kostanja, ki vsebujejo saponine, lahko uporabimo kot površinsko aktivne snovi kot koemulgatorje in solubilizatorje za čisščenje kože in las, vendar moramo poudariti, da saponini močno dražijo sluznice, zato v kozmetičnih izdelkih niso pogosti. Izvlečki divjega kostanja zmanjšujejo propustnost kapilar. To delovanje temelji zlasti na učinkih escina, ki zavira delovanje elastaze in ohranja elastičnost žilnih sten. Posledica tega je zmanjšanje zabuhlosti in oteklin, zato jih lahko uporabimo v proticelulitni negi, proti podočnjakom, oteklim nogam in v športni kozmetiki.

Escin je skupno ime za triterpenske saponine, med katerimi so najpomembnejši alfa in beta escin ter kriptoescin. Escin je bel prah, dobro topen v vodi. Če razstopino stresamo, se dobroo peni, saj so saponini površinsko aktivne snovi. Topnost: v vodi 5 % , v etanolu 2 % , v metanolu 50 %.

Escin zmanjšuje krhkost kapilar, preprečuje iztekanje tekočin v medcelični prostor in tako zmanjša otekanje. Deluje tudi protivnetno in zavira encima elastazo in hialurionidazo, ki sta odgovorna za razgradnjo kapilarnega endotelija in zunajceličnega ogrodja. Klinične raziskave dokazujejo učinkovitost peroralnih preparatov z escinom pri zdravljenju hemoroidov, kroničnega venskega popuščanja, krčnih žil in venske varikoze. Znanstvenih dokazov o učinkovitosti pripravkov za nanos na kožo ni, kljub temu pa je uporaba gelov z escinom zelo pogosta. Vsebnost escina je v teh izdelkih 1 do 2 %.

Nedavno je bilo dokazano, da izvleček divjega kostanja sodi med učinkovite lovilce reaktivnih kisikovih zvrsti. Zelo učinkoviti ščiti celice pred škodljivimi učinki zunanjih dejavnikov ( npr. sončnega sevanja) in upočasni proces staranja.

Eascin bi naj odganjal pajke, vendar resnih dokazov ni. Prepovedan je v konjerejstvu, saj pri konjih povzroča drhtavico in zmanjša fizično kondicijo živali.

Escin je bel prah, tališče je 220 st.C, pH vodne raztopine je 3-4,5.

Čistega se pridobiva iz posušenega divjega kostanja, ki se zmelje v mlinčku za kavo v prah. Prah se estrahira v 5-10 % alkoholni raztopini vode med ogrevanjem in nato z posameznimi kemičnimi operacijami izloči čist escin ( po patentu).

Opomba: Sam sem dobil kostanjev izvleček tako, da sem divji kostanj najprej zdrobil ( s kladivom) in ga z lupinami vred namočil v alkohol. Namakal sem kakšen teden in občasno vsebino dobro pretresel, da se ekstrakcija pospeši. Po opisanem postopku bi očitno lahko uporabil razredčen alkohol ali celo kar vodo, saj je escin vodotopen. Poskusil sem ga zmleti v mesoreznici, pa ni šlo, ker so lupine trde in žilave. Morda bi bilo smiselno divji kostanj skuhati ( escin je temperaturno obstojen), narediti kostanjev pire in tega namakati v vodi. Vsaka ekstrakcija ( izdelava tinktur) je zelo odvisna od površine snovi, iz katere delamo izvleček. Torej bolj ko je zmleta, boljše je.

Ker je escin v olju in masti netopen, so kreme in mazila pridobljena z namakanjem divjega kostanja v olju ali pa s praženjem na svinjski masti ali vazelinu neučinkovite, saj ne vsebujejo učinkovine escina.

3. Emulgator Montanov 68

Montanov TM 68 je naraven emulgator, sestavljen iz cetearyl alkohola in cetearyl glukosida, biološko razgradljiv. Je samostojen emulgator, ki na koži pušča svilen občutek. Posebej se priporoča za izdelavo bogatih krem za suho in zrelo kožo in izdelkov z večjo vsebnostjo olj in masel. Priporočamo segrevanje obeh faz do 75°C. Izdelek razvije konsistenco po 24-48 urah.

Oljna faza naj bo med 25-40%. Idealen za izdelavo naravne kozmetike. Topen v maščobah. Dodamo v oljno fazo.

  • Share/Bookmark

Staroverci – zdravilne rastline

Nebernik je bil cenjena rastlina, za katero so od učitelja izvedeli, da se imenuje gorski šetraj. Vendar gre pri tem za podvrsto, ki ima namesto belih modre cvetove. Pred prvo svetovno vojno je nebernik rasel le na severozahodnem pobočju Velike babe.Ker pa so ga večinoma nabirali ob cvetenju, mu ni uspelo tvoriti semen, zato ga je bilo iz leta v leto manj, po letu 1925 pa ga tam niso več našli.Na Livških Ravnah so ga gojile številne ženske. Danes ga ima verjetno le še Antonija. Vsi, ki so ga gojili nižje in vzhodno od Raven, so ga dobili le pri domačinkah. Gojili pa so ga predvsem zato, ker so ga potrebovali pri nekih staroverskih obredih.Govorilo se je, da čim više rase, temnejše modre cvetove ima, saj je bliže modrini neba. Ženske so ga pile vedno z materino dušico,in sicer v razmerju 1:1. Starejši nabiralci, ki so ga nabirali še naVeliki babi, pa so ga poznali tudi kot Nikrmanino rožo. Verovanje, da pitje nebernika pomaga žen­skam ohranjati mladosten videz, se vedno manj omenja. Danes je cenjen kot zdravilo za želodčne in prebavne težave, pa tudi kot dišavnica pri mnogih jedeh.

Priljubljen čaj ( čaj so imenovali srcint ):

4 deli šetraja

2 dela mete

2 dela materine dušice

1 del tavžentrože( Cenntourium crythiaca )

1 del koromača ( janež , Foeniculum vulgare )

Drevesni lišaj ( čider) in skalni lišaj (čadron )

Brezar je nabiral čadron po kamnih in skalah od vrha hriba pa vse do reke Idrije. Vsako barvo je dal v posebno škatlico. Bilo jih je veliko, kar poglej okoli, sam jih lahko prešteješ. Čider pa je nabiral le na drevesih oziroma na vseh rastlinah. Tudi to ni skrivnost, če se potrudiš, jih boš ravno tako veliko našel. Čadron je uporabljal za zunanje zdravljenje, to je za vse, kar je vidnega na telesu. Čider pa za vse bolezni v človekovi notranjosti. Če pa čadron ali čider nista pomagala, je Brezar uporabil mešanico obojega. Toda pred tem je moral ugotoviti sledeče. Če je nekdo bolezen, recimo bolni mehur, zdravil z zelenim čadronom, je moral dodati čider, to je nekaj belega.To je le primer, da bi lažje razumel. Nekatere bolezni pa so zahtevale veliko izkušenj z mešanjem, kajti prav to je skrivnost tega poklica. Enako velja tudi za odmerke enega ali drugega. Odmerki pa se vedno merijo z isto želodovo kapo.Pri živčnih obolenjih in božjasti pa čedron in čidar ne pomagata, ker gre za bolezni, ki niso sestav­ljene iz snovi, kot je meso, kri ali kost, temveč iz nevidnega, zato je bilo potrebno drugačno zdravlje­nje

Preobjeda

Tonija pa je najbolj zanimalo izdelovanje kapljic prejede,ki pa je bila strupena in je rasla le na enem kraju ob Livških Ravnah. Te kapljice so v majhnih količinah pomagale pri hudih bolečinah, ki so jih imeli predvsem starejšibolniki. Ne vem zakaj, toda to učinkovito zdravilo je Toni imenovalomeja.

Moč zdravilnih rastlin na posebnih energetsko bogatih mestih

Vse zeli v tem tročanu pa so bile še bolj zdravilne od ostalih, še posebno arnika, tavžentroža in jelenov rog ( glog ). Prav zadnji pa je danes po krivici skoraj pozabljena zel, ker ga nekateri imenujejo hudičev grm.

Bela omela

Povedal mu je, da je omela edina zimzelena rastlina, ki raste iz drevesa in zato nima direktnega stika z zemljo, ki pa jo hrani. Zato raste v nadsvetu, kjerdobiva še dodatno moč lune, sonca in zvezd. Njeni listi pripadajo Zemlji, bele svetlikajoče jagode pa nebu, kjer prebiva Nikrmana.

Halucinogene snovi

Da bi to stanje ob vedeževanju bilo še skrivnostnejše, so se posluževale še drugih zvijač. Med te so sodile še posebne omame oziroma snovi, ki so jih pridobivale predvsem iz nekaterih rastlin in gob.

Ali mi lahko poveš, iz katerih?

Zdi se mi, da so eni rastlini rekli ciganska trava ( kristavec, lat. Datura stramenium), drugi pa volčja češnja(Atropa belladenna)od gob pa sta bili to rdeča mušnica in cingla ( strupena goba). Poznale pa so tudi špansko muho. Drugih pa se sedaj ne morem spomniti.

Nekateri so v tobak mešali tudi liste nagnoja in ciganske trave. Med kajenjem so padali v posebno stanje.

  • Share/Bookmark

Staroverci in zdravljenje

Staroverci – zdravljenje

Šetraj

V našem verovanju pa je imel srcint posebno mesto, saj so ga cenili kot zdravilno zelišče in mistično rastlino, o kateri pa se v širši javnosti ni govorilo. Njegovi modri cvetovi naj bi pomenili delček Nikrmaninega neba, ki ga je namenila prav tej rastlini. Ker pa so ga, zaradi vseh teh lastnosti, pretirano nabirali, ga v naših gorah že dolgo ni več. Zaradi tega je dehnar rotil vse tiste, ki so ga gojili doma, naj ga skrbno čuvajo in razmnožujejo, da bi se ohranil zanamcem, pa čeprav le na vrtu. Opozarjal pa je tudi, da je bila različica šetraja neka druga rastlina, ki ima manjše in manj številne bele cvetove.

Zdravilne točke

Tako so jo imenovali v Potoku, ker je bila v resnici zdravilna, še posebno pa mesto ob nekem kamnu. Ne vem točno, kje se nahaja, mislim pa,da v bližini Malega vrha, mogoče celo severneje.Ali pa se motim. Tam namreč nisem bil nikoli. Znano pa mi je, da so bolni ljudje na tistem mestu večkrat ležali in tudi ozdraveli, ker naj bi v spanju videli Belina. O tistem kraju mi je pripovedoval tudi dehnar, ki si je tam ozdravil bolečine v hrbtenici.

Zdravilec Jerin zdravi s pomočjo psa

Dobil pa sem informacije, da hodi iz kraja v kraj, a nihče ne ve, kam je v resnici namenjen. Prijatelji, ki jih je izbral sam, ga kličejo Jerin.Izvedel pa sem nekaj o uspešnem zdravljenju s pomočjo psa. V času pred prvo vojno je eden od naših doma pomagal pri spravilu sena na skedenj.Ko je tisti spodaj metal seno iz voza na skedenj, ga je po nesreči zabodel v nogo, a delal je naprej, kot da se ni nič zgodilo. Po enem mesecu je imel že veliko gnojno rano, videla pa se mu je tudi kost. Ker ga je zaskrbelo, je odšel k zdravilcu, ki je živel v hiši nad Potokom. Zdravilec je imel pri hiši manjšega izurjenega psa, ki je takoj zavohal vse gnojne rane in jih tudi oblizal do čistega. V nekaj dneh je dosegel, da se je rana začela celiti in se s časom tudi posušila. To znanje in vse drugo danes obvlada tudi omenjeni Jerin, ki pa se menda o teh zadevah noče pogovarjati. Zanj so vsi vohuni in navadni pokvarjenci, saj jim ni do tega, da bi bolnikom pomagali, ampak da bi od tega imeli le koristi.

Brezar zdravi s kamni

Zdi se mi, da je takoj vedel, kako je z njim, saj je iz nahrbtnika vzel stekleničko in mu v kozarec natočil medežijo , ki je močno dišala. Nam, ki smo se gnetli okoli njega, pa je naročil, naj se postavimo ob stene. Iz nahrbtnika je vzel še dva črna kamna z risom , ki naj bi imela po njegovem mnenju veliko belo in črno moč, ki deluje takoj. Manjšega, s katerim je zdravil notranje organe, je imenoval doblarski.Počasi ga je polagal na kožo, začenši na prsih, ter ga pomikal navzdol in obenem še v levo in desno, vse do mednožja. Ko je bolnik vstal, mu je dal še drugo zdravilo, ki ga je moral spiti “na eks”. Ker naj bi to povzročilo takojšnje potenje, ga je pokril z odejo. Čez čas ga je odkril in mu obrisal potno glavo.V roke je nato vzel večji črni kamen z belim risom, ki ga je imenoval volarski,ker je bil najden ob Soči pod Volarjem. Bolniku ga je položil na glavo oziroma lasišče, potem pa še na čelo, nos, usta in ušesa.Ko je zaključil s tovrstnim polaganjem prodnika, je z njim bolniku začel drgniti še podplate in dlani.

Zdravljenje z lubniki

Ko je začel z zdravljenjem, je imel na levi roki tri lubnike, in sicer na palcu, sredincu in mezincu, na desni pa dva, na kazalcu in prstancu. Preden je stopil do bolnika, se je usedel na trinožnik in prekrižal roke na prsih. Komolca je potem naslonil na kolena, sklonil glavo in se z obema kazalcema dotaknil čela. V mislih se je nato obrnil na “veličo mat”, ki jo je prosil za pomoč pri zdravljenju.Obvezen pripomoček je bila tudi olupljena glogova palica, na katero je natikal poljubno število različnih lubnikov, ki jih je potem drgnil po telesu naprej in nazaj, tako da so se obračali. Pred začetkom zdravljenja pa je moral bolnik zaužiti poln lubnik medu, ki mu je primešal 13 zelišč v prahu. V to zdravljenje je večkrat vključil tudi posamezne zvezde, luno in sonce. To je počel tako, kot sem ti že omenil, da jih je opazoval skozi izbran lubnik. Zelišča, ki je uporabljal za čaje, ali pa tiste, ki jih je priporočal bolnikom za domačo uporabo, je odmerjal z lubniki različnih velikosti. Seveda je na ta način zdravil le stari Brezar, medtem ko mlajši tega ni znal, ali pa tega ni želel opravljati.

Izdelava lubnikov ; Ob mlaju v mesecu maju je v gozdu posekal nekaj mladih dreves divje češnje, in sicer tako kot so to počeli tudi zdravilci. Z dreves je nato odstrnil veje, deblo pa razžagal na krajše kose in jih dal na zemljo za hišo, kjer je bila stalna senca, ter jih pokril z listjem. Če je šlo vse po sreči, je les čez tri leta zgnil. Ostalo je le obodno lubje, ki ga je spravil v suh prostor. Iz lubja je nato izdelal lubnike, ki so bili dolgi približno 5 cm in debeli toliko, da je lahkovanje zlahka vtaknil prste.

Brezar zdravi z rokami

Pri sosedih je živela priletna ženska, ki je že veliko let bolehala in tako s težavo opravljala hišna opravila. Zdravila sta jo oba, tako Bizét kot Brezar, a je izboljšanje trajalo le nekaj dni. Bizét je zato obljubil, da jo bo poskušal ozdraviti, ampak pod določenimi pogoji, ki so nastopili, ko je nekega dne stopil v stik s svetom mrtvih. Poleg tega pa se je tisti dan začel tudi lunarni mesec, zato je začel z zdravljenjem sosede, mi pa smo ga iz gole radovednosti opazovali. Bolnica se je njegovega prihoda razveselila in bila tudi pripravljena sodelovati, saj je na podu v izbi že pripravila ležišče. Bizét ji je nato povedal, kako in kam se mora uleči, in ji nato za glavo položil srp, k nogam pa koso, tako da sta bili obe rezili obrnjeni stran od bolnice. Srp in kosa naj bi odganjala zle duhove. Ker je vedel, da se njena bolezen kaže z bolečinami v trebuhu, je najprej moral poiskati boleče mesto v telesu. Z obema rokama je počasi drsel od glave proti stopalom, tako da se ni dotikal njenega telesa, ob njej pa se je pomikal po kolenih. Ker žarišča bolečine ni našel, ji jeukazal, naj se obrne na trebuh. On pa je ponovno drsel nad telesom, dokler se roke niso ustavile nad njenim ledvenim predelom. Zato je roke položil na tisto mesto. Bolnica mu je kmalu rekla, da pod rokami čuti toploto, ki se povečuje. Rekel ji je, naj se obrne, on pa je vstal in si je z nečim, ki je prijetno dišalo, namazal obe roki in jih položil na njen trebuh. Tudi takrat mu je rekla, da čuti toploto. Čez čas se je zopet dvignil, si ponovno namazal dlani in odšel okoli nje, da ji je roke lahko položil še nadrugo stran trebuha. Ko mu je rekla, da pod rokami čuti, kot da se v njej nekaj premika, je odnehal in vstal. Pobral je srp in koso ter trikrat udaril drugega ob drugo, s tem pa za tisti dan končal zdravljenje. Zdravljenje je v naslednjih dneh še večkrat ponovil, tako da je soseda popolnoma ozdravela. Vsem prisotnim pa je še povedal, da je človek kot gosenica, ki v mladosti veliko je, da raste. Na stara leta pa se začne obdobje, ko se telo pripravlja, da se zabubi in takrat se začnejo različne zdravstvene težave, dokler se ne iz telesa “izleže” metulj zduhec, ki zleti v novo življenje.

Zdravilec Kraut ozdravi mrtvoudnega

Kraut je na mrtvoudnem izvajal vse vrste zdravljenja, ki jih je poznal. Najprej ga je zmasiral z zelenim kamnom, nato pa nekatere dele telesa prekril z arniko, namočeno v scavnici. Sledilo je šibanje z vrbovimi metlicami. Začel je pri glavi in končal pri stopalih. Na koncu pa ga je še celega prekril s posebno ilovico, ki jo je grel na skali, in ga tam na soncu tudi pustil, da se je ilovica na njem posušila. Ko so ga zvečer pripeljali na Krautov dom, je ilovico ponovno namočil s toplo tekočino, v kateri so se namakala izbrana zelišča, in ga pokril s kožuhom. Ko se je Tone zjutraj prebudil, je že čutil vse dele telesa, zato ga je Kraut odpeljal k potoku Lepenki, da se je v njej najprej namočil in za tem še okopal. V hišo je prišel zdrav, nato pa so vsi skupaj nazdravili

Mrtvaški kamni ali moči teme

Ko je grobar Karlin na Lomu prekopaval neznan grob, je ob nogah okostnjaka našel kot čevelj velik ploščat kamen, ki je bil pol črn in pol bel. Ker je vedel, da podobne stvari zbira zeliščarka Hujna iz Kozijske grape, ji ga je dal v zameno za steklenico vina in nekaj tobaka. Do tukaj so govorice, ki se širijo naokoli. Res pa je, da je imela Hujna kamen, s katerim je zdravila nekatere bolezni, predvsem trganje v sklepih in zatekanje nog, tako da je bolnik stopil na mrtvaški kamen z vsako nogo dvakrat. Ženskam, ki so imele stalne glavobole, pa je mrtvaški kamen položila na glavo. V usta jim je dala še volneno nit, ki se je končala v obeh dlaneh, ki so slonele na kolenih.

Zemeljski kamni

Zemeljske kamne so iskali v jamah, breznih in kamnolomih, imeli pa so podobo človeka ali kateregakoli uda in organa. S podobnostjo kamna so potem zdravili tisti del telesa. Tako so kamne v obliki srca polagali na levo prsnico. Preden so kamen uporabili pri zdravljenju, so ga dali v vrečo, v kateri je bilo 13 zelišč. Katera zelišča so to bila, pa je bila skrivnost. Verjeli so, da so zemeljski kamni v oblasti jamskega škrata, ki pa je bil po večini dobrega duha. Ko pa ga je obsedel hudobni duh, kamen ni deloval.

Samopomoč

Zdravilec Brezar je priporočal, da to opravimo vsaj enkrat tedensko, na isti dan in pred počitkom. Čim dlje traja, bolje je za telo. Trajati pa mora vsaj eno uro. Pri tem potrebuješ vsaj tri velike žlice kozjega masla ( lahko je tudi olje, najbolje polhova mast ali brinovo oljke), kjer si predhodno v mleku namakal posebna zelišča, ki jih odstraniš, preden se kislo mleko speni. Ko začneš z obema rokama mrcvinat ( gnetiti)telo, si moraš dlani rahlo namazati s kozjim maslom. To ponovimo vedno, ko se roke posušijo. Mrcvinatzačnemo pri prstih leve noge, tako da jih s prsti obeh rok do podrobnosti “zmečkamo”, da zaznamo vsako mišico in kost. To pa naredimo z vsakim koščkom telesa. Od časa do časa pa je potrebno z obema dlanema potegniti navzgor, kot bi potegnil nogavico. Ko pridemo do kolka, prekinemo in isto ponovimo na desni nogi. Ko tudi tam pridemo do kolka, prenehamo. Takrat pa začnemo z obema rokama mrcvinat naturo (spolovilo). Pri tem moramo biti bolj nežni, zato pa šebolj natančni, da ne bi izpustili kakšnega predela. To velja še posebno za mlade, in sicer tako moške kot ženske. Nato nadaljujemo na trebuhu in vse do požiralnika. Od tam pa na levo in nato še desno stran prsi. Ženske morajo na teh predelih biti nežnejše od moških. Prav takomoramo z obema rokama mrcvinat od leve pazduhe proti sredini hrbta, vse do zadnjice, ki jo moramo pregnesti kot kruhovo testo. Še posebno tisti, ki preveč sedijo. Ko je to opravljeno, se lotimo še desne strani. Takrat pridejo na vrsto prsti leve roke, ki jih moramo z desnico res dobro obdelati, vse do ramena. Tu naj se potrudijo vsi tisti, ki opravljajo svoje delo predvsem z rokami.Vse to pa ponovimo še z levo roko. Najdolgotrajnejše opravilo je z glavo. Z obema rokama začnemo pri vratu spredaj in nato zadaj. Še posebno se moramo posvetiti vratnim vretencem in ramenskim kostem. Nadaljujemo na vrhu glave, preko čela, očesnega dela, nosa, ustnic in brade do ušes. Ne da bi se obrisali ali umili, popijemo vroč ali mlačen čaj iz srcinta ( šetraj) in gremo spat. Zjutraj se bomo prebudili, kot prerojen.

  • Share/Bookmark

Hrana in pijača starovercev

Hrana in pijača starovercev

Prehranjevanje starovercev je bilo podobno drugim tistega okolja. Sejali so le več ajde kot drugi krajani in imeli so svojo specifično pasmo koz. Zato sem izpostavil le tisto hrano in pijačo, ki je bila značilna in specifična za staroverce in je imela dostikrat tudi versko – obredni pomen. Recepti so pobrani iz knjige v obliki, ki jo je podal avtor preko pripovedovalca,

Ciber

Mlade cerove liste sem že nabral in jih sušim v senci. Držim se namreč

stare navade in zelo pogosto pijem ciber z rdečo voščeno gobo cera , ki jo na drobno narežem in posušim.

Ciberje namreč neke vrste pijača, ki jo pripravimo tako, da damo v vrelo vodo tri suhe cerove liste. Ko malo povre, odstranimo in pokrijemo, ohlajeno pa precedimo. Nato dodamo črno vino sajuc, ki mora biti v razmerju 1:1.

Ciber so pili predvsem možje ob zimskem času. Piti so ga začeli ob

zimskem kresu, končali pa ob pustu. Pili so hladnega in vročega. Pomagal naj bi preprečevati in zdraviti zimske bolezni. Verjeli so namreč, da jim bo cer, ki ohrani suhe liste tudi med zimo, pomagal, da ostanejo zdravi. Ko damo v vrelo vodo liste, dodamo še za želodovo kapo prahu cerove voščene gobe, ki jo zdrobimo v možnarju, ali pa narežemo na tanke delce. Pravo ime cerove voščene gobe je pološčenka, ki raste pa na vseh odmrlih hrastih in štorih. Velja namreč za univerzalno zdravilo, ker lajša bolečine, pomaga proti tumorju in deluje kot antibakterijsko sredstvo, krepi pa tudi spolno moč. Zdravilna je samo enoletna goba, stare pa zavrže,

­

Leskov kruh

Leskov kruh so pekli nekoč samo na dan po pomladanskem kresu. Ime pa je dobil po leskovem lesu, s katerim so kurili krušno peč. Testo so zamesili z ajdovo in koruzno moko v razmerju 5:1 ter vodo, kvasom in soljo. Leskov

kruh je moral imeti okroglo obliko. Preden so ga dali v peč, so na površino testa v krogu (od sredine proti krogu) položili toliko leskovih palčk, kolikor je bilo družinskih članov. Pečen kruh so razrezali tik ob palčki, tako da je dobil vsak član svoj kos kruha in palčko. Kruh so pojedli ob delitvi, palčko pa je posameznik lahko vrgel kamorkoli, in sicer v hlev, vrt, klet, njivo, ognjišče ali kam drugam. Ko sem o leskovem kruhu govoril z dehnarjem,

mi je povedal, da je bil to zelo star običaj, ki ga v sosednji Benečiji niso poznali. Pekli so ga samo staroverci, da bi s kresom dobili vase tudi nekaj tistega kresnega ognja, ki jim bo pomagal čez celo leto, vse

do drugega kresa. Po prvi svetovni vojni pa so žal ajdo tu opustili, bodisi zaradi primanjkovanja semen bodisi zato, ker ni več dobro rodila. Je pa res, da so jo mladi odklanjali. Tako je tudi leskov kruh šel kmalu v pozabo kot tudi mnogo drugih stvar

Spreganca

Ob poletnem kresu so ženske spekle še spreganco, ki je bila kot neke vrste štrudelj, a mnogo boljša.

Testo je bilo enako kot za gobanco, le da so uporabili belo in ajdovo moko. Nadev pa so pripravili iz mletih lešnikov ali orehov, jajc, medu in skute. Ko so testo razvaljali, so nanj nanesli nadev in ga poravnali. Polovico testa so začeli zavijati z ene, drugo polovico pa z druge strani. Na sredini med dvema zavitkoma pa so, tesno drug ob dru

­gem, izmenično vstavljali suhe hruške, jabolčne krhlje in suhe razkoščičene češpe, vmes pa še liste luiže( citronka ali limona).

Naj te še opomnim, da so suho sadje predhodno namočili v sladkem vinu. Preden so jo dali v peč, so jo premazali z rumenjakom.

Spregancoso jedli več dni, ponudili pa so jo tudi sorodnikom, če so prišli takrat na obisk-

Ob poletnem kresu so pripravili znižnoin truščno

Znižno so pripravili zjutraj, in to z vodo, soljo, drožjem

3in belo moko. Vse skupaj so potem zamesili v testo in ga pustili, da je vzhajalo. Čez čas so ga razvaljali v krog, za debelino svinčnika, in iz sredine navzven z nožem vlekli črte, da je nastalo “sonce”. Z ognjišča so odstranili pepel, ga obrisali in nanj položili sonce”. Za tem so ga pokrili s kovinskim kropnikom in zasuli z ogljem. Ko je bila znižna pečena, so jo razlomili po črtah in jo na tešče pojedli. V primeru, da je je kaj ostalo, so jo razdelili med živino.

Truščno

so pripravili pred odhodom h kresu, in sicer tako, da so najprej v kropu skuhali liste lajhne ( laboda )jih nato odcedili in sesekljali. V ponvi so segreli maslo, dodali sesekljan česen in liste lobode ter vse skupaj pražili. Med mešanjem so dodali še sol in poper, čez čas pa še skuto. V drugi posodi so na masti

pražili ajdovo moko. Ko je zadišalo po prežganju, so dolivali vrelo vodo, vendar le toliko, da so nastale grudice. Ko so bili žganci kuhani, so jih dali na sredino sklede, okoli pa že pripravljeno lajhno ( labodo)

Dobnjak

pripravimo tako, da najprej v vodi kuhamo suhe hruške in nekaj cvetov koromača. Omenjene hruške so imele posebno ime, ki pa sem ga žal pozabil. Ko so kuhane, jih vzamemo iz vode in razrežemo na koščke. Narezane hruške nato damo zopet v vodo, ki ji dodamo še žlico medu, jajce, ajdovo in belo moko ter za konec še sol po okusu. Zmes dobro premešamo in odstavimo. Nato v ponvi segrejemo maslo. Ko se maslo dobro segreje, v ponev vlijemo

prej omenjeno zmes, ki jo enakomerno poravnamo in spečemo na obeh straneh. Pečeno jed damo na krožnik in jo razrežemo na tri dele.

Dobnjakov spečemo le toliko, da dobi vsak družinski član enega.

Ob zimskem kresu so staroverske družine pripravile sevko. Zanimivo je, da še danes ne vemo, ali je prevzela jed ime po jabolki sevki ali obratno. Pripravimo jo tako, da najprej v eni posodi pripravimo tekoče testo z mlekom, maslom in belo moko. Jabolka olupimo in jih razrežemo na koščke ter damo v drugo posodo z vodo, ki ji dodamo še med in nekaj listov mete. Posodo nato pokrijemo in kuhamo toliko časa, da nastane kaša. Za tem vanjo počasi ulivamo že prej pripravljeno tekoče testo ter mešamo, dokler jed ni kuhana.

Tri dni po pokopu umrlega pa so pri pokojnikovi hiši spekli kruh, ki so mu rekli

grban

Pripravili so ga iz bele in ajdove moke, v katero so zamesili vodo, mleko, jajce in med ter suhe ali sveže češnje,ki so jih predhodno namočili v medeni vodi in jih razkoščičili. Dobljeno krušno testo so nato pokrili in ga pustili vzhajati na toplem. Kasneje so ga ponovno pregnetli in iz njega naredili toliko kroglic,

kot je bilo družinskih članov oziroma še eno več za pokojnikovega zduhca. Kroglice so nato zložili v okrogel pekač. Ko se je testo ponovno dvignilo, sopovršino premazali z rumenjakom in spekli.

Vsak družinski član je dobil svojo pečeno kroglico, zduhčevo

Obredne pijače

Dehnar je opozarjal, da bo treba z izdelovanjem močeradovca

nekaj postoriti, in sicer glede lovljenja močeradov, saj so namreč ugotovili, da je teh živali vsako leto manj. Zato so se dogovorili za način, ki je bil za mo

čerade prizanesljivejši, in sicer da so jih po “izrabi” zopet vrnili v naravo. Obešanje za rep pa je bilo prepovedano.

93

Oglarc

so pripravili iz 2 delov črnega vina; cenjen je bil merlot; 1 dela lipovega ali kostanjevega medu in 1 dela žganja, v katerem se je nekaj dni močil košček suhe korenike košutnika, ki so ga pred mešanjem odstranili.

Po pripovedovanjih nekaterih naj bi gun izdelovali tako, da so v močeradovc

dodali še rdečo mušnico in pasjo smrt (volčja češnja, lat. Atropa belladonna

). Pri pitju so z njim ravnali bolj previdno. Vse te pijače, in sicer

močeradovc, oglarcin gun, so pripravljali in pili le moški, v zelo redkih primerih pa tudi ženske. Seveda so jih pile tudi nekatere ženske, a le na skrivaj.

Zeleni močeradovec

Priprava močeradovca je bila pravi obred. Pripravljali pa so ga pred prvo vojno nekje na Ostrožniku in v Čančah. V bakreni kotel so dali močerade, tako da iz njega niso mogli, in jih polili z žganjem. Čez dobri dve uri so močerade odstranili, žganje pa prelili v steklenico. V kotel so potem postavili druge močerade in ga na ognjišču nekoliko pogreli. Na močerade so nato posuli že prej pripravljene pelinove liste, ki so jih premešali s kuhalnico. Toplota močeradom ni prijala, zato so se

zvijali in silili navzgor. S kuhalnico pa so jih porivali navzdol in jih mešali med liste. Ko so listi postali temno zeleni, so močerade pobrali iz kotla in jih na žerjavici spekli, da so zogleneli. Pelinovo listje pa so dali v žganje in ga dobro premešali. Čez 33 dni so žganje precedili in močeradovec je bil pripravljen. Možje so ga pili tudi ob zimskem kresu, na katerega so, preden so ga prižgali, vrgli zoglenele močerade. Menda so vplivali na moč sonca in lune ali nekaj podobnega. Pač vraža, kot vse druge.

Čemaž

Dehnar( verski vodja) je zelo pogosto jedel čemaževo frtaljo. Naredil jo je tako, da je liste čemaža sesekljal, dodal jajce, nekaj soli in malo mleka. Vse je nato zmešal in zmes vlil v ponev z vročim maslom. Zmes je še poravnal čez celotno ponev in popekel na obeh straneh.

Čemarževo frtaljoje jedel kot zdravilo za zajtrk ali večerjo. Opoldne pa je pogosto jedel kuhano čemaževo listje, ki ga je sesekljal in zaužil kot solato, zabeljeno s kisom, oljem in soljo. To je jedel od pomladi do jeseni. Vendar le mlade liste. Poleti ga je požel, da so do jeseni pognali mladi listi.

Črni rog pa je bil tudi zdravilo. Pri nas v Čančah se je ohranil star recept za izdelavo zdravila črni rog, ki so ga uživali v zimskem času pri vsaki hiši vRutih, da so ohranjali moč in se tako borili proti zimskim boleznim, ki so vsako leto pobrale največ otrok in starcev. Zdravilo pripravimo tako, da volovske rogove dobro prekuhamo in osušimo. V notranjosti in po zunanjosti jih nato dobro premažemo s sokom bezgovih jagod. Jeseni dozorele in sveže bezgove jagode naberemo in jih dobro premečkamo, da vse počijo, nato pa jim dodamo med v razmerju 1:1. S to snovjo so potem napolnili rogove in jih na vrhu zalili z

voskom. Ko se je vosek strdil, so rogove položili v hladen

prostor. Pozimi so ga jemali dnevno, in sicer odrasli eno

žlico, otroci pa eno žličko.

Lintvernik

so pripravljali zlasti neporočeni možje oziroma strici, ki so ga pili ob njihovih pogostih srečanjih. Kot vem, ga je vsak stric naredil po svojem okusu, le da so bile sestavine pri vseh enake. Naš stric ga je vedno pripravil po istem receptu, ki ga je imel napisanega na kletnih vratih.

Za njegovo pripravo je uporabil liter lintvernih jagod ( lampijonček, lat. Physalis francheti ) , ½ litra medu, 2 veliki žlici sesekljanega grenca (urhovke, vrednik, lat. Teucrium chamaedrys ), ¼ litra svežega grozdnega soka črne katanje (amerikane) in liter žganja.

Lintvernik pripravimo tako, da lintverne jagode zmečkamo, dodamo med, grenc, katanjin sok in žganje. Zmes nato dobro premešamo, posodo pokrijemo in jo damo v klet, in sicer od polne do polne lune. Zmes nato najprej precedimo skozi cedilo, potem pa še skozi tanko laneno krpo. Ko ga damo v steklenice, ga lahko že pijemo. Posebno dober lintvernik

pa je bil tisti, ki je bil star več let.

Brstnik

Testo zanj so naredili enako kot za potico. Ko so ga razvaljali na debelino prsta, so ga razrezali na velikost okroglega pekača ali kozice in ga dali na namaščeno dno. S preostalim testom so naredili 3 cm debelo klobaso , ki so jo speljali po robu pekača in ga nato napolnili z že pripravljenim nadevom. Osnova za nadev je bilo naribano testo, ki so ga skuhali v kropu in precedili. V ohlajenega so dali še sladko skuto, smetano, suhe razkoščičene češnje, ki so jih namočili v žganje z medom, ter stepen beljak dveh jajc, sladkor in

zdrobljene luižine liste. V rumenjake so zamešali še mlete orehe in makova zrnca, zmes pa so nato enakomerno polivali po celotni površini

brstnika Pekli so ga toliko časa kot štrudelj in ga nato rezali

od sredine proti robu v trikotnike. Ko so ga jedli, pa so zraven vedno pili ječ

Žmjk

je v osnovi tenfan ( pražen) krompir. Pripraviti ga je potrebno z veliko količino šalotke, ki jo pražimo na maslu in ji dodamo narezan kuhan krompir. Ko je spražen, mu dodamo veliko skodelico vrhnjega, ki nastane na vrhu

skisanega mleka, preden ga damo v pinjo. Na koncu krompir še dobro premešamo in ga ponudimo.

Jed je zelo dobra.

Žompa

Za pripravo žompe so potrebovali zelo ostro pšenično moko, ki so jo prav za to jed mleli naši mlinarji na Idriji. Bila je bolj groba od današnje, ki jo

imenujemo ostra moka ali zdrob. Poleg tega so potrebovali še ajdovo moko, suhe koromačeve cvetove, maslo, šalotko, sol in vratovino.

Vse skupaj so nato osolili, dali v debelo črevo in posušili.

Postopek kuhanja žompe pa se je odvijal tako, da so najprej v topel bakreni kotel dali domače maslo.

Presajeno pšenično ostro moko (zdrob) in ajdovo se je uporabljalo v

razmerju 1:1. Ko se je maslo stopilo, so v kotel vsuli celotno

količino ostre moke, ki so jo neprekinjeno mešali s polentarjem. Ko je rahlo porumenela, so ji dodali še ajdovo moko in nadaljevali z mešanjem. Konec mešanja je določil kuhar, ko je v kotel dodal še žlico koromačevih cvetov. Pomočnik je nato prinesel slan krop, ki ga je kuhar ob mešanju postopoma ulival v kotel.

Žompaje morala biti bolj gosta, a ne tako kompaktna kot polenta, ampak bolj drobljiva. Ko je kuhar ugotovil, da je kuhana, je kotel snel in ga postavil na rob ognjišča. Pomočnik je narezal vratovino na manjše kose in v veliko ponev dodal maslo, na katerem je najprej spražil sesekljano šalotko in nato

še vratovino. Kuhar je žompo razdelil na lesene krožnike, jo poravnal s polentarjem ter z večjo leseno žlico na debelo in po celotni površini polil pripravljeno cvrtje. Zapriseženi so se posedli okoli mize,

na čelu pa je bil župan. Pomočnik jim je najprej prinesel vrčke grenko­sladke tekočine, s katero so nazdravili.

Regratova pivska frtalja.

Jo zelo rad jem, ker greni. Spomladi je nežna, zato jo bolj

redko pripravljam.

Kako pa jo pripraviš?

Divji regrat nabereš; danes sem ga sicer s težavo dobil; očistiš in opereš. Potem ga je potrebno še na drobno sesekljati in dati v posodo. Vanjo dodamo še eno ali dve jajci, sol in poper ter zamešamo. Narežemo špeh, ki ga spražimo v ponvi. Ko so ocvirki rumeni, dodamo še sesekljan česen, vendar kmalu ulijemo nanj zmes in jo poravnamo. Ko je spodaj pečena, jo obrnemo. Ko je pečena še druga stran, jo zvrnemo na krožnik, razrežemo in že je pripravljena za jed. Seveda se ob njej prileže kakšen kozarec vipavca

  • Share/Bookmark

Staroverstvo v Posočju

Iz nevidne strani neba

Zadnjič sem naletel na googlu na knjigo Iz nevidne strani neba, ki jo je napisal Pavel Medveščak in jo je izdala SAZU, oddelek za arheologijo. Zanimivo branje. Knjiga je v celoti objavljena na spletu.

Gre za opis stare vere, ki se je do nedavnega ohranila v tolminskih grapah in se je zaradi tajnosti, ustnega izročila in odmaknjenosti grap od kulturnih in civilizacijskih tokov še ohranila, vsaj v obdobju, ko je avtor z intervjuji in pogovori zbiral staroverske resnice po koščkih pred štiridesetimi leti. Za bralca je zanimivo, kako vera pojasnjuje celovit pristop (holistični), kjer je neživa narava v bistvu tudi živa in ima elemente indijanskega animalizma. Opisan je pomen kamnov, ki so poznani iz neolitskih kultur in iz katerih je dr. Pogačar Marko razvil celo znanost pomena kamnov kot akupunkturne točke, ki so pomembne za zdravje Zemlje. Na stečiščih tročanov so staroverci govorili o kačji meji, medtem ko Pogačar uporablja izraz zmajeve črte, oz. osi. Vrhovno božanstvo je bila velika mati, ki so jo imenovali Nikrmana in je bila prisotna povsod. Posvečenim se je občasno prikazala v poljubni obliki iz narave ( oblaki, drevo, odsev v vodi in podobno). Sestavljali so jo trije elementi, ki so tvorili tročal ( ogenj-sonce , voda, zemlja ). Če pa je nastopal še četrti element zrak, so govori o nadalni manifestaciji božanske moči, ki so jo imenovali Bog dej. V obliki trikotnika, to je trojnosti, so gradili tudi hiše. Pravokotnik je bil sestavljen iz dveh trikotnikov, Za hišo so postavili dva temeljna kamna in na osnovi teh dveh postavili tretjega , imenovanega Binkl ( der Winkel). Verjeli so v sveta drevesa (hrast je imel poseben pomen), skrivnostno moč vode ( razni tolmuni), moč jam, brezen in gora, kamnov, skal. Častili so kačje glave ( izdelane iz kamnov) in so se sami imenovali kačarji. Božanskost kač poznamo tudi pri nekaterih indijanskih kulturah, vendar je za staroverce pomen kače predvsem kot simbol zemlje, ki je pomemben element troča ( trojice), saj kača z večnim plazenjem simbolizira element zemlje. Poznali so več svetov; zemeljskega, podzemeljskega in nadzemeljskega, ki pa je bil sestavljen iz več podsvetov. Podobno kot stari Egipčani so častili rodnost in rodne cikluse, to je letne čase. Prisegali so na lunin koledar. Ker je njihovo verovanje temeljilo na trojnosti, so posebno slavili dneve ali leta, ki so vsebovali število tri. Npr. niso praznovali petdesetletnice ( Abrahama), pač pa 39 letnico, vsaj vsebuje več trojic ( 3 + 3×3 ).

Njihov verski in posvetni voditelj se je imenoval dehar, ki je še za čas svojega življenja pripravljal naslednika in na njega prenašal vedenje in znanja. Posvetovalni organ doharja (vrača) so sestavljali trije posvečeni možje, ki so se menjali po poteku mandata. Za kaznovanje nepokorščine so imeli tudi trojko , ki jo je določil dehar in se je imenovala črna vahta. Po odobritvi deharja in strinjanju posvetovalne trojice posvečenih, so člani črne vahte svoje delo opravljali v tajnosti. Niso poznali usmrtitve, pač pa pohabljanje z udarci kolov.

Stara vera je v odročni skupnost delovala tajno in navzven se staroverci niso razlikovali od večine. Celo krščanske obrede so navidezno sprejemali, saj je dehar ocenil, da se glede na razmerje sil ohrani njihova vera le z navidezno potuhnjenostjo in strogo tajnostjo.

V nadaljevanju pa bom opisal njihova orodja za manifestacijo božanske moči, njihove jedilnike za posebne svete namene , obredne pijače ( halucinogene), kajenje halucinogenih rastlin, zdravilne rastline ter načine zdravljenja z rastlinami, s polaganji kamnov, borba proti toči in obred za deževje v sušnih obdobjih v obsegu, ki je dostopno v knjigi. Vendar bo vse to opisano v naslednjih poglavjih, saj imam veliko znancev, ki me opozarjajo, da ljudje ne želijo dolgega branja in je njihov maksimum dolžina teksta na twiterju.

http://iza2.zrc-sazu.si/sites/default/files/ISBN9789612548490.pdf

  • Share/Bookmark