Vnosi v kategoriji 'Znanost' ↓

Rdeči alarm

Ko se vremenarji zmotijo

Vsakič, ko se meteorologi zmotijo ob napovedi rdečega alarma, si oddahnem in sem vesel njihove zmote, še posebno, če sem zajet v cono rdeče barve.

  • Share/Bookmark

Evtanazija ali umor?

Slovenska, posebno še strokovna javnost, se bo morala končno spopasti z dilemo: Ali ima človek pravico do dostojne smrti?

Večina javnosti je naklonjena evtanaziji, seveda ob pomislekih zlorabe tega instituta. Napredne evropske države so že odstopile od dogme katoliške vere, da je Bog ustvaril življenje in da ga le on lahko tudi vzame. Svetopisemske tegobe Joba so razlagali kot »skrivnostna so božja pota« Bolj ljudski teologi so temu dodali: Vsakemu Bog naloži križ, ki ga lahko nosi. Hudotrpečega so potolažili, da ima morda Bog z njim posebne namene ( namenjena mu je boljša pozicija v nebesih) in so zato zanj življenjski testi zahtevnejši.

Seveda pa so skoraj vsa verstva strogo prepovedala samomor kot bljižnica do nebes. Prvi kristjani so prav iskali mučeniško smrt po zgledu Kristusa in so se zoperstavljali do konca

takrat veljavni doktrini mnogoboštva. Bolj kritični so težko smrt povezovali z grešnim načinom življenja. Zgledno življenje in težko smrt so povezovali z besedami: Kaj vemo, kaj ima ta človek vse na duši!

Z indijsko filozofijo ponovnega rojevanja smo evtanazijo obsojali kot način zapravljanja priložnosti očiščenje starih grehov iz preteklih življenj za vstop v nov krog reinkarnacije.

Pri nas je že dolgo znano, da ljudem na aparaturah ne omogočajo vegetiranja, pač pa ga čez čas odklopijo iz naprav za vzdrževanje biološkega bivanja. To se zgodi ponavadi ponoči. O tem se ne govori. O odklopu se odločajo zdravniki neformalno po testih, ki kažejo na neaktivnost možganov. To dejanje je pravzaprav pasivna evtanazija.

O aktivni evtanaziji pa se ne govori. V analih kriminalitete so tudi primeri, ko so zdravniki pomagali umreti pacientu na osnovi zahtev, podkrepljenih z denarnimi nagradami, ustreznemu zdravniku. Sodišče je takšna dejanja obravnavalo kot umor.

Zadnji dogodek v UKC, ki najbrž ni prvi, je ponovno odprl dilemo o dostojni smrti. Preiskava bo najbrž pokazala, zakaj je v tem primeru sploh šlo. Za mene so pomembne okoliščine. Če se je zdravnik odločil za smrtonosno injekcijo na osnovi zdravstvenega stanja, prognoze bolezni in na zahtevo bolnika, je etično vprašanje , ob katerem zdravnik mehkega srca ne more ostati ravnodušen. Morda ste gledali film s Clintom Eastwoodom Punčka za milijon dolarjev? Če pa je to dejanje opravil na zahtevo svojcev, za ustrezno nagrado, pa je dejanje vsaj koruptivno.

Je pa prav, da se ponovno prevrednotijo stališča in zakonske podlage do dostojne smrti. Sam evtanazijo podpiram, vendar z legalizacijo in vgrajenimi mehanizmi za minimalno zlorabo.

Že zato, da ne bo dostopna samo tistim bolnikom, ki imajo 3000 evrov za koriščenje tovrstne usluge v Švici.

  • Share/Bookmark

Koprivino vino – alkoholni napitek iz koprive

Iz lekarne Strica Marča

Po ideji za regratovo vino, ko se cvetove prekuha v vodi , doda sladkor in kvas, ter se vsebina prepusti alkoholnemu vretju, sem poskušal pripraviti koprivin alkoholni napitek.

Običajno se koprive namaka v alkoholu v stilu » travarice« ali pa se jih namoči v vinu. Takrat govorimo o koprivinem vinu. V svojem poskusu sem izhajal iz kopriive in slafkorja, z desetdnevnim alkoholnim vrenjem na » drožah« , kar se uporablja tudi v vinarstvu pri pridobivanju rdečih ali oranžnih vin. Vinarji govorijo o maceraciji.

Recept.

Nabral sem dobrih 300 g svežih, zdravih kopriv in jih najprej opral v vodi. Narezal sem jih na manjše dele in jih s paličnim mešalnikom zmiksal na male koške. Za to opravilo bi bila odlična mesoreznica. Miksal sem z malim dodatkom vode. Vsebino sem zlil v petlitersko posodo, dopolnil z vodo do skupne vsebine 1,5 litra. Dodal sem raztopljen kvas ( pol vrečke za peko kruha na kruhomatu) in dobro premešal. Še prej sem dodal cca 300 g sladkorja. Skušal sem z dodatkom sladkorja simulirati mošt, saj deluje sladkor tudi kot konzervans, ki preprečuje značilno gnitje kopriv. Posodo sem pokril z servetom, da preprečim padanje prahu in drugih nečistoč. Za samo vrenje je zaželjen temnejši prostor, konstantne temperature. Vsebino sem dvakrat dnevno premešal. Že po dveh dneh sem zaznal značilen vonj alkoholnega vretja in obletavanje vinskih mušic. Značilnega vonja gnitja kopriv nisem zaznal. Po desetih dnevih sem vsebino precedil in stisnil skozi platno. Dobil sem rumeno zelenkasto vsebino, podobno jabolčniku. Nalil sem jo v plastenko in počakal dan ali dva, da se zbistri. Ostanki koprive niso kazali znakov gnitja.

Dobljen napitek je podoben temnejšemu jabolčniku. Tudi okus je podoben jabolčniku ali hruškovcu, ki so ga včasih na kmetih stiskali iz tepk. V okusu se zazna trpkost in značilnost koprive. Ocenjujem , da je kar precej močan in da vsebuje alkohola preko 12 %.

Mislim, da bi na takšen način lahko predelali marsikatero zdravilno zelišče. Dolg čas maceracije ( 10 dni) je dovolj, da se izlužijo vodotopne snovi in istočasno alkoholno vrenje tudi priložnost, da se pijača navzame tudi alkoholno topne komponente zelišča. Kot vam je poznano, je že dvodnevno namakanje koprive v vodi dovolj za pripravek sredstva za zatiranje uši ali za zeleno gnojenje.

Napitek je še vedno stabilen . Vsak dan naredim požirek ali dva.

  • Share/Bookmark

Neenotna stroka v pravni državi

Kako naj sploh funkcionira pravna država, če imamo pri razlagah zakonov toliko strokovnih mnenj, kot je strokovnjakov. Celo o zadevah, kjer je velika stopnja enotnosti, neki drugi strokovnjaki pravne stroke v Bruslju ali Stasburu odločijo drugače. Celo pri funkcioniranju temeljnih principov so v primeru Janeza Janše strokovna mnenja različna in to uglednih pravnikov (dr. šturm, dr.dr. Jaklič, dr, Toplak, dr. Pirnat, dr. Ude, dr. Pirnat, dr. Ribičič…), ki niso v vlogi branilca ali tožilca. Pa pustimo ob strani obsodbo o zadevi Patria, ta naj teče svoj pšravniški krog. Govorim o pravnih dilemah o tem, ali je lahko pravnomočno obsojeni poslanec, ali je lahko predsednik vlade.

Pri vseh teh pravnih zagatah me pravo kot stroka ne prepriča. Da se obtoženec brani, da zanika dejstva, da se ne strinja z razsodbo, da je jezen na sodno vejo oblasti, je še nekje razumljivo, saj gre za prizadetega človeka.

Da pa se lahko največje pravne avtoritete do te meje spolitizirajo, je grozljivo. To je dokaz, kako je stroka vpeta v interese dnevne politike in se čuditi, da so visoko izobraženi sodniki obsojali čarovnice, komuniste, razredne sovražnike po svojem prepričanju, po navodilih politike, po diktatu ulice.

  • Share/Bookmark

Napredek je viden

Danes človek živi boljše, kot je kdajkoli v zgodovini. Vsaj velika večina. Ni lačen, je na toplem, oblečen je in ima svoj kotek. Z izumom anestetikov se je izognil hudim telesnim bolečinam.

Še klošarju je bolje. Na Karitasu se oblači. Topli obrok dobi v javni kuhinji,. V skupnih prostorih se lahko pogreje. Če pobrska po kontejnerjih, najde marsikaj uporabnega. Včasih tega ni bilo.

Le lahka in hitra smrt je še vedno previlegij.

  • Share/Bookmark

V boj proti tajkunom!

V času 2. janševe vlade je bila tajkunizacija eden od vidikov privatizacije in umika države iz gospodarstva, na vrhuncu. Seveda tudi zato, da bi menežerji spremenili svoj položaj direktorja v dednega. Zadosten pogoj pa je bila obilica poceni denarja v bankah.

Pa je prišla svetovna kriza. ki je počasi potrkala tudi na naša vrata. Borzni zlom je špekulantom požrl del premoženja in krediti, ki so bili zavarovani z delnicami, so postali nasedle naložbe bank. Z zaostrovanjem krize , ko je prišlo do splošnega zategovanja pasu, so ljudje spoznali, da so v tranziciji ostali praznih rok in da se je peščica izbrancev nesramno omastila. Politika je zaznala ta trend in ga skušala zajahati s splošno gonjo proti tajkunom. V tej ljudstvu všečni akciji se je še posebno izpostavil bivši gospodarski minister dr. Lahovnik. Bankam so prepovedali obnavljati revolving kredite, še posebno tistim, ki so veljali za nesporne tajkune. Da bi uničili Bavčarja, Šrota, Zidarja, Tovšakovo… nam ni bila nobena cena previsoka. Pa četudi smo morali uničiti velika, nekoč cvetoča podjetja. Kramerjevo nagrado smo hoteli zadržati brez pravne podlage. Ko pa nam to ni uspelo, smo sprejeli zakon za nazaj in jo mastno obdavčili. In zopet smo izgubili tožbo na sodišču . Kramar bo dobil povrjen davek z zamudnimi obrestmi. Inciator gonje, bivši minister pa nič. Tudi o nadzornih svetih, ki so podpisovali te pogodbe, niti besedice.

Poleg izgube jugoslovbanskega trga je za gospodarsko stagnacijo bila kriva tudi tajkunizacije, ko smo uničevali večje sisteme in jih nato privatizirali. Ko pa je privatizacija prišla v zaključno fazo, smo v času splošne krize pokopavali gospodarske imperije tajkunov zgolj zato, da bi njih uničili. Vsak laik ve, da prezadolženo podjetje najlažje spraviš na kolena tako, da mu zapreš finančno pipico in da po možnosti za svojo sanacijo ( bank) posesaš še tisti del denarnega toka, ki je nujen za reprodukcijo.

Slaba banka bo v primeru, da ne najde pravega kupca, z reprogramiranjem dolgov podaljševala življenje zastavljenih podjetji in posredno reševala tajkune.

Privoščljivo smo pisali in se zabavali , ko je prišel v težave Rigelnikov imperij. Sedaj ga bo očitno reševala slaba banka in ga morda celo rešila.

Pravzaprav smo Slovenci homus politikus. Politični cilj je bil uničenje socializma, sindikalizma in samoupravljanje. S tranzicijsko zakonodajo smo sprostili lov na premoženje. Propad večjih industrijskih gigantov je bila le kolerantna škoda. Ko so nam prerasli tajkuni ćez glavo, smo uničili njihova podjetja, kar se je seveda poznalo v padcu gospodarske rasti.

Zardi vračanju moralnim načelom smo protikorupcijsko histerijo prignali tako daleč, da praktično ne bo več poslovneža, ki bi upal tvegati in za pridobitev poslov kaj podmazati. Pod krinko čistiunstva se užaljeni deležniki javnih razpisov izživljajo tako, da izpodkopavajo vsako akcijo s pritožbami in s plačevanjem medijskih lobijev za emocionalni pritisk na državljana.

Pri nas je razvita demokracija. Prednost dajemo politiki pred pragmatičnimi cilji, pa četudi pomendramo vse za seboj.

Za popravo krivic smo sprejeli zakon o denacionalizaciji, ki ga po velikodušnosti EU ne pozna. In pri tem nam ni mar za nove krivice. Za izbrisanje sledov socializma smo s privatizacijo uničili tudi najboljša podjetja (Iskra, Smelt, Metalna, Hidromontaža. Litostroj…). Za izbrisanje sledov socializma bomo odprli vse arhive, da sistem demoniziramo, pa četudi se marsikateri sodelavec udbe ( v tujini in doma) najde kot kolateralna žrtev. Po napadu na tajkune so danes v veljavi strogi etični standardi. Ni važno, če bomo s tem zatrli tudi poslovnost. Morda ni daleč čas, ko se bo Protikorupcijska komisija začela ukvarjati z našimi izvoznimi podjetji in iskati odgovore na vprašanje: Zakaj je Škrabec dobil posel v Makedoniji ? Zakaj je Helios dobil posel za Lado? Zakaj se Krka tako dobro drži v Rusiji?

Pa naj še kdo reče, da pri nas ni razvita politika. Skoraj tako, kot nekoč pri Kitajcih. Ko so pobirali koloradske hrošče, so jih vsi. Ko so preganjali miši, so jih vsi. Nekateri so v tej gonji našli poslovno priložnost in so miši gojili, saj so za vsako ubito dobili nagrado.

  • Share/Bookmark

Poplave, plazovi – do kdaj še?

„Vreme se spreminja“, ugotavljamo sami. „Klimatske spremembe so že tu“, zatrjujejo meteorologi.

Z žalostjo spremljamo vsakoletne poplave in številne ogrožene. Plazovi odnašajo idilične hiške na robu gozdička. Ker tudi sam živim v idiličnem okolju poleg reke, s strahom spremljam vremensko napoved in ob malo močnejšem deževju spremljam meritve avtomatskih postaj v zgornjem toku reke.

Stoletne vode postajajo desetletne in desetletne se ponovijo skoraj vsako leto.

Na področu poplavljene ogroženosti se v samostojni Sloveniji ni praktično ničesar postorilo. Še tisti programi, ki so tekli v Jugoslaviji, so se ustavili. Aktivnosti so prepuščene lokalnim skupnostim. Protipoplavni ukrepi z gradnjo razlivnih področji so obstali na mrtvi točki, ker pač kmetje niso pristajali na projekt,da bi njihove njive postale razlivno področje.

Z rušenjem črnih gradenj na poplavnih in plazovitih področji se nihče resno ne ukvarja. Bolj pomemben je bazen Jakličeve hiše, ograja jankovićevega gozdička ali pa obnova hiše elektromenežerja Turka, saj se tu nabirajo točke političnega obračuna.

Minister za okolje in prostor, pa četudi je to Omrzel, bi se moral angažirati, da se izdela kataster ogroženosti in plan ukrepov, tudi s preselitvijo prebivalcev, če so rešitve sanacije okolja predrage ali nemogoče. In za ta projekt naj naši lobisti zboksajo evropska sredstva.

Vlada naj začne vladati vsaj na tistih področjih, ki niso politično bojišče strankarskega boja.

Obiski poplavljenih področji, pohvala gasilcev in obljuba materialne pomoči ne rešujejo bistvo problema, ki se vsako leto ponovno kaže v bolj črni podobi.

Pravzaprav je presenetljivo, da je še vedno toliko ljudi, ki so kot prostovoljni gasilci pripravljeni delati za hvala lepa in to v času, ko se za vsak mig plača in ko je čas denar.

  • Share/Bookmark

Strokovna odgovornost-pogoj demokratičnega odločanja

Danes govorimo o korupciji. Šlager sezone. Otroci politikov bi morali biti brez služb, saj jim jih neposredno ali posredno zrihtajo vplivni starši. Včasih so cele družine delale v eni tovarni ( družbeni). V tujini so cele generacije policistov in vojakov, uradnikov in diplomatov, kjer so službe že skoraj dedne, pa nihče ne govori o korupciji. KPK je korupcijo tako podružabila, da je danes že vsak deležnik osumljen sistemske korupcije.

Plagiatorstvo diplom je potihnilo in je bilo aktualno le za politični obračun. Sestavili so računalniški program za odkrivanje plagiatorstva, ki pa ni ustavil prepisovalcev in plačljivih diplom, le cena se je malo povišala, ker bolj temeljito premetavanje stavkov zahteva malo več časa. Za enega mentorja in člana izpitne komisije ne vem, ki bi ga poklicali na odgovornost in mu morda odvzeli profesuro ali vsaj mentorstvo ( ki je plačano), saj so to ljudje, ki so na braniku strokovnosti.

V bistvu je pri nas ključni problem strokovne odgovornosti., saj stroka daje svoja soglasja za elaborate, ocene, recenzije , diplome… po liniji najmanjšega napora za ustrezno plačilo.

Vzemimo primer vodovoda na kliničnem centru. Nekdo je izdelal projekt za vodovod, nekdo je podpisal recenzijo. Dejstvo pa je, da tisti ni vedel, da tako razvejano omrežje ni mogoče razkužiti s toplo vodo v primeru npr. legionele v enem mahu in da bi moral predvideti deratizacijo etapno po etažah, po nadstropjih, z vgradnjo ventilov. Prav tako bi tisti, ki je svetoval dezinfekcijo s aktivnim klorom, moral vedeti, da gre za železne cevi, ki niso odporne na klor. Pa nič.

Poglejmo primer TEŠ 6. Od investicijskega elaborata, ki so ga pripravili strokovnjaki, je cena narasla od 600 miljonov na 1,4 miljarde. Pa to še ni konec.

Politik, bankir bereta elaborat. Verjameta ali ne verjameta stroki. Vmes prisluškujeta prišepetalcem, ki zaradi lokalnih ali drugi bolj prozaičnih interesov suflirajo svoje mnenje.

Danes imamo Inženirsko zdornico, Zbornico sodnih izvedencev, Stanovsko združenje cenilcev, Društvo inženirjev in tehnikov, društvo energetikov in še bi se našlo. Pa nihče ne spregovori niti besede o moralni in predvsem strokovni primernosti dokumentov, ki so pripeljali do strokovnih in finanćnih kolapsov.

Prav na primeru TEŠ 6 je lepa priložnost, da poišče stroka tudi strokovno odgovornost za napisane elaborate.

Že dolgo velja v bančništvu podobna situacija. Napišeš ivesticijski elaborat in zaprosiš za kredit. Bančni uslužbenci preigravajo številke. O realnosti imputa

pa bankirji poslušajo prišepetovalce. Vsak bedak že ve, da z elaboratom, ki bo prinašal pod 10 % dobička, ne hodi pred bankirja. Vsi smo se naučili postaviti Potemkimovo vas, Če neznamo sami, najamemo „zidarje“ z ugledom in referencam.

Od bankirja bi pričakoval, da bo najel strokovnjaka iz konkretnega področja in ga zaprosil za recenzijo. In od recenzenta pričakujem, da bodo vsaj vstopni podatki o tržnih možnostih, konkurenci, prodajnih cenah, cenah vstopnih surovin držali.

Kaj bi lahko storil poslanec v primeru TEŠ 6? Zeleni so proti projektu, ker gre za fosilno ogljikovo kurivo , emisijo toplogrednih plinov in splošno histerijo segrevanja ozračja. Na drugi strani pa je tradicija, zahteva lokalne skupnosti, delovna mesta, zaloge premoga, elektrićna samozadostnost. Pošten poslanec bi zahteval strokovno oceno o zalogah premoga, o stroških investicije, projekcijo cen električne energije v EU v naslednjih 10 letih, lastno ceno pridobljene energije.

Ko bi imel te podatke na mizi, bi se lahko odločal brez prišepetalcev.

Zato je za pošteno odločanje nujno zagotoviti strokovno odgovornost do te mere, da bodo podatki in ocene strokovno korektni.

Dokler ne bo dosežen ta osnovni pogoj, bodo lahko koruptivni priskledniki po mili volji polnili malhe in do takrat se bo lahko politična odgovornost vlade in poslancev ugotavljala le za potrebe političnih tekmecov.

Zadnji čas je, da se da stroki veljava in odgovornost. Brez političnega pritiska se ne bo zgodilo nič. Vplivni v strokovnih združenjih veselo“ služijo“ z elaborati, recenzijami, strokovnimi ocenami za naročnike z debelo denarnico, In to brez tveganja, da bi izgubili strokovne pozicije ali vsaj dobro ime. Izvedenska mnenja se kar po tekočen traku vrtijo okoli istih imen.

Brez strokovne odgovornosti je vsako priseganje na stroko prazno delo .

  • Share/Bookmark

Peterle – predvolilni rakov povratnik ?

Dvanajst let je minilo od domnevnega raka na prostati, ko je našega evro poslanca doletela ponovna nesreča. Rak kostnega mozga. In to tik pred ponovnimi volitvami za evropski parlament. Naš prvi predsednik vlade, ustanovitel SKS, zunanji minister in poslanec evro parlamenta je zaradi stresov v borbi za dobrobit Slovenije že drugič zbolel za rakom.

Do njegovega zdravja, družine in minulih zaslug bi ga morali počasi razbremeniti stresnih situacij in ga usmeriti v mirnejše delovno okolje. To si je vsekakor zaslužil.

Seveda se najdejo zlonamerni ljudje, ki trdijo, da tudi prvi rak na prostati ni bil klinično dokazan, saj naš vrli poslanec ni želel obremenjevati zdravstveno blagajno in si ga je pozdravil kar sam.

Za tokratni rak kostnega mozga pa je izvedel od „priznanega“ onkologa iz ZDA dr.Omuro. Iz zadnje številke Mladine izvemo, da gre za neko novo metodo diagnosticiranja raka in sicer za test Bi-Digital-O-Ring, kjer bolnik oblikuje s palcem in kazalcem črko O. In ta prsta skuša zdravnik razkleniti s svojima kazalcema ter tako oceni zdravstveno stanje pacienta. Mladina celo namiguje, da tega zdravnika naši onkologi ne poznajo in da strokovne članke objavlja kar v svoji reviji.

Seveda se lahko Peterle odloči za alternativno obliko zgodnjega odkrivanja in zdravljenja, vendar pa kot javni delavec naj to ne propagira v vseh revijah preko intervjujev , saj lahko daje tako resnim bolnikom lažno upanje in jih odvrača od znanstveno priznanih metod odkrivanja in zdravljenja tako zahrbtne bolezni.

  • Share/Bookmark

Kraljevski zapiski o Inkih

Založba Sanje je izdala prevod knjige Kraljevski zapiski o Inkih, ki jo je napisal Inka Garcilaso de la Vega. Knjiga je bila izdana leta1603 v Španiji. Ožji sorodnik zadnjega Inke je iz pripovedovanja sorodnikov in iz lastnih izkušenj napisal knjigo o Inkih. Sam je dobil špansko ime in od španskega skrbnika evropsko izobrazbo z znanjem latiščine.  Sama knjiga se lahko bere in me po stilu in načinu pisanja spominja na Valvasorja. Glede na rastočo zanimanje za kulturo Inko,  je branje zelo poučno in seveda verodostojno,  saj je praktično iz prve roke.

Peru so odkrili leta 1515 Španci.  Ob spoznanju,  da je v inkovskem cesarstvu ogromno zlata,  so kmalu organizirali odpravo,  ki je uničila to cesarstvo.  Beseda Peru je izum Špancev,  saj so Inki imenovali svoje kraljestvo Tahuantinsuju, kar pomeni štiri strani sveta.  Glavno mesto je bilo Cuzco,  po inkovsko Popek sveta.

Propad in usoda zadnjega kralja Zapa (vladar) Inke Atanualla,  ki je bil po mnenjeu avtorja tiran,  sta več ali manj poznana.

V krogih kraljeve družine je bila znana prerokba 8. kralja Huiracocha, ki je preko sanj in drugih znamenj napovedal le dvanajst kraljev, prihod bradatih mož z oblekami do tal in dokončen zaton imperija.  Zato so Inki dokaj apatično in vdano v usodo pričakali prihod Špancev.

Nekateri kratki povzetki o vsebini zapiskov.

Poreklo in začetek Inkov.

Ob jezeru Titicaca sta se pojavila moški in ženska, brat in sestra, ki sta trdila, da ju je poslal prosvetljevat neuko ljudstvo oče Sonce. Zaradi drugačne obleke, izrazito nategnjenih preluknjanih ušesnih mešičkov in znanja,  sta kmalu pridobila prve simpatizerje. Moški po imenu Manco Capac je učil moške kmetovanja,  gradnje hiš,  delave orodja in orožja,  namakalnih sistemov,  njegova sestra Paja Ocelo Huaco pa ženske gospodinjskih opravil, predenja, tkanja. Na mestu, kjer se je zlata palica z enim pritiskom zabila v tla do kraja, je prvi Inka postavil mesto Cuzco. Vsi dedni knezi ( prestolonasledniki) so se poročili s svojimi sestrami in če teh ni bilo, s svojimi sestričnami. Ni bilo zaželjeno mešanja krvi in pravi Inki so bili le potomci čiste kraljeve krvi. To je bila pravzaprav aristokracija,  čeprav so bili z rastjo imperija tudi mogočniki drugih plemen ali pa otroci ink iz mešanih odnosov.

Inkovski imperij je trajal po oceni različnih avtorjev od 400 do 600 let in je imel dvanajst kraljev.

Vsi kralji so osvajali sosednja plemena in jih priključili imperiju. Čeprav je bilo vojskovanje častno in za utrditev slave Inke pomebno dejanje,  so osvajali le zaradi zaščite in varnosti lastnega ozemlja ali pa zaradi usmiljenja Inke do sosednjih ljudstev,  ki so bila prikrajšana za blagre takratne civilizacije ( kako aktualno). Čeprav so zbrali za vojne pohode tudi po 60.000 vojakov,  so nasprotniku ponujali mir, njihove materialne in civilizacijske dosežke in šele na koncu je pelo orožje.

Seveda pa avtor rad poudari divjaštvo indijanskih barbarov pred prihodom Inke,  saj v opisu šeg in običajev poudarja kanibalizem nekaterih plemen z načrtno rejo otrok (z ujetnicami ) do 13. leta za zakol in predelavo v klobase. Pouči nas tudi,  kdaj so ljudji spekli in kdaj skuhali.

Verovanje

Pri Indijancih ni bilo transcedentnih božanstev, pač pa le konkretna, kot so kače, jaguarji, krokodili, mogočne gore, nevarne reke.  Z verovanjem v Boga Sonce avtor vidi pričetek enoboštva in pripravo neukega ljudstva za krščanstvo. Sonce je bilo deloma počlovečeno božanstvo, podobno Zeusu Njegova žena je bila Mesec. Služabnik enovita trojica Blisk, Strela, Grom. Nekateri so v tem trojstvu videli začetek Sv. Trojice, vendar avtor poudarja, da gre le za enega pomočnika, ki se lahko manifestira v treh odlikah.  Blisk je takrat, ko se zabliska.  Grom je takrat,  ko zagrmi in strela takrat,  ko kam udari.

Bogu očetu Sonce so postavljali razkošne templje,  okrašene z zlatom,  srebrom in dragini kamni. V vseh templjih so bili tudi vrtovi izdelani iz zlata, ki so do potankosti posnemali podobo narave.  Bile so zlate trave,  zlati metulji,  zlate rože,  zlate živali,  vse v naravni velikosti izdelane do podtankosti tako, da so na zlati koruzi bili vidni tudi zlati koruzni laski.

Bog stvarnik Vesolja Pachacamac po imenu se je spoštoval le notranje,  brez kakršnikoli manifestacij,  templjev in daritev.  Za njega  so rekli, da ne rabi ničesar,  saj je vse sam ustvaril.  Celo imenovati ga ni bilo dostojno.

Gradili so sončeve in mesecove templje.  Praznovali so praznik Sonca.  V tem času so bogu žrtvovali drobnico. Prvo jalovo ovco ali jagnje črne barve so žrtvovali obredno tako,  da so mi odprli prsi koš in še živemu iztgali drobovino. Na osnovi drobovine so preokovali bodočnost za prihodnje leto.

Posmrtno življenje

Smatrali so,  da je telo iz prsti in da je duša nesmrtna.  Dušo imajo tudi živali,  le da je ta le vegetativna in semzitivna,  brez racionalne komponente,  ki jo ima le človek.  Vesolje je iz treh delov:  Zgornji svet je nebo  kamor gredo po smrti dobri ljudje.  V doljnem svetu živimo.  Še nižje pa je svet pekla,  kamor pridejo grešniki. Inki so ga imenovali „nižji svet tam doli“.  Posmrtno življenje so dojemali podobno zemeljskemu,  le da je bilo brezmesno ( v smislu spolnosti).

Organizacija Imperija

Imperij je bil razdeljen na štri enote,  glede na lego glavnega mesta.  Vsak odrastel moški je dobil zemljo za obdelavo in hišo ter delovne obveze do kralja in boga. Deset družin je tvorilo dekurion,  ki je imela svojega upravnika.  Naslednja organizacijska enota je štela 50 ljudi, potem 100,  500 in 1000.  Upravnik petstotih je bil stotnik in tisočih general.  Upravnik je bil zadolžen za upravljanje ( skrb za polja, namakanje,  delovne obveznosti,  preskrba družin z pridelki iz drugih krajev, preskrba z volno in bombažem, gradnja namakalnega sistema in podobno) in za sojenje ter nadzor. V vlogi sodnika ni razsojal,  pač pa uveljavljal od Inke postavljene zakone.  Vsak je poročal nadrejenemu. Nadrejenemu pa je moral biti omogočen vpogled v staneje uprane enote podrejenega.  Zato so bile hiše tudi vedno odprte, saj je lahko nadzornik vstopil v njo kadarkoli, da je ocenil marljivost in red ter kaznoval malomarnost,  lenost in nečistočo.  V primeru, da je višji nadzornik opazil nedoslednost ( ali korupcijo) pri podrejenemu  nadzorniku,  ga je moral kaznovato strožje kot bi kršitelja,  saj se je od postavljenih pričakovalo več kot od slehernika.

Gospodarstvo

Prva tretjina se je odmerila za prebivalstvo, druga tretjina skupnosti in tretjina za boga.  Pridelki prve tretjine so bili za prebivalstvo, druge za uradništvo, dvor,  blagovne rezerve in za pomoč krajem,  kjer je primanjkovalo hrane.  Pridelki božje tretine so bili za preživljanje kralja in svetišč ter za blagovne rezerve.  Črede drobnic so bile v lasti Inke.  Volno,  bombaž in druge potrebščine so se zagotavljale prebivalstvu preko mreže skladišč.  Zanimivo je bilo shranjevanje živeža v posebnih kaščah.  Poznali so sušenje mesa na snegu tako, da je ostalo uporabno tudi leto dni v relativno vlažnih in toplih področjih.  Prebivalci so imeli delovno obvezo obdelovanja kraljevega in božjega zemljišča, pa tudi za ostala dela,  kot so gradnje,  namakanje,  izdelava predmetov.  Tkati,  sešiti obleko in izdelati obutev je znal vsak. Imperij je bil povezan s cestami in visečimi mostovi.  Ob poteh so bila skladišče hrane,  prenočišča in poštne postojanke, kjer so si tekači ustno izmenjavali informacije in jo prenašali naprej.

Znanost

Inki niso poznali pisave in so informacije prenašali le ustno.  Za številke so razvili sistem vozlov na različno obarvanih vrvicah. Vozel na določenem mestu je predstavljal enico,  desetico, s totico,  tisočico.  Večjih števil od 100.000 ni bilo.  V tem primeru bi vzeli novo vrvico. Po barvah vrvice in njenih barvnih kombinacijah so ločevali pomen številk. Rumena je bila namenjena za količino zlata,  rdeča za vojsko.  Kombinacije z rdečo so pomenile število vojakov,  število kosov orožja in podobno. V  računanju z vozli so bili baje zelo spretni in natančni.  Seveda je bilo to področje domena posebnih uradnikov.

V astrologiji so proučevali sonce,  mesec in planet Venero.  Poznali so solsticij,  ekvinocij,  proučevali so mrke.  Čas so napovedovali po sencah, ki so jih delali iz posebni stolpi.

Od kovin so poznali zlato, srebro, baker.  Železa niso poznali.  Orodja so izdelovali iz lesa,  kremena in bakra. Niso poznali žage, dleta, svedra, škarje, žeblje.

Pri zidavi s kamna so zlagali izklesane kamne,  jih polagali drug na drugega,  špranje pa zalili z zlatom ( pri sončevem templju). Ostrešje je bilo iz lesa zvezano z vrvmi. Od zunaj so stavbo ometali z rdečim blatom, saj malte niso poznali.

V zdravilstvu so pogosto uporabljali puščanje krvi tako, da so s kremenom odprli rano nad obrvmi.  Uporabljali so zdravilna zelišča, vendar ne v kombinacijah, pač pa le posamezne.  Avtro opisuje svoje izkušnje z zdravljenje težav z nekim čudežnim korenom,  vendar ni razjasnil,  za katero rastlino gre.  Zanimivo je njegovo izkustvo zdravljenja oči s prežvečenim natreskom. To moram sprobati.

Žrtvenih daritev v primeru bolezni Inke ni bilo, saj so smatrali, da oče Sonce preko bolezni sporoča svojemu sinu Inki, da je čas za vrnitev v njegovo naročje.

Žalovanje za umrlim kraljem

Ob smrti so kralja balzamirali.  Iz telesa so pobrali drob in telo zalili s prosojno smolo.  Še po desetletjih,  stoletjih je ostalo telo nespremenjeno.  Na dotik pa je bilo zaradi smole trdo. Inko so zazidali v njegove sobane . V prostovoljno smrt so se odločile njemu najljubše žene, ljubice in sužabniki.  Avtor govori, da je šlo za samomor iz ljubezni in ne za prisilo.  Dvor ( bratje in sorodniki Inke) so morali celo zagroziti preživelim, da niso storili množičnih samomorov. Tako zelo so ljubili svojega vladarja!  Samo žalovanje je z žalnimi prireditvami trajalo leto dni.

Kultura

V imperiju je bil uradni jezik jezik Inkov.  Razvita je bila glasba in ples.  Petje ni bilo priljubljeno,  saj so bili slabi pevci.  Razvito je bilo pripovedništvo in poezija. Pesmi so bile epske,  ki so poveličevale zasluge Ink in lirične,  pogosto ljubezenske.  Dobri pripovedovalci so bili zaželjeni gosti pri mogočnikih.  Moda je bila omejena z dekretom kralja,  ki je predpisal frizure,  nakit in nošo za posamezna plemena, da so se ločila že na pogled med sabo.  Na splošno sta bila dnevno le dva obroka hrane. Glavni obrok je bil dopoldan med 8 in 9. uro. Zvečer je bila le lahka večerja. Vsaj enkrat na mesec so bile skupne pojedine, kjer se je gospoda zbližala s svojimi podložniki.

To so nekateri kratki povzetki vsebine knjige, ki je na našem trgu ostala žal neopažena. Ne samo ljubitelji Indijancev, tudi drugi lahko najdejo marsikaj zanimivega.

Za kritike kapitalizma, potrošništva in kapitala je nazorno opisana netržna in nedenarna ekonomija.

Kritiki korupcije najdejo dodelan sistem nadzora, ki korupcijo že v mislih zatre.

Pravniki in zakonoljubi najdejo izdelan in učinkovit sistem javne uprave, družbenega nadzorstva in uveljavljanje zakonov.

Za politologe je pravi eldorado vodenja učinkovite države prosvetljenega absolutista, očeta naroda in njegove skrbi za blagor ljudstva v stilu srečnih ovac na sočnem travniku.

  • Share/Bookmark