Vnosi v kategoriji 'Znanost' ↓

Avto elektronika – rak rana ostarelih avtomobilov

Nesporno je, da je elektronika v avtomobilih zmanjšala porabo goriva, povečala moč motorjev, izboljšala izpuste, povečala varnost. Samo elektronski vbrizg je v zadnjih tridesetih letih znižal porabo za 30 % Avti podobnih zmogljivosti, kot so bili Zastava 101, Lada, Škoda, ki so porabili 8-10 l bencina na 100 km, danes rabijo 6 do 7 litrov. ABS in servo volan sta že v standardni opremi.

Proizvajalci dajejo garancijo za prerjavenje karoserije deset let. Motor zdrži 300.000 km brez generalne skoraj v vsakem sodobnem avtu. Olje menjavamo na 20.000 km. Pri zastavi 101 smo ga na 5000 km in še vmes smo ga dolivali.

Vsak avto je imel rezervno gumo, dvigalko in komplet žarnic. Danes tudi, le da so rezervne gume že luksuz. Žarnic pa tako ne more zamenjati laik. Kar silijo te v plačilo Asistence.

Problem sodobne elektronike je v tem, da jo je vedno redkeje mogoče izklapljati.

Imamo npr. sistem proti zdrsu koles, ki ga morajo imeti vgrajenega že vsi novi modeli po modri direktivi EU. Avto z 120 KM in 16 colskimi gumami omaga v zasneženem klanecu. Ko kolesa zdrsijo, se zmanjša samodejno prenos moči na kolesa tako dolgo, da ne more premagati vzpetine. Takrat pride na pomoč kakšen star fičo.

Sistem za samodejno zaustavitev pred oviro vam ustavi avto tudi takrat, ko pred njega skočijo teroristi in vam elektronika prepreči samodejno ravnanje v stilu Jamesa Bonda.

Dodatni predpisi o izpustih bodo zahtevali nove sonde, nove regulacije, nove elektronske dele. Poznam prijatelja, ko mu niso delale luči. Včasih se je vzrok iskal v pregorelih žarnicah, v slabih kontaktih ( malo si potolkel po žarometu ali pa pomigal varovalke) , v varovalkah, morda v stikalu. Njemu so morali menjati neko elektronsko napravo, ki je pod volanom za 500 evro. Meni se že leto dni prižiga rumena luč ( napaka na motorju) in kaže na ekranu Antipolushen , pa še nismo rešili tega problema kljub obisku pooblaščenega servisa in posebne delavnice Avtoelektronike . Računalnik pokaže tri napake, ki pa so vse začasnega značaja. Po resetiranju je dva, tri dni vse OK, potem se zopet pokaže napaka.

Zakaj to nakladam?

Gre za to, da ob silni elektroniki in merilnih sondah ni mogoče odkriti napako, če se pojavi le občasno. Sami veste, da pri računalniku včasih kaj ne dela, pa pomigamo malo kontakte in zopet je vse v redu. Tega pri avtu, ki je izpostavljen udarcem, vibracijam, vlagi, koroziji… ne moremo. Res je, da elektronski deli zdržijo 40-50.000 ur obratovanja in da to zadošča do 1 milijon prevoženih kilometrov. Te podatke navajajo proizvajalci. Pa je to res.? Kako je z merilnimi sondami? Kako je z medsebojnimi spoji, ki so občutljivi, saj gre za prenos malih tokov?

Z uvedbo elektronike bi morali dajati proizvajalci na elektronske dele in funkcioniranje elektronike vsaj desetletno garancijo. Sodoben avto z delno okvaro elektronike bo le še za staro šaro. V reklamnih oglasih berem: 12 letna garancija za prerjavenje , 5 letna garancija za motor.

Kaj pa elektronika? Merilne sonde? Procesorji? In ne nazadnje izpušni sistemi, ki so zaradi novih direktiv vedno bolj zapleteni in dragi?

Izkušnje s trajanjem pločevine in motorja že imamo. Za vso ostalo pomožno opremo sodobnega časa še ne. No, jaz imam slabe!

  • Share/Bookmark

Napad na tetro – za računalniško promocijo

Udarni članek v Dnevniku in udarne novice na TV so povedali, da je študent (star 25 let) Fakultete za varnostne vede Dejan Orning posnel iz spleta kodo, ki jo je objavila skupina mednarodnih programerjev, s katero je mogoče demodulirati radijski signal Tetre, ki je radijsko komunikacijski sistem policije, vojske in nekaterih drugih služb. Potem je moral kupiti še poseben SDR ključek, s katerim je mogoče zajemati radijski signal. Po pol leta preigravanja mu je uspelo prisluškovati radijskim komunikacijam programa Tetra. Naredil je torej to, kar je skupina Osmocom naredila 2011 v Berlinu.

Vdor v komunikacijski sistem le ni bil tako enostaven, saj je rabil pol leta dela z že odkritim demodulatorjem signala. No, mimogrede ni bil sam, saj se za tem projektom skriva nekaj računalniško informacijskih »zajebantov«, ki želijo smešiti obstoječo varnost, negovati svojo nečimernost in morda tudi kaj pokasirati.

Prav je, da se tudi poskusi vdora v sistem in poskusi deblokirati varnostne module opredeli kot kaznivo dejanje.

Jutri vam bo prišel nekdo na vrata in preiskušal razne vitrihe, da bo preveril, kako varna je vaša ključavnica. Morda se bo postavil pred vašo ograjo in poskušal par metrov od vrat razbiti vašo varnostno kodo in s pomočjo računalnika prodreti v vaše daljinsko odpiranje vhodnih vrat.

Saj ni nič nezakonitega, ko pa je stal na javni površini in preverjal varnost.

Kolikor mi je znano, je sistem tetra že nadgrajen in so te pomanjkljivosti odpravljene, vendar na osnovi ugotovitev v Nemčiji leta 2011.

Fantje pa so si le prislužili teden dni medijske slave.

  • Share/Bookmark

Rdeči alarm

Ko se vremenarji zmotijo

Vsakič, ko se meteorologi zmotijo ob napovedi rdečega alarma, si oddahnem in sem vesel njihove zmote, še posebno, če sem zajet v cono rdeče barve.

  • Share/Bookmark

Evtanazija ali umor?

Slovenska, posebno še strokovna javnost, se bo morala končno spopasti z dilemo: Ali ima človek pravico do dostojne smrti?

Večina javnosti je naklonjena evtanaziji, seveda ob pomislekih zlorabe tega instituta. Napredne evropske države so že odstopile od dogme katoliške vere, da je Bog ustvaril življenje in da ga le on lahko tudi vzame. Svetopisemske tegobe Joba so razlagali kot »skrivnostna so božja pota« Bolj ljudski teologi so temu dodali: Vsakemu Bog naloži križ, ki ga lahko nosi. Hudotrpečega so potolažili, da ima morda Bog z njim posebne namene ( namenjena mu je boljša pozicija v nebesih) in so zato zanj življenjski testi zahtevnejši.

Seveda pa so skoraj vsa verstva strogo prepovedala samomor kot bljižnica do nebes. Prvi kristjani so prav iskali mučeniško smrt po zgledu Kristusa in so se zoperstavljali do konca

takrat veljavni doktrini mnogoboštva. Bolj kritični so težko smrt povezovali z grešnim načinom življenja. Zgledno življenje in težko smrt so povezovali z besedami: Kaj vemo, kaj ima ta človek vse na duši!

Z indijsko filozofijo ponovnega rojevanja smo evtanazijo obsojali kot način zapravljanja priložnosti očiščenje starih grehov iz preteklih življenj za vstop v nov krog reinkarnacije.

Pri nas je že dolgo znano, da ljudem na aparaturah ne omogočajo vegetiranja, pač pa ga čez čas odklopijo iz naprav za vzdrževanje biološkega bivanja. To se zgodi ponavadi ponoči. O tem se ne govori. O odklopu se odločajo zdravniki neformalno po testih, ki kažejo na neaktivnost možganov. To dejanje je pravzaprav pasivna evtanazija.

O aktivni evtanaziji pa se ne govori. V analih kriminalitete so tudi primeri, ko so zdravniki pomagali umreti pacientu na osnovi zahtev, podkrepljenih z denarnimi nagradami, ustreznemu zdravniku. Sodišče je takšna dejanja obravnavalo kot umor.

Zadnji dogodek v UKC, ki najbrž ni prvi, je ponovno odprl dilemo o dostojni smrti. Preiskava bo najbrž pokazala, zakaj je v tem primeru sploh šlo. Za mene so pomembne okoliščine. Če se je zdravnik odločil za smrtonosno injekcijo na osnovi zdravstvenega stanja, prognoze bolezni in na zahtevo bolnika, je etično vprašanje , ob katerem zdravnik mehkega srca ne more ostati ravnodušen. Morda ste gledali film s Clintom Eastwoodom Punčka za milijon dolarjev? Če pa je to dejanje opravil na zahtevo svojcev, za ustrezno nagrado, pa je dejanje vsaj koruptivno.

Je pa prav, da se ponovno prevrednotijo stališča in zakonske podlage do dostojne smrti. Sam evtanazijo podpiram, vendar z legalizacijo in vgrajenimi mehanizmi za minimalno zlorabo.

Že zato, da ne bo dostopna samo tistim bolnikom, ki imajo 3000 evrov za koriščenje tovrstne usluge v Švici.

  • Share/Bookmark

Koprivino vino – alkoholni napitek iz koprive

Iz lekarne Strica Marča

Po ideji za regratovo vino, ko se cvetove prekuha v vodi , doda sladkor in kvas, ter se vsebina prepusti alkoholnemu vretju, sem poskušal pripraviti koprivin alkoholni napitek.

Običajno se koprive namaka v alkoholu v stilu » travarice« ali pa se jih namoči v vinu. Takrat govorimo o koprivinem vinu. V svojem poskusu sem izhajal iz kopriive in slafkorja, z desetdnevnim alkoholnim vrenjem na » drožah« , kar se uporablja tudi v vinarstvu pri pridobivanju rdečih ali oranžnih vin. Vinarji govorijo o maceraciji.

Recept.

Nabral sem dobrih 300 g svežih, zdravih kopriv in jih najprej opral v vodi. Narezal sem jih na manjše dele in jih s paličnim mešalnikom zmiksal na male koške. Za to opravilo bi bila odlična mesoreznica. Miksal sem z malim dodatkom vode. Vsebino sem zlil v petlitersko posodo, dopolnil z vodo do skupne vsebine 1,5 litra. Dodal sem raztopljen kvas ( pol vrečke za peko kruha na kruhomatu) in dobro premešal. Še prej sem dodal cca 300 g sladkorja. Skušal sem z dodatkom sladkorja simulirati mošt, saj deluje sladkor tudi kot konzervans, ki preprečuje značilno gnitje kopriv. Posodo sem pokril z servetom, da preprečim padanje prahu in drugih nečistoč. Za samo vrenje je zaželjen temnejši prostor, konstantne temperature. Vsebino sem dvakrat dnevno premešal. Že po dveh dneh sem zaznal značilen vonj alkoholnega vretja in obletavanje vinskih mušic. Značilnega vonja gnitja kopriv nisem zaznal. Po desetih dnevih sem vsebino precedil in stisnil skozi platno. Dobil sem rumeno zelenkasto vsebino, podobno jabolčniku. Nalil sem jo v plastenko in počakal dan ali dva, da se zbistri. Ostanki koprive niso kazali znakov gnitja.

Dobljen napitek je podoben temnejšemu jabolčniku. Tudi okus je podoben jabolčniku ali hruškovcu, ki so ga včasih na kmetih stiskali iz tepk. V okusu se zazna trpkost in značilnost koprive. Ocenjujem , da je kar precej močan in da vsebuje alkohola preko 12 %.

Mislim, da bi na takšen način lahko predelali marsikatero zdravilno zelišče. Dolg čas maceracije ( 10 dni) je dovolj, da se izlužijo vodotopne snovi in istočasno alkoholno vrenje tudi priložnost, da se pijača navzame tudi alkoholno topne komponente zelišča. Kot vam je poznano, je že dvodnevno namakanje koprive v vodi dovolj za pripravek sredstva za zatiranje uši ali za zeleno gnojenje.

Napitek je še vedno stabilen . Vsak dan naredim požirek ali dva.

  • Share/Bookmark

Neenotna stroka v pravni državi

Kako naj sploh funkcionira pravna država, če imamo pri razlagah zakonov toliko strokovnih mnenj, kot je strokovnjakov. Celo o zadevah, kjer je velika stopnja enotnosti, neki drugi strokovnjaki pravne stroke v Bruslju ali Stasburu odločijo drugače. Celo pri funkcioniranju temeljnih principov so v primeru Janeza Janše strokovna mnenja različna in to uglednih pravnikov (dr. šturm, dr.dr. Jaklič, dr, Toplak, dr. Pirnat, dr. Ude, dr. Pirnat, dr. Ribičič…), ki niso v vlogi branilca ali tožilca. Pa pustimo ob strani obsodbo o zadevi Patria, ta naj teče svoj pšravniški krog. Govorim o pravnih dilemah o tem, ali je lahko pravnomočno obsojeni poslanec, ali je lahko predsednik vlade.

Pri vseh teh pravnih zagatah me pravo kot stroka ne prepriča. Da se obtoženec brani, da zanika dejstva, da se ne strinja z razsodbo, da je jezen na sodno vejo oblasti, je še nekje razumljivo, saj gre za prizadetega človeka.

Da pa se lahko največje pravne avtoritete do te meje spolitizirajo, je grozljivo. To je dokaz, kako je stroka vpeta v interese dnevne politike in se čuditi, da so visoko izobraženi sodniki obsojali čarovnice, komuniste, razredne sovražnike po svojem prepričanju, po navodilih politike, po diktatu ulice.

  • Share/Bookmark

Napredek je viden

Danes človek živi boljše, kot je kdajkoli v zgodovini. Vsaj velika večina. Ni lačen, je na toplem, oblečen je in ima svoj kotek. Z izumom anestetikov se je izognil hudim telesnim bolečinam.

Še klošarju je bolje. Na Karitasu se oblači. Topli obrok dobi v javni kuhinji,. V skupnih prostorih se lahko pogreje. Če pobrska po kontejnerjih, najde marsikaj uporabnega. Včasih tega ni bilo.

Le lahka in hitra smrt je še vedno previlegij.

  • Share/Bookmark

V boj proti tajkunom!

V času 2. janševe vlade je bila tajkunizacija eden od vidikov privatizacije in umika države iz gospodarstva, na vrhuncu. Seveda tudi zato, da bi menežerji spremenili svoj položaj direktorja v dednega. Zadosten pogoj pa je bila obilica poceni denarja v bankah.

Pa je prišla svetovna kriza. ki je počasi potrkala tudi na naša vrata. Borzni zlom je špekulantom požrl del premoženja in krediti, ki so bili zavarovani z delnicami, so postali nasedle naložbe bank. Z zaostrovanjem krize , ko je prišlo do splošnega zategovanja pasu, so ljudje spoznali, da so v tranziciji ostali praznih rok in da se je peščica izbrancev nesramno omastila. Politika je zaznala ta trend in ga skušala zajahati s splošno gonjo proti tajkunom. V tej ljudstvu všečni akciji se je še posebno izpostavil bivši gospodarski minister dr. Lahovnik. Bankam so prepovedali obnavljati revolving kredite, še posebno tistim, ki so veljali za nesporne tajkune. Da bi uničili Bavčarja, Šrota, Zidarja, Tovšakovo… nam ni bila nobena cena previsoka. Pa četudi smo morali uničiti velika, nekoč cvetoča podjetja. Kramerjevo nagrado smo hoteli zadržati brez pravne podlage. Ko pa nam to ni uspelo, smo sprejeli zakon za nazaj in jo mastno obdavčili. In zopet smo izgubili tožbo na sodišču . Kramar bo dobil povrjen davek z zamudnimi obrestmi. Inciator gonje, bivši minister pa nič. Tudi o nadzornih svetih, ki so podpisovali te pogodbe, niti besedice.

Poleg izgube jugoslovbanskega trga je za gospodarsko stagnacijo bila kriva tudi tajkunizacije, ko smo uničevali večje sisteme in jih nato privatizirali. Ko pa je privatizacija prišla v zaključno fazo, smo v času splošne krize pokopavali gospodarske imperije tajkunov zgolj zato, da bi njih uničili. Vsak laik ve, da prezadolženo podjetje najlažje spraviš na kolena tako, da mu zapreš finančno pipico in da po možnosti za svojo sanacijo ( bank) posesaš še tisti del denarnega toka, ki je nujen za reprodukcijo.

Slaba banka bo v primeru, da ne najde pravega kupca, z reprogramiranjem dolgov podaljševala življenje zastavljenih podjetji in posredno reševala tajkune.

Privoščljivo smo pisali in se zabavali , ko je prišel v težave Rigelnikov imperij. Sedaj ga bo očitno reševala slaba banka in ga morda celo rešila.

Pravzaprav smo Slovenci homus politikus. Politični cilj je bil uničenje socializma, sindikalizma in samoupravljanje. S tranzicijsko zakonodajo smo sprostili lov na premoženje. Propad večjih industrijskih gigantov je bila le kolerantna škoda. Ko so nam prerasli tajkuni ćez glavo, smo uničili njihova podjetja, kar se je seveda poznalo v padcu gospodarske rasti.

Zardi vračanju moralnim načelom smo protikorupcijsko histerijo prignali tako daleč, da praktično ne bo več poslovneža, ki bi upal tvegati in za pridobitev poslov kaj podmazati. Pod krinko čistiunstva se užaljeni deležniki javnih razpisov izživljajo tako, da izpodkopavajo vsako akcijo s pritožbami in s plačevanjem medijskih lobijev za emocionalni pritisk na državljana.

Pri nas je razvita demokracija. Prednost dajemo politiki pred pragmatičnimi cilji, pa četudi pomendramo vse za seboj.

Za popravo krivic smo sprejeli zakon o denacionalizaciji, ki ga po velikodušnosti EU ne pozna. In pri tem nam ni mar za nove krivice. Za izbrisanje sledov socializma smo s privatizacijo uničili tudi najboljša podjetja (Iskra, Smelt, Metalna, Hidromontaža. Litostroj…). Za izbrisanje sledov socializma bomo odprli vse arhive, da sistem demoniziramo, pa četudi se marsikateri sodelavec udbe ( v tujini in doma) najde kot kolateralna žrtev. Po napadu na tajkune so danes v veljavi strogi etični standardi. Ni važno, če bomo s tem zatrli tudi poslovnost. Morda ni daleč čas, ko se bo Protikorupcijska komisija začela ukvarjati z našimi izvoznimi podjetji in iskati odgovore na vprašanje: Zakaj je Škrabec dobil posel v Makedoniji ? Zakaj je Helios dobil posel za Lado? Zakaj se Krka tako dobro drži v Rusiji?

Pa naj še kdo reče, da pri nas ni razvita politika. Skoraj tako, kot nekoč pri Kitajcih. Ko so pobirali koloradske hrošče, so jih vsi. Ko so preganjali miši, so jih vsi. Nekateri so v tej gonji našli poslovno priložnost in so miši gojili, saj so za vsako ubito dobili nagrado.

  • Share/Bookmark

Poplave, plazovi – do kdaj še?

„Vreme se spreminja“, ugotavljamo sami. „Klimatske spremembe so že tu“, zatrjujejo meteorologi.

Z žalostjo spremljamo vsakoletne poplave in številne ogrožene. Plazovi odnašajo idilične hiške na robu gozdička. Ker tudi sam živim v idiličnem okolju poleg reke, s strahom spremljam vremensko napoved in ob malo močnejšem deževju spremljam meritve avtomatskih postaj v zgornjem toku reke.

Stoletne vode postajajo desetletne in desetletne se ponovijo skoraj vsako leto.

Na področu poplavljene ogroženosti se v samostojni Sloveniji ni praktično ničesar postorilo. Še tisti programi, ki so tekli v Jugoslaviji, so se ustavili. Aktivnosti so prepuščene lokalnim skupnostim. Protipoplavni ukrepi z gradnjo razlivnih področji so obstali na mrtvi točki, ker pač kmetje niso pristajali na projekt,da bi njihove njive postale razlivno področje.

Z rušenjem črnih gradenj na poplavnih in plazovitih področji se nihče resno ne ukvarja. Bolj pomemben je bazen Jakličeve hiše, ograja jankovićevega gozdička ali pa obnova hiše elektromenežerja Turka, saj se tu nabirajo točke političnega obračuna.

Minister za okolje in prostor, pa četudi je to Omrzel, bi se moral angažirati, da se izdela kataster ogroženosti in plan ukrepov, tudi s preselitvijo prebivalcev, če so rešitve sanacije okolja predrage ali nemogoče. In za ta projekt naj naši lobisti zboksajo evropska sredstva.

Vlada naj začne vladati vsaj na tistih področjih, ki niso politično bojišče strankarskega boja.

Obiski poplavljenih področji, pohvala gasilcev in obljuba materialne pomoči ne rešujejo bistvo problema, ki se vsako leto ponovno kaže v bolj črni podobi.

Pravzaprav je presenetljivo, da je še vedno toliko ljudi, ki so kot prostovoljni gasilci pripravljeni delati za hvala lepa in to v času, ko se za vsak mig plača in ko je čas denar.

  • Share/Bookmark

Strokovna odgovornost-pogoj demokratičnega odločanja

Danes govorimo o korupciji. Šlager sezone. Otroci politikov bi morali biti brez služb, saj jim jih neposredno ali posredno zrihtajo vplivni starši. Včasih so cele družine delale v eni tovarni ( družbeni). V tujini so cele generacije policistov in vojakov, uradnikov in diplomatov, kjer so službe že skoraj dedne, pa nihče ne govori o korupciji. KPK je korupcijo tako podružabila, da je danes že vsak deležnik osumljen sistemske korupcije.

Plagiatorstvo diplom je potihnilo in je bilo aktualno le za politični obračun. Sestavili so računalniški program za odkrivanje plagiatorstva, ki pa ni ustavil prepisovalcev in plačljivih diplom, le cena se je malo povišala, ker bolj temeljito premetavanje stavkov zahteva malo več časa. Za enega mentorja in člana izpitne komisije ne vem, ki bi ga poklicali na odgovornost in mu morda odvzeli profesuro ali vsaj mentorstvo ( ki je plačano), saj so to ljudje, ki so na braniku strokovnosti.

V bistvu je pri nas ključni problem strokovne odgovornosti., saj stroka daje svoja soglasja za elaborate, ocene, recenzije , diplome… po liniji najmanjšega napora za ustrezno plačilo.

Vzemimo primer vodovoda na kliničnem centru. Nekdo je izdelal projekt za vodovod, nekdo je podpisal recenzijo. Dejstvo pa je, da tisti ni vedel, da tako razvejano omrežje ni mogoče razkužiti s toplo vodo v primeru npr. legionele v enem mahu in da bi moral predvideti deratizacijo etapno po etažah, po nadstropjih, z vgradnjo ventilov. Prav tako bi tisti, ki je svetoval dezinfekcijo s aktivnim klorom, moral vedeti, da gre za železne cevi, ki niso odporne na klor. Pa nič.

Poglejmo primer TEŠ 6. Od investicijskega elaborata, ki so ga pripravili strokovnjaki, je cena narasla od 600 miljonov na 1,4 miljarde. Pa to še ni konec.

Politik, bankir bereta elaborat. Verjameta ali ne verjameta stroki. Vmes prisluškujeta prišepetalcem, ki zaradi lokalnih ali drugi bolj prozaičnih interesov suflirajo svoje mnenje.

Danes imamo Inženirsko zdornico, Zbornico sodnih izvedencev, Stanovsko združenje cenilcev, Društvo inženirjev in tehnikov, društvo energetikov in še bi se našlo. Pa nihče ne spregovori niti besede o moralni in predvsem strokovni primernosti dokumentov, ki so pripeljali do strokovnih in finanćnih kolapsov.

Prav na primeru TEŠ 6 je lepa priložnost, da poišče stroka tudi strokovno odgovornost za napisane elaborate.

Že dolgo velja v bančništvu podobna situacija. Napišeš ivesticijski elaborat in zaprosiš za kredit. Bančni uslužbenci preigravajo številke. O realnosti imputa

pa bankirji poslušajo prišepetovalce. Vsak bedak že ve, da z elaboratom, ki bo prinašal pod 10 % dobička, ne hodi pred bankirja. Vsi smo se naučili postaviti Potemkimovo vas, Če neznamo sami, najamemo „zidarje“ z ugledom in referencam.

Od bankirja bi pričakoval, da bo najel strokovnjaka iz konkretnega področja in ga zaprosil za recenzijo. In od recenzenta pričakujem, da bodo vsaj vstopni podatki o tržnih možnostih, konkurenci, prodajnih cenah, cenah vstopnih surovin držali.

Kaj bi lahko storil poslanec v primeru TEŠ 6? Zeleni so proti projektu, ker gre za fosilno ogljikovo kurivo , emisijo toplogrednih plinov in splošno histerijo segrevanja ozračja. Na drugi strani pa je tradicija, zahteva lokalne skupnosti, delovna mesta, zaloge premoga, elektrićna samozadostnost. Pošten poslanec bi zahteval strokovno oceno o zalogah premoga, o stroških investicije, projekcijo cen električne energije v EU v naslednjih 10 letih, lastno ceno pridobljene energije.

Ko bi imel te podatke na mizi, bi se lahko odločal brez prišepetalcev.

Zato je za pošteno odločanje nujno zagotoviti strokovno odgovornost do te mere, da bodo podatki in ocene strokovno korektni.

Dokler ne bo dosežen ta osnovni pogoj, bodo lahko koruptivni priskledniki po mili volji polnili malhe in do takrat se bo lahko politična odgovornost vlade in poslancev ugotavljala le za potrebe političnih tekmecov.

Zadnji čas je, da se da stroki veljava in odgovornost. Brez političnega pritiska se ne bo zgodilo nič. Vplivni v strokovnih združenjih veselo“ služijo“ z elaborati, recenzijami, strokovnimi ocenami za naročnike z debelo denarnico, In to brez tveganja, da bi izgubili strokovne pozicije ali vsaj dobro ime. Izvedenska mnenja se kar po tekočen traku vrtijo okoli istih imen.

Brez strokovne odgovornosti je vsako priseganje na stroko prazno delo .

  • Share/Bookmark